Do novega leta

Vsem spremljevalcem Drevoreda želim, da bi lepo pričakali novo leto. Beremo se spet čez nekaj dni.
Bodite veseli in iščite mostove do uspeha.

Srečno,
Peter

Pred petimi leti

Najbrž se vsi spomnimo, kje smo bili, ko sta letali treščili v newyorška nebotičnika. Šlo je za dogodek globalnih razsežnosti, a vsak zase točno ve, kaj je takrat počel: peljali smo se v avtu, bili smo v službi, lizali smo sladoled, ležali smo na kavču ...
Zakaj se tako dobro spomnimo 11. septembra 2001? Najbrž zato, ker nas je spreletel povsem neobičajen občutek. Nenadoma smo se zavedeli, da nismo samo Janez Novak, Pinko Pallino, Mario Rossi ali John Smith. Začutili smo, da pripadamo skupnosti, ki se ji reče človeštvo. To je pač v moči medijev. V trenutku znajo povezati v celoto milijarde ljudi navkljub velikim geografskim, idejnim ali celo civilizacijskim razdaljam.
Tisti med vami, ki ste bili takrat že na svetu, se najbrž spomnite tudi Armstrongovega pristanka na Luni in Titove smrti. Vsaj 30 let stari Nemci se gotovo spomnijo padca berlinskega zidu. So pač dogodki, ob katerih smo v hipu vsi eno. Nenadoma se zavemo, da smo vsi skupaj pripadniki naroda, državljani države ali - tako kot ob Armstrongovem velikem/malem koraku - človeška bitja v skrivnostnem kozmosu.
Kaj smo pa začutili pred natanko petimi leti? Še pomnite, Primorci?
Na današnji dan leta 2007 smo imeli lep izgovor za žur. V noči med 20. in 21. decembrom so politiki in policisti simbolično dvigali zapore na domala vseh mejnih prehodih od Škofij do prelaza pri Belopeških jezerih. Rekli smo, da so padle meje, in si polnili usta z lepimi željami.
Kdo se še spomni takratne noči?
Najbrž se takratnega dogajanja ne spomnimo tako dobro kot 11. septembra. Zakaj? Verjetno zato, ker ob padcu mej nismo začutili, da smo nekaj drugega.
Ko sta se zrušila newyorška dvojčka, smo občutili, da smo prebivalci sveta. Ko je padel berlinski zid, so Nemci občutili, da so Nemci. Mi, tukajšnji in tamkajšnji obmejci, pa smo ostali državljani iste države ali pripadniki istega naroda. Vsi smo, razumljivo, ohranili svoje identitete.
Skratka, pred petimi leti ni nastopila nova zavest. Znašli smo se brez meje, začutili smo zbližanje, a nekaj novega nismo postali. Evropejci smo tako ali drugače bili še pred schengenom.
Kaj se je torej zgodilo med nami in mejaki, ko smo se veselili odprave slovensko-italijanske meje? Nekaj lepega. Po petih letih ne vemo kaj.

(Kapučino, Primorske novice, 21. 12. 2012)

Cosolinijeva zapravljena priložnost

Vhod na (zaklenjeno) opensko strelišče

Septembra se v Bazovici ob spomeniku štirim žrtvam prvega tržaškega procesa vedno zbere veliko ljudi. Ob plošči v spomin petim žrtvam drugega tržaškega procesa  na Opčinah pa se jih sredi decembra zbere precej manj.
Tako pač je, kljub temu da prvi proces (1930) ni bil pomembnejši od drugega (1941). Oba sta ključna mejnika v polpretekli zgodovini.
Decembrska proslava je bila vedno nekoliko manj doživeta. Traja veliko manj, pred njo pa ni spremnih prireditev, kot jih je za septembrsko proslavo v Bazovici. No, a preden nadaljujem, je pošteno zapisati, da razlike med proslavama ne ocenjujem s potrebno distanco. Mamin oče je bil med 60 obsojenci na procesu leta 1941.
Vsekakor. Da openska proslava ne vzbuja tolikšne pozornosti kot bazovska, smo se prepričali tudi letos. Na Opčine je namreč prišel tržaški župan, ki ga v Bazovici že (pre)dolgo čakamo zaman. Morda sem zloben, a zdi se mi, da je nastop na Opčinah v (italijanski) javnosti manj problematičen kot morebitni govor v Bazovici.
Kakorkoli. Roberto Cosolini si zasluži pohvalo za navzočnost ob spomeniku Tomažiča in tovarišev. Pozorno sem poslušal njegov govor. Ni bil slab. Všeč mi je bilo zlasti poudarjanje razlik med antifašisti in fašisti. O tem je pač šlo v tistem času. Ni bil spor med dvema narodoma. Bila je konfrontacija med dvema taboroma. In v antifašističnem so bili tudi Italijani.
Proslave kot so bazoviška ali openska bi zato morale biti "svete" tudi za Italijane in italijansko državo.
A na primeru openskega strelišča, vemo, kako je s tem. Roberto Cosolini je zadnji odstavek svojega govora namenil prav tej sporni zadevi. Obljubil je, da bo vprašanje rešeno. S tem je nekako priznal, da ni dobro, kar se dogaja. Prizorišče, na katerem je rafal ubil Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala, bi moralo biti kraj spomina, ne pa kraj strelskih vaj.
Cosolini je bežno omenil pravne in praktične zaplete. Tu pa je zapravil veliko priložnost, da bi molčal. Tržaškemu županu bi veliko več ploskali, če bi kot predstavnik javne institucije prišel na Opčine, da bi se opravičil. Moral bi reči, da se v imenu tržaške občine opravičuje za veliko sramoto, ki se dogaja že ves povojni čas. Namesto tega pa se je izgovarjal, da so pravni zapetljaji. Saj so, a nikakor ne opravičujejo nesramnega odnosa do petih žrtev.
Nikakor ne rečem, da bi moral Cosolini poklekniti, tako kot je to storil Willy Brandt na Poljskem. Bi pa moral pokazati nekaj več spoštljivega obžalovanja.
Zato je boljši govor imel Aljoša Fonda. Lepo je povezal takratni in sedanji čas. In pravilno poudaril, da žrtev drugega tržaškega procesa ne gre idealizirati. Niso bili junaki iz znanstvene fantastike. Bili so čisto navadni ljudje z nadpovprečno zavednostjo in pogumom.
In prav zato ker so bili navadni ljudje, bi si zaslužili, da spomin nanje negujemo kot je treba. Človeško.

Zamejci radi nagrajujejo (Sami sebe)

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči, 
najlepše je doma.
(Vlado Kreslin, To pri nas ni možno)

Pia Cah (foto Bobo)

Ivan Peterlin je prejšnji petek v Primorskem dnevniku predlagal, da bi tudi "v naši sredi" (očitno je mislil na zamejstvo) izbirali osebnost leta, tako kot to že počenjajo športniki. S tem naj bi po Peterlinovem pisanju nagradili ljudi, ki si zaslužijo priznanje za delo na svojem področju.
Dve vprašanji namesto pripomb.
Čemu si želimo biti Slovenci, ko pa se od Slovencev najraje ločujemo s prirejanjem svojih prireditev in podeljevanjem svojih nagrad?
Čemu pojemo Vstajenje Primorske, ko pa se otepamo sodelovanja s Primorci?
Le dan zatem, ko je Peterlin objavil svoje Žarišče, so primorski mediji objavili vest, da je osebnost meseca na Primorskem Pia Cah. Torej gospa "iz naše srede" je postala novembrska osebnost na področju od Pirana do Bovca, in sicer po izbiri bralcev Primorskih novic, poslušalcev Radia Koper in gledalcev TV Koper.
V tem vsakomesečnem izboru se občasno najdejo tudi kandidati iz zamejstva. Če tako kot Pia Cah zmagajo v mesečnem izboru, kandidirajo še za osebnost leta.
No torej? Zakaj bi morali v zamejstvu imeti še eno nagrado, ko pa itak že imamo eno primorsko nagrado, na kateri se uveljavljajo tudi osebnosti iz "naše srede"?
Peterlinov predlog bi torej obrnil na glavo: mar se ne bi športniki zgledovali po "ostalem svetu" in imeli skupno primorsko nagrado namesto dveh ločenih?
A žal je tako, da v zamejstvu radi drug drugemu podeljujemo priznanja in nagrade (plakete boja in dela, nagrado ob kulturnem prazniku, klasje, vstajenje, zlato zrno, razna priznanja zvez in društev itd). Nekaterim je to všeč, ker prej ali slej vsi dobijo vsaj plaketo.
Meni to ni všeč. Več je nagrad, manjšo vrednost imajo. Predvsem pa mi ni všeč, da se otepamo primorske in slovenske konkurence. Nočemo rasti. Hočemo samo drug drugemu dajati nagrade. In potuho.

Palčki ali kozlički?

Igo Gruden je povabil Franceta Prešerna ter Jakoba in Wilhelma Grimma na ponedeljkovo srečanje v Nabrežino, da bi spoznali zamejce.
Brata sta bila zadovoljna. Preštela sta, koliko ljudi sedi za mizo na odru: trije politiki, predsednika dveh organizacij in dva novinarja. Skupaj sedem. Prav toliko, kot je palčkov in kozličkov v njunih pravljicah. “To so se naučili od naju,” se je Jakob pohvalil z bratom.
Wilhelm se je medtem oziral po dvorani. Videl je, da uslužbenci zamejskih ustanov mirno sedijo, medtem ko je bil brez miru edinole France Prešeren.
On je, že malce omotičen od proslavljanja rojstnega dne, vprašal nemška pravljičarja, o čem sploh teče beseda. Grimma sta mu prišepnila, da jima ni povsem jasno, ker slovenščine ne razumeta. Edino za večkrat izrečeno besedo “milijon” vesta, kaj pomeni.
Pesnik se je takrat popraskal po dolgih laseh in se vprašal, ali si morda tudi tistih sedem za mizo želi dote, ki je nima milijonarka. Na sosednjem stolu je prepoznal mlajšega kolego Aceta Mermoljo in se za pojasnilo sklonil k njemu: “Bi mi bližnji sosed povedal, o čem teh sedem govoré, da meni spati ne pusté?”
Mermolja, ki je takih srečanj videl že veliko, mu je cinično odvrnil: “Nič novega.”
Največji slovenski pesnik (Prešeren namreč) se je spet ozrl k nemškima bratoma: “Nič novega ne govorijo, a ljudje vseeno tiho poslušajo. Tega ne razumem.”
Brata Grimm sta takoj pretuhtala: “Potemtakem tistih sedem zagotovo pripoveduje zgodbico za otroke. Samo pri pravljicah je tako, da bi jih poslušal vsak večer, četudi znaš že vsak stavek na pamet.”
Prešeren je zato zaklel, da na svoj rojstni dan že ne bo poslušal pravljic. Mermolja ga je pomiril in mu povedal, da ne gre za pravljico, ampak za resno zgodbo o Slovencih v Italiji, ki jim večno primanjkuje denarja in se zato večno sprašujejo, kako iz te godlje.
Prešeren, ki o vprašanju “Kam?” že itak veliko ve, je vstal in odšel iz dvorane. Pred vrati ga je nagovoril doprsnik Iga Grudna.
“France, kaj se ti torej zdijo ti zamejci?” je Nabrežinec vprašal Vrbljana. “Bi o njih, prosim, nekaj napisal?”
Prešeren je zamahnil z roko. “Kaj bi spet pesnil sonete nesreče,” se je pridušal in odkorakal rojstnodnevnim zdravicam naproti.
Gruden je čez čas isto vprašanje ponovil nemškima gostoma. “Midva lahko nekaj napiševa,” sta prijazno rekla brata Grimm. “A žal ne razumeva, ali so tile zamejci marljivi palčki ali naivni kozlički.”

(Kapučino, Primorske novice, 7. 12. 2012)

"Sem za diktaturo razuma"

(Pogovor z ustanoviteljem stranke Alba dorata, Primorske novice, 30. 11. 2012)


Oglasil se je po dobrem tednu. Sporočil je, da je pripravljen na pogovor. “Prestal sem že marsikaj, lahko dam tudi intervju slovenskemu časopisu,” se je pošalil po telefonu. Velja. V torek ob enih bo prišel na tržaški Trg Unità. A takoj hoče pojasniti, da on ni novodobni Adolf Hilter. Kvečjemu je nacionalist.

Alessandro Gardossi z Luckyjem
Foto: PETER VERČ

Stisne roko in predstavi svojega psa: “To je Lucky, naša maskota.” Kosmatinec na prvi pogled vzbuja strah. Starejša gospa, ki ga zagleda med mizicami kavarne Degli specchi, obstane. Nadaljuje pot samo po zagotovilu, da pes ni nevaren. In tudi njegov visoki in čokati lastnik ne grize.

Za intervju si je Alessandro Gardossi vzel čas. Gostobesedno razlaga svoj pogled na svet, globalno krizo, Italijo, Grčijo in Evropo. Brez zadrege pove, da fašizem ni bil najhujše zlo. Takoj zatem pa pripomni: “Okej, saj je prav, da me sprašujete tudi o zgodovini, a ne bi raje vsi skupaj, Italijani in Slovenci, govorili o sedanjosti? V Tržaški zaliv hočejo postaviti ekološko pošast. To ni samo problem Trsta. Tiče se tudi Slovenije in Hrvaške. Ne bi stopili skupaj?”

Orjaški brezposelni bolničar je v svojem mestu ustanovil stranko Alba dorata, kar v slovenščini pomeni Zlata zarja. Za zgled si je vzel istoimensko skrajno desno stranko, ki je na junijskih volitvah v Grčiji zbrala skoraj 7 odstotkov glasov. Njen prvak Nikolaos G. Michaloliakos zavrača mnoge očitke, da gre za nacistično gibanje.

“Ljudi zavaja simbol,” razmišlja Gardossi. “Mislijo, da gre za kljukasti križ. A simbol stranke je meander iz antične Grčije. Tam se je rodila evropska civilizacija in mi smo za Evropo narodov. Zakaj nam potem pravijo, da smo nacisti ali rasisti? To je absurd. Niti istospolnim zvezam ne nasprotujemo.”

In vendar so se grški “zarjaši” večkrat proslavili z nestrpnimi izjavami in včasih tudi z dejanji. Zlasti do priseljencev. “Italijanska Zlata zarja ne bo to, kar je grška,” pribije Gardossi. “Vsaka država bo imela svojo Zlato zarjo, ki si bo postavila svoja pravila. Jaz na primer ne odobravam nekaterih metod Grkov.”

A stranki z enakim imenom vendarle morata imeti skupno izhodišče. “Seveda,” prizna Gardossi. “V osnovi je skrb za socialno državo. Zlata zarja v Grčiji ima veliko zaslugo, da je ljudem odprla oči. Povedala jim je, da je možno ustvariti tudi drugačno Evropo.”

Glavni sovražnik je skupna evropska valuta. “Nujno se je treba odreči evru,” trdi italijanski prvak Zlate zarje. “Če si svojega denarja ne tiskaš sam, postaneš ujetnik oderuhov. V Sloveniji se boste tega kar hitro zavedeli. Saj ste na tem, da zaprosite za pomoč, kajne?”

Skrb za socialo in Evropa narodov. Zdi se, da govori levičar. “Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna. Izmislili so si jo pred mnogimi leti, da bi zmedli ljudi.”

Toda levi in desni se vendarle razlikujejo. Recimo v odnosu do priseljencev. Gardossi prižge cigareto in razloži: “Vse te ladje, polne Afričanov, ki pridejo do italijanske obale, so očiten dokaz, da v Afriki ljudje trpijo. A če jih sprejmemo, se postavita dve možnosti. Jim najdemo zaposlitev? Zmanjka dela za nas. Jim ne priskrbimo zaposlitve? Denar si bodo našli sami: z delom na črno ali s hudodelskimi dejanji. Treba je torej preprečiti trpljenje v Afriki. To pa narediš tako, da spremeniš trenutne razmere v svetu.”

Planetu Zemlja po Gardossijevem mnenju vlada maloštevilna skupina sebičnežev. A pri tem zavrača že slišano razlago, da vse niti vleče judovska elita v ZDA. “Hočejo nas speljati na led z vprašanji o Judih. Ampak jaz nisem proti nikomur. V konfliktu med Izraelci in Palestinci ne vidim žrtev in krvnikov. Oboji imajo prav in oboji so zločinci. Nasprotujem samo tej eliti finančnikov, ki vlada svetu. Med njimi so seveda tudi Judje, a ne samo oni. Imate na primer Kitajce, ki so že osvojili celo Afriko.”

Marsikdo bi oporekal njegovim trditvam. Toda Gardossiju ne moreš očitati, da je neveden človek. Pozna marsikaj, česar navadni Tržačani ne vedo. Mimogrede omeni tudi balkanske vojne in pravilno ugiba o letnici: “To je bilo leta 1912-1913, kajne?”

Ve in prizna, da je Italija na ozemlju afriških kolonij zagrešila marsikaj hudega. “Kolonializem je vsekakor začel že pred fašizmom.”

Fašizem torej. O njem Gardossi pravi, da ima nekaj zaslug. “V Italiji je poskrbel za socialno državo.” Je pa Benito Mussolini naredil tudi nekaj napak, prizna. “Zavezništvo s Hitlerjem je bila največja.”

Gardossi je bil najprej član Severne lige, nato pa gibanja Forza nuova. Člani slednjega pogosto pozdravljajo z iztegnjeno desnico. “Forza nuova se je zasidrala na starih stališčih. Jaz pa pravim, da moramo gledati naprej. Dovolj je delitev na rdeče, črne, plave in bele. Mi vihramo z rdečimi ali črnimi zastavami, bančniški oderuhi pa se nam smejijo. Dovolj, dovolj, dovolj! Italijani, Slovenci, Hrvati, Španci, Portugalci in vsi ostali imamo skupne težave, ne smemo se deliti. Glejmo naprej.”

A treba je stopiti korak nazaj. Mussolini ni samo sklenil pakta s Hitlerjem. Njegov režim je preganjal Slovence. Zapiral je slovenske šole, pošiljal ljudi v konfinacijo ali zapor, samo da ne bi širili slovenske besede. “Mussolini je pač razmišljal, da je treba z Neevropejci ravnati tako. O Slovencih je govoril, da so 'alloglotti', drugojezični. Vem, vse to je žaljivo. Ampak veste, vsi so otroci svojega časa. Tudi Angleži so si umazali roke s krvjo, a tega danes nihče ne omenja. Tudi Tito je bil diktator in je zagrešil marsikaj. Vem pa, da se mnogim toži po njem. Povsem jih razumem. Tito je vendarle ustvaril državo, kjer so ljudje imeli kaj jesti in tudi brezplačno šolstvo.”

Gardossi pravi, da ne zagovarja diktatur. Z edino izjemo: “Sem za diktaturo razuma.” Pri tem pogleda na drugo stran mize in se nasmehne. “Vidim, da ste popisali že več strani notesa. Enako je bilo tudi z novinarjem Repubblice. Spraševal me je na dolgo in široko, na koncu pa je napisal nekajvrstični člančič. Ti levičarski mediji nas napadajo. Ko pa se pridejo pogovarjat z mano, so razočarani. Ne morejo napisati, da sem antisemit, rasist, nacist ali karkoli takega. Zato potvarjajo moje besede. In se zdi, da sem za diktaturo, medtem ko sem za diktaturo razuma. Čisto druga stvar.”

Mnogi novinarji so se zanimali za ustanovitelja stranke Alba dorata. Nazadnje celo nekdo iz Turčije. “Veliko me je spraševal o islamu,” pove Gardossi. “Vztrajam pri istem: nisem proti nikomur. Mussolinija so v arabskem svetu celo oboževali. To pravim tudi svojim ... Ta spopad civilizacij je zrežiran. Ustvarili so ga mogotci, da bi se ljudje med sabo kregali.”

Mogočneži imajo svoje oprode, ki vodijo državne vlade, meni Gardossi. Mario Monti seveda ni izjema. Zato Alba dorata namerava nastopiti na spomladanskih državnozborskih volitvah. Program je v splošnih obrisih že pripravljen: za drugačno Evropo in za drugačno državo. “Smo za preureditev po švicarskem modelu,” pojasni Gardossi. “Ljudstvo naj izbere, ali si želi federacijo ali konfederacijo. Vidite, v Švici mirno živi več narodov. Tako bi lahko sobivali tudi v Italiji. Sicilijanci, Ligurijci, Lombardi, Veneti, Furlani ... Vsak po svoje v skupni državi.”

Za novo stranko se menda zanimajo mnogi. “Dobivam klice in elektronska sporočila od vsepovsod. Tudi iz tujine. In veste, kaj vam povem? Tudi iz Slovenije so mi pisali. Dva Koprčana se zanimata za ustanovitev Zlate zarje v Sloveniji. Pripravljen sem pomagati. Slovenija in Trst imata skupne težave. No, recimo: ne bi bilo za vse tukajšnje kraje bolje, če bi se izognili nevarnosti, da potres raznese jedrsko elektrarno v Krškem?”

A najprej bo treba poskrbeti za Italijo. “Zdaj bom šel v Milano, potem verjetno še v Rim, morda še v Bari,” napoveduje. Optimistično pravi, da se zanimanje za njegovo stranko veča iz ure v uro. Računa na glasove ljudi, ki so doslej volili levo in desno. Pred potjo ima eno samo skrb: pes Lucky bo moral ostati v Trstu. “Žal ga ne pustijo na vlak,” reče in počoha psa. “Me lahko fotografirate z njim?”

Lucky se nato olajša, Gardossi pobere iztrebek. Spet poudari nekaj svojih ključnih misli in večkrat ponovi, da je treba pozabiti na stare delitve. “Veste, da sem imel punco Slovenko? Ja, s Kontovela. Ob prvem maju raje nisem hodil tja.”

Za koga so mediji? (Pogled dveh Petrov)

Peter Močnik

Mitja Tretjak je prejšnji torek v svojo oddajo S-prehodi na TV Koper Capodistria povabil novinarja Primorskega dnevnika Rada Grudna in pisca teh vrstic.
Tema pogovora? Slovenski mediji v Italiji.
Ocena pogovora? V 28 minutah smo po nepotrebnem ponovili nekaj znanih dejstev, zato je zmanjkalo časa za marsikaj zanimivejšega.
Spletna stran Slomedia.it je oddaji vsekakor posvetila poročilo z naslovom Komu so namenjeni naši mediji? "Pojem skupnosti Slovencev v Italiji ni več tako aktualen".
Nabralo se je nekaj komentarjev. Peter Močnik je na primer zapisal: "Trditi, da Slovenci ne sestavljamo več neke skupnosti v Italiji pomeni zanikati, da je slovenski narod še prisoten v avtohtoni manjšini v Italiji. Pomeni, da so naši ljudje, ki jih imenujemo Slovence, v resnici neke vrste skrpucalo, ki niso ne miš ne tič."
Najbrž je Močnik vzel tipkovnico pod prste, ker ga je zbodel tale citat iz oddaje:
Peter Verč: "(...) Glavni problem manjšinskih medijev je po mojem v tem trenutku ta, da se ne zavedajo več, kateri je referenčni okvir medijev, na katere gledalce, poslušalce ali bralce se obračajo. Nekoč je bila slovenska skupnost v Italiji popolnoma ločena od italijanskega dela. Ankete Slorija pa kažejo na to, da prihaja do nekega vsesplošnega prepletanja (...)"
Citata dveh Petrov bi bila najbrž dovolj. Saj si ju vsak lahko prebere in razmisli, kaj je vsak povedal. Vseeno bi dodal le vprašanje: kaj če imata oba Petra prav?
Namreč ... Jaz sem govoril o slovenskih medijih v Italiji in postavil trditev: ne zavedajo se, kdo so njihovi naslovniki. Mislil sem na slovenske šole v Italiji, ki jih zdaj obiskujejo tudi otroci iz povsem neslovenskih družin.
Poglejte preprost primer iz športa (da ne bomo vedno o politiki ...). Primorski dnevnik in slovenski novinarski oddelek na RAI poročata o nogometnih ekipah, kot sta Juventina ali Breg, pa čeprav tam redki nogometaši znajo slovensko. Po drugi strani taisti mediji prezirajo kopico drugih športnikov, ki so uspešnejši od nogometnih amaterjev tako v športu kot v znanju slovenščine (primer lahko s spremembo akterjev prenesete tudi na politiko, kulturo, gospodarstvo ...).
Zakaj je tako?
Navidezni, a prekleto visoki zid med Slovenci in Italijani se je skoraj popolnoma zrušil. Družba se je nedvomno spremenila.
Slovenski mediji v Italiji pa svojega poročanja niso prilagodili številnim spremembam. Še vedno poročajo o "slovenskih" nogometnih ekipah, ker se je tako reklo pred 20 ali 30 leti. In ne poročajo o drugih uspešnih slovenskih atletih, ker jih pač pred 30 leti ni bilo. Skratka: radarji slovenskih medijskih poročevalcev so očitno zastareli.
Katere so posledice?
Nekateri bralci/gledalci so užaljeni, češ "ne poročajo o meni, ki sem Slovenec, poročajo o drugih, ki niso Slovenci". Nekateri drugi, recimo dijaki iz italijanskih družin na slovenskih šolah, pa vzamejo v roke časopis, preberejo "naše ekipe" in se vprašajo: "Na koga se za vraga nanaša pridevnik 'naš'?"
To sem mislil. A očitno dovolj slabo povedal, če je Peter Močnik v svojem komentarju pisal o nečem drugem. Jaz sem nekaj pripomnil o jabolkih, on je branil hruške.
Dva Slovenca, tri stranke. Dva Petra - kažin.

O protestnikih

foto divertimento.it

Proti slovenski vladi, proti županom, proti plinskemu terminalu ... Vse več je teh protestov, ki jih v glavnem podpiram.
Sem pa prejšnji petek v Kapučinu objavil kratko razmišljanje, ki ga lahko razumemo kot nasprotovanje protestom. 
Dolgujem razlago.
Pisal sem, potem ko sem obiskal "protestnike" na slovenskih šolah v Italiji. O protestih proti Francu Kanglerju se takrat še ni (veliko) govorilo.
Nato še ključno pojasnilo. Protestom ne nasprotujem, včasih nasprotujem protestnikom. V mislih nimam samo tistih, ki gredo na ulico metat kamne v prazen nič. Mislim tudi na tiste, ki si s politično ali protestniško dejavnostjo polnijo čas, ker ga ne znajo zapolniti drugače.
Preveč mladih sem že srečal, ki so poulične demonstracije izkoristili za začetek zaslužkarske kariere v politiki. Preveč mladih sem že srečal, ki protestirajo, ne da bi vedeli, proti čemu se jezijo. In navsezadnje sem spoznal tudi veliko ljudi, ki so se v mladih letih naužili toliko politike, da danes ves svet vidijo samo skozi njeno prizmo.
Drugače pa kapo dol pred tistimi, ki gredo na ulico po kritičnem razmisleku in poglobljeni analizi razlogov za protest.

Dekletu, rojenemu 1995

Rojena si leta 1995. Saj ni važno, kako ti je ime in od kod si. Vsakdo naj si sam predstavlja, kakšna si.
Zdaj najbrž zdolgočaseno bereš te vrstice, ker ti je mama namignila, da je v časopisu članek o tvoji generaciji. Si v kuhinji, kajne? Iz svoje sobe si prišla slabe volje. Rada bi košček čokolade, da bi se potolažila. Povej, kaj te muči. Profesor, ki ti teži z matematiko? Morda še sošolec, ki je raje izbral blond oslico iz sosednjega razreda?
Verjemi, kmalu bo boljše. Morda boš že na novoletni zabavi dobila lepšega fanta. Spremljal te bo na maturantskem plesu ali na valeti. In po maturi se ti bo še tožilo po tistem tečnem gologlavcu, ki te zalaga z matematičnimi na(d)logami.
Verjemi vase. Druge izbire pravzaprav nimaš. Seveda, lahko se zapreš v svojo sobo in se naposlušaš Robbija Williamsa. A po štirih minutah se pesem izteče, in z mislimi si spet pri tečnih prfoksih in plavolasih zoprnicah.
Tako je. Življenje ni lahko niti pri tvojih letih. Starši ti sicer pravijo, da je njim težje, ker morajo garati in plačevati položnice. Ti si pametna in jih razumeš, a kaj ko oni ne razumejo tebe. Ne spomnijo se, kako je težko istočasno prebolevati nesrečno ljubezen in slabo oceno v šoli.
Zjoči se. Nihče ti tega ne brani. A vedi, da si lepa in srečna. Dekle tvoje generacije ne more biti nič drugega. Če si danes tega ne znaš dopovedati, se boš tega morda zavedela poleti, ko boš nizkocenovno letela pustolovščinam naproti.
“Bodočnost je dolžnost. In ministrstvo za upanje je reklo, da lahko upamo.” To zadnje si je domislil neki italijanski kantavtor. V torek smo v trgovinah dobili njegovo novo ploščo tudi s tem verzom. Naslov pesmi je Ragazza del '95 (Dekle letnika '95). Ta pevec ni Robbie Williams. Je iz stare garde. Ne izgubljaj časa z iskanjem te pesmi. Zdela se ti bo stara in dolgočasna. Samo zapomni si to sporočilo srednješolski generaciji: vi lahko upate.
Odraslim je odklenkalo. Zvečer gledajo poročila in se jezijo. Jezili so se že v mladih letih, ko so razpredali o državah in zastavah, o ideologijah in Lennonovih poezijah ... Ampak ti si iz drugega časa. Otrokom boš znala dopovedati, da je življenje prelepo, da bi si ga otežili z balastom. Na tečne ljudi, zoprna dekleta in nesmiselno politiko je treba včasih pozabiti.
Napiši nalogo iz matematike in se potem pojdi zabavat. Tisti pred tabo so se očitno premalo.

(Kapučino, Primorske novice, 23. 11. 2012)

Slovensko stalno bojišče

“Do igralcev sta poštena (...). Bila sta jasna: ker je bilo treba varčevati, smo bili igralci delovno več obremenjeni. Stisnili smo zobe, zaradi tega pa se jaz ne pritožujem.”
(Nikla Petruška Panizon o Andreju Berdonu in Paolu Marchesiju, Primorske novice, 4. 2. 2011)

Ne Maja Lapornik ne nova umetniška koordinatorka tržaškega teatra Diana Koloini se včeraj nista odzivali na naše telefonske klice.
(Primorske novice, 24. 11.)

***

Še enkrat se Slovensko stalno gledališče (SSG) spreminja v bojno polje. Izbruhnila je nova afera. Tokrat gre za predstavo Srce v breznu - The movie. Upravni svet tržaškega gledališča je pred dnevi sporočil, da predstavo odpove "zaradi hudega finančnega položaja".
Predstava, ki bi jo moral režirati Sebastijan Horvat, je bila menda najdražja v programu, zato so z varčevanjem začeli pri njej. Pravzaprav kar na račun nje.
Je res šlo zgolj za varčevalni ukrep?
Govorice, da gre za politično odločitev, so se začele širiti kar nekaj dni pred uradnim sporočilom upravnega sveta. Šlo je pač za delo, ki je drezalo v nevarno gnezdo nacional(istič)nih čustev ob tej naši nesrečni meji.
No, kaj nas uči ta nova afera? Da se SSG ne uči na lastnih napakah.
Namreč: ko sta pred leti vodenje gledališče prevzela Andrej Berdon in Paolo Marchesi, sta modro krmarila med čermi. Komisarka upravitelja sta potapljajočo se barko v nekaj mesecih rešila. Speljala sta sezono brez polemik in na račun njunega dela ni bilo pripomb. Vsaj v javnosti se niso pojavila, ne znotraj ne izven gledališča.
Berdon je v nekem intervjuju razložil, da mora gledališče spet priti na dober glas. Številne afere so ga namreč pahnile v nemilost občinstva. Komisarja in takratni umetniški vodja Primož Bebler so speljali dve "mirni" sezoni, med katerima ni bilo odpovedanih predstav ali neljubih polemik. Gledališču se je s počasnimi koraki vračal ugled.
A ko se je iztekel čas komisarske uprave, je iz gledališča spet začelo puščati, zlasti z zamenjavami vodstev in z očitki o konfliktu interesov pri izbiranju režiserjev in nastopajočih.
Gledališče je zato spet na slabem glasu. Spet se je ujelo v past afer in polemik, ki se marketinško niti najmanj ne splačajo. Vodstvo gledališča se ovija v molk, kar ne pomaga. Govorice, ki na SSG mečejo nelepo luč, se naglo širijo po spletu.
Umetniška koordinatorica Diana Koloini ni ničesar kriva. Njen mandat se je uradno začel šele 1. oktobra. Po nerazumljivi odločitvi vodstva je dobila enoletni mandat, tako kot je eno samo leto delovalo tudi prejšnje vodstvo. Vse to seveda onemogoča dolgoročno načrtovanje.
Seveda, tu so ostre gospodarske razmere. A dobro vodstvo jim zna biti kos. To sta že dokazala Berdon in Marchesi.
No, morda je predsednica upravnega sveta Maja Lapornik res nedolžna žrtev gospodarskih zamer. Bi pa morala odpoved predstave sporočiti že prej in svojo odločitev vendarle javno zagovarjati v pogovoru z novinarji, ne pa molčati. V teh primerih molk ne pomaga. Zgolj podžiga zlobne govorice. In te mora SSG nujno preprečiti.
V gledališče, kjer občasno štejejo mrtve in ranjene, nihče - razen masohistov - ne zahaja.

Če misliš, da me poznaš, je to tvoj problem

Od torka imamo novo ploščo Francesca De Gregorija. Mediji poudarjajo, da se imenuje tako kot roman Jacka Kerouaca On the road. De Gregori je pač izbral naslov Sulla strada, kar bi po slovensko prevedli Na cesti.
Kaj imata skupnega plošča in roman? Nič. 61-letni De Gregori je priznal, da je knjigo pred kratkim prebral, potem ko se ji je dolgo upiral. Plošči je dal tak naslov, a nobena pesem se ne navezuje na Kerouaca.
O čem torej govori teh devet novih pesmi?
Skupnega imenovalca ni, razen če ne gre ravno za cesto, a bolj v smislu poti in njenih izpeljank: popotovanje, potnik, potovanje skozi življenje ... Recimo v drugi pesmi Passo d'uomo je govor o ritmu (De Gregorijevega) življenja: v koraku s človekom, ker drugega koraka ni.
Pač, vsako pesem je treba interpretirati in je zato težko oceniti njihovo besedilno vrednost. Edino dve se mi zdita jasni. Guarda che non sono io je po svoje genialna. Začne se kot da bi šlo za ljubezensko romanco, a po nekaj verzih se izkaže, da kantavtor govori svojim oboževalcem. Se jim zahvaljuje?
Kje pa. Pravi jim, naj ga nikar ne sprašujejo o njegovih starih pesmih, ko koraka po cesti z nakupovalnimi torbami v roki. In jim reče, da ni on tisti, ki odpušča, tolaži in boža po roki. On pač pravi: "Ni moj problem, če misliš, da me poznaš." ("Guarda che non sono io quello che ti perdona e ti capisce /.../, guarda che non sono io quello che ti prende la mano e asciuga il pianto /.../ Se credi di conoscermi, non è un problema mio").
Posrečeno besedilo ima tudi pesem Ragazza del '95. De Gregori prepeva o dekletu, rojenem v letu 1995. Nobenega tesnobnega prepevanja o temni bodočnosti in negotovih razmerah za mlade. Pač pa prisrčno in stvarno o tem, da lahko mlada dekleta brezskrbno potujejo z nizkocenovnimi leti tja, kamor "se začneta morje in zemlja".
Tudi v tej pesmi sodeluje Malika Ayane, tako kot že v grenki in duhoviti Omero al Cantagiro (tu pa tam spominja na Something stupid dua Williams-Kidman). To, da je De Gregori povabil k mikrofonu tudi mlado kolegico, je največja novost plošče.
Druga in zadnja novost je uporaba vulgarne besede "troie" (vlačuge) v pesmi z naslovom Belle Epoque.
Drugače je Sulla strada po glasbeni plati podobna predzadnji plošči Calypsos (2006), po nekaterih avtobiografskih besedilih pa zadnji Per brevità chiamato artista (2008).
Biserov, ki bi se razpasli do komercialnega uspeha, ni. Tudi trdega rocka ni. Plošča je bolj za poslušanje med branjem ali študiranjem. In je pač plošča, ki jo je treba prebirati, razbirati in preučiti (tudi če ni knjižnice z besedili, kar je škoda).
A pozor: če se vam bo zdelo, da ste razumeli, kaj je De Gregori hotel povedati, vedite, da bi vas on nejevoljno pogledal in vam sporočil: "Ni moj problem, če misliš, da me poznaš."

Veverice (od Kalca do Černica)

Newyorška veverica (foto Verč)

veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica

• ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, 

živahna ženska

(Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika)

Livio Semolič je bil slikovit, ko je najprej nanizal zneske, namenjene manjšini (...) Potem je dvignil roko in s kazalcem in sredincem zastrigel v zrak: "Ck, ck, ck ..."
(Primorske novice, 9. 11.2012)

***

Nikoli več jih ne bo, kot jih je nekdaj bilo. Delovnih mest namreč. Vrtinec krize srka vase vse in zdaj utaplja tudi slovenske organizacije v Italiji. Ni treba čakati na zadnje razplete v Rimu. Narodna in študijska knjižnica (NŠK) je nekatere že poslala na čakanje. Le še čakamo na naslednji - prosto po Semoliču - ck, ck, ck ...
Smo lahko jezni? Smo. Nekateri bodo ostali brez službe, nekateri bodo vendarle ohranili svojo plačo. In ve se, kako je pri tem: eni zasluženo dobijo odpoved, a brco v zadnjo plat večkrat dobijo garači, medtem ko se lenuhi še naprej varno valjajo na fotelju ...
O imenih žrtev in krvnikov nikar. Ni prijetno. Eno samo izjemo si bom privoščil in imenoval eminentno žrtev: dr. Aleksej Kalc. Ne piše o fojbah, zato ga mediji redko omenjajo. Raziskuje mnogo manj "komercialna" zgodovinska poglavja. Tam so viri mnogo težje dostopni, zato je delo zahtevnejše. Za nameček je moral v NŠK - kar vem - opravljati tudi druga dela, ne samo svoje.
No, menda je v "manjšini" na seznamu kandidatov za odstrel. Kaj dodati? Nič. Še dobro, da ga je raziskovalna sla pravočasno privedla v univerzitetne kroge v Sloveniji. Pač, nikoli ni počival v arhivu NŠK, skakal je tudi na plano in se trudil v Sloveniji.
Taki so za zgled. Taki, ki ne mirujejo, ampak skačejo. O teh "zamejski" mediji redko poročajo. Saj, kako pa bi? Kateri medij bi si upal napisati, da visokoizobraženi novinarski garač Andrej Černic pri nas nima redne zaposlitve?
"Tu pri nas nismo zaposlili visokoizobraženega Černica, imamo pa lepo število ljudi, ki so v novinarstvo padli po znanih naključjih in takoj po srednješolski maturi." Kdo bi si upal napisati kaj takega?
Več je Slovencev v Italiji, ki niso dobili zaposlitve doma. Od družboslovcev do glasbenikov. Manjšinski krogi jih v glavnem imajo za veverice: pač, ljubke živali, ki pa jih ne gre držati doma ...
Da, manjšinske organizacije so zdaj sredi gospodarske krize. A moralna kriza sega mnogo nazaj v čas. Kdo ve, ali koga boli glava zaradi moralnega mačka in veveric.

Velika primarna potreba (Dejstva)

kungota.si

Na univerzi so nam v obilnih količinah stregli z angleško in ameriško študijsko literaturo o komunikologiji in novinarstvu. Ni se mi zdelo prav.  Navsezadnje ima vsaka država gotovo vsaj nekaj dobrih novinarjev. Zakaj tolikšna zagledanost v anglosaški svet?
Zato sem ob študijski literaturi bral vse, kar ni bilo angleškega ali ameriškega. Šlo je za moj način protesta proti domnevnemu anglofilstvu predavajočih. Na nočni omarici sem redno imel sobotne priloge slovenskih dnevnikov in veliko knjig Enza Biagija. Bral sem jih, čeprav jih je kar nekaj enakih.
No, naslovi se spreminjajo, anekdote so vedno iste. A dobro, bilo je vse napisano, tako kot je treba. Jasno, preprosto in z zdravo ironijo do nadutežev in mogotcev.
Minilo je nekaj let od diplome in vloge so obrnjene. Hlastam po ZDA in Veliki Britaniji, medtem ko mi zdajšnji italijanski novinarji presedajo. Vse je čvek, vsebine je zelo malo in stališča vsakega dnevnika so predvidljiva. Intervjuji so kratki, kot bi vsi znali vsak odgovor strniti v dva stavka. In redkokje dobiš intervju, ki bi zahteval več kot pet minut branja. So mar drugod po svetu nori, ker ponujajo intervjuje čez tri strani?
Seveda ne gre za norost piscev. Gre bolj za lenobo bralcev, predvsem pa za medijsko kulturo, ki vlada v Italiji. Vse mora biti "twittersko" - tako kot izjave, ki nam jih dnevno ponujajo politiki v kamero. Mediji izbere temo, politik zdrdra desetsekundo izjavo v kamero. Vse je kratko, tudi obzorje gledalcev. Ve se, komu to koristi.
Svetujem dve knjigi, ki dobro opisujeta italijansko medijsko krajino. Eno je napisal Elio Rossi (gre za psevdonim), njen naslov je I professionisti del potere. Druga je Travagliova zimzelena La scomparsa dei fatti. Pri tej je zanimiv zlasti uvod, v katerem je omenjena neka raziskava. Citiram na pamet, zato podatki morda niso do potankosti točni: medtem ko v TV dnevnikih petih evropskih državah je razmerje med dejstvi in mnenji 3 : 1, je v Italiji ravno obratno. Se pravi: Italijanom postrežejo z nekaj dejstvi, ki pa jih pridno pokopljejo s klepetanjem, ki je dvakrat obsežnejše.
Skratka: medtem ko v Franciji ali Veliki Britaniji novinar pove, da dežuje in politiki razpravljajo o količini dežja, v Italiji slišimo deset različnih mnenj o tem, ali je zunaj sonce ali sneg.
To pišem, ker sem se pravkar vrnil iz ZDA, kjer sem nekajkrat kupil New York Times, zdaj pa imam na omarici še slavni New Yorker. In medtem je prišla domov še predzadnja številka The Economista. V njej si uredništvo angleškega tednika postavlja vprašanje: Obama ali Romney? Na dveh straneh je jasno in razčlenjeno utemeljeno, zakaj si želijo vnovične zmage Baracka Obame, pa čeprav mu očitajo celo vrsto napak.
Vse sem prebral z užitkom in nato sedel pred TV. In videl, da so čez 13 dni volitve, na katerih bodo izbirali levosredinskega kandidata za predsednika vlade. Ne da se mi gledati, ne da se mi spremljati.
Če bom že šel na volitve, bom šel na tiste prave. V upanju, da če že ne politiki, se bodo vsaj novinarji spomnili, da državljani hočejo dejstva, ne pa všečnih sloganov. Če že moramo pisati o nečem "primarnem", potem naj bodo to potrebe državljanov. Volitve, ki jim v Italiji pravijo primarne, so bleščeči šov v razpadajočem gledališču.
V Sloveniji se vse to še kako pozna. Državljani hočejo dejstva, ne pa čvekanja. Niti polovica volilcev ni šla glasovat. Ostali so največ glasov namenili zvezdniku. Borut Pahor je po leporečju in postavi gotovo najboljši.

NEW YORK

Preden smo odleteli v New York, so nam rekli, da tam ni Amerika. ZDA so menda nekaj drugega. Ni nas pretirano zanimalo. Šli smo, da bi se prepustili toku cest in avenij enega najbolj opevanih mest na svetu. In, hja, šli smo, da bi pretekli maraton.
Ko so nam sporočili, da ga ne bo, smo sredi vrveža Pete avenije obmolknili.
Šlo nam je na jok. A kaj, ko se nismo smeli jeziti. Žrtve orkana Sandy si zaslužijo spoštovanje. Prebivalci razdejanega State Islanda nočejo tekaškega praznika. Hočejo pomoč.
Znali smo se potolažiti. Nebotičniki Manhattana so se bleščali v krasnem soncu, Central park nas je sprejel v jesenski obleki in brooklynsko nabrežje nam je prišepnilo, da so tudi v New Yorku tiha in odmaknjena sprehajališča.
Šli smo na košarkarsko tekmo. Nad nami je visela izobešena majica Dražena Petrovića - spomin na čase, ko so netsi navduševali. Tokrat je šlo po scenariju tragedije. Proti Minnesoti Timberwolves so zapravili prednost 22 točk in klavrno izgubili.
Podoben preobrat smo videli naslednjega dne. Med večerjo blizu Union Squara smo izvedeli, da vodi Romney. Po dobri uri so nebotičnik Empire State Building osvetlili s plavo barvo, ki označuje Demokratsko stranko Baracka Obame.
Šli smo do Rockfeller Centra, da bi fotografirali slavje privržencev potrjenega predsednika. Videli smo berača pred izložbo dragih oblek.
Po vsem tem zapuščamo veliko jabolko. V spominu fotografskih aparatov imamo žolta drevesa Central parka, oranžne buče halloweenskega praznika, Van Goghove slike, svetlikajoče se nebotičnike, rjaveče stebre brooklynskega mosta in še mnogo barv. A dolga pot do letališča je v belem. Sneži.
Videli smo New York. Nič drugega. Ne moremo soditi, ali so nam prav rekli, da to mesto ni podobno ZDA. Videli smo velike preobrate in izrazita protislovja.
Zdi se nam, da to je navsezadnje Amerika.

(Kapučino, Primorske novice, 9. 11. 2012)

New York

foto coachingreak.com

Avtor Drevoreda uresničuje svoje sanje. Potuje v New York, kjer se bo v nedeljo udeležil maratona. Vrne se čez dober teden, zato do takrat na tem blogu ne boste bralih novih zapisov.
Prosimo za razumevanje, zahvaljujemo se za lepe želje.

Peter

Sicilijanski črpalkar

Začel bom z anekdoto. Konec septembra sem bil na enotedenskih počitnicah po Siciliji. Med obiskom Doline templjev v Agrigentu sem užival ob pogledu na dobro ohranjene sledove antičnega časa.
Grški kolonisti so dobro vedeli, kje je treba graditi mesta. Akragas – to je staro ime za Agrigento – se je razprostiral na planoti, ki ima varno zavetje hriba in lep pogled na morje. Ob sončnem zatonu je zato tam še posebej čarobno. Žarki spuščajočega se sonca vso mediteransko pokrajino prebarvajo v oranžne odtenke in ostanki svetišč zableščijo v nenavadni luči.
A Sicilija ne bi bila Sicilija brez izrazitega protislovja. Nad Valle dei Templi so žal med prejšnjim stoletjem brezobzirno gradili. Zato so žal del razgleda tudi ogabni stanovanjski bloki, ki bi slabo izstopali tudi v najbolj mrki realsocialistični četrti.
Agrigento sem zapustil ob sončnem zahodu in med potjo proti severu otoka, sem se ustavil blizu Sciacce, da bi tankal. Črpalkarja sem vprašal, ali je cena litra goriva že presegla mejo dveh evrov. Odgovoril je, da se bo to zgodilo kmalu in to povedal z žalostnim izrazom. Potožil je, da samo 15 kilometrov od črpalke stoji rafinerija, zato bi po njegovem v normalni državi moral točiti gorivo po bistveno nižji ceni.
Po mnenju tega črpalkarja je za visoko ceno bencina vsega kriva politika. Ne da bi ga še s čim izzval, je kar on nadaljeval pogovor. Vprašal me je, ali sem že kdaj prej bil na Siciliji, in ko sem mu odgovoril, da sem prvič, je on v tri stavke strnil bistvo sicilijanskega čutenja. Rekel mi je, da se bom na Sicilijo zagotovo vrnil iz treh razlogov: ker je Sicilija lepa dežela, ker tam dobro ješ in ker – to so njegove besede – tu pa tam srečaš tudi kakšno pošteno osebo.
Tega pogovora sem se spomnil včeraj zvečer, ko sem poslušal poročila o izidu deželnih volitev na Siciliji. Na volišča je šlo okrog 48 % volilnih upravičencev, kar pomeni manj kot pol. Sicilijanci so očitno siti vseh obljub in o politiki menijo to, kar pravi tisti črpalkar blizu Sciacce, in sicer da bi bila brez politikov Sicilija mnogo lepša.
Seveda, nezaupanje v politiko ni nova stvar. Se pa sprašujem, ali nismo morda danes rekordno nezaupljivi do voditeljev. Ne morem soditi o prejšnjih desetletjih, ker sem pač takrat šele odraščal. A če prebiram, kako je bilo še pred nekaj leti, se mi zdi, da je vendarle bilo drugače.
Organizacije Slovencev v Italiji so na primer imele celo vrsto odborov, komisij in podkomisij. Raznih političnih delegacij je bilo toliko, da je danes težko brati takratne časopise. Če pa danes pogledamo, kdo deluje v strankah in organizacijah, se zdi, da je ljudi zelo malo. Redki so tisti, ki se vključijo v družbeno življenje, če pa se, praviloma hitijo s sestanka na sestanek, ker so pač člani več organizacij in društev hkrati.
In vendar to ni znamenje padca vrednot. Če bi res bilo tako, bi v nedeljo Kulturni dom v Trstu ne bil nabito poln ob koncertu partizanskega zbora. Kaj se torej dogaja?
Menim, da si ljudje želijo nekaj več načelnosti. Partizanski zbor jo ima, v politiki je žal ni. Veter zapiha in mnogi se v vetru obrnejo.
Jaz se zato včasih počutim kot tisti črpalkar na lepi, a zakleti Siciliji. On se pač čudi nelogiki, da kljub bližnji rafinerji je bencin vse dražji, jaz se pa čudim naši nelogiki, da nas je vse manj, a da smo vedno glasnejši.
V dobrem in v slabem. Dobro je to, da je glasen partizanski zbor, slabo je to, da se zdaj glasno kregamo domala o vsem. Celo o tem, ali smo Slovenci v Italiji v finančni stiski ali ne. Očitno se pozna, da se bližata halloween in martinovo, ko je norenje dovoljeno.

(Radio Trst A, 30. 10. 2012)

Maraton

V čem se razlikujejo zvezdniški politiki in tržaški partizanski zbor? Povejmo z metaforami in bomo lažje razumeli.
Branilec naslova Barack Obama in zmagovalec kvalifikacij Mitt Romney sta v izvrstni formi. V treh dolgih soočenjih sta drug drugemu pristavljala zbodljaje in replike. Nikoli jima ni zmanjkalo sape. Zato sta pred zadnjim krogom izenačena.
Oba imata za sabo neskončne kilometre shodov in konvencij, a bosta vseeno pospešila. Srebrna medalja ne bi niti zdaleč poplačala tolikšnega napora. Ni važno sodelovati. Šteje le Bela hiša. Kdor jo osvoji, lahko reče, da je - kaj drugega - prvak sveta.
Jill Stein in Rocky Anderson medtem tečeta v ozadju. Ju kdo pozna? Seveda ne. Za Obamo in Romneyjem bosta veliko zaostala, tako kot rekreativni maratonci, ki pritečejo na cilj uro ali tudi dve za zmagovalcem.
Steinova kandidira z ameriško stranko zelenih, ki pač tekmuje brez medijskega dopinga. Anderson pa je brez injekcij ameriških korporacij ustanovil Stranko pravičnosti. Oba sta nekako v vlogi Slovenca Primoža Kobeta, ki je na maratonu v Londonu zasedel 46. mesto.
Sicer pa imamo Slovenci tudi svoje državno prvenstvo. Trije tekači so prišli v drugo polovico tekme. Vmesni čas bodo izmerili 11. novembra. Če takrat ne bo prevelike razlike med ubežnikom in zasledovalcema, bo treba odteči še dodatni krog.
Tekma bo na martinovo. Novinarji nas bodo o razpletu obveščali z javljanji v živo iz Cankarjevega doma v Ljubljani. Borut Pahor, Danilo Türk in Milan Zver bodo v vlogi afriških tekačev na Ljubljanskem maratonu. Kamere bodo ped za pedjo spremljale njihov nastop.
A v Cankarjevem domu bo po naključju prav taisti večer tudi koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča ob 40-letnici njegovega delovanja. Pevci ne bodo v vlogi afriških tekačev, kar še ne pomeni, da ne bodo imeli navijačev ob progi.
Partizanski zbor pač spominja na 84-letno Heleno Žigon, ki se še vedno udeležuje tekaških prireditev v Sloveniji. Ljudje ob cesti jo huronsko spodbujajo, saj je vzor in vir navdiha za mnoge. Njene tanke noge nosijo veliko sporočilo.
Tak je tudi tržaški zbor, ki mu po 40 letih še ni zmanjkalo sape. V današnjem svetu, kjer se zdijo pomembne le mišice in hitrost, ti pevci izstopajo. Njim pač ni mar za formo. Oni so za dušo.
Mar ni življenje podobno maratonu?

(Kapučino, Primorske novice,26. 10. 2012)

Iger, ne kruha! (Pelé in zamejska kultura)

foto footballfancast.com

Danes praznuje rojstni dan eden najboljših nogometašev vseh časov - najbrž kar najboljši - Edison Arantes do Nascimento, bolje poznan kot Pelé. Njegova življenjska zgodba je podobna pravljici.
Pelé je otroštvo preživel v revščini in namesto žoge je brcal zvarek iz cunj ali sadeže okrogle oblike. Z leti je le prišel do prave nogometne žoge in z njo mojstrsko premagoval nasprotne vratarje. V svoji karieri je zadel več kot 1.000 golov, z brazilsko reprezentanco pa je osvojil svetovni naslov.
Nek gospod iz Nabrežine mi je povedal, da je Peleja srečal v devetdesetih letih - in to čisto po naključju med sprehajanjem po New Yorku. Pelé se je gospodsko pustil fotografirati in prijazno izmenjal nekaj besed. Skratka, slavi in denarju navkljub je brazilski nogometni as na stara leta ohranil skromnost nebogljenega otroka.
To so torej te pravljice, ki nam jih ponuja šport. Eno sem si v živo ogledal prejšnji petek v Ljubljani. V športni dvorani Stožice so košarkarji Uniona Olimpije gostili turški Fenerbahče, ki velja za enega najboljših in najbogatejših klubov v Evropi.
Mladi in precej revnejši ljubljanski košarkarji so se do zadnjih minut enakovredno kosali s turškim velikanom, naposled pa tesno izgubili. Ljubljansko občinstvo je ob koncu tekme svojim košarkarjem vseeno namenilo dolg in bučen aplavz, kar je bilo res lepo videti.
Seveda ima šport tudi drugačne zgodbe. Ameriški kolesar Lance Armstrong je najprej premagal raka in nato osvojil sedem zaporednih dirk po Franciji. Bila bi lepa pravljica, a kaj ko je dobila grd konec. Armstrongu so pač zaradi jemanja poživil prav včeraj uradno odvzeli vseh sedem naslovov.
Šport in športnike lahko zato upravičeno ljubiš ali sovražiš. Jaz sem na primer strasten tekač in zagovarjam vse panoge, ki jih človek goji za lastno dobro voljo in dobro počutje. A ko gre za tekmovanja, kjer ima glavno besedo denar, nisem daleč od tega, da bi zalučal daljinec v televizor.
Nobenega smisla ne vidim v tem, da ljudje še vedno plačujejo vstopnice in TV naročnine za ogled nogometnih tekem, ko pa je bil nogomet že tolikokrat v središču stavniških in podkupninskih škandalov.
Tudi pr nas, se pravi v t. i. zamejstvu, veliko vlagamo v nogomet. Na članski ravni imamo kar deset moštev, stroški za vzdrževanje teh ekip pa niso mačje solze. NK Kras za nastopanje v D-ligi porabi vsaj 350.000 evrov. Medtem pa nekaj naših kulturnih ustanov hira in uslužbenci odhajajo na cesto.
Ravnatelj NŠK Milan Pahor mi je v pogovoru za Primorske novice potožil, da bi odsek za zgodovino potreboval skromno pomoč nekaj mecenov in marsikaj bi bilo rešeno. Na varnem bi bil na primer fotografski arhiv Maria Magajne.
A tako pač je. Kruha primanjkuje, a nekaterim je mar samo za igre. Slovenci v Italiji v revščini najraje brcamo žogo. Tako kot mali, nebogljeni Pelé. Pri tem je ena sama bistvena razlika: Pelé je imel veliko talenta.

(Radio Trst A, 23. 10. 2012)

Brezvetrje

Kaj imata skupnega letošnja Barcolana in slovenska narodna skupnost v Italiji?
Brezvetrje.
V nedeljo so se v Tržaškem zalivu jadrnice v glavnem zibale na vodi, ne da bi se premaknile niti za ped. Regato je pač zaznamovala bonaca. Jadrnica Esimit, ki je spet zmagala, je skozi cilj priplula šele po štirih urah, medtem ko je lani pot po treh stranicah opravila v dobrih petdesetih minutah.
Prav tako brez vetra v jadrih so tudi slovenske organizacije v Italiji. Dolgoročnih načrtov ni, ustvarjalnih prebliskov tudi ne in želja po spremembah se kaže zgolj v govorih in pogovorih, ne pa v dejanjih.
Prav gotovo so krive zaostrene gospodarske razmere. V njih tako Rim kot Ljubljana zategujeta pas, kar se posledično pozna tudi pri nas. Zgodovinskemu odseku Narodne in študijske knjižnice že grozi zaprtje. To je seveda žalostno in kliče k protestu.
Recimo takem, kakršnega so v soboto uprizorili uslužbenci slovenskih organizacij v Italiji. Zbrali so se na protestnem zborovanju tik pred konferenco o slovenski manjšini, ki jo je sklicala Dežela FJK. Zasedanje je bilo v Gorici.
Prav isti dan so Primorske novice objavile komentar Roberta Škrlja. V njem je koprski novinar spomnil, da Ljubljana in Rim strežeta po življenju slovenski narodni skupnosti v Italiji. Obenem pa se je vprašal, kaj so Slovenci v Italiji v zadnjih 15 letih sploh storili, da ne bi bili več v tem stanju odvisnosti od dveh prestolnic.
Citat iz Škrljevega komentarja sem v soboto zvečer objavil na facebooku in naglo se je zvrstilo več kot 30 komentarjev. Vprašanje je očitno zadelo v polno.
Slovenska narodna skupnost mora po mednarodnih dogovorih in državnih zakonih prejemati javno pomoč, vendar ne sme računati zgolj na to. Tudi iz lastnega zelnika mora nekaj zrasti.
Tu sploh ne mislim na to, da bi se manjšina morala obnašati kot podjetje. Ravnovesje med prihodki in odhodki je stvar gospodarstva, ne pa narodnih in jezikovnih skupnosti. A prav gotovo morajo vsi, naj bo narodna manjšina ali čipkarski krožek, imeti v sebi nekaj ustvarjalnosti. In zdi se mi, da tega izpita Slovenci v Italiji ne znamo opraviti.
In vendar sem zdaj krivičen. Kajti ni res, da Slovenci od Trsta do Trbiža niso ustvarjalni. Težava je nekje drugje. Zatakne se v kolesju naših organizacij. Manjšinski stroj vsrka zamisli, a nato ničesar ne izpljune. Zato vse tako žalostno miruje kot jadrnice na nedeljski Barcolani.
Prebral sem nekaj tega, kar so razni razpravljalci povedali na sobotni konferenci v Gorici. Mnogi se znajo jokati in kriviti druge za klavrni položaj, zelo redki so zmožni tudi pogleda vase. Skoraj nihče pa nima predlogov za izhod iz krize. Premnogim pa se napačno zdi, da je ključ vseh rešitev politika – recimo mnogim se zdi ključno, kakšen bo volilni zakon, koliko pokrajin bomo imeli, kdo bo na oblasti ...
A prav nič se ne bo spremenilo, če se ne bomo spremenili sami. Po lastni presoji. Kajti raje sami vzemimo odločitve, drugače bodo odločitve drugih vzele nas.
To nam sporoča tudi letošnja Barcolana. Res je, tako ali drugače zmagajo esimiti – se pravi velike jadrnice z bogatimi lastniki. Toda pri raznih drugih manjših jadrnicah smo videli, da je treba biti v brezvetrju iznajdljivi.
Zato ne hudujmo se, da piha slab veter, če še jader ne znamo razpeti.

(Radio Trst A, 16. 10. 2012)

Barcolana

Nekaterim to ne ugaja, toda Slovenci tujih imen večkrat ne prevajamo. Finalni tekmi v ameriškem nogometu pravimo Super Bowl, nogometnemu dvoboju med Barcelono in Real Madridom pa El Clasico. Tako je tudi z oktobrsko regato v Tržaškem zalivu.
Če bi jo ustvarili Slovenci iz tržaškega obmorskega predmestja Barkovlje, bi se morda imenovala Barkovljanka. A Barcolano so si zamislili v italijanskem jadralnem klubu, zato je dobila italijansko ime. In tega se Slovenci večinoma držimo, čeprav se včasih pojavljajo tudi poslovenjeni izrazi.
Kakorkoli že, lastna imena je zoprno spreminjati. To vedo tudi Slovenci v Italiji, ki so prestali vsiljivo poitalijančevanje svojih imen, priimkov in vasi.
Za vse narode bi moralo veljati, naj ne vsiljujejo svojih poimenovanj tam, kjer ni treba. Vojn je bilo v preteklosti že dovolj, ne nadaljujmo jih v obliki jezikovnih spopadov. Zato ni nič slabega, če si Slovenci izposodimo italijansko besedo, saj tudi Italijani zajemajo iz slovenskega besednjaka.
Primerov je sicer malo, a tudi v italijanskem slovarju so slovenski izrazi. Lepo je na primer videti, kako v televizijskem kvizu na prvem programu italijanske nacionalke vprašajo, kaj označuje termin “dolina” ...
No, če se kraški dolini v italijanščini reče dolina, naj bo tudi Barcolana v slovenščini Barcolana. A to seveda še ne pomeni, da se je treba slovenskim imenom vselej odrekati, ko že obstaja italijansko poimenovanje.
Medtem ko ime regate ne odloča o ničemer, ima uradni naziv mesta veliko moč. Eno- ali dvojezično ime kraja ne priča le o številu jezikov, ki se tam govorijo. Je tudi izraz dostojanstva in želje po strpnih odnosih. Zato naj bo Trieste tudi Trst.
Tam so na zadnjih občinskih volitvah skoraj vsi županski kandidati opevali “mednarodnega duha” tega mesta. To bi terjalo, da se napisu Trieste na cestnih tablah in v uradnih dokumentih doda še slovenski Trst. Zdaj je čas za to. Predsednik tržaškega občinskega sveta je Slovenec in tudi župan je večkrat izjavil, da je po mami Slovenec. In ne nazadnje: na Barcolani mnogi italijanski Tržačani navijajo za Mitjo Kosmino.

(Kapučino, Primorske novice, 12. 10. 2012)

Inercija

Govoril bom o večerih v Društvu slovenskih izobražencev in o Primorskem dnevniku. Naslov današnjega razmišljanja pa bi lahko bil Inercija.
V slovarju piše, da je inercija sopomenka za lenobnost ali nedelavnost. No, da ne bo nesporazumov, naj takoj povem, da lenobnosti ali nedelavnosti prav gotovo ne moremo očitati Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta. Vsaka mu čast, ker vsak ponedeljek od oktobra do junija prireja predavanja ali debatne večere na razne teme. Včeraj je na primer tekla beseda o Slovenskem stalnem gledališču.
Ponedeljkovim večerom v Donizettijevi ulici gre priznati, da so svetla izjema v redni kulturni ponudbi Slovencev v Italiji. Dobro vemo, da imamo pri nas od Milj do Trbiža bogato ponudbo kulturnih prireditev. Vendar v veliki, pravzaprav ogromni večini primerov gre za vaške veselice, nastope amaterskih skupin, večere z diapozitivi itn. Vse to je seveda vredno negovati, saj take prireditve prav gotovo potrebujemo. So priložnost za druženje in imajo pomembno socialno valenco.
Kar prireja Društvo slovenskih izobražencev pa je nekaj drugega. To so v glavnem večeri, kjer bolj kot potrebo po sprostitivi in druženju zadovoljimo potrebo po nekem novem védenju.
Ima pa seveda to društvo tudi nekaj napak. Jaz mu na primer očitam, da včasih – poudarjam: včasih, ne vedno – slabo izbira predavatelje. Pa ne zato, ker bi bili predavatelji slabi, pač pa zato ker so včasih vsi podobnega mišljenja. Debatni večeri so zanimivi, če za mizo sedijo ljudje različnih nazorov, vendar tega se včasih hote ali nehote na Donizettijevi ulici ne zavedajo.
Tako se je lani na primer zgodilo, da sta razplet slovenskih volitev komentirala dva dobra novinarja, vendar oba s podobnimi pogledi.
Kakorkoli, še enkrat ponavljam, vsaka čast Društvu slovenskih izobražencev, ki tedensko postreže z intelektualno hrano. Včasih imata jed in obela enak okus, a vseeno raje to kot nič.
Neke vrste protiutež Donizettijevi ulici je Slovenski klub. Temu gre priznati, da je pri izbiri debatnih tem in predavatelj nekoliko manj ideološki, ima pa Slovenski klub očitne težave pri rednem ponujanju večerov. Ti so navadno ob torkih, a žal ne vsak teden.
Je pa seveda težko vedno najti nekaj, kar pritegne občinstvo. In zdaj smo pri inerciji ...
V nedeljo zvečer sem po dolgem času spet imel v rokah Primorski dnevnik. Dobil sem ga v kraški gostilni, kjer sem veselo posedal v mladi družbi. Ko sem časopis odprl tam nekje na sredini, sem zagledal dve strani polni fotografij. Šlo je za rubriko Fotoutrip, v okviru katere bralci pošiljajo svoje počitniške fotografije s Primorskim dnevnikom v rokah. Kar me je malce zbegalo, je bil pogled na te bralce. Pravo nasprotje vesele druščine ob mizi, kajti večinoma je šlo za starejše ljudi.
Seveda zgolj iz teh fotografij ne moremo sklepati ničesar. Se mi pa vseeno zdi, da ima edini zamejski dnevnik nekaj težav pri pridobivanju mladih bralcev. Časopis, ki se mu žal ne pišejo dobri časi, vse preveč deluje po neki inerciji. Teme so iz leta v leto v glavnem enake, ljudje, prijemi, slog in vrzeli tudi.
Mlade na primer pritegneta popularna kultura in tehnologija, obe pa sta na straneh Primorskega dnevnika očitno zapostavljeni.
Omenil sem ta časopis, ker sem ga pač v nedeljo dobil v roke. Lahko bi se zaustavil še pri drugih tukajšnjih medijih, saj se mi zdi, da imajo vsi enake težave. A njihova glavna hiba je na splošno hiba celotne skupnosti Slovencev v Italiji. Vse poteka po neki inerciji, da sami sebi postajamo vse bolj nezanimivi.
Za konec zato samo tale poziv: dokler je še čas, zberimo pogum in spremenimo se.

(Radio Trst A, 9. 10. 2012)

Voditelji niso nikoli krivi!

Knjižničarke, tajnice, tiskarji in učitelji glasbe bodo ob službo. Kdo je kriv?
Vse poti vodijo v prestolnico: bodisi Slovenije bodisi Italije. Tudi poti krivde.
Hja, vidni predstavnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Livio Semolič je bil v ponedeljkovih Odmevih zelo jasen: ker iz Rima ne bo dovolj denarja, bodo slovenske organizacije v Italiji začele odpuščati zaposlene. Kot prvi naj se pripravita Glasbena matica ter Narodna in študijska knjižnica.
Igor E. Bergant pri tej napovedi ni trenil. V kriznih časih pač velja kot dogma, da so odpuščanja res edini izhod iz krize. Zato pa je voditelj oddaje postavil tole podvprašanje: mar ne bi Slovenci v Italiji v kriznem trenutku končno združili moči, namesto da vztrajajo pri neekonomični blokovski delitvi?
Semoličev odgovor je bilo treba brati med vrsticami: mi, SKGZ, zagovarjamo združevanje kulturnih domov in pevskih zborov, a kaj ko se beli tabor vselej otepa vsakršnega sodelovanja.
Predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Drago Štoka se je takoj odzval in zavrnil krivdo. Saj, za razkol in dvojnike v manjšini je kriva Ljubljana, ki je dolga desetletja pomagala samo “levim”, druge pa pustila v nemilosti. Ja, normalno, da so nastale nepremostljive zamere.
Skratka, SKGZ in SSO se strinjata, da sta za vse tegobe Slovencev v Italiji krivi prestolnici. Ljubljane pa ne krivijo samo beli; zdaj jo krivijo tudi rdeči, češ da je slovenska vlada pristranska, kar škodi zamejstvu. Za SSO pa seveda ni kriva le nekdanja Ljubljana, pač pa tudi današnji Rim. Tam pač sedijo nesposobni slovenski levičarski parlamentarci in Slovencem nenaklonjeni birokrati.
Vsega sta torej krivi glavni mesti. Zamejski voditelji niso nikoli zagrešili napake. Vedno so kadrovali po najboljšem ključu. Nikoli niso razsipavali z denarjem. Vedno so skrbeli zgolj za skupno dobro, nikoli za lastno stran(ko). In seveda nikoli in nikdar niso pogojevali uredniške politike zdaj hudo obubožanih medijev.
Knjižničarke, tajnice, tiskarji in učitelji glasbe, ki bodo v naslednjih tednih dobili odpoved, naj nikar ne podvomijo o krivdi. Vsega sta krivi nenaklonjeni prestolnici. Manjšinski voditelji so nezmotljivi in brez greha. Kot papež v Rimu ali partijci v Ljubljani.

(Kapučino, Primorske novice, 28. 9. 2012)

Disunited colours of zamejstvo (Zamisel)

Ob torkih boste spet lahko poslušali komentarje na Radiu Trst A. Tokrat ob devetih.

Naslov današnjega komentarja bo Zamisel. Zamisel zato, ker sem zamisel dobil pri zanimivi zamisli. Predstavil vam bom predlog, ki se imenuje Z-z-z, a pred tem seveda potrebujemo kratek uvod.
V mnogih medijih po svetu modna blagovna znamka United Colours of Benetton oglašuje zanimiv natečaj. Nanj se lahko do oktobra prijavijo mladi med 18. in 30. letom, ki imajo svojo izvirno zamisel za pomoč pri izhodu iz krize. Najboljše projekte bodo predstavili na spletu, sto najboljših avtorjev pa bo prejelo nagrado.
Posebnost tega razpisa je v tem, da se nanj lahko prijavijo samo mladi, ki so brez dela in ki še niso bili v delovnem razmerju, daljšem od šestih mesecev.
To je skratka priložnost, da v času negotovih gospodarskih razmer dobimo nekaj inovativnih rešitev, ki jih predlaga najbolj domiselna, a hkrati zelo zapostavljena kategorija svetovnega prebivalstva – to so mladi.
Žal ne izpolnjujem pogojev za sodelovanje pri tem natečaju, sem si pa vseeno nekaj zamislil. Moja zamisel je ta: Disunited colours of zamejstvo – se pravi mnogobarvno in razklano zamejstvo – naj se enkrat toliko združi. Vse organizacije od lovskega društva do gospodarskega združenja naj razpišejo enoten natečaj za mlade, prav tako od 18. do 30. leta.
Naslov natečaja bi lahko bil Trikrat Z. Z-z-z: Zamisel za zamejstvo.
Mladi Slovenci v Italiji naj izoblikujejo svoje predloge, kako to dolino šentflorjansko od Milj do Trbiža izvleči iz krize. Bolj kot za gospodarsko krizo, gre seveda za krizo identitete, krizo idej in sploh moralno krizo.
Kot so na primer pokazale polemike po letošnji proslavi v Bazovici, se Slovenci v Italiji obnašamo kot najstniki, kot nemirni pubertetniki, ki ne vemo, kaj bi počeli iz sebe.
Kot sem že večkrat povedal lani spomladi, se naša skupnost ne zaveda družbenih sprememb. Vsaka organizacija vztraja pri starokopitnih vedenjskih obrazcih, medtem ko vse okoli nas koraka v pospešenem ritmu. Zato naša skupnost zaostaja, hira, znanje slovenščine pa ne prinaša vseh priložnosti, ki bi se lahko odpirale, če bi bili kanček bolj spretni.
Pozivam torej t. i. zamejske organizacije, naj ustvarijo nek glinasti hranilnik, recimo v podobi pujska, v katerega bi vsak spustil nekaj drobiža. Zbrana vsota bi bil denarni sklad za nagrade najboljšim projektom.
Mladi bi morali izoblikovati predloge, kako bi ta naša nesrečna skupnost končno popravila svoj kompas in začela korakati naprej, ne pa v mrtvem krogu.
Seveda je treba pravilnik razpisa primerno sestaviti. Eno od pravil bi lahko bilo, da se na razpis ne smejo prijaviti sorodniki ali prijatelji ljudi, ki že dolgo let vodijo kako organizacijo. Saj veste, kako je, tudi pri nas, čeprav smo vsi neizmerno pošteni, se včasih – a seveda zelo redko! – najde kakšen primer nepotizma.
To bo za danes vse, slišimo se čez sedem dni, morda z novo zamislijo.

Povezane vsebine
- Miss Bazovica in dvorljivi politiki
- Pravljica (Zmaj SSO proti papirju SKGZ)

Predsednica? (Amerika skozi njene oči)

Jill Stein (photo Susan Rubin )

Zelo dejavna gospa že nekaj mesecev potuje po Združenih državah Amerike in se srečuje z delavci, učitelji ... Govori o Ameriki, ki ne bi bila več v primežu korporacij in vojne industrije. Želi si domovino, v kateri bi bilo bogastvo pravičneje razdeljeno in vsi bi imeli pravico do zdravstvene oskrbe in kvalitetnega šolanja. In glede na to, da je članica Zelene stranke, si seveda želi boljšo zaščito okolja.
To gospo malokdo omenja, a tudi ona kandidira za predsednico Združenih držav Amerike. Ime ji je Jill Stein in včeraj se je na primer pridružila protestnikom na Wall Streetu v New Yorku ob prvi obletnici gibanja Occupy Wall Street.
To ni poziv, da jo podprete. Saj ni rečeno, da bi bila boljša predsednica od Obame ali Romneyja. Mislim pa, da bi bilo za svet in za ZDA veliko bolje, če bi se v predsedniški tekmi govorilo tudi o temah, ki jih mediji ta čas prezirajo, a jih ima Jill Stein stalno na jeziku.
Demokracija bi bila popolnejša, če bi na predsedniških soočanjih ob Baracku Obami in Mittu Romneyju nastopila tudi ta dejavna gospa ali pa Cheri Honkala, ki je kandidatka zelenih za podpredsednico.
Moj predlog - ali poziv, kot se vam pač zdi - je zato ta: na facebooku ali twitterju kliknite na profil Jill Stein in ameriško volilno tekmo spremljajte tudi skozi njene oči. O ZDA - in posledično o svetu - boste (iz)vedeli nekaj več.

Maryluce

Bralcem najprej iskreno opravičilo. Gre pač za osebno doživetje. A ga moram opisati, ker je dopolnilo neke zgodbe, ki jo je julija objavil 7. val.
Konec maja je Emilijo - pravzaprav njen ravninski del - stresel potres. Dober mesec po najhujših sunkih sem šel tja, da bi pisal o vsakdanu potresencev in popotresni obnovi. Šel sem tudi na mejo z deželo Lombardija v mestece Novi di Modena. Bilo je mesto duhov. Mirno, prašno in prazno.
Ograja in rdeče-beli trakovi so zapirali dostop v staro središče naselja. Gasilci in karabinjerji so se še vedno mučili z odstranjevanjem ruševin in utrjevanjem majavih zidov. Marsikatera stavba je bila na tem, da se sesuje, zato niti domačini niso smeli tja. Živeli so pri sorodnikih ali v šotorih v sosednjih vaseh.
Sprehodil sem se po ulici na robu obvarovanega območja. Pri bencinski črpalki sem spoznal priseljenko iz Hondurasa. Imela je čas za pogovor, saj do črpalke ni pripeljal noben avto.
V reportaži sem povzel njeno pričevanje. Povedala mi je, da živi v šotoru na taščinem vrtu. Po potresu je lahko le enkrat šla v svoje stanovanje, da bi v spremstvu gasilcev v čim krajšem času vzela najnujnejše. Zase je vzela polnilec za telefon, za otroke televizor.
Bila je tako mila, da sem se ji zahvalil na najpreprostejši način. Obljubil sem ji, da ji bom poslal izvod časopisa. Ni trznila, ko sem ji rekel, da pišem v njej nerazumljivem jeziku. Obljubljene pošiljke se je vseeno veselila.
Obljubo sem izpolnil, čeprav ne ravno bliskovito. Tudi italijanska pošta, ki ta čas ne slovi po dobri kondiciji, je očitno prispevala svoje. Zato se mi je Maryluce Wood zahvalila šele pred kratkim. Poiskala me je na facebooku.
Ko sem sprejel njeno prošnjo za prijateljstvo in potem še zahvalo za prejeto pošto, sem ugotovil, da sem v reportaži napačno zapisal njeno ime. Prav je Maryluce, ne pa Mary Luce. Odločil sem se, da se ji opravičim, čeprav moje napake sploh ni omenila.
Sporočilce sem ji napisal naslednjega dne, a preden sem ji ga poslal, sem opazil, da je Maryluce objavila bolečo vest: pravkar ji je umrl oče. Zatem še sporočilo, da zemlja “še pleše” in da je njej zelo hudo, ker je ob očetovem slovesu daleč od doma.
Poslal sem ji sožalje in bilo me je sram za vse tiste (z mano vred), ki se v brk človeškim nesrečam prepirajo zaradi rdečih zvezd in žvižgov na proslavah.

(Kapučino, Primorske novice, 14. 9. 2012)

Miss Bazovica (in dvorljivi politiki)

"Če bi se, denimo, izvedelo, da smo Illyja povabili in da je vabilo zavrnil, bi bil velik škandal. Posredno bi povzročili veliko škodo levosredinski koaliciji, s tem pa tudi manjšini. In sklenili smo, da ga ne bomo vabili, če ne bomo stoodstotno prepričani, da bo prišel."
(Milan Pahor, Primorske novice, 6. 9. 2010)


"Tega ne moremo imeti za incident, sicer bi na tovrstnih proslavah morali prepovedati vsakršno izražanje mnenj."
(Robert Škrlj, Primorske novice, 11. 9. 2012)

"Incident, ki bo s črnim madežem zapisan v kronološki pregled proslav v Bazovici, je bil, to vemo, zrežiran in pripravljen izza meje, ki je ni več. Zdraha je bila »uvožena« v logiki političnega in medstrankarskega obračunavanja v domovini. Če je kaj, kar Matici ne zavidamo, je njeno zaostreno zdraharstvo, ki ga v »zamejstvu«, hvala Bogu, težko dosegamo. Od tu »pogumnim« kontestatorjem prijazno vabilo, naj prihodnje leto ostanejo kar doma."
(Igor Gabrovec piše ministrici Novakovi)

"Quest'anno c'è stato il responso del pubblico, piuttosto implacabile. La manifestazione è andata male." 
(Letos se je izreklo ljudstvo. Prireditev ni uspela.)
(Aldo Grasso o prireditvi Miss Italia, Corriere.it, 12. 9. 2012)

Igor Gabrovec je takoj pisal ministrici Ljudmila Novak. V kar dolgem pismu se ji opravičuje za nedeljsko dogajanje v Bazovici.
A prijazni in hitroroki Gabrovec je tokrat zagrešil vsaj dve napaki. Za eno se mu ni treba opravičiti, saj je očitno, da so ga zavedli. A pri drugi je morda dobro, da malce razmisli o primernosti svojega pisanja.
Poglejmo. Po slovarski razlagi je incident "nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela". Kar vem, prireditve v Bazovici ni nihče prekinil, saj so vsi govorniki prišli do besede. Res so nekateri mediji in piarovci uporabili izraz "incident", a bolj bi ustrezala beseda "izgred", ki jo je npr. uporabil Gabrovčev strankarski kolega Igor Švab. Kajti izgred je po slovarski razlagi "prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju".
In kdor je v nedeljo na bazovski gmajni izžvižgal ministričino navzočnost, je prav gotovo prekoračil mejo dovoljenega. Džumbus na kraju, kjer so štirim ljudem streljali v hrbet, je nesprejemljiv.
A da se razumemo. Kot piše Rober Škrlj, je šlo za izražanje negodovanja, česar zakon ne prepoveduje. Kdor je šel v Bazovico protestirat s piščalko, je zato kvečjemu nespoštljiv in neolikan. Lahko bi protestiral na sto primernejših načinov.
A kakorkoli. Tak je pač svet, nismo vsi tihi in molčeči. In strpnost terja od nas, da sprejmemo vse, tudi take, ki nam niso pogodu. Zato Gabrovčevo vabilo naj "kontestatorji ostanejo doma" je povsem neprimerno. Igor Gabrovec ima vso pravico, da piše ministrici, a nima pravice svetovati temu ali onemu, naj ne gre v Bazovico. Drugače bi vsak našel razlog, da nekomu odsvetuje udeležbo na proslavi. SKGZ in SSO bi lahko motečega Sama Pahorja "povabili" naj ostane doma, obenem pa bi Samo Pahor lahko našel tisoč in en razlog, da krovnima svetuje, naj ne gresta v Bazovico. Gabrovčevo pisanje sem vzel le kot primer, ker nisem hotel vzeti mnogo hujših izpadov. Igor je dovolj prebrisan, da bo to pisanje pravilno vzel na znanje.
Mimo tega. Zakaj je toliko politikov hitelo pisati pisma in opravičila - in jih poslati v vednost tudi medijem? Če je že kdo moral pisati ministrici, potem je bil tega upravičen edino prireditelj proslave. Kdorkoli drug, ki ji je pisal, ima previsoko mnenje o sebi (češ jaz moram pisati, ker sem pomemben) ali pa je proslavo izrabil za pridobivanje političnih točk. Gnusno. Zlasti če nekdo v svojem "opravičilu" primerja izžvižganje s fašističnimi dejanji!
Kakorkoli. Letošnja proslava v Bazovici je pomenljiva. Medtem ko se prireditelji izbora Miss Italia sprašujejo, ali ljudi sploh še zanima lepotno tekmovanje, si tudi pri nas postavljamo podobna vprašanja. Pač, obe prireditvi sta tradicionalni septembrski dogodek. A medtem ko je vsebinsko vselej prazno tekmovanje Miss Italia vsaj blestelo po lepih nogah in lepih nasmehih, je z Bazovico drugače. Ta prireditev ni imela ničesar estetskega na sebi, a samo globoko sporočilo. Danes je bazoviška gmajna očitno tudi zelo malo sporočilna. Pa ne zaradi teh, ki žvižgajo, in tudi ne zaradi ministrice. Krivi so politiki in politikanti, ki so vsa ta leta Bazovici naredili več škode kot koristi.
Tržaškega župana npr. iz neke nerazumljive previdnosti niso vabili na proslavo. Vabili so samo desnosredinske (Dipiazzo), ne pa levosredinskih (Illy), češ da slednjim nočejo povzročati zadrege! In to je le en primer, kako Bazovico nesprejemljivo vključujejo v politične račune. Že dolgo. Predolgo.

Opravičilo Elabandi

Prišli so na petkov koncert za mir v Zgonik. Igrali so pred lepim številom ljudi.
Hja, približno.
Ljudje so se zadrževali ob šanku, daleč od odra. Zato so glasbeniki imeli pred sabo prazno ploščad in na koncu ploščadi tehnike za mikserjem.
Tako je pač s temi "feštami" na Krasu.
Kakorkoli. Nekateri smo jim vseeno prisluhnili (čeprav nespoštljivo s kozarcem v roki in s komolcem na šanku). Lep in poslušljiv zvok, za Slovenijo povsem nevsakdanji. Bolj ameriški folk, kot pa slovenski pop.
Pop-rock, skoraj indie-rock, a s harmonikami in mandolinami. Seveda, so tudi kitare in bobni. Vsega po malo, a v lepem redu.
Bravo, ajdovska Elabanda in zamejski pardon, če ste igrali pred praznim plesiščem.
Če ne drugega ste v petek sprodali vsaj en cd.

Govor ob grobu bazoviških junakov

Foto Lucijan Pelicon

Angleški pisatelj David Lodge je v romanu Deaf sentence ustvaril izjemen prizor. Upokojeni profesor, ki prikriva svoje opešanje sluha, obišče nekdanje koncentracijsko taborišče. Tam si vendarle nadene slušni aparat, ker hoče poslušati tišino.
V krajih spomina nas objame svojevrsten mir, ki preglasi vsakodnevno navlako. Pokopališče pri Sveti Ani in seveda ta grob nista izjemi. Molk velja prekiniti samo za nekaj zahval in za nekaj vprašanj.
Kdo so bili? Kakšni so bili? Čemu so se uprli? Zakaj so umrli?
Bili so – fantje. Najmlajši med njimi, Ferdo, je umrl pri 22 letih. Najstarejši, Alojz, bi dopolnil 34 let, če bi živel še tri dni.
Kakšni so bili ti fantje?
V knjigi Draga Žerjala Spomini in razlage, ki jo je uredil Aleksej Kalc, je fotografija štirih mladeničev iz leta 1926. Prvi z leve je še niti 20-letni Lojze Spacal, edini z razmeroma resnim obrazom. Druga dva se smehljata, četrti vidno izstopa po razposajenosti. Z razkoračenima nogama stoji na dveh stebričih, z rokama se dotika glav dveh prijateljev in med ustnicama stiska cigareto. Pač, mulc, menda šarmer, ki uživa v vragolijah.
Bil je Zvonimir Miloš, ki mu je posebno sodišče fašistične Italije skupaj z Bidovcem, Marušičem in Valenčičem izreklo smrtno kazen.
82 let je minilo od takrat. A smrt teh preprostih fantov nas še danes bremeni, čeprav se vse težje zavedamo, k čemu nas pravzaprav obvezuje.
Čemu so se uprli?
Neposrednih pričevalcev takratnega dogajanja skoraj ni več, zato se po odgovor zatekamo h knjigam. Spomine Lava Čermelja, Dorčeta Sardoča, Vekoslava Špangerja in drugih sprva bereš kot pustolovski roman. A ko se k njim vračaš v zrelejših letih, srhljivo občutiš mračno razpoloženje in krivice takratnega časa.
Zato izrekam veliko hvaležnost vsem, ki še danes po vsej Primorski zbirajo in zapisujejo pričevanja. Na Tržaškem na primer Lida Turk, ki je na poti po Tigrovih sledeh marsikdaj zaorala v trdo ledino.
Da, potrebujemo zgodbe. Je pač tako, da gola števila aretiranih, obsojenih in usmrčenih ne povedo veliko, saj kot je zapisal Milko Škrap v knjigi Uporna mladina: »Številka ne more izraziti hotenja srca, ne more izraziti trpljenja hrepeneče duše, niti ne more povedati bolesti, ki tlači po krivici preganjanega in ponižanega.«
Seveda je pomembna tudi strokovna literatura, zlasti če hočemo razumeti, zakaj so umrli. Veliko tehtnih knjig imamo, z monumentalnim opusom Milice Kacin Wohinz na čelu. A omenil bi tudi Marto Verginella, ki je z delom Il confine degli altri zgoščeno in berljivo prikazala položaj Slovencev pod fašizmom. Prodor te knjige, ki je bila med najbolj prodajanimi v Italiji, je le en od mnogih dokazov, da se je v zadnjih letih razpoloženje do Slovencev dodobra spremenilo. Izboljšalo.
Se s tem udejanja evropski duh?
Ne samo. Uresničuje se tudi želja vseh, ki so se uprli fašizmu.
V Špangerjevi knjigi Bazoviški spomenik piše, kako so se zagovarjali obtoženci na prvem tržaškem procesu. Andrej Manfreda je predsedniku sodišča razložil: »Spoznal sem, da je moja domovina Jugoslavija. Toda nikoli, niti tedaj niti danes, nisem sovražil Italije, nikoli. Deloval sem le proti zatiralcu slovenskega ljudstva.«
Enajst let kasneje, na drugem tržaškem procesu, je s podobnimi besedami zaključil svoj zagovor Lavo Čermelj. Opozoril je na Mazzinijevo idejo o svobodi narodov.
Zato pravim: v redu narodna zavest, a dovolj z nacionalizmi. Res je, da moramo svoj jezik braniti pred asimilacijo. A ne držimo ga zase. Negujmo ga in dajmo ga širiti. V naših šolah, društvih in družinah ne smemo postavljati barikad. Moramo graditi mostove.
Kajti ne smemo pozabiti na lepe primere prijateljstva. Včeraj Angelo Vivante, Gabriele Foschiatti, Bruno Pincherle, Lorenzo Bellomi in Fulvio Tomizza, danes marsikdo v znanosti, gospodarstvu, kulturi, športu in vsakdanjem življenju. Edino krajevna politika včasih ne dohaja koraka sprememb.
Poglejte primer Bazovice. V Sinhrotronu odlično sodelujejo italijanski in slovenski znanstveniki. Na pol kilometra oddaljeni gmajni pa še čakamo na primerno priznanje bazoviškega spomenika, tam pa končno tudi govor tržaškega župana.
A če politika zaostaja, še ne pomeni, da smemo samo jokati. Naučimo se predlagati rešitve in razpnimo jadra ob ugodnem vetru.
Slovenci v Italiji smo nekaj priložnosti že zamudili. Narodni dom pri Svetem Ivanu je tudi po naši krivdi še vedno razvalina, Narodni dom v Filzijevi ulici pa žal ni to, kar omogoča in predpisuje zaščitni zakon.
Kakorkoli. Naše organizacije bi morale svojo pozornost nameniti predvsem šolstvu, kajti danes imajo prav šolniki najtežjo nalogo. Poučevanje v razredih, ki so jezikovni in socialni babilon, je vse prej kot lahko. Podpirajmo šolo, saj – prosto po svežih besedah Aleša Debeljaka – če izobrazbi spodleti, zmagajo predsodki. In do družbene katastrofe potem ni preveč daleč.
Seveda, marsikaj ni lahko. Neoliberalna politika levih in desnih vlad je že milijone ljudi pahnila na rob. Po zadnjih podatkih je v Italiji kar tretjina mladih brez dela. Dobra tretjina!
V tej žalostni sliki se ponavljajo dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so se mnogi, razočarani nad demokratičnimi silami, zatekli v objem fašizma. Za primer: grška skrajno desna stranka je leta 2009 zbrala 20.000 glasov, letos junija dobrih 400.000.
Primorski uporniki so sanjali o pravični družbi. Tudi njim v čast se uprimo pohlepni evropski in svetovni gospodi, ki jemlje revnim in prizanaša bogatim. Upor! Seveda ne z orožjem, ampak z znanjem in kritičnim pristopom.
Zgledov nam ne manjka. In tudi vsi štirje bazoviški junaki so bodrilne zvezde na nebu. Vsaka s svojim sijajem, Marušičeva z ganljivim leskom.
Kajti Franjo Marušič je najprej zgledno negoval smrtno bolno mamo. Nato je še njega zdelala bolezen, a med zasliševanjem, mučenjem in procesom ni izgubil dostojanstva.
Franc Marušič, Franjov oče, je po sinovi smrti gojil eno samo željo, in sicer da bi izvedel, kam so pokopali sina. Razkritje je dočakal šele po 15 letih.
Bazoviške žrtve k sreči imajo grob in spomenike, kamor lahko pridemo poslušati tišino. A v molku pokopališča odmevajo tudi neobstoječi pomniki. Moj ded Roman Pahor, večkratni konfiniranec in obsojenec na drugem tržaškem procesu, nima groba. Zanj družina ni imela denarja.
Veseli me, da se nonotu, ki ga nisem spoznal, lahko poklonim tukaj ob tihem grobu njegovih tovarišev.
Hvala prirediteljem za to priložnost in slava vsem, ki so se uprli fašizmu.

Trst, 6. 9. 2012

- Poročilo v Primorskem dnevniku

Obvestilo

Jutrišnji govor pri grobu bazoviških junakov bo na tem blogu objavljen jutri popoldne.

Melanholija

Če se vaše razpoloženje prilagaja času in vremenu, zdaj z vami ni dobro. Dnevi se opazno krajšajo in poletje gre h koncu. September pač. Melanholija.
Po naravi smo taki, da se ob tem duševnem stanju umikamo v osamljenost. Samo psihologi vedo, zakaj septembrskemu razpoloženju ne kljubujemo in se mu povsem prepustimo. Žalost v sebi skrbno negujemo. Trudimo se, da bi počenjali najbolj otožne stvari. Klišejski primer: opazujemo pokrajino skozi orošeno šipo.
Prikladno otožnemu času je tudi sprehajanje po tržaških ulicah. Da, kajti Trst bi vsak september lahko kandidiral za svetovno prestolnico melanholije. Orhan Pamuk bi sicer takoj pripomnil, da ga ni bolj melanholičnega mesta od Istanbula. Nobelovec je pač v knjigi, posvečeni temu mestu, zapisal, da že razgled na nekdanji Konstantinopelj prinese hüzün, kar je turški izraz za melanholijo. Vendar hüzün ni zgolj čutenje posameznika, pač pa nekaka skupinska melanholija. Mesto med Evropo in Azijo ta občutek menda “nosi kot svojo usodo”.
A dobro. Tako kot Istanbul tudi Trst joče za bleščečo preteklostjo. Tudi Trst ima svoje predele, ki so nekoč živahno cveteli, zdaj pa jih načenja zob časa. Tudi tržaški pisatelji in pesniki imajo v svojih knjigah mnogo žalosti in bolečine.
A za nameček ima to mesto na severu Jadrana tudi slovensko prebivalstvo, ki je že tako po svoje nagnjeno k samopomilovanju. In prav v septembru se tržaški Slovenci spomnijo na eno najtemnejših poglavij v svoji zgodovini: 6. septembra 1930 so namreč ob koncu zloglasnega prvega tržaškega procesa po razsodbi fašističnega sodišča usmrtili štiri mlade narodnjake.
Letos bo tržaška septembrska melanholija še hujša. V Trstu se je namreč poletje začelo z nastopom Brucea Springsteena, ki je ljudem podaril veselje in dobro voljo. Zdaj pa bo tik pred uradnim iztekom poletja, 17. septembra, v Trst prišel Noam Chomsky. Še ne vemo, kaj bo povedal, si pa težko predstavljamo, da bi kar naenkrat pohvalil svet, v katerem živimo.
Najbrž bo Chomsky argumentirano ponovil, da smo sužnji sebičnih vladarjev in krivičnih mehanizmov. In evo, to bo krasna pika na i že itak žalostnemu septembru. Če že mora kdo priti septembra v Trst, no, potem povabijo prav nergavega Chomskega.

(Kapučino, Primorske novice, 31. 8. 2012)

Vsak naj bo, kar hoče biti (Tudi v Reziji)

Slika je vzeta iz www.delo.si

Spet je govor o Reziji.
Zakaj?
Ker se tam polemike nikoli ne povsem poležejo.
Kako to?
V kar odrezani in zakotni dolini na skrajnem italijanskem severovzhodu živi nekaj več kot 1.000 ljudi. Vsi se strinjajo, da so Rezijani. Se pa prepirajo o vsem ostalem.
Zakaj se prepirajo?
Eni trdijo, da so narečja v tamkajšnji dolini del slovenskega jezika. Od tod izpeljejo enačbo, da so Rezijani del slovenskega naroda. Drugi pravijo, da rezijanska narečja niso slovenska. Pri tem ne zanikajo, da ima rezijanščina slovanske korenine, menijo pa, da gre za samosvoj slovanski jezik.
Kdo ima prav?
Oboji svoje prepričanje utemeljujejo z raznimi argumenti. Vsak naj si ustvari svoje mnenje. V Drevoredu le nekaj pripomb, ki žal redko pricurljajo v slovenske medije.
Mar slovenski mediji poročajo enosmerno?
Slovenski mediji v glavnem poročajo, da je rezijanščina slovensko narečje. Nič narobe. Očitno so novinarji presodili, da so ugotovitve Pavleta Merkuja in drugih jezikoslovcev najbolj tehtne. Je pa težava drugje.
Kje?
Nekateri žal pri tem ozmerjajo tiste Rezijane, ki se nimajo za Slovence (v zamejskih medijih npr.: "takozvani branitelji Rezije").
Saj imajo prav. Ti ljudje so pač izdajalci ...
Ne, morda so samo v zmoti. Ne glede na to, kaj sploh je rezijanščina, je treba upoštevati sveto človeško pravico, da vsak prosto izbere lastno identiteto. Če nekdo ne želi biti Slovenec, je treba to njegovo željo spoštovati.
Kako?
Dobro bi bilo, da vsak čim bolj argumentirano zagovarja svoje stališče, ne da bi pri tem ozmerjal ostalih. Definicije, kot so "takozvani branitelji Rezije", so žaljive. Bi bili Slovenci v Trstu zadovoljni, če bi nekdo napisal, da so tržaški Slovenci "takozvani Tržačani"? Ne delaj drugim, kar ne želiš, da bi  drugi delali tebi.
Ampak saj tudi oni žalijo ...
Res je. Tudi z druge strani se večkrat pojavljajo povsem neprimerni, včasih kar nestrpni napadi. A gnila jajca so povsod. Zaradi gnilih jajc pa ni dobro posploševati. Tudi med tistimi, ki zagovarjajo "avtonomnost" rezijanščine, so spoštovanja vredni ljudje. Pogovor včasih koristi.
Imamo dokaze?
Ko je predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar obiskal Rezijo, je menda priznal, da si je razmere v Reziji predstavljal drugače. Rezijani, ki nočejo biti Slovenci, pa so povedali, da so se pogovarjali z "v redu" osebo. Torej ni bilo nobenega apriornega sovraštva.
Ampak nekateri Rezijani so nasprotovali dvojezičnim, slovensko-italijanskim osebnim izkaznicam ...
Res je. A ne zato, ker bi nasprotovali slovenščini, pač pa zato, ker se jim zdi, da bi izdajanje takih dvojezničnih dokumentov pomenilo posredno priznanje, da je Rezija del slovenskega etničnega ozemlja.
Drevored torej podpira "neslovenske Rezijane"?
Ne. Drevored dopušča vsakemu, da se sam izreče o svoji narodni, verski in kakršnikoli pripadnosti.

Strah in pogum (Denar ni vse)

"Posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje - ker ne bo! - vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu."
(Harry G. Frankfurt, Sobotna priloga, 11. 8. 2012)


Poor man wanna be rich
Rich man wanna be king
And a king ain't satisfied
Till he rules everything
(Bruce Springsteen, Badlands)


"Manjšine so najobčutljivejši del vsake širše skupnosti, zato sta lahko nižanje ravni njihove zaščite in krčenje finančne pomoči usodni za njihovo življenje in razvoj."
(Sporočilo SKGZ, 8. 8. 2012)

***

Nastopijo obdobja, ko bi ameriškemu filozofu Frankfurtu takoj pritrdili. So pa tudi evforični trenutki, ko se nam zdi, da je večna sreča na dosegu roke. Zato je možno, da se danes s filozofom ne strinjaš, jutri pa mu prikimaš. Je pač res, da te dogodki premetavajo sem ter tja in temu primerno se spreminja tudi razpoloženje. Življenje pač.
A v tej Frankfurtovi izjavi je ključna beseda humor. Pomeni sposobnost za šaljivo prikazovanje nečesa. Je pa po SSKJ (čeprav z oznako "zastar.") tudi veselo razpoloženje, dobra volja. Koliko je danes dobre volje v svetu in pri nas?
Živimo v času, ko nam mediji strežejo s strahom. V naslovih beremo o gospodarski krizi, o negotovi bodočnosti, o naraščanju brezposelnosti. Živimo v prepričanju, da bomo vedno revnejši in se oklepamo tega, kar imamo.
Strategijo ustrahovanja je dobro opisala Naomi Klein v knjigi The Shock Doctrine (Doktrina šoka). Kdor ima moč, ustvarja ozračje strahu, da se v njem ljudje iz neke neosnovane potrebe po večji varnosti lažje podredijo vladajočim. V negotovih časih se zdi vsako tveganje neodgovorno, vsaka želja po boljšem neracionalna, celo nedopustna.
Mariskdo se pod pretvezo krize odpove sanjam ali celo lastnemu dostojanstvu. Vidim, slišim, berem o ljudeh, ki sprejmejo vsako delo, četudi jim ni všeč. Ali pa jim je delo potencialno všeč, a na njem trpijo, ker iz bojazni, da bi se zamerili kolegom ali šefom, si ne upajo narediti ničesar, kar bi presegalo dnevno rutino.
Saj res, nekateri morajo vzdrževati družine, in če primanjkuje denarja, ni drugega kot da sprejmeš, kar ti ponudijo. Tega v tem krutem kapitalizmu ne gre obsojati.
Gre pa obsojati obnašanje mladih, ki se po neki "previdnosti" odpovejo svoji uporniški naravi in raje molčijo. Še hujši od teh pa so mladi, ki se odločijo za vpis v neko stranko ali organizacijo, ker "se splača" ali "ker je edini način, da dobiš delo". Že videno, že slišano. Tudi pri nas. Slišal sem za primer nekoga, ki se je vpisal v politično stranko, da bi se mu/ji odprla možnost gledališke režije.
Zato morda ni neutemeljen občutek, da kriza povečuje število podrepnikov, prilizovalcev, oportunistov.
Bo svet zato še grši?
Tu je pač stvar humorja. Sprejeti okolico, ki ti ni všeč, je umetnost. S humorjem je veliko lažje.
Še bolj važno pa je, da se ne vdaš razširjenemu pesimizmu. Na njem težko gradiš, zlasti če je razlog za pesimizem skromna količina denarja.
Če te v svetu vodi le ekonomska logika - žal mi je, da izpostavljam citat SKGZ, lahko bi vzel citat kogarkoli - pač mrko gledaš na svet. Nikoli ne boš zadovoljen.
Če pa znaš dobro voljo in dobre načrte kovati tudi mimo kapitalistične logike, da je za vse treba imeti denar, je potem povsem drugače. Je pa treba znati. In prav gotovo ni lahko, ker fakulteta, kjer bi to poučevali - tista druga FDV (Fakulteta za dobro voljo) - še ne obstaja.