Pika

Iz tehničnih razlogov bo ta blog nehal obstajati.  Vidimo in beremo se kje drugje.

Junaki v senci

Enega nagradijo. A kaj, ko se istočasno tisočim godi krivica ...
Da so Borisu Pahorju prejšnji teden podelili naziv častnega občana Trsta, je lepo in prav. Toda koliko drugih bi si zaslužilo tako priznanje? In kolikim ljudem se mora Boris Pahor zahvaliti, da mu je uspelo, kar mu je?
Pahor sicer ni nehvaležen. V zahvalnem govoru v dvorani občinskega sveta v Trstu je omenil novinarja Alessandra Mezzena Lono, ki je kulturne strani tržaškega dnevnika Il Piccolo na stežaj odprl slovenskim pisateljem in pesnikom. Pahor se je zahvalil tudi profesorju Elviu Guagniniju, ki je v italijanskih kulturnih miljejih vselej trdil, da ima Trst tudi slovensko dušo. In pred tem je omenil tudi škofa Bonoma in Fogarja. Prvi je bil Trubarjev mentor, drugi je branil slovensko bogoslužje v mračnih letih dvajsetega stoletja.
A ta, ki jih je omenil Pahor, so le nekatera imena. Ko govorimo o sejalcih sožitja na Tržaškem in v Istri, ne moremo mimo številnih drugih. Naštevanje bi se začelo pri sestavljalcu prvega slovensko-italijanskega slovarja Alasii da Sommaripi in bi se čez Tomizzo zavleklo v neskončnost. Ni pač malo ljudi, ki so namesto zidov gradili mostove. A kar je pri tem najbolj kruto, mnogim se nihče ne zahvali.
Če za primer vzamemo Trst in okolico, velja spomniti, da mrgoli Italijanov, ki nesebično pomagajo slovenskim organizacijam. Tu so taki, ki urejujejo zelenice nogometnih društev, ali taki, ki zaklepajo telovadnice, ko se športniki pozno zvečer po tekmi ali treningu oprhajo in odidejo. In so še taki, ki kulturnim društvom brezplačno vodijo račune. Najdejo se tudi delavci, ki slovenski knjižnici ne zaračunajo popravila fotokopirnega stroja. Nenazadnje so tu še mame in očetje, ki slovenščine ne znajo, a svoje otroke vseeno vpišejo v slovensko šolo. Se mar zavedamo, kako jim je težko sprejeti, da otrokom ne bodo znali pomagati pri domačih nalogah?
Kdo ve, morda še pride čas, ko se bo tem malim neznanim junakom nekdo zahvalil. A ve se, kako je s priznanji in nagradami. Tudi ko gredo v prave roke, za sabo pustijo neprijeten občutek, da mnoge krivično preziramo.

(Kapučino, Primorske novice, 30. 8. 2013)

Žgvacet

Včasih se zdi, da je t. i. zamejstvo ustvaril Walt Disney. Slovenci v Italiji pač ustvarjajo zgodbe, ki prej sodijo v otroški strip, kot pa v zemeljsko stvarnost. Eklatanten primer smo dobili pred štirimi leti.
Kot vsako liho leto je bila avgusta v občini Repentabor Kraška ohcet. Program se ni bistveno razlikoval od prejšnjih izvedb. V sredo nastop pevskega zbora ter odprtje osmic in kioskov. V četrtek dekliščina in fantovščina dveh poročencev. V petek uprizoritev podoknice. V soboto prenos nevestine opreme. V nedeljo zjutraj končno poroka, ki ji vsakič sledita množičen mimohod narodnih noš in popoldanski ples. A pred štirimi leti so prireditelji napovedali majhno spremembo. Z nedeljskega programa so črtali postanek na Colu, kjer so ljudem v narodni noši postregli z žgvacetom, kar je primorska beseda za gostejšo dušeno jed iz mesa in začimb.
Odzivi na to odločitev so bili zelo glasni. Polemika se je z vaških šankov preselila v medije. Celo odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je moral vzeti tipkovnico pod prste in posvetiti uvodnik Kraški ohceti in žgvacetu.
Tu so torej Slovenci v Italiji pokazali, da bi lahko bili Disneyjeva stvaritev. Znotraj skupnosti je privrela kri, ker so na programu nekega večdnevnega ljudskega praznika črtali nedeljsko jutranjo zakusko. Kje lahko vidiš nekaj takega, če ne v stripovski zgodbi?
A Slovenci v Italiji vendarle niso lik za Disneyjevo zgodbo. Dobri stari Walt namreč ni upodabljal ljudi. Junaki njegovih zgodb so bile bizarne živalice, ki so nastopale v običajnih zgodbah z začetkom, zapletom in razpletom. V t.i. zamejstvu pa je drugače. Pravzaprav obratno. Bizarne so zgodbe, ne pa ljudje. Slovenci v Italiji niso nič kaj drugačni od ostalih Slovencev. A zgodbe, ki jih ustvarjajo, so mestoma absurdne. Vročih razprav namreč ne izvabijo politične ali gospodarske teme, pač pa – recimo – postanek z žgvacetom.
No, da ne bo nesporazumov. Kraška ohcet je lep in organizacijsko zahteven praznik, kakršnih je tudi v Sloveniji malo. Prav je, da so na Tržaškem krasu ponosni na to prireditev, ki je polna folklore in simbolike. A Slovenci v Italiji se morajo zavedati, da ne obstajajo samo zato, da bi v narodnih nošah jedli žgvacet.

(Kapučino, Primoske novice, 16. 8. 2013)

Črni Slovenec

Tednik Time izhaja v več različicah. Prejšnji teden so platnico azijske, afriške, evropske in bližnjevzhodne edicije posvetili papežu Frančišku, medtem ko so za ameriško izdajo izbrali drugačno naslovnico. Na njo so postavili majico s kapuco, kakršno radi nosijo raperji in mladi Afroameričani. Govor je bil o domnevni zapostavljenosti temnopoltega prebivalstva v ZDA.
A za različnimi platnicami Time ponuja podobno vsebino. Zato so se prejšnji teden tednikovi bralci vsepovsod po svetu lahko poglobili v iste teme. Novinar Jeffrey Kluger je na primer poročal iz Salt Lake Cityja, kjer so tako kot povsod v zvezni državi Utah uvedli dvojezičen pouk v osnovnih šolah. Učitelji ne predavajo zgolj v angleščini, a tudi v kakem drugem jeziku: francoščini, španščini ali kitajščini. Članek je podprt z mnogimi znanstvenimi ugotovitvami, da imajo dvojezični otroki prožnejše možgane in da se odlično obvladanje dveh jezikov obrestuje tudi v starosti. Pri dvojezičnih ljudeh, na primer, demenca praviloma napreduje počasneje.
Zanimiv je tudi članek, ki je posvečen odzivom na odločitev sodišča ZDA, da varnostnika Georgea Zimmermana oprosti obtožbe naklepnega umora temnopoltega 17-letnika Trayvona Martina. Novinarji Tima so dolgemu poročilu o protestih in večnih težavah temnopoltih Američanov dodali še nekaj spremnih komentarjev. Zbrali so tudi izjavo pesnice in aktiviste Maye Angelou, ki pravi, da očitna ali prikrita diskriminacija temnopoltih Američanov ni zgolj problem temnopoltih.  Diskriminacija enih je pač nelagodje za vse. »Ranjena je psiha celotnega prebivalstva,« pravi Maya Angelou.
Ne bi bilo slabo, ko bi tednik Time imel še izdajo za Furlanijo Julijsko krajino. Ni treba, da bi bila platnica različna. Dovolj bi bilo, da bi pod članke dodali kratek pripis za trdoglavce, ki še vedno trdijo, da italijanskega Trsta ne gre onečastiti z neitalijanskimi napisi.
Pod članek o o dobrih učinkih dvojezičnega šolanja bi na primer lahko napisali: »Pozitivni učinki obvladovanja dveh jezikov ne veljajo samo v Utahu, ampak tudi drugod po svetu, in celo v primeru, ko je eden od dveh jezikov slovenščina.«
Pod članek o diskriminaciji temnopoltih pa bi lahko pripisali navodilo: »Ta članek o slabih učinkih diskriminacije preberite še enkrat tako, da besedo 'black' zamenjate z besedo Slovenec.«

(Kapučino, Primorske novice, 2. 8. 2013)

Bertinotti

Fausto Bertinotti je bil med politiki, ki so krojili usodo Italije na prelomu tisočletja. Prevzel je vodenje Stranke komunistične prenove in ji s spretno retoriko, novimi prijemi in kančkom samokritike prinesel svežost in vidljivost. A Bertinotti je imel očitne težave s časom; večkrat ga je prehiteval.
Tako je na primer člane svoje stranke rotil, naj umaknejo Stalinove slike s strankinih sedežev. Želel je opustiti staromodni model marksistične stranke in se vključiti v protiglobalistično gibanje. Ni opeval sovjetske revolucije, raje je govoril o demonstrantih v Seattlu. Brez zadrege je počitnikoval na jahtah, na TV soočanjih pa je nastopal s citati iz znanstvene in celo religiozne literature. Tovarišem, ki so mu vse to očitali, je odvrnil: »Prosim, dovolj s stereotipno predstavo, da je pravi komunist samo tisti, ki je umazan in ki se ne umiva.«
Po mnenju mnogih se je usodno prenaglil leta 1998. Takratnega premierja Romana Prodija je prisil k odstopu, potem ko je leta 1996 z dobrim izkupičkom glasov svoje stranke odločilno pripomogel k zmagi levosredinske koalicije. Zalomilo se je pri ukrepih za izboljšanje socialne države.
Takrat se je zameril tudi mnogim Slovencem v Italiji, ki so si od vlade Romana Prodija obetali veliko. A nekaj privržencev je vendarle ohranil. Zato se je udeležil slovesnega poimenovanja ljudskega doma v Podlonjerju po delavskem voditelju Juretu Cancianiju. Tam je med priložnostnim govorom polemiziral na daljavo z Rimljanom slovenskih korenin Walterjem Veltronijem, ki je bil pravkar ocenil, da komunizem in svoboda ne gresta skupaj. »Ti, Veltroni, ljudi Juretovega kova očitno nisi nikoli spoznal,« je odvrnil.
Bertinotti se je vedno razglašal za komunista. A zato je včasih zabredel v protislovja. Med letoma 2006 in 2008 je prevzel predsedovanje Poslanske zbornice. V tej vlogi je ob prazniku republike moral prisostvovati vojaški paradi, čeprav je odločno zagovarjal mirovniško politiko in izstop Italije iz Nata.
Stranka komunistične prenove se je nato izsušila. Bertinotti se je umaknil in danes je malodane marginalen analitik. A prejšnji teden se je presenetljivo oglasil z odprtim pismom v dnevniku Corriere della Sera. Predsedniku republike Giorgiu Napolitanu je očital, da krši ustavo. Bertinotti pač trdi, da to ni demokracija, če predsednik republike parlamentu ne dopušča tudih drugih možnosti, kot pa samo izpolnjevanje evropskih diktatov. Tokrat se je Fausto Bertinotti oglasil prepozno.