 |
| Dimitrij Rupel (foto Delo) |
Pisec tega bloga je strahopetec. Luzer. Smešna pojava, ki si ne upa na krvni izvid. Stopi do vrat, tam prebledi in se mora vrniti domov. Fobija v odnosu do igle.
Sam sebi se zdi smešen in klavrn. Pri svojih letih si ne upa na zbodljal. In se začne znojiti, samo če pomisli na vse, kar pač spada v to preprosto medicinsko opravilo. Ne spi ponoči in na postelji si ne upa stegniti rok, ker si predstavlja, da ga bo vsak čas kaj zbodlo.
Toliko o pomanjkljivem pogumu avtorja teh vrstic. Pač, najprej je treba pometati pred lastnim pragom.
***
Potem lahko sežemo do praga drugih (medijskih) hiš.
V današnjem Primorskem dnevniku je intervju z Dimitrijem Ruplom, novim generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu. Rupel je kompleksen pojav in tudi njegovo imenovanje ni bilo preprosto. V ozadju te zgodbe so velike slovenskopolitične poteze.
No, politična zvezda, ki ima najdaljši staž na položaju zunanjega ministra, pride v Trst. Normalno, da ga Primorski dnevnik intervjuja. A žal z nenormalnim strahospoštovanjem.
Intervju s takim kalibrom, ki je dodobra zaznamoval slovensko politično sceno, nujno terja tudi nekaj vprašanj o prej omenjenem kompleksnem ozadju. A v intervjuju, ki ga objavlja Primorski dnevnik, se edino nevšečno vprašanje glasi tako:
V Primorskih novicah ste izjavili, da se vam ne zdi spodobno, da bi
komentirali delo vaše predhodnice Vlaste Valenčič Pelikan. Izrazili ste
vsekakor začudenje, ko vas je kot zunanjega ministra nagovarjala, da bi jo še
enkrat poslali v Trst. Tja je šla tretjič, kar se vam ni zdelo najbolj posrečena
rešitev. Bi še kaj dodali k temu za Primorski dnevnik?
Nenavadno, da časopis citira odgovor iz nekega drugega intervjuja in potem vpraša: "Bi kaj dodali?"
In kako se začne Ruplov odgovor? "Nimam kaj dodati."
No, glede na to, da je strahopetni avtor tega bloga tudi avtor intervjuja v Primorskih novicah, bi bil Drevored lahko ponosen na to navajanje. Vendar Drevoredu ni vseeno, kaj se dogaja z edinim slovenskim dnevnikom v Italiji.
Zato strahopetec, ki si ni upal na krvni pregled, obžaluje, da si Primorski dnevnik ne upa izostriti svojega pisanja. Seveda, če časopis živi od politične volje, mora biti previden. Toda časopis vendarle lahko svojim bralcem ponudi nekaj več, ne da bi bil neolikan ali predrzen do sogovornikov. To sklicevanje na druge medije pa izpade malce pogubno in strahopetno. Tudi iz spoštovanja do razgledanega in izkušenega Rupla bi pričakovali nekaj drugačnih vprašanj.
Kakorkoli, bralci Primorskega dnevnika niso neuki ljudje. Vedo, kako se svet vrti. Želijo si kakovostnih informacij prav tako kot bralci ostalih časopisov. Pričakujejo pogum in popolnost pri poročanju. Če obojega ni, so potem razočarani.
Tudi o tem bi veljajo razmisliti pri načrtovanju bodočnosti dnevnika; ne samo o stroških za najemnino in delovnem urniku novinarjev. Kdor podcenjuje bralce, jih prej ali slej izgubi.
Običajno mi Petrovo pisanje leži in pogosto se z njim strinjam. Tu ne bom zagovarjal svojega sodelavca na Primorskem dnevniku, saj nisem njegov odvetnik. Kritike pa so marsikdaj koristne. Moram pa povedati, da je med vsemi negativnimi lastnostmi, ki jih lahko imamo ljudje, samovšečnost zame ena najbolj motečih. Za koga drugega verjetno ni tako, jaz pa sem občutljiv na to in prepogoste samohvale mi pač niso všeč. Brez zamere, a samohvale v sicer odličnih Petrovih prispevkih sploh niso redke.
OdgovoriIzbrišiPo drugi strani pa bi te vprašal, zakaj v dolgem in prijetnem intervjuju s tržaškim kvestorjem, na dveh straneh in z 22 vprašanji, nisi našel mesteca za (edino) žgočo temo, ki je v zadnjih mesecih polnila časopise: smrt Ukrajinke na policijski postaji na Opčinah.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiV intervjuju s tržaškim kvestorjem je manjkalo še marsikaj. Tako kot je recimo manjkalo marsikaj tudi v intervjuju za Primorske novice z Ruplom, ki je bil pomanjkljiv še iz drugih razlogov (po napadu na Turka na primer ni bilo podvprašanja).
OdgovoriIzbrišiNamen tega bloga vsekakor ni (samo)kritika tega ali onega časopisnega besedila. Je samo kritična analiza tega kar se dogaja okrog Tržaškega zaliva. Primorski dnevnik je pomemben dejavnik na tem prostoru, zato je večkrat pod lečo. Kolikor se le da, skušam argumentirati, trudim se, da nisem žaljiv.
Če pa izpadem tak ali morda samovščen to obžalujem in se Aljoši zahvaljujem za kritiko. Bom pač pazil, da ne bom pri pohvalah uporabljal prve osebe ednine, čeprav se mi zdi, da je nisem. S kakšnim citatom mi lahko Aljoša pomagaš, da odpravim svojo napako.
Peter, saj ni veliko posebno izstopajočih primerov, je bolj to, da mi včasih ne ugaja določen učiteljski slog - pristop, ki bi bil primeren za prekaljenega novinarja s 30-letnimi izkušnjami. Zdaj mi recimo pride na misel lanski komentar v Primorskih novicah po volitvah v Trstu, kjer si trdil, da nihče (očitno razen tebe) ni razumel in pravilno analiziral Cosolinijeve zmage. Takrat sem si mislil - dobro, potem so recimo zgrešili tudi analitiki tržaške družbe, ki se poklicno ukvarjajo z javnim mnenjem in analizami volitev. Čisto možno, toda kdo lahko to tako odločno presoja? Jaz gotovo ne, ker se nisem nikoli ukvarjal z volitvami. Pa tudi ko bi prvič ali drugič spremljal volitve, še ne bi bil pripravljen deliti naukov.
OdgovoriIzbrišiTa prostor pa je po drugi strani namenjen kritični analizi člankov, kar je dobro. Kot si opazil, redno berem tvoje članke v PN in ne zameri, če so kritike tokrat doletele tebe ;)
Take kritike so dobrodošle. Hvala.
OdgovoriIzbrišiDragi Peter,
OdgovoriIzbrišioglaša se ti avtor "strahospoštovanega" intervjuja z Ruplom, ki redno bere tvoje bloge, s katerimi se v glavnem strinjam, še posebno s tistim, v katerem komentiraš zadnje "razmišljanje" SSO o medijih Slovencev v Italiji. Navajen sem kritik, od politikov, s katerimi "sobivam" več kot 30 let, in tudi od novinarjev; hvala bogu da te kritike od časa do časa prihajajo, ker, kot veš, živimo v "gluhi lozi", ki v glavnem ne razlikuje obrekovanja in žalitev od kritik. Ti sodiš v kategorijo kritikov in ne obrekovalcev. O novinarstvu pa imava zelo različna mnenja, kar je povsem normalno.
Kar zadeva tvoj intervju z Ruplom pa vedi, da ti ni povedal čisto nič novega, čeprav so bila tvoja vprašanja "ostra" in da je on vseskozi "vodil igro" in ne ti, kot si morda domišljaš.
Peter, z Ruplom že videno in že slišano. Ker si dober novinar pa ti svetujem malček več skromnosti, ne pri tvojih kritikah, pač pa pri ocenah lastnega pisanja, pri katerih moraš biti vedno oprezen. Će že mora biti, naj te pohvalijo drugi. Boš videl, da ti bo pomagalo.
Lepe pozdrave
Sandor
Sandor, hvala za odziv. Ponavljam še enkrat, da tudi intervju z Ruplom v Primorskih novicah ni bil dober, kar sem povedal že takoj po njegovi objavi.
OdgovoriIzbrišiNalašč nisem omenil avtorja intervjuja v PD iz dveh razlogov:
1. ne gre mi za spopad med novinarji, tudi ker bi se mi ne splačal. Glede na svoja "mlada" leta bi večkrat potegnil kratko. Še manj bi si želel besednega spopada z grljanskim "sokopalcem".
2. ta intervju sem vzel kot primer neke po mojem mnenju razširjene navade na Primorskem dnevniku. Do nekaterih so intervjuji ostri (npr. zdaj že slavni pogovor z Romito), do nekaterih pa precej manj. Nekdo iz SKGZ mi je celo povedal, da so si voditelji te organizacije pisali sami intervjuje ...
Na to sem želel pokazati, ker to po mojem bralce zelo moti. Zdaj pa je čas, ko vam žal strežejo po življenju, da pridobite nekaj več zaupanja pri bralcih.
Žal mi je, da ste zadnji zapis razumeli kot slavospev enemu izdelku in kritiko drugemu. Berem in berem moj zapis in nikjer ne najdem povedi ali stavka, kjer bi hvalil samega sebe. Če bi to počel, bi bil res primer za norišnico. Bi pa bil primer za norišnico tudi če bi v tem blogu samega sebe kritiziral. V slogu: "Komentiral bom slab zapis Petra Verča, ki ga vabim, naj na to kritiko tudi odgovori."
Rad dobim kritiko, zato kar na dan z njo, ne pričakujte pa da bom samega sebe ocenjeval.
Dobro delo in še enkrat hvala za branje in odziv.