Je to zmaga? (Politika ni tekma)

"S strankino zastavo v roki!zmaga!!!"
(Stefan Čok na facebooku)

"Vsakdo izmed nas pozna katerega od kandidatov in lahko ločuje med tistimi, ki so zanj dobri ali manj dobri. Jaz sem bila celo v dvomu, ker se je kandidiralo več ljudi, ki jih zelo cenim. Seveda, nekateri so tudi prepričani, da so vsi ostali mone in da so sami preveč inteligentni, da bi cenili angažiranje bližnjega."
(Erika Jazbar na facebooku)

***

Ne bi rad skazil veselja tistih, ki zmagoslavno vihrajo strankarske zastave. Kdor želi noreti, naj kar. A po streznitvi naj razmisli.
Volilnih upravičencev je 1.100.000. Šlo jih je glasovat 555.000. Polovica.
Amerikanizacija volilne kampanje je privedla tudi do amerikanizacije volilne udeležbe. Vsebina programov je podrejena marketingu in privlačnosti liderjev, zato polovica ljudi meni, da volitve nimajo nobenega učinka. Češ, itak so vsi enaki. Je to razlog za veselje?
Dalje. Debora Seracchiani je prejela 210.000 glasov. Od petih z volilno pravico, je njeno ime prekrižal eden. Res je, to se pač zgodi in zmaga kandidatke leve sredine je povsem legitimna. Toda: liste levosredinskega zavezništva so zbrale nekaj več kot 150.000 glasov (pišem v ponedeljek ob devetih zvečer). Skoraj 30.000 glasov manj od list desnosredinskega zavezništva. Kako je mogoče?
Veliko volilcev je pač na volilnem lističu prekrižalo ime Debore Seracchiani, ni se pa opredelilo za liste iz njenega zavezništva. To je znak simpatije do Seracchianijeve in istočasno nezaupanja do strank leve sredine.
Kaj lahko sklepamo iz vsega tega?
Polovici ljudem v FJK ni mar za volitve. Lep del ostale polovice glasuje po nekih osebnih simpatijah in ne zaupa strankam. Najbolj glasovana kandidatka za predsednico je zmagala po zaslugi tistih volilcev, ki niso volili za stranke. Zmagovalci volitev zato vihrajo zastave, medtem ko precejšnjim ljudem tiste zastave povzročajo skomine.
Nezaupanje do strank je veliko. Sploh ves sistem je v krizi. In ni čudnega. Ključne izbire ne sprejemajo ljudje, za katere smo volili, ampak od nikogar izvoljeni funkcionarji. To vidimo na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije. Mi volimo,a odločitve so sprejete mimo volitev. In kar je huje - mimo želje večine prebivalstva.
To je pač današnja Evropska unija. Ta politična tvorba, dobitnica Nobelove nagrade, je danes nasprotje njenega izvornega duha. Nastala je na romantičnih temeljih, deluje po oligarhičnih pravilih.
A kaj ima vse to opraviti s FJK? Mar nima prav Erika Jazbar, da so krajevne volitve stvar zase in da vendarle obstajajo dobri kandidati? Seveda. A kaj ko tudi odličnega kandidata zmelje kolesje višjih eminenc in nenapisanih pravil. Vprašajte Igorja Gabrovca - ki mu gre čestitati za lep uspeh - kako je posameznim svetnikom težko - ali celo nemogoče - udejaniti, kar bi si želeli. Zato pravim, da sem šel volit, čeprav dobro razumem tiste, ki niso šli.
Državljani, ne glede na to če smo volili ali ne, moramo prezreti volilni izid. Ne glede na to, kdo je zmagal, moramo kritično spremljati, kaj se dogaja.
Politika pač ni tekma, ki bi se po 90-ih minutah končala z zmago ali porazom. Je prvenstvo brez konca. En gol je dober za vihranje zastav, a nič več od tega.

Povečani Pordenone

Nihče ne govori več o Švici. A še pred nekaj leti so mnogi verjeli, da so pozitivne lastnosti alpske konfederacije prenosljive. Zdelo se je, da bo vsak čas nekdo vzel nekaj švicarskega blagostanja, ga spravil v kovček in ga čez hribe in doline prinesel v Evropsko unijo.
A v današnjih časih so se iluzije razblinile. Zdi se, da ni več čudežnih dežel, ki bi se po kakovosti življenja želele primerjati s švicarskimi kantoni. Tu pa tam slišimo kvečjemu za posamezne domislice evropskih mest, ki si v brk krizi upajo razmišljati dolgoročno. Tak primer je estonska prestolnica Tallin, kjer so od januarja vožnje z javnimi prevozi brezplačne.
Vendar v iskanju lepih zgodb se ni treba ozirati do Baltika. Blizu nas imamo Pordenone. Tam na zahodnem robu Furlanije ne mine vikend brez odmevnega festivala, sejma ali najmanj koncerta. Tamkajšnji politiki in investitorji so se očitno dobro ujeli. Kronski primer uspešnosti je septembrski knjižni sejem, ki si ga je leta 1999 zamislil takratni predsednik krajevne trgovinske zbornice Antonio Antonucci. Prireditev vsako leto privabi do sto tisoč obiskovalcev, kar je mali čudež. Mesto s 50.000 prebivalci gosti enega najbolj množičnih literarnih festivalov v Italiji.
To je paradoks Furlanije Julijske krajine. Knjižni sejem, kjer nastopi smetana italijanskih pisateljev in intelektualcev, prireja mestece brez književne tradicije. Obmorski Trst, kjer so se potikali Joyce, Saba, Svevo, Kosovel in drugi, pa se ni znal domisliti dostojnega praznika literature. Srednjeevropski festival, kakršen je Vilenica, bi po logiki prej sodil v Trst kot pa na Kras. A pač vemo, kakšna je tržaška miselna širina. Ozka.
Zato bi bilo dobro, da bi se Furlanija Julijska krajina ne nalezla inertnosti svojega glavnega mesta. Nevarnost pač obstaja. V nedeljo in ponedeljek bodo namreč volitve in obeti niso najboljši. Vsi trije glavni kandidati za deželnega guvernerja imajo nekaj napak. Dosedanji desnosredinski guverner Renzo Tondo in levosredinska izzivalka Debora Serrachiani sta ujeta v dogme in protislovja svojih koalicij. Kandidat Gibanja petih zvezdic Saverio Galluccio pa nima nobenih upraviteljskih izkušenj.
Morda pa se naposled vse dobro izteče in Furlanija Julijska krajina bo čez nekaj let Švica v malem z morjem vred. No, a za začetek bo že dobro, če bo zmagovalec volitev iz svoje dežele naredil povečani Pordenone.

(Kapučino, Primorske novice, 19. 4. 2013)

Opozorilni glas (Pred volitvami v FJK)

"In questo contesto si dovrebbe quindi ulteriormente rafforzare l'interazione tra il Governo regionale e le due organizzazioni di riferimento della minoranza slovena Skgz (Unione culturale economica slovena) e Sso (Confederazione delle organizzazioni slovene), per una progettualità condivisa nei vari ambiti di competenza, garantendo così alla minoranza slovena una maggiore soggettività."
(Iz programa Debore Seracchiani)


"Inoltre è giunto finalmente il tempo di dare piena applicazione e una fattiva valorizzazione della minoranza slovena, che non è riuscita ancora, completamente, a far valere i propri storici e riconosciuti diritti, sanciti dalle leggi dello stato e dagli accordi internazionali, specialmente nella provincia di Udine."
(Iz programa Gibanja petih zvezdic)

***

Prebiranje volilnih programov ni tako prijetno kot prebiranje romana. Peša zlasti slog: polno oguljenih fraz, zapletene stavčne strukture in marsikatera baročna poved brez smisla. Preberite na primer, kaj piše v programu Debore Seracchiani o slovenski manjšini. Naj se kar javi, kdor bi znal povedati, kako si kandidatka leve sredine zamišlja bodočnost Slovencev v Furlaniji Julijski krajini.
A programi ne povedo vsega. Odličen politik lahko spiše mnogo slabši program kot nepošteni in sebični politikant. Važna je inteligenca, ne pa pismenost. No, je sicer res, da gresta večkrat skupaj v korak, a na izražanje politikov in njihovo besedišče neizbežno kvarno vpliva birokratski jezik, ki preveva politične sobane in razprave.
Debora Seracchiani, ki jo je Youtube hipno izstrelil med zvezde, je na začetku svoje slave obljubljala spremembe in prenovo levo sredine. A šlo je za prevaro. Odvetnica se je hitro prepustila kuloarskemu lagodju. Izkazala se je za serijsko ustvarjalko tiskovnih sporočil, namesto da bi se pogosteje udeleževala sej evropskega parlamenta. Bila je večkrat na televiziji, premalokrat med ljudmi.
No, ni skrivnost, da ji ne zaupam. Ni mi na primer jasno, katere rešitve ponuja na področju infrastruktur. Ona je večkrat javno podprla načrt za hitro železnico, temu pa odločno nasprotuje kar nekaj strank v njeni levosredinski koaliciji. Skratka, tako kot te ure v Rimu, je tudi pri nas leva sredina - zlasti Demokratska stranka - usodno zmedena.
Leva sredina zaostaja za drugimi celo tam, kjer je štartala z zgodovinsko prednostjo. O Slovencih v Italiji zdaj jasneje pišejo pripadniki Gibanja petih zvezdic. Kako pogubno.
In vendar ... Še vedno verjamem, da izkušnje nekaj pomenijo. Iz tega vidika je leva sredina, ki jo imam raje od desne koalicije, zaneslivejša od Gibanja petih zvezdic. Čeprav brez navdušenja bom zato glasoval za eno od list v levosredinski koaliciji. Še ne vem, katero. A istočasno bom volil za predsedniškega kandidata Gibanja petih zvezdic. V opozorilo in svarilo tej nerazumni in nerazumljivi levi sredini.

Sol v glave ali sol na rane? (Ob Rožmanu)

"Vsak ima svoj mirni grob - vsak, tudi zločinec. Kaj pa zločinec, ki je v nacistična taborišča in smrt prek svoje organizacije napotoval svoje politične sovražnike in nasprotnike okupatorja? Pri Rožmanu namreč ne gre toliko za medijsko sicer izpostavljeno prisego Hitlerju, tisto simbolno dejanje mu je celo mogoče oprostiti."
(Grega Repovž, Mladina, 12. 4. 2013)

"Ostanek je povedal, da so vedeli, da Rožman ne odobrava njihovega početja, toda obenem so bili prepričani, da jih ne bo izdajal, čeprav jih je vse poznal. (...)
Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven. Tudi leta 1945 se ni udeležil prisege. Res pa je - in to je meni najbolj nerazumljivo - da se je udeležil mimohoda domobranskih četnikov na Kongresnem trgu. Tega mu res ni bilo treba storiti. Moje osebno mnenje je, da samo maševanje pred prvo prisego ni dokaz kolaboracije, morda le dokaz simpatij do protikomunističnih borcev."
(Dr. France Martin Dolinar o škofu Rožmanu, Objektiv, 13. 4. 2013)

***

Bližajo se dnevi, ko bo mrgolelo proslav v spomin na žrtve nacifašizma. Ni težko sklepati, da bomo spet veliko govorili in brali o zgodovini. Kar ni narobe. Nenavadno pa je, da se bomo tudi leta 2013 še enkrat prerekali. Od zgodovine si bomo spet izposodili spore, namesto da bi od nje vzeli sporočilo.
Letos se je že začelo. Včeraj v Ljubljani so pokopali posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana. O njem smo v včerajšnji Dnevnikovi prilogi Objektiv lahko prebrali zelo dober intervju Ranke Ivelja z zgodovinarjem Francetom Martinom Dolinarjem. Tam natančno piše, katere so bile zasluge in krivde škofa Rožmana, brez nepotrebnih črno-belih sodb, kakršnih sta žal polna Facebook, Twitter in nekateri mediji, žal tudi legendarna Mladina.
O zaslugah in krivdah je treba sklepati na osnovi dejstev, ne pa na osnovi nekih apriornih sodb. A zdi se, da še vedno ne zmoremo preseči tega gostilniškega načina razpravljanja. Zato tudi zagrabimo za vsako priložnost, da zabelimo rane z nekaj soli. Celo pietetni prekop posmrtnih ostankov postane predmet neštetokrat že premletih razprav.
Rožman je bil, kar je bil. Med drugo svetovno vojno je očitno simpatiziral s tistimi, za katere danes sodimo, da so bili na napačni strani. Pika. Nima smisla se znesti nad nekoga, ki je že davno mrtev.
Raje izkoristimo proslave, ki se približujejo, da se spomnimo najbolj sporočilnih dejanj iz preteklosti. Govorimo o tem, kar nam je še danes lahko koristno. Kaj nam služi zmerjanje davno mrtvega škofa in inštitucije, ki ji je pripadal?
To piše agnostik in prepričani antifašist, ki so ga tudi letos povabili na neko proslavo NOB. Šel bom tja pod vtisom nedavnega pogovora s hčerko vidnega voditelja TIGR-a. Koliko pred- in medvojnega junaštva je bilo pri njem. In koliko je bilo tudi travm, ki so se zavlekle daleč v povojni čas. To so stvari, o katerih bi se splačalo govoriti - in predvsem razmišljati.
Antifašizem je treba negovati, ne pa ga izrabljati za pritlehne razprave.

Ni vse dovoljeno (Merkù vs. Onida)

"Moti me, da je uporabil moje ime, saj ne vem, ali je povedal, kar res mislim, in ni bil korekten. To je za ovadbo."
(Margherita Hack, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)

"Priznam, da mi je žal, nisem pričakoval takih posledic. A po življenjski izbiri je to moje delo."
(Andro Merkù, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)

Foto Primorski.eu

V oddaji La zanzara radijske postaje Radio 24 so pred dnevi predvajali posnetek, o katerem se zdaj veliko govori. 
Kratka obnova: Andro Merkù je oponošal znanstvenico Margherito Hack in pod to krinko poklical Valeria Onido. Gre za uglednega pravnika, ki ga je italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval v skupino desetih modrecev. Ti naj bi v nekaj tednih izdelali nekaj koristnih predlogov za italijanski parlament, ki ta čas zaradi strankarske razklanosti ne more izvoliti nove vlade.
V tem pogovoru je Onida - misleč, da se zasebno pogovarja s pravo Margherito Hack - izrazil nekaj pomislekov glede dela skupine modrecev.
V bistvu je dejal, da so modreci mašilo, ker so do bližnje izvolitve novega predsednika republike ne bo nič premaknilo. Deseterica modrecev pa bi medtem dajala vtis, da se na ravni institucij vendarle nekaj dogaja.
No, je Merkù zaradi tega junak ali graje vreden imitator? 
Teoretiki novinarske etike najbrž tega primera ne bi presojali enoglasno. V tem primeru pač tekmuje več interesov.
Na eni strani je pravica javnosti do informiranosti.
Mnenje Onide, da je delo Napolitanovih modrecev brezsmiselno, je lahko koristna informacija za državljane. Tem pač ne more biti vseeno, da na najvišji državni ravni z domnevno brezmiselnimi sestanki v predsedniški palači le preganjajo čas.
Druga plat medalje je način, kako je imitator Merkù (ki pa je tudi član novinarske zbornice) iztržil to informacijo.
Onidi je pač lagal, saj se je pretvarjal, da je nekdo drug. Tudi ni povedal, da pogovor snemajo. In tudi dovoljenja za objavo posnetka ni dobil. Merkù je torej izrabil lahkovernost in zasebnost človeka, kar je seveda neetično.
Pa ne samo to: radijska šala bi lahko imela tudi neprijetne posledice. Morda se spomnite, kako sta avstralska radijska voditelja poklicala v bolnišnico, ki je sprejela nosečo Kate Middleton, in se pretvarjala, da kličeta iz Buckingamske palače. Telefonistka je nekaj dni po tem pogovoru, ki je prišel v javnost, naredila samomor.
Skratka, kaj se zgodi, če postaviš na tehnico prednosti in slabosti Merkujevega "podviga"?
Roko na srce: kar je povedal Onida, ni informacija bistvene važnosti. Ne gre npr. za razkritje kakega koruptivnega ali nemoralnega dejanja. En član skupine desetih modrecev, ki nima nobene formalne veljave, je izrazil nekaj pomislekov o tej skupini. Andro Merkù pa je to nebistveno informacijo pridobil tako, da je v tem primeru vprašljivi interes javnosti postavil pred spoštovanje dostojanstva osebe.
Človeka je torej izrabil kot sredstvo za dosego nečesa, kar je dobra samopromocija, ne pa tudi ključna informacija.
Če pa se urednikom oddaje La zanzara zdi, da je pridobljena informacija ključna, bi jo lahko skušali dobiti na način, ki ne krši deontoloških ali etičnih pravil. Te ne obstajajo samo v novinarstvu, obstajajo tudi v kabaretu in satiri. Merkù je torej šel čez dovoljeno. Tako kot publicist in tako kot imitator.

Veslač

V stari zbirki italijanskih smešnic, ki so jo še pred dvajsetimi leti prodajali po avtocestnih postajališčih, je tudi nazorna zgodba za današnjo rabo.
Italijani in Japonci se odločijo, da se bodo pomerili v veslaškem tekmovanju. Osemčlanski posadki obeh držav skrbno trenirata več mesecev vse do težko pričakovane tekme. Čolna na vodi sta povsem enaka, a japonski osmerec zmaga z veliko prednostjo. Šef italijanske odprave seveda ni zadovoljen. V želji, da bi naslednje leto zmagala Italija, naroči preiskavo o razlogih za porazen nastop. Skupina nalašč najetih ekspertov takoj ugotovi, kaj je bilo narobe. Na japonskem čolnu je sedem ljudi veslalo in eden je narekoval ritem. Na italijanskem osmercu pa je prijel za vesli en sam veslač, medtem ko so ostali določali tempo.
Po tem dognanju se v italijanskem taboru skrbno začnejo pripravljati na revanšo. Nova posebna komisija izdela strateški plan za uspešen nastop. Ob upoštevanju ugotovitve ekspertov, da so bile vloge na čolnu neučinkovito porazdeljene, se odloči za temeljito prestrukturiranje veslaške ekipe. Za edinega veslača sedejo štiri nadzorniki, dva nadnazornika in glavni direktor. Na drugi tekmi japonski čoln zmaga s še večjo prednostjo.
Iz leta v leto se zgodba ponavlja. Italijani vsakič skrbno porazdelijo vloge na čolnu, a zaostanek je vsakič večji. Zato naposled odslovijo veslača, vse člane raznih strokovnih komisij pa odlikujejo za izjemen trud in zasluge.
Kolobocije iz te namišljene smešnice zaskrbljujoče spominjajo na zaplete v stvarnem življenju. Vnema po sestavljanju posebnih komisij je namreč nalezla tudi Giorgia Napolitana, ki je na posvetovanjih s parlamentarnimi skupinami zaman iskal zanesljivega mandatarja. Zato je italijanski predsednik mimo demokratičnih pravil izbral deset modrecev, ki bodo v dveh delovnih skupinah preučevali poti iz krize. Medtem pa bo državo še naprej vodila Montijeva vlada, ki je odstopila decembra.
V Trstu ni drugače. Težave s škedenjsko železarno se vlečejo kot jara kača, župan Roberto Cosolini pa je po več sestankih našel zveličavno rešitev: tržaškemu poslancu Ettoreju Rosatu je poveril nalogo, naj poišče možne rešitve. Hkrati pa je župan v slabih dveh letih že zamenjal večino občinskih odbornikov.
V novi županski posadki je tudi Slovenec. Ediju Krausu želimo, da bi v morju odborov in komisij ne izpadel kot nesrečni veslač.

(Kapučino, Primorske novice, 5. 4. 2013)