O protestnikih

foto divertimento.it

Proti slovenski vladi, proti županom, proti plinskemu terminalu ... Vse več je teh protestov, ki jih v glavnem podpiram.
Sem pa prejšnji petek v Kapučinu objavil kratko razmišljanje, ki ga lahko razumemo kot nasprotovanje protestom. 
Dolgujem razlago.
Pisal sem, potem ko sem obiskal "protestnike" na slovenskih šolah v Italiji. O protestih proti Francu Kanglerju se takrat še ni (veliko) govorilo.
Nato še ključno pojasnilo. Protestom ne nasprotujem, včasih nasprotujem protestnikom. V mislih nimam samo tistih, ki gredo na ulico metat kamne v prazen nič. Mislim tudi na tiste, ki si s politično ali protestniško dejavnostjo polnijo čas, ker ga ne znajo zapolniti drugače.
Preveč mladih sem že srečal, ki so poulične demonstracije izkoristili za začetek zaslužkarske kariere v politiki. Preveč mladih sem že srečal, ki protestirajo, ne da bi vedeli, proti čemu se jezijo. In navsezadnje sem spoznal tudi veliko ljudi, ki so se v mladih letih naužili toliko politike, da danes ves svet vidijo samo skozi njeno prizmo.
Drugače pa kapo dol pred tistimi, ki gredo na ulico po kritičnem razmisleku in poglobljeni analizi razlogov za protest.

Dekletu, rojenemu 1995

Rojena si leta 1995. Saj ni važno, kako ti je ime in od kod si. Vsakdo naj si sam predstavlja, kakšna si.
Zdaj najbrž zdolgočaseno bereš te vrstice, ker ti je mama namignila, da je v časopisu članek o tvoji generaciji. Si v kuhinji, kajne? Iz svoje sobe si prišla slabe volje. Rada bi košček čokolade, da bi se potolažila. Povej, kaj te muči. Profesor, ki ti teži z matematiko? Morda še sošolec, ki je raje izbral blond oslico iz sosednjega razreda?
Verjemi, kmalu bo boljše. Morda boš že na novoletni zabavi dobila lepšega fanta. Spremljal te bo na maturantskem plesu ali na valeti. In po maturi se ti bo še tožilo po tistem tečnem gologlavcu, ki te zalaga z matematičnimi na(d)logami.
Verjemi vase. Druge izbire pravzaprav nimaš. Seveda, lahko se zapreš v svojo sobo in se naposlušaš Robbija Williamsa. A po štirih minutah se pesem izteče, in z mislimi si spet pri tečnih prfoksih in plavolasih zoprnicah.
Tako je. Življenje ni lahko niti pri tvojih letih. Starši ti sicer pravijo, da je njim težje, ker morajo garati in plačevati položnice. Ti si pametna in jih razumeš, a kaj ko oni ne razumejo tebe. Ne spomnijo se, kako je težko istočasno prebolevati nesrečno ljubezen in slabo oceno v šoli.
Zjoči se. Nihče ti tega ne brani. A vedi, da si lepa in srečna. Dekle tvoje generacije ne more biti nič drugega. Če si danes tega ne znaš dopovedati, se boš tega morda zavedela poleti, ko boš nizkocenovno letela pustolovščinam naproti.
“Bodočnost je dolžnost. In ministrstvo za upanje je reklo, da lahko upamo.” To zadnje si je domislil neki italijanski kantavtor. V torek smo v trgovinah dobili njegovo novo ploščo tudi s tem verzom. Naslov pesmi je Ragazza del '95 (Dekle letnika '95). Ta pevec ni Robbie Williams. Je iz stare garde. Ne izgubljaj časa z iskanjem te pesmi. Zdela se ti bo stara in dolgočasna. Samo zapomni si to sporočilo srednješolski generaciji: vi lahko upate.
Odraslim je odklenkalo. Zvečer gledajo poročila in se jezijo. Jezili so se že v mladih letih, ko so razpredali o državah in zastavah, o ideologijah in Lennonovih poezijah ... Ampak ti si iz drugega časa. Otrokom boš znala dopovedati, da je življenje prelepo, da bi si ga otežili z balastom. Na tečne ljudi, zoprna dekleta in nesmiselno politiko je treba včasih pozabiti.
Napiši nalogo iz matematike in se potem pojdi zabavat. Tisti pred tabo so se očitno premalo.

(Kapučino, Primorske novice, 23. 11. 2012)

Slovensko stalno bojišče

“Do igralcev sta poštena (...). Bila sta jasna: ker je bilo treba varčevati, smo bili igralci delovno več obremenjeni. Stisnili smo zobe, zaradi tega pa se jaz ne pritožujem.”
(Nikla Petruška Panizon o Andreju Berdonu in Paolu Marchesiju, Primorske novice, 4. 2. 2011)

Ne Maja Lapornik ne nova umetniška koordinatorka tržaškega teatra Diana Koloini se včeraj nista odzivali na naše telefonske klice.
(Primorske novice, 24. 11.)

***

Še enkrat se Slovensko stalno gledališče (SSG) spreminja v bojno polje. Izbruhnila je nova afera. Tokrat gre za predstavo Srce v breznu - The movie. Upravni svet tržaškega gledališča je pred dnevi sporočil, da predstavo odpove "zaradi hudega finančnega položaja".
Predstava, ki bi jo moral režirati Sebastijan Horvat, je bila menda najdražja v programu, zato so z varčevanjem začeli pri njej. Pravzaprav kar na račun nje.
Je res šlo zgolj za varčevalni ukrep?
Govorice, da gre za politično odločitev, so se začele širiti kar nekaj dni pred uradnim sporočilom upravnega sveta. Šlo je pač za delo, ki je drezalo v nevarno gnezdo nacional(istič)nih čustev ob tej naši nesrečni meji.
No, kaj nas uči ta nova afera? Da se SSG ne uči na lastnih napakah.
Namreč: ko sta pred leti vodenje gledališče prevzela Andrej Berdon in Paolo Marchesi, sta modro krmarila med čermi. Komisarka upravitelja sta potapljajočo se barko v nekaj mesecih rešila. Speljala sta sezono brez polemik in na račun njunega dela ni bilo pripomb. Vsaj v javnosti se niso pojavila, ne znotraj ne izven gledališča.
Berdon je v nekem intervjuju razložil, da mora gledališče spet priti na dober glas. Številne afere so ga namreč pahnile v nemilost občinstva. Komisarja in takratni umetniški vodja Primož Bebler so speljali dve "mirni" sezoni, med katerima ni bilo odpovedanih predstav ali neljubih polemik. Gledališču se je s počasnimi koraki vračal ugled.
A ko se je iztekel čas komisarske uprave, je iz gledališča spet začelo puščati, zlasti z zamenjavami vodstev in z očitki o konfliktu interesov pri izbiranju režiserjev in nastopajočih.
Gledališče je zato spet na slabem glasu. Spet se je ujelo v past afer in polemik, ki se marketinško niti najmanj ne splačajo. Vodstvo gledališča se ovija v molk, kar ne pomaga. Govorice, ki na SSG mečejo nelepo luč, se naglo širijo po spletu.
Umetniška koordinatorica Diana Koloini ni ničesar kriva. Njen mandat se je uradno začel šele 1. oktobra. Po nerazumljivi odločitvi vodstva je dobila enoletni mandat, tako kot je eno samo leto delovalo tudi prejšnje vodstvo. Vse to seveda onemogoča dolgoročno načrtovanje.
Seveda, tu so ostre gospodarske razmere. A dobro vodstvo jim zna biti kos. To sta že dokazala Berdon in Marchesi.
No, morda je predsednica upravnega sveta Maja Lapornik res nedolžna žrtev gospodarskih zamer. Bi pa morala odpoved predstave sporočiti že prej in svojo odločitev vendarle javno zagovarjati v pogovoru z novinarji, ne pa molčati. V teh primerih molk ne pomaga. Zgolj podžiga zlobne govorice. In te mora SSG nujno preprečiti.
V gledališče, kjer občasno štejejo mrtve in ranjene, nihče - razen masohistov - ne zahaja.

Če misliš, da me poznaš, je to tvoj problem

Od torka imamo novo ploščo Francesca De Gregorija. Mediji poudarjajo, da se imenuje tako kot roman Jacka Kerouaca On the road. De Gregori je pač izbral naslov Sulla strada, kar bi po slovensko prevedli Na cesti.
Kaj imata skupnega plošča in roman? Nič. 61-letni De Gregori je priznal, da je knjigo pred kratkim prebral, potem ko se ji je dolgo upiral. Plošči je dal tak naslov, a nobena pesem se ne navezuje na Kerouaca.
O čem torej govori teh devet novih pesmi?
Skupnega imenovalca ni, razen če ne gre ravno za cesto, a bolj v smislu poti in njenih izpeljank: popotovanje, potnik, potovanje skozi življenje ... Recimo v drugi pesmi Passo d'uomo je govor o ritmu (De Gregorijevega) življenja: v koraku s človekom, ker drugega koraka ni.
Pač, vsako pesem je treba interpretirati in je zato težko oceniti njihovo besedilno vrednost. Edino dve se mi zdita jasni. Guarda che non sono io je po svoje genialna. Začne se kot da bi šlo za ljubezensko romanco, a po nekaj verzih se izkaže, da kantavtor govori svojim oboževalcem. Se jim zahvaljuje?
Kje pa. Pravi jim, naj ga nikar ne sprašujejo o njegovih starih pesmih, ko koraka po cesti z nakupovalnimi torbami v roki. In jim reče, da ni on tisti, ki odpušča, tolaži in boža po roki. On pač pravi: "Ni moj problem, če misliš, da me poznaš." ("Guarda che non sono io quello che ti perdona e ti capisce /.../, guarda che non sono io quello che ti prende la mano e asciuga il pianto /.../ Se credi di conoscermi, non è un problema mio").
Posrečeno besedilo ima tudi pesem Ragazza del '95. De Gregori prepeva o dekletu, rojenem v letu 1995. Nobenega tesnobnega prepevanja o temni bodočnosti in negotovih razmerah za mlade. Pač pa prisrčno in stvarno o tem, da lahko mlada dekleta brezskrbno potujejo z nizkocenovnimi leti tja, kamor "se začneta morje in zemlja".
Tudi v tej pesmi sodeluje Malika Ayane, tako kot že v grenki in duhoviti Omero al Cantagiro (tu pa tam spominja na Something stupid dua Williams-Kidman). To, da je De Gregori povabil k mikrofonu tudi mlado kolegico, je največja novost plošče.
Druga in zadnja novost je uporaba vulgarne besede "troie" (vlačuge) v pesmi z naslovom Belle Epoque.
Drugače je Sulla strada po glasbeni plati podobna predzadnji plošči Calypsos (2006), po nekaterih avtobiografskih besedilih pa zadnji Per brevità chiamato artista (2008).
Biserov, ki bi se razpasli do komercialnega uspeha, ni. Tudi trdega rocka ni. Plošča je bolj za poslušanje med branjem ali študiranjem. In je pač plošča, ki jo je treba prebirati, razbirati in preučiti (tudi če ni knjižnice z besedili, kar je škoda).
A pozor: če se vam bo zdelo, da ste razumeli, kaj je De Gregori hotel povedati, vedite, da bi vas on nejevoljno pogledal in vam sporočil: "Ni moj problem, če misliš, da me poznaš."

Veverice (od Kalca do Černica)

Newyorška veverica (foto Verč)

veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica

• ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, 

živahna ženska

(Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika)

Livio Semolič je bil slikovit, ko je najprej nanizal zneske, namenjene manjšini (...) Potem je dvignil roko in s kazalcem in sredincem zastrigel v zrak: "Ck, ck, ck ..."
(Primorske novice, 9. 11.2012)

***

Nikoli več jih ne bo, kot jih je nekdaj bilo. Delovnih mest namreč. Vrtinec krize srka vase vse in zdaj utaplja tudi slovenske organizacije v Italiji. Ni treba čakati na zadnje razplete v Rimu. Narodna in študijska knjižnica (NŠK) je nekatere že poslala na čakanje. Le še čakamo na naslednji - prosto po Semoliču - ck, ck, ck ...
Smo lahko jezni? Smo. Nekateri bodo ostali brez službe, nekateri bodo vendarle ohranili svojo plačo. In ve se, kako je pri tem: eni zasluženo dobijo odpoved, a brco v zadnjo plat večkrat dobijo garači, medtem ko se lenuhi še naprej varno valjajo na fotelju ...
O imenih žrtev in krvnikov nikar. Ni prijetno. Eno samo izjemo si bom privoščil in imenoval eminentno žrtev: dr. Aleksej Kalc. Ne piše o fojbah, zato ga mediji redko omenjajo. Raziskuje mnogo manj "komercialna" zgodovinska poglavja. Tam so viri mnogo težje dostopni, zato je delo zahtevnejše. Za nameček je moral v NŠK - kar vem - opravljati tudi druga dela, ne samo svoje.
No, menda je v "manjšini" na seznamu kandidatov za odstrel. Kaj dodati? Nič. Še dobro, da ga je raziskovalna sla pravočasno privedla v univerzitetne kroge v Sloveniji. Pač, nikoli ni počival v arhivu NŠK, skakal je tudi na plano in se trudil v Sloveniji.
Taki so za zgled. Taki, ki ne mirujejo, ampak skačejo. O teh "zamejski" mediji redko poročajo. Saj, kako pa bi? Kateri medij bi si upal napisati, da visokoizobraženi novinarski garač Andrej Černic pri nas nima redne zaposlitve?
"Tu pri nas nismo zaposlili visokoizobraženega Černica, imamo pa lepo število ljudi, ki so v novinarstvo padli po znanih naključjih in takoj po srednješolski maturi." Kdo bi si upal napisati kaj takega?
Več je Slovencev v Italiji, ki niso dobili zaposlitve doma. Od družboslovcev do glasbenikov. Manjšinski krogi jih v glavnem imajo za veverice: pač, ljubke živali, ki pa jih ne gre držati doma ...
Da, manjšinske organizacije so zdaj sredi gospodarske krize. A moralna kriza sega mnogo nazaj v čas. Kdo ve, ali koga boli glava zaradi moralnega mačka in veveric.

Velika primarna potreba (Dejstva)

kungota.si

Na univerzi so nam v obilnih količinah stregli z angleško in ameriško študijsko literaturo o komunikologiji in novinarstvu. Ni se mi zdelo prav.  Navsezadnje ima vsaka država gotovo vsaj nekaj dobrih novinarjev. Zakaj tolikšna zagledanost v anglosaški svet?
Zato sem ob študijski literaturi bral vse, kar ni bilo angleškega ali ameriškega. Šlo je za moj način protesta proti domnevnemu anglofilstvu predavajočih. Na nočni omarici sem redno imel sobotne priloge slovenskih dnevnikov in veliko knjig Enza Biagija. Bral sem jih, čeprav jih je kar nekaj enakih.
No, naslovi se spreminjajo, anekdote so vedno iste. A dobro, bilo je vse napisano, tako kot je treba. Jasno, preprosto in z zdravo ironijo do nadutežev in mogotcev.
Minilo je nekaj let od diplome in vloge so obrnjene. Hlastam po ZDA in Veliki Britaniji, medtem ko mi zdajšnji italijanski novinarji presedajo. Vse je čvek, vsebine je zelo malo in stališča vsakega dnevnika so predvidljiva. Intervjuji so kratki, kot bi vsi znali vsak odgovor strniti v dva stavka. In redkokje dobiš intervju, ki bi zahteval več kot pet minut branja. So mar drugod po svetu nori, ker ponujajo intervjuje čez tri strani?
Seveda ne gre za norost piscev. Gre bolj za lenobo bralcev, predvsem pa za medijsko kulturo, ki vlada v Italiji. Vse mora biti "twittersko" - tako kot izjave, ki nam jih dnevno ponujajo politiki v kamero. Mediji izbere temo, politik zdrdra desetsekundo izjavo v kamero. Vse je kratko, tudi obzorje gledalcev. Ve se, komu to koristi.
Svetujem dve knjigi, ki dobro opisujeta italijansko medijsko krajino. Eno je napisal Elio Rossi (gre za psevdonim), njen naslov je I professionisti del potere. Druga je Travagliova zimzelena La scomparsa dei fatti. Pri tej je zanimiv zlasti uvod, v katerem je omenjena neka raziskava. Citiram na pamet, zato podatki morda niso do potankosti točni: medtem ko v TV dnevnikih petih evropskih državah je razmerje med dejstvi in mnenji 3 : 1, je v Italiji ravno obratno. Se pravi: Italijanom postrežejo z nekaj dejstvi, ki pa jih pridno pokopljejo s klepetanjem, ki je dvakrat obsežnejše.
Skratka: medtem ko v Franciji ali Veliki Britaniji novinar pove, da dežuje in politiki razpravljajo o količini dežja, v Italiji slišimo deset različnih mnenj o tem, ali je zunaj sonce ali sneg.
To pišem, ker sem se pravkar vrnil iz ZDA, kjer sem nekajkrat kupil New York Times, zdaj pa imam na omarici še slavni New Yorker. In medtem je prišla domov še predzadnja številka The Economista. V njej si uredništvo angleškega tednika postavlja vprašanje: Obama ali Romney? Na dveh straneh je jasno in razčlenjeno utemeljeno, zakaj si želijo vnovične zmage Baracka Obame, pa čeprav mu očitajo celo vrsto napak.
Vse sem prebral z užitkom in nato sedel pred TV. In videl, da so čez 13 dni volitve, na katerih bodo izbirali levosredinskega kandidata za predsednika vlade. Ne da se mi gledati, ne da se mi spremljati.
Če bom že šel na volitve, bom šel na tiste prave. V upanju, da če že ne politiki, se bodo vsaj novinarji spomnili, da državljani hočejo dejstva, ne pa všečnih sloganov. Če že moramo pisati o nečem "primarnem", potem naj bodo to potrebe državljanov. Volitve, ki jim v Italiji pravijo primarne, so bleščeči šov v razpadajočem gledališču.
V Sloveniji se vse to še kako pozna. Državljani hočejo dejstva, ne pa čvekanja. Niti polovica volilcev ni šla glasovat. Ostali so največ glasov namenili zvezdniku. Borut Pahor je po leporečju in postavi gotovo najboljši.

NEW YORK

Preden smo odleteli v New York, so nam rekli, da tam ni Amerika. ZDA so menda nekaj drugega. Ni nas pretirano zanimalo. Šli smo, da bi se prepustili toku cest in avenij enega najbolj opevanih mest na svetu. In, hja, šli smo, da bi pretekli maraton.
Ko so nam sporočili, da ga ne bo, smo sredi vrveža Pete avenije obmolknili.
Šlo nam je na jok. A kaj, ko se nismo smeli jeziti. Žrtve orkana Sandy si zaslužijo spoštovanje. Prebivalci razdejanega State Islanda nočejo tekaškega praznika. Hočejo pomoč.
Znali smo se potolažiti. Nebotičniki Manhattana so se bleščali v krasnem soncu, Central park nas je sprejel v jesenski obleki in brooklynsko nabrežje nam je prišepnilo, da so tudi v New Yorku tiha in odmaknjena sprehajališča.
Šli smo na košarkarsko tekmo. Nad nami je visela izobešena majica Dražena Petrovića - spomin na čase, ko so netsi navduševali. Tokrat je šlo po scenariju tragedije. Proti Minnesoti Timberwolves so zapravili prednost 22 točk in klavrno izgubili.
Podoben preobrat smo videli naslednjega dne. Med večerjo blizu Union Squara smo izvedeli, da vodi Romney. Po dobri uri so nebotičnik Empire State Building osvetlili s plavo barvo, ki označuje Demokratsko stranko Baracka Obame.
Šli smo do Rockfeller Centra, da bi fotografirali slavje privržencev potrjenega predsednika. Videli smo berača pred izložbo dragih oblek.
Po vsem tem zapuščamo veliko jabolko. V spominu fotografskih aparatov imamo žolta drevesa Central parka, oranžne buče halloweenskega praznika, Van Goghove slike, svetlikajoče se nebotičnike, rjaveče stebre brooklynskega mosta in še mnogo barv. A dolga pot do letališča je v belem. Sneži.
Videli smo New York. Nič drugega. Ne moremo soditi, ali so nam prav rekli, da to mesto ni podobno ZDA. Videli smo velike preobrate in izrazita protislovja.
Zdi se nam, da to je navsezadnje Amerika.

(Kapučino, Primorske novice, 9. 11. 2012)

New York

foto coachingreak.com

Avtor Drevoreda uresničuje svoje sanje. Potuje v New York, kjer se bo v nedeljo udeležil maratona. Vrne se čez dober teden, zato do takrat na tem blogu ne boste bralih novih zapisov.
Prosimo za razumevanje, zahvaljujemo se za lepe želje.

Peter