Cosolinijeva zapravljena priložnost

Vhod na (zaklenjeno) opensko strelišče

Septembra se v Bazovici ob spomeniku štirim žrtvam prvega tržaškega procesa vedno zbere veliko ljudi. Ob plošči v spomin petim žrtvam drugega tržaškega procesa  na Opčinah pa se jih sredi decembra zbere precej manj.
Tako pač je, kljub temu da prvi proces (1930) ni bil pomembnejši od drugega (1941). Oba sta ključna mejnika v polpretekli zgodovini.
Decembrska proslava je bila vedno nekoliko manj doživeta. Traja veliko manj, pred njo pa ni spremnih prireditev, kot jih je za septembrsko proslavo v Bazovici. No, a preden nadaljujem, je pošteno zapisati, da razlike med proslavama ne ocenjujem s potrebno distanco. Mamin oče je bil med 60 obsojenci na procesu leta 1941.
Vsekakor. Da openska proslava ne vzbuja tolikšne pozornosti kot bazovska, smo se prepričali tudi letos. Na Opčine je namreč prišel tržaški župan, ki ga v Bazovici že (pre)dolgo čakamo zaman. Morda sem zloben, a zdi se mi, da je nastop na Opčinah v (italijanski) javnosti manj problematičen kot morebitni govor v Bazovici.
Kakorkoli. Roberto Cosolini si zasluži pohvalo za navzočnost ob spomeniku Tomažiča in tovarišev. Pozorno sem poslušal njegov govor. Ni bil slab. Všeč mi je bilo zlasti poudarjanje razlik med antifašisti in fašisti. O tem je pač šlo v tistem času. Ni bil spor med dvema narodoma. Bila je konfrontacija med dvema taboroma. In v antifašističnem so bili tudi Italijani.
Proslave kot so bazoviška ali openska bi zato morale biti "svete" tudi za Italijane in italijansko državo.
A na primeru openskega strelišča, vemo, kako je s tem. Roberto Cosolini je zadnji odstavek svojega govora namenil prav tej sporni zadevi. Obljubil je, da bo vprašanje rešeno. S tem je nekako priznal, da ni dobro, kar se dogaja. Prizorišče, na katerem je rafal ubil Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala, bi moralo biti kraj spomina, ne pa kraj strelskih vaj.
Cosolini je bežno omenil pravne in praktične zaplete. Tu pa je zapravil veliko priložnost, da bi molčal. Tržaškemu županu bi veliko več ploskali, če bi kot predstavnik javne institucije prišel na Opčine, da bi se opravičil. Moral bi reči, da se v imenu tržaške občine opravičuje za veliko sramoto, ki se dogaja že ves povojni čas. Namesto tega pa se je izgovarjal, da so pravni zapetljaji. Saj so, a nikakor ne opravičujejo nesramnega odnosa do petih žrtev.
Nikakor ne rečem, da bi moral Cosolini poklekniti, tako kot je to storil Willy Brandt na Poljskem. Bi pa moral pokazati nekaj več spoštljivega obžalovanja.
Zato je boljši govor imel Aljoša Fonda. Lepo je povezal takratni in sedanji čas. In pravilno poudaril, da žrtev drugega tržaškega procesa ne gre idealizirati. Niso bili junaki iz znanstvene fantastike. Bili so čisto navadni ljudje z nadpovprečno zavednostjo in pogumom.
In prav zato ker so bili navadni ljudje, bi si zaslužili, da spomin nanje negujemo kot je treba. Človeško.