Bertinotti

Fausto Bertinotti je bil med politiki, ki so krojili usodo Italije na prelomu tisočletja. Prevzel je vodenje Stranke komunistične prenove in ji s spretno retoriko, novimi prijemi in kančkom samokritike prinesel svežost in vidljivost. A Bertinotti je imel očitne težave s časom; večkrat ga je prehiteval.
Tako je na primer člane svoje stranke rotil, naj umaknejo Stalinove slike s strankinih sedežev. Želel je opustiti staromodni model marksistične stranke in se vključiti v protiglobalistično gibanje. Ni opeval sovjetske revolucije, raje je govoril o demonstrantih v Seattlu. Brez zadrege je počitnikoval na jahtah, na TV soočanjih pa je nastopal s citati iz znanstvene in celo religiozne literature. Tovarišem, ki so mu vse to očitali, je odvrnil: »Prosim, dovolj s stereotipno predstavo, da je pravi komunist samo tisti, ki je umazan in ki se ne umiva.«
Po mnenju mnogih se je usodno prenaglil leta 1998. Takratnega premierja Romana Prodija je prisil k odstopu, potem ko je leta 1996 z dobrim izkupičkom glasov svoje stranke odločilno pripomogel k zmagi levosredinske koalicije. Zalomilo se je pri ukrepih za izboljšanje socialne države.
Takrat se je zameril tudi mnogim Slovencem v Italiji, ki so si od vlade Romana Prodija obetali veliko. A nekaj privržencev je vendarle ohranil. Zato se je udeležil slovesnega poimenovanja ljudskega doma v Podlonjerju po delavskem voditelju Juretu Cancianiju. Tam je med priložnostnim govorom polemiziral na daljavo z Rimljanom slovenskih korenin Walterjem Veltronijem, ki je bil pravkar ocenil, da komunizem in svoboda ne gresta skupaj. »Ti, Veltroni, ljudi Juretovega kova očitno nisi nikoli spoznal,« je odvrnil.
Bertinotti se je vedno razglašal za komunista. A zato je včasih zabredel v protislovja. Med letoma 2006 in 2008 je prevzel predsedovanje Poslanske zbornice. V tej vlogi je ob prazniku republike moral prisostvovati vojaški paradi, čeprav je odločno zagovarjal mirovniško politiko in izstop Italije iz Nata.
Stranka komunistične prenove se je nato izsušila. Bertinotti se je umaknil in danes je malodane marginalen analitik. A prejšnji teden se je presenetljivo oglasil z odprtim pismom v dnevniku Corriere della Sera. Predsedniku republike Giorgiu Napolitanu je očital, da krši ustavo. Bertinotti pač trdi, da to ni demokracija, če predsednik republike parlamentu ne dopušča tudih drugih možnosti, kot pa samo izpolnjevanje evropskih diktatov. Tokrat se je Fausto Bertinotti oglasil prepozno.

STO

Star odvetnik je v sredo pokazal na množico ljudi, ki so z zastavami in transparenti demonstrirali pred sodno palačo v Trstu. Napovedal jim je še šest mesecev življenja. Ni mislil na morebitno šibko zdravje vsakega demonstranta posebej, ampak na gibanje, ki ga predstavljajo.
Gibanju je ime Svobodni Trst. Njegovi privrženci si prizadevajo, da bi spet zaživela samostojna državica, ki je vzniknila takoj po drugi svetovni vojni, ko so si zahodne in vzhodne sile začele segati v lase. Kot znano, je bil med jabolkami spora tudi Trst, ki je naposled pripadel Italiji, medtem ko je Jugoslavija dobila istrski del spornega območja.
A člani gibanja, ki so se zbrali v sredo pred sodno palačo, trdijo, da zgodbe še ni konec. Na spletu in v medijih razlagajo, da ima njihova želja pravne temelje, češ da Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ni nihče ukinil. Mednarodni dogovori o ozemeljski razdelitvi pa naj ne bi ničesar dorekli.
No, star odvetnik verjame, da se meje ne bodo več premaknile. Še več: njemu se zdi, da je Gibanje Svobodni Trst nastalo zgolj iz nezadovoljstva ljudi, ker si je država v času recesije izmislila nekaj novih davkov. In ima morda prav. Mario Monti in njegova uvedba davka na nepremičnine sta morda res podžgala željo o odcepitvi od Italije. A ne gre prezreti, da so nekateri pravni poznavalci ocenili, da teorija o latentnem obstoju STO ni iz trte izvita.
Naj se pač izrečejo pravniki. Gibanje Svobodni Trst jim je nedvomnno vrglo sočno kost. A kaj, ko so jo začeli glodati še drugi ...
Politiki, na primer. Dokler je šlo, so gibanje ignorirali. Ko pa je postalo jasno, da gre za več tisoč ljudi, so se morali izreči. Prizadevanja gibanja so zafrkljivo označili za politično fantastiko. Aroganca pa taka ...
Namreč: četudi se bo izkazalo, da Svobodno tržaško ozemlje pravno ne more oživeti, četudi se bo izkazalo, da gibanje financira kak poreden spletkar, in četudi se bo izkazalo, da je odvetnikova prognoza o kratkem trajanju pravilna, ne gre prezreti, da so v sredo pred sodišče prišli mnogi nezadovoljneži. In to ob uri, ko zaposleni delajo.
Skratka, pravniki naj povedo, zakaj STO ne more oživeti. Politiki pa naj razumejo, zakaj nekateri ob delavnikih sanjajo o mali Koromandiji in ob nedeljah ne grejo volit.

(Kapučino, Primorske novice, 19. 7.)

Sončni zaton

Na repu mladosti je kot ob sončnem zatonu. Lepo in vendar tudi melanholično. Veš, da je marsikaj mimo, razumeš, da marsikaj še pride. Norčije, žurersko krokanje in večmesečne počitnice postanejo spomin, razpre pa se ti čas s številnimi trajnimi zadoščenji. Tako kot se ob sončnem zatonu dan spokojno prevesi v večer, se na repu mladosti tudi življenje umiri in ukalupi.
Seveda ne velja za vse enako. Enim se zdi, da je lepo samo v mladosti, eni pa bi svojo mladost kar prečrtali. France Prešeren je konec mladosti hudo objokoval, Borisu Pahorju pa se je življenje začelo nasmihati precej pozno. So pa tudi taki, ki prehoda v zrela leta niso doživeli. Keith Richards, recimo, živi v večnem dvajsetletništvu. Angleški princ Charles pa menda ni bil nikoli mlad.
A ti, ki nimajo življenjskih dob, so izjeme. So kot skrajne točke na planetu, kjer nimajo dneva in noči. Po večjem delu globusa sončni zahodi k sreči obstajajo.
Primorci imamo z njimi precej sreče. Naši so najlepši na Slovenskem. Saj ne da bi bilo grdo, ko se sončni žarki spustijo za gorenjske vrhove ali dolenjske griče. Je pa pri nas vseeno nekaj posebnega, ko obzorje pordeči. Zlasti če imaš razgled na morje in spremljaš, kako se bakrena krogla spušča v zaliv.
V Barceloni tega nimajo. Tam se sonce rodi iz morja, zaide pa nekam tja v katolonsko pustinjo. Še slabše je v New Yorku. Sončni žarki se v bistvu nikoli ne dotaknejo vode. Mnogo pred večerom jih prestrežejo nebotičniki, tako da na avenijah velikega jabolka nikoli ne vidijo pravega sončnega zahoda.
Vendar vsa ta sreča s sončnimi zatoni na Primorskem se žal ne odslikava tudi v življenju. Čas, ko se mladost prevesi v zrela leta, pri nas ni lep. Kdor se danes poslavlja od mladosti, nima lepega obzorja. Študiral je v obdobju hude recesije in zdaj ne ve, kaj bi s svojo izobrazbo. Živi v polmraku. Mladost ugaša, z njo pa tudi zaposlitvene možnosti ob nekoč dobičkonosni italijansko-slovenski meji.
Kaj pa so sklenili na nedavnem vrhu članic Evropske unije? V proračunu za obdboje 2014–2020 so v sklad za zaposlovanje mladih vpisali osem milijard evrov. A to bo pomoč za tiste, ki so zdaj rosno mladi. Za tiste, ki so ta čas pred zatonom mladosti, očitno nihče ne poskbri. Pred današnje tridesetletnike se očitno razgrinja nemirna noč.

(Kapučino, Primorske novice, 5. 7. 2013)