Večer dolgih kozarcev (Samo Pahor, Drevored in SKGZ so si nalili čistega vina)

Zgodilo se je včeraj zvečer okoli 20.30. Okrog iste mize na dvorišču KB-centra v Gorici so sproščeno klepetali Samo Pahor, Rudi Pavšič, Livio Semolič in pisec Drevoreda.
Bili so tudi drugi, a nadaljno naštevanje bi dodatno obremenilo sum proti meni, da lezem v zasebnost drugih.
Kaj se je zgodilo, da so se ob kozarcu sestali občasni ali večkratni "nasprotniki" v javnih in medijskih razpravah?

foto: wineislove.it

Pravkar se je bil zaključil občni zbor Narodne in študijske knjižnice (NŠK). Vsi prej našteti smo njeni člani. Vsi smo od začetka do konca spremljali razmeroma dolgo zasedanje. In ko je bilo treba glasovati za proračun in predračun, se je (še enkrat) izkazalo, da vsi razmišljamo po svoje. Pavšič in Semolič sta na primer podprla poročilo upravnega odbora, Pahor se je vzdržal, jaz nisem glasoval. In kljub temu smo zmogli dobri dve uri in pol sedeti v isti dvorani, razpravljati in naposled celo skupaj pogasiti žejo.
Jutri bo najbrž v Primorskem dnevniku poročilo včerajšnjega občnega zbora. Tu bom zapisal samo nekaj utrinkov.
Predsednica Martina Strain in blagajničarka Tanja Vessel sta prebrali svoji poročili in obnovili delo upravnega odbora v zadnjem letu. Omenili sta tudi nekaj zamisli in načrtov za čas, ki še pride. Pri tem je za hip tekla beseda tudi o selitvi NŠK in njenega Odseka za zgodovino.
Ko je bil čas za razpravo, sem ju prosil, naj bolj podrobno povesta, kateri so nameni v zvezi z Narodnim domom pri Svetem Ivanu. Strainova je rekla, da natančnih načrtov še ni, a da bo del knjižnice (del arhiva, odsek) šel k Svetemu Ivanu, v Narodnem domu v Ulici Filzi pa bo neka nova čitalnica.
Takrat sem spomnil na peticijo, pod katero se je leta 2006 nabralo okrog 300 podpisov, da mora knjižnica ostati v središču Trsta, kar ni le stvar simbolike, ampak tudi praktične koristnosti. Strainova je mirno odgovorila, da se odbor dobro zaveda, kako pomembno je, da se čitalniška dejavnost odvija v Trstu, ne pa v predmestju.
Vprašal sem še, kdo bo zdaj vodil Odsek za zgodovino. Spet iskren odgovor: od upokojitve Milana Pahorja je minilo še premalo časa, da bi upravni odbor dobil novo, trajno rešitev.
Nato sem dregnil v najbolj občutljivo tkivo. Povedal sem, da si NŠK ne sme privoščiti, da bi bila na slabem glasu. Žal se tudi v povezavi z NŠK upravičeno ali neupravičeno večkrat omenja konflikt interesov. Člani upravnega odbora so namreč tudi strankarski aktivisti in/ali člani upravnih svetov nepremičninskih družb. Zato sem predlagal, naj na naslednjih volitvah ne kandidirajo taki, na katere bi lahko legel neprijeten sum konflikta interesov.
Semolič je pri tem prosil, naj konkretno povem, na koga mislim. Meni je bilo pri tem nerodno, saj mi ni šlo za kazanje s prstom na domnevne grešnike, ampak za opozorilo, da bi morali včasih veljati neki etični standardi tudi mimo tega, kar piše v zakonih. Da ja ne bi spletni in vaški obrekovalci dobili priliko za blatenje vsepovprek slovenskih ustanov v Italiji.
Nisem hotel povedati, na koga mislim, saj bi se občni zbor sprevrgel v nekaj, kar ni vredno občnega zbora neke kulturne ustanove. Je pa nekdo omenil Štefana Čoka. Od Semoliča ter Tanje Vessel smo dobili pomirjujočo vest, da je tržaški tajnik Demokratske stranke že odstopil s tajniškega mesta v odboru NŠK. Posnemanja vredno.
Seveda nisem mislil samo na Čoka, a tudi na Livia Semoliča. Počakal sem na konec občnega zbora in mu to tudi povedal. Mirno in kulturno sva razpravljala o tem. Tako je prav. Nobenih anonimnih spletnih klevet, a koristen pogovor.
Na konflikt interesov je med občnim zborom opozoril tudi Aleš Brecelj. Njegov poseg so menda nekateri razumeli kot frontalen napad na vse upravitelje NŠK, zato se je za trenutek zdelo, da razprava poteka o tem, ali so Strainova in sodelavci vredni zaupanja. A Brecelj je samo postavil nekaj vprašanj, tako kot so to kasneje storili še drugi.
Bil je, skratka, občni zbor vreden svojega imena: člani smo spraševali in upravitelji so odgovarjali. Oglašali so se člani, ki se spoznajo na raziskovalni svet, in taki, ki se spoznajo na številke. Ob vsem tem smo mi, navadni člani in obiskovalci, poslušali, razčiščevali svoje dvome in primerjali svoja mnenja. Ki so najbrž še vedno različna, ne pa tako oddaljena, kot bi bila brez živahne razprave.
Lepo je, da se je končalo s kozarcem pri ustih, ne pa z nožem v hrbtu - ali psovko na spletu.
Nekaj pomislekov seveda ostaja. Sandi Volk navsezadnje opozarja na svojo domnevno krivično odslovitev in slabo delo v prejšnjih letih. A hkrati govori o zaprtju Odseka za zgodovino, kar so pa na občnem zboru zanikali.
Pogovarjajmo se in tehtajmo argumente.

Luknjasta cesta k sosedu

Punca z Opčin pri Trstu je v sredo fotografirala nenavadno cestno obvestilo na več podlagah.  Ko ta kolumna nastaja, je opozorilo še tam.
Na rumeni pravokotni tabli sta znaka za delo na cesti in za prepoved prometa v obe smeri. Pod njima z velikimi črkami piše »strada chiusa«, kar pomeni, da je cesta zaprta.
Je pa zanimivo, da so pod ta napis prilepili še obvestilo, tiskano na papirju. Na njem spet piše »strada chiusa«, temu italijanskemu napisu pa so dodali še slovenskega: »Zaprta cesta – Center Opčin.«
Do tu skoraj nič narobe. Razume se, da cesta ni prevozna. Edinole ni jasno, kaj je s centrom Opčin. Je ves center zaprt? Ali pa je zaprt zgolj cestni odsek do centra Opčin? Ali pa krajevna skupnost Center Opčin obvešča, da je cesta zaprta?
Saj niti ni tako pomembno v primerjavi s tem, kar sledi. Punco je namreč bržkone razdražil napis na pregradi, ki stoji pred tablo. V zgornji vrstici piše: »Lavori di asfaltatura OPICINA.« Kako bi se temu reklo v slovenščini, razkriva spodnja vrstica: »Asfaltiranje OPCINAH.«
Tako je. Ni čudnega, da je punca fotografijo tega – no ja, dvojezičnega – obvestila objavila na spletu in pripisala: »Slovnica ... Ah, ta neznanka!!!«
Seveda ne gre za preziranje jezikovnih norm. Za kaj pravzaprav gre?
V najboljšem primeru se je zgodilo naslednje. Med delavci, ki so postavili napis, ni bilo nikogar, ki bi znal slovensko. So se pa hvalevredno spomnili, da v Trstu živijo tudi Slovenci. Italijansko obvestilo so prevedli, kot so pač mislili, da je prav. In če je tako, potem je treba te delavce pohvaliti in jim dobrosrčno povedati, kako se pravilno sklanja in kam je treba postaviti strešico. Da bodo vedeli za takrat, ko bo recimo Jože Toporišič prišel na Opčine po kavo in zaboj zelenjave.
V najslabšem primeru pa se je zgodilo, kar se je že večkrat. Občina Trst se je spomnila na nadležno obvezo, da je treba cestne znake opremiti z dvojezičnimi napisi. Levosredinska uprava, ki je domnevno naklonjena Slovencem, še ni poskrbela za sistemsko rešitev, po kateri bi bili vsi cestni znaki brezhibno dvojezični. Zato je v naglici nastalo skrpucalo, ki ni nikomur v čast.
Ta zgodba ima vsekakor tudi spodbudno plat. Spakedranščina ni zbodla v oči zagretega nacionalista ali tečnega lektorja. Prizadela je Openko, ki ji je dostojanstvo slovenskega jezika očitno pri srcu. Pri mladem srcu.

(Kapučino, Primorske novice, 21. 6. 2013)

Trst ni za nas

Knjiga(rna) jih ne briga. Slovenci na Tržaškem imajo pač svoje, čisto svoje zapovedane skrbi. Poleti Kraško ohcet, pozimi Kraški pust, novembra Martinovanje, spomladi dviganje mlajev ... Nič narobe. Na vseh teh praznikih se veselo pleše, poje in pije.
Žalostno je le to, da na seznamu zapovedanih slovenskih prireditev v Trstu ni nobene, ki bi bila res v Trstu. Zdi se, kot da se tržaški Slovenci otepajo urbanih ritualov in vsega, kar spada v mesto. Med sedišči v Slovenskem stalnem gledališču večkrat zeva praznina, tako kot tudi na večerih in okroglih mizah prizadevnega Društva slovenskih izobražencev ali levoliberalnega Slovenskega kluba. Tudi mladi se zbirajo v lokalih na podeželju, medtem ko so še njihovi starši zahajali v mestne pivnice, na zabave v Dijaški dom, na plese k Svetemu Ivanu ali v Montecchijevo ulico.
Tudi slovenskim medijem v Italiji se očitno zdi, da mestno dogajanje ni za Slovence. Lanskemu koncertu Brucea Springsteena so namenili nekaj dolžnostnih poročil, letošnji nastop skupine Green day pa so napovedali v kratkih vesteh. Za Gučo na Krasu pa je že drugače ...
Podobno je s slovensko civilno družbo. Številne organizacije sicer imajo svoje urade v mestu, a kaj ko je slovenščina v občinskih uradih komaj slišna ali vidna. Tudi Paritetni odbor je navsezadnje sprejel sklep, da ima slovenščina svojo domovinsko pravico v vaseh, ne pa tudi povsod v mestu.
Zato ne pretirano preseneča, da so knjižnica, knjigarna in založbe v težavah. Slovenci v Trstu so pač glasni in zavzeti negovalci tradicij in praznikov. Za urbano okolje in urbano kulturo pa jim ni pretirano mar. Razlaga, ki jo je večkrat slišati, je sociološko neoporečna: pač, po tržaških ulicah težko najdeš parkirni prostor.
No, a upanje, da ne bo vedno tako, obstaja. Konec prejšnjega tedna so maturanti imeli valete, ki se že dolgo odvijajo po kraških gostilnah. A dijaki liceja Franceta Prešerna so letošnjo valeto priredili v kavarni na Trgu Unità. V brk zapovedanim navadam in skromni količini parkirnih mest.

(Kapučino, Primorske novice, 7. 6. 2013)

"Če kaj napišejo v slovenščini, so to le sporočila za zasebne namene"

Pisati in brati znamo domala vsi. Toda za izpolnjevanje bančnih obrazcev, za pisanje uradnih prošenj ali za razumevanje novinarskih besedil potrebujemo posebno jezikovno spretnost. Maja Mezgec je v svoji doktorski disertaciji preučila, v katerem jeziku gre Slovencem v Italiji lažje pri tovrstnih umskih naporih. Njena študija je pred kratkim izšla v knjigi z naslovom Funkcionalna pismenost v manjšinskem jeziku. Izdala jo je univerzitetna založba Annales, njena sozaložnika pa sta Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem in Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu. Predstavili so jo že na obeh straneh meje.

> Kaj sploh pomeni funkcionalna pismenost?

“Danes v bistvu naj bi bili vsi pismeni. Problem ni več zmožnost kodiranja in dekodiranja informacij v pisni obliki, ampak upravljanje in uporaba teh informacij, ki jih je v sodobni družbi vedno več. To je funkcionalna pismenost. Potrebuješ jo za preživetje, delovanje in razvoj v današnji družbi znanja. Če hočeš 'funkcionirati' v tem svetu, kjer je toliko gradiva v pisni obliki, moraš znati uporabljati in upravljati vse te informacije. Funkcionalna pismenost je obenem tudi izhodišče za vseživljenjsko učenje. Mene je zanimalo, v kolikšni meri smo Slovenci v Italiji 'samostojni'; ne gre zgolj za ohranjanje slovenščine, gre se za razvoj posameznika v slovenskem jeziku.”

> Kaj ste torej ugotavljali?

“Postavila sem problem, koliko so Slovenci v Italiji zmožni 'funkcionirati' v slovenskem jeziku v primerjavi z italijanskim. Predvsem me je zanimalo, kako se te možnosti ohranjajo oz. razvijajo več let po končanem šolanju. V bistvu sem preverjala dvoje. S testnim instrumentarijem v slovenščini so posamezniki reševali različne vaje, s katerimi sem ugotavljala zmožnost razumevanja informacij v krajših besedilih, kot so navodila, krajši članki, preglednice, statistični podatki, preprosti obrazci ... Na koncu pa sem vsem postavila vprašanje, ali bi vajo lažje reševali v italijanščini. V bistvu sem merila, kako so te jezikovne kompetence uravnotežene med italijanskim in slovenskim jezikom.”

> Kaj ste ugotovili?

“Kot sem navedla v hipotezi, so pisne kompetence neuravnovešene v prid italijanskega jezika. Preučila sem, kateri dejavniki vplivajo na to: jezikovni oz. narodnostni izvor, bralne prakse, pisne prakse, raba jezika na delovnem mestu itd.”

> Pri kom ste to ugotavljali?

“Testirala sem dve skupini: maturante na slovenskih višjih srednjih šolah v Italiji in odrasle ljudi, ki živijo v narodnostno mešanem okolju in imajo isto stopnjo izobrazbe.”

> Pri vseh statističnih raziskavah med Slovenci v Italiji je problematična izbira vzorca. Kako ste se ravnali pri svoji študiji?

“V zamejstvu nimamo slučajnostnih vzorcev, ker pač ne obstaja seznam slovenskega prebivalstva v Italiji. Pri maturantih sem zato zajela vse maturante na slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem, pri odraslih pa sem se držala teritorialnega ključa.”

> In ste izbrali Škedenj. Zakaj?

“Izbrala sem okolje, ki je narodnostno mešano. Torej področje, ki naj bi bilo bolj izpostavljeno vplivu italijanščine, v določeni meri pa ohranja še poteze vaškega načina življenja. Zato sem se odločila za to predmestje Trsta. Anketirala sem vsekakor le tiste, ki so maturirali na šolah s slovenskim učnim jezikom. Majda Kaučič Baša je na predstavitvi knjige dejala, da je iz tega nastala optimistična slika. Testirala sem namreč samo tiste, ki imajo najvišjo možno stopnjo izobrazbe v slovenskem jeziku.

> Kakorkoli, anketiranci pravijo, da bi v glavnem vaje lažje reševali v italijanščini. Je to posledica dejstva, da Slovenci v Italiji nimajo veliko možnosti, da bi slovenščino uporabljali v vsakodnevnih okoliščinah? Recimo v uradih, na avtobusu, v trgovini, na pošti ...

“Funkcionalna pismenost je povezana z vseživljenjskim učenjem. Gre za kompetence, ki jih osvajaš skozi celo življenje. Se pravi, sproti razvijaš določene pisne kompetence, ker od tebe to zahteva okolje. Če živiš v okolju, kjer se vse dogaja pretežno v italijanščini, potem težko razvijaš te sposobnosti tudi v slovenščini. V svoji raziskavi sem ugotovila, da je izpolnjevanje obrazcev problem. Vsi bi raje reševali v italijanščini. Tako je tudi pri tvorjenju besedil, kot so recimo prošnja za zaposlitev ali čestitke za objavo v časopisu. To bi vsi lažje reševali v italijanščini. Težava ni v branju, ampak v pisanju. Slovencem v Italiji manjka produktivna plat; če kaj napišejo v slovenščini, so to pretežno sporočila za zasebne namene.”

> Slovenci v Italiji torej uradna sporočila lažje napišejo v italijanščini?

“Ja. Je pa zanimivo, da je pri bralnih kompetencah drugače. Mladi, ki veliko berejo so celo navedli, da lažje berejo v slovenščini kot pa v italijanščini. Pri testnih rezultatih ni bilo tako izrazite razlike glede na jezikovni in narodni izvor. Se pravi, da pri reševanju testnih vaj maturanti s slovenskimi starši niso bili bistveno boljši od maturantov iz mešanih ali italijanskih družin.”

> Se pravi, da dijaki s slovenskimi starši niso nujno bolj vešči uporabe slovenščine kot pa dijaki z neslovenskimi starši ...

“Rezultati maturantov iz neslovenskih družin so nekoliko slabši, ampak s statističnega vidika ta razlika ni tako opazna. Bolj pomembne razlike nastanejo zaradi bralnih navad.”

> Lahko torej sklepamo, da o boljši funkcionalni pismenosti ne odloča pogovorni jezik v družini?

“V tej študiji se je izkazalo, da jezik, ki ga govoriš v družini, ni tako pomemben za razvoj funkcionalne pismenosti kot pa to, koliko ta jezik uporabljaš izven zasebnega življenja. Pri mladih odločajo predvsem bralne navade. Pri odraslih pa je pomembno, kako pogosto pišejo v slovenščini; tudi pri opravljanju delovnih zadolžitev, recimo.”

> Vera Tuta Ban je za 7. val v reportaži o Slavističnem društvu Trst-Gorica-Videm povedala, da se obvladanje slovenščine med Slovenci v Italiji nezadržno slabša, saj zaradi krize slovenske ustanove zaposlujejo vse manj ljudi. Vedno manj je torej takih, ki bi slovenščino uporabljali tudi v službi. Bi se strinjali?

“Gotovo. Pisne kompetence z neuporabo okrnijo. Če v delovni sferi ne uporabljaš jezika, se njegova uporaba dejansko zreducira zgolj na zasebni stik s sorodniki ali prijatelji, v društvu ... Imam prijatelje, ki so zaključili višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom in so zdaj zaposleni v italijanskem okolju. Ob izidu te knjige so mi priznali, da jim je včasih nerodno pisati v slovenščini. Ker v slovenščini sploh več ne pišejo. V italijanščini jim gre lažje.”

> Je bilo vedno tako? Lahko na podlagi svoje študije poveste, kako se je spremenila funkcionalna pismenost v času?

“Težko. To je namreč prva taka študija. Zanimiv podatek se mi vsekakor zdi, da so mestoma rezultati nekoliko boljši pri tistih, ki živijo v manjših občinah, kjer uradi dejansko delujejo dvojezično.”

> Sociolingvistka Majda Kaučič Baša trdi, da se bo slovenščina v zamejstvu ohranila samo v primeru, da bo imela v javnosti enak status, kot ga ima italijanščina ...

“Znanstveniki, ki so raziskovali funkcionalno pismenost, so dejali, da je ta premo sorazmerna z razvojem družbe in da se vzporedno z razvojem družbe višajo tudi standardi pismenosti. Jaz sem v svoji sklepni misli napisala, da v manjšinski stvarnosti obstaja premo sorazmerje med razvojem manjšine in funkcionalno pismenostjo v manjšinskem jeziku. Če imaš zajamčeno možnost rabe slovenščine v vseh okoljih, potem tudi razviješ jezikovne kompetence. Vprašanje je zdaj to, kaj bi bilo, če bi imeli možnost rabe slovenščine v vseh okoljih ... Bi bili sploh zmožni uporabljati slovenščino povsod? Smo na to pripravljeni?”

> In odgovor je?

(se nasmehne) “Recimo, da še malo pešamo ... Pač, Slovenci v Italiji še nismo imeli možnosti, da bi razvijali tovrstne jezikovne kompetence.”

> Vaša kolegica na SLORI-ju Norina Bogatec je potožila, da raziskave inštituta večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Po objavi izsledkov se v manjšini nič ne premakne. Ali za svojo študijo pričakujete boljšo usodo?

“Upanje seveda je. Naloga nas raziskovalcev je, da določene problematike osvetlimo z drugačnega vidika. S tem spodbudimo določena razmišljanja in soočanje. Jaz sem k temu vprašanju pristopila predvsem z andragoškega vidika, se pravi, da me je zanimal vidik vseživljenjskega učenja. Želimo si, da bi bili izsledki raziskav upoštevani, čeprav dejansko ni vedno tako.”

> Komu bi to knjigo položili na mizo?

“Distribucijo bo SLORI začel v kratkem. Vsekakor jo nameravamo poslati vsem vodilnim predstavnikom ...”

> V manjšini?

“Da, a dostavili jo bomo še v Slovenijo, tudi pristojnim službam za Slovence v zamejstvu. Mislim, da jezikovna politika in jezikovno načrtovanje zahtevata globlji razmislek in koordiniran nastop različnih subjektov. To predvsem zaradi številnih spremenjenih okoliščin. A žal v manjšini nismo nikoli namensko razvijali nobene jezikovne politike.”

(Primorske novice, 31. 5. 2013)