Strah in pogum (Denar ni vse)

"Posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje - ker ne bo! - vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu."
(Harry G. Frankfurt, Sobotna priloga, 11. 8. 2012)


Poor man wanna be rich
Rich man wanna be king
And a king ain't satisfied
Till he rules everything
(Bruce Springsteen, Badlands)


"Manjšine so najobčutljivejši del vsake širše skupnosti, zato sta lahko nižanje ravni njihove zaščite in krčenje finančne pomoči usodni za njihovo življenje in razvoj."
(Sporočilo SKGZ, 8. 8. 2012)

***

Nastopijo obdobja, ko bi ameriškemu filozofu Frankfurtu takoj pritrdili. So pa tudi evforični trenutki, ko se nam zdi, da je večna sreča na dosegu roke. Zato je možno, da se danes s filozofom ne strinjaš, jutri pa mu prikimaš. Je pač res, da te dogodki premetavajo sem ter tja in temu primerno se spreminja tudi razpoloženje. Življenje pač.
A v tej Frankfurtovi izjavi je ključna beseda humor. Pomeni sposobnost za šaljivo prikazovanje nečesa. Je pa po SSKJ (čeprav z oznako "zastar.") tudi veselo razpoloženje, dobra volja. Koliko je danes dobre volje v svetu in pri nas?
Živimo v času, ko nam mediji strežejo s strahom. V naslovih beremo o gospodarski krizi, o negotovi bodočnosti, o naraščanju brezposelnosti. Živimo v prepričanju, da bomo vedno revnejši in se oklepamo tega, kar imamo.
Strategijo ustrahovanja je dobro opisala Naomi Klein v knjigi The Shock Doctrine (Doktrina šoka). Kdor ima moč, ustvarja ozračje strahu, da se v njem ljudje iz neke neosnovane potrebe po večji varnosti lažje podredijo vladajočim. V negotovih časih se zdi vsako tveganje neodgovorno, vsaka želja po boljšem neracionalna, celo nedopustna.
Mariskdo se pod pretvezo krize odpove sanjam ali celo lastnemu dostojanstvu. Vidim, slišim, berem o ljudeh, ki sprejmejo vsako delo, četudi jim ni všeč. Ali pa jim je delo potencialno všeč, a na njem trpijo, ker iz bojazni, da bi se zamerili kolegom ali šefom, si ne upajo narediti ničesar, kar bi presegalo dnevno rutino.
Saj res, nekateri morajo vzdrževati družine, in če primanjkuje denarja, ni drugega kot da sprejmeš, kar ti ponudijo. Tega v tem krutem kapitalizmu ne gre obsojati.
Gre pa obsojati obnašanje mladih, ki se po neki "previdnosti" odpovejo svoji uporniški naravi in raje molčijo. Še hujši od teh pa so mladi, ki se odločijo za vpis v neko stranko ali organizacijo, ker "se splača" ali "ker je edini način, da dobiš delo". Že videno, že slišano. Tudi pri nas. Slišal sem za primer nekoga, ki se je vpisal v politično stranko, da bi se mu/ji odprla možnost gledališke režije.
Zato morda ni neutemeljen občutek, da kriza povečuje število podrepnikov, prilizovalcev, oportunistov.
Bo svet zato še grši?
Tu je pač stvar humorja. Sprejeti okolico, ki ti ni všeč, je umetnost. S humorjem je veliko lažje.
Še bolj važno pa je, da se ne vdaš razširjenemu pesimizmu. Na njem težko gradiš, zlasti če je razlog za pesimizem skromna količina denarja.
Če te v svetu vodi le ekonomska logika - žal mi je, da izpostavljam citat SKGZ, lahko bi vzel citat kogarkoli - pač mrko gledaš na svet. Nikoli ne boš zadovoljen.
Če pa znaš dobro voljo in dobre načrte kovati tudi mimo kapitalistične logike, da je za vse treba imeti denar, je potem povsem drugače. Je pa treba znati. In prav gotovo ni lahko, ker fakulteta, kjer bi to poučevali - tista druga FDV (Fakulteta za dobro voljo) - še ne obstaja.