Intervju s Tamaro Blažina

Intervju s Tamaro Blažina, ki je bila spet izvoljena v italijanski parlament, je nastal 14. februarja. V prilogi Primorskih novic 7. val pa je bil objavljen 22. februarja.

Slovenska predstavnica Demokratske stranke Tamara Blažina je bila pred petimi leti izvoljena v senat. Takrat je napovedala, da se bo po koncu mandata umaknila, toda letos se spet poteguje za sedež v Rimu. Tokrat kandidira za poslansko zbornico.
Na prejšnjih volitvah ste bili na kandidatni listi za senat na drugem mestu, zdaj pa ste peta na kandidatni listi za poslansko zbornico. Gre za nazadovanje?
Ne. O sestavi list so tokrat odločale primarne volitve. Za slovenskega kandidata so te volitve tvegane, saj ima slovenska manjšina omejeno število volilcev. Meni pa se je vseeno zdelo primerno, da se preizkusim. Tako ima moja kandidatura večjo legitimnost kot leta 2008, ko so kandidate izbrala tajništva strank.
V petih letih ste kot prva podpisnica vložili tri zakonske predloge. Zakaj jih niste več?
Če greste prebrat statistiko o odobrenih zakonih, boste videli, da gre v glavnem za vladne dekerete ali za zakonske osnutke, ki jih je predlagala vlada. Razen redkih izjem so vsi predlogi posameznih parlamentarcev ostali na papirju. Teh primerov je na tisoče. Meni se zdi bolj primerno, da predlagaš nekaj, kar veš, da bo uspelo. In v zadnji parlamentarni dobi gotovo ni bilo večine, ki bi sprejela, na primer, nov zakon o slovenskem šolstvu.
Bili ste v opoziciji, dokler je vladal Berlusconi. Kako pa ste se počutili kot podpornica Montijeve vlade?
Vsekakor dobro, ker smo z izvolitvijo Montija umaknili Berlusconijevo vlado. Ta je v štirih letih naredila veliko slabega in nič, kar bi pomagalo proti krizi. Monti je začel dobro, potem pa smo nekatere ukrepe odoborili s težkim srcem. A bila je pač težka situacija in s tehnično vlado ni bilo veliko možnosti za dogovarjanje. Smo pa vsaj dobili skupno omizje za slovensko manjšino pri italijanski vladi.
Ste v preteklih petih letih kdaj glasovali v nasprotju z navodili stranke?
V glavnem sem vedno glasovala s stranko. To mi ni bilo težko, saj sem se strinjala z njenimi odločitvami in obnašanjem. Če bi menila, da si nekaj ne zasluži mojega glasu, bi glasovala po svoji vesti. A v petih letih ni bilo takih primerov.
Kaj pa ko ste glasovali za ohranitev bajno visokih upokojnin za nekatere funkcionarje?
Ni bilo tako, kot so poročali časopisi. Mi smo že pred tem glasovali za omejitev pokojnin, kolikor se jih je dalo omejiti. Potem pa smo morali potrditi nek prejšnji ukrep, saj bi drugače prejemniki teh upokojnin lahko vložili priziv.
Zakaj bi po vašem mnenju volilci morali glasovati za Demokratsko stranko?
Sondaže kažejo, da je edina možna in kredibilna izbira. Mislim, da se je ta stranka izkazala že z volitvami za izibiro kandidatov za parlament in predsednika vlade. Zdaj pa ponuja evropsko usmerjen program, ki je uresničljiv in ki ne vsebuje praznih obljub. V središče postavlja delo in zaposlovanje mladih, kar je danes najbolj občuten problem v Italiji.
A usmeritev stranke večkrat ni jasna, kar se pozna že od njenega nastanka, ko so se združili nekdanji komunisti in nekdanji demokristjani. Še pred dvema letoma je vaš premierski kandidat Pierluigi Bersani ostro nasprotoval zlatemu fiskalnemu pravilu, tega pa je potem stranka v parlamentu podprla.
To, da so v tej stranki prisotne različne politične kulture, je dejstvo. A to kaže na neko pluralnost, ki po mojem bogati. Bersaniju je vsekakor uspelo poenotiti vodstvo in tudi stališča v programu so odraz nekega precejšnjega poenotenja. Seveda, včasih se zatakne, kar se pa stranki s tolikimi volilci lahko zgodi. Smo pa dokazali, da nam državljani lahko zaupajo. Imamo konkretne predloge za reševanje najbolj kočljivih vprašanj.
Izvirate iz Komunistične partije Italije. Bi zase še rekli, da ste levičarka?
Da, predvsem pa se imam za demokrata. Demokrat je nekdo, ki se zaveda, da mora biti kapitalistični sistem tesno povezan s socialno državo. Stremeti je treba za razvoj in za prosto tržišče, a tudi za večjo pravičnost v družbi. To ni lahko in pri tem se mi zdijo še najbolj uspešne severne države. V italijanski družbi bi morali bolje poskrbeti za pravice »različnih«. Otroci priseljencev bi na primer morali imeti italijansko državljanstvo, istospolnim pa bi bilo treba omogočiti zakonsko zvezo.Več svobode pri izbirah posameznikov - to je eno izmed osnovnih izhodišč moje politične pripadnosti.
A kam z dobrimi nameni, ko pa se zdi, da odločitve strank pogojujejo lobisti in ozki interesi? Se vam ne zdi, da je italijanska demokracija bolna?
Niti ne, saj imamo možnost izbire preko volitev in referendumov. Lobiji prevladajo, ko so politika in stranke šibke. To je bil problem zadnjih let, ker imamo slab volilni zakon in številne primere korupcije. Zato potrebujemo trdno vlado s čim večjo podporo, da lahko spelje reforme, ki bi prenovile politiko. Tako bi se tudi zmanjšal vpliv interesnih skupin.
A nezadovoljstvo rase. Beppe Grillo dobro žanje s kritiziranjem trenutnih političnih razmer. Zakaj naj bi bil on demagog, drugi pa ne?
On je demagog tako kot nekateri drugi, ki italijanskim volilcem obljubljajo marsikaj, kar se ne da uresničiti. Mene ne čudi, da so trgi, kjer nastopa Grillo, polni. On pač nezadovoljnim ustreza, kljub temu da ponuja nerealne obljube. Nezadovoljstvo, na katerem gradi Grillo, pa se s krizo še bolj veča.
Kaj pa ta čas potrebuje slovenska narodna skupnost v Italiji?
Treba bi bilo spremeniti zaščitni zakon, ki je zdaj star že 12 let. Jasno bi moral določati predvsem termine, v katerih mora ministrstvo nakazati denar za financiranje. S tem je največ težav. Seveda pa morajo nastati spremembe tudi znotraj manjšine, zlasti v smeri racionalne porabe sredstev. Odprta vprašanja so še druga. Slovenska šola ni več to, kar je bila, ko je nastal zakon o slovenskem šolstvu. Razmisliti bi bilo treba tudi o spremembah na področju zalozniške dejavnosti, saj vidimo, da je edini slovenski dnevnik v Italiji v težavah, tako kot tudi drugi časopisi.
Koliko možnosti imate, da boste spet izvoljeni?
Devetdeset procentov. Glede na ankete, ki jih imamo na razpolago, bi Demokratska stranka v naši deželi izvolila šest poslancev. Jaz sem na petem mestu. Seveda, do volitev so možne tudi spremembe.
Pred petimi leti ste v intervjuju za 7. val rekli, da ne boste več kandidirali, ker bi se raje posvečali vnukinji ...
(se nasmehne) Vnukinja je zdaj že v šoli ... Priznati moram, da res nisem hotela spet kandidirati, a zaradi predčasnih volitev in volitev v stranki ni bilo dovolj časa, da bi dobila zamenjavo. Tudi sama nisem dovolj delala na tem, da bi gojila naslednika ali naslednjico. To bo ena od mojih prioritet v naslednjem mandatu.

Komedijant

Pred petimi leti smo v 7. valu zapisali, da sta si italijanska politika in festival italijanske popevke v Sanremu podobna. Razlika je v trajanju. Na sanremskem festivalu votle besede odmevajo slab teden, v italijanski politiki večno.
To sodbo je treba letos posodobiti. V Sanremu je namreč prejšnji teden nastopila skupina Elio e le storie tese, ki je z odra ligurijskega mesta poslala v italijanske domove inovativno pesem. Njen naslov je La canzone mononota (Enonotna pesem). Z njo je humoristični pevec Elio šaljivo opozoril, da lahko tudi z eno samo noto ustvariš dober komad. Dovolj je spreminjati ritem, ton, hitrost petja in spremljavo.
Elio je s svojo domislico pobral vse nagrade kritike in se uvrstil na drugo mesto. Za popolno zmago bi potreboval več glasov televizijskih gledalcev, ti pa so raje volili za prišleca iz resničnostnega šova Marca Mengonija.
Hja, vse to silno spominja na iztekajočo se volilno kampanjo. V njej Eliovo vlogo kajpak odigrava Beppe Grillo. Voditelj Gibanja petih zvezdic je s šaljivim besediščem razgalil bedo italijanske strankarske ponudbe. S svojimi volilnimi shodi polni trge od Trsta do Palerma, kar že dolgo ne uspeva nobenemu italijanskemu politiku.
Seveda, Grillo ne bo zmagal, tako kot tudi Elio ni dobil prve nagrade. Italijanski volilci so pač večinsko navezani na nastopajoče v resničnostnem šovu italijanske politike. Vidijo njihove napake, a za enega od njih pač morajo glasovati.
Voditelj zmedene Demokratske stranke Pierluigi Bersani, tehnokrat Mario Monti in nebodigatreba Silvio Berlusconi se sprenevedajo, da so med njimi velike razlike. Te prav gotovo obstajajo, toda bolj v formi kot pa v vsebini. Saj, kdor bo po volitvah vodil vlado, ne bo mogel mimo nujnih ukrepov, ki so v evroobmočju hočeš nočeš neizbežni.
Seveda, lahko pritrdimo oceni tednika Economist, da bi bila Berlusconijeva zmaga najslabše, kar se lahko zgodi. Zato je treba upati, da bo nov premier demokrat Bersani bodisi z Montijevo pomočjo bodisi brez nje.
A v ponedeljek, ko bodo prešteli glasove, bo tako kot v Sanremu, ko pade zastor in ugasnejo luči. Ostane ti občutek, da se je Italija izpela. Elio je to povedal za glasbo, Grillo za politiko.
Žalostno je, da nam to sporočata dežurna komedijanta.

(Kapučino, Primorske novice, 22. 2. 2013)

Za koga? (Antiendorsement)

foto: mentecritica.net

Ne bom volil za Berlusconijevo stranko in njene zaveznice. Od leta 1994 do danes se je Berlusconijev način vladanja izkazal za slab politični model.
Ne bom volil za nobeno desničarsko stranko. Ne prenašam napadov na priseljence.
Ne bom volil za Demokratsko stranko. Tako na vladi kot v opoziciji se je izkazala za zmedeno zmes dobrih in slabih ljudi, dobrih in slabih ukrepov, jasnih in nejasnih namenov, srečnih in nesrečnih odločitev.
Ne bom volil za Fare per fermare il declino. Njeni kandidati so v glavnem strokovno podkovani, a liberistični program po mojem ni to, kar zdaj potrebuje družba.
Ne bom volil za Montija in njegove zaveznike. Kdor vlada mora skrbeti tudi za državljanske pravice, ne samo za udejanjanje gospodarskih politik po meri te Evrope, ki se je zaplezala.
Od tega, kar ostane, je pri vsakem nekaj nekaj narobe. Vprašljivi nameni, nejasnosti v programu, kandidati iz drugih dežel, ki so po logiki razporejanja sedežev "padli" v naše okrožje ...
Ne bom glasoval za nekoga, samo zato ker ima Slovenca na listi. Če kandidat govori slovensko, to še ne pomeni, da je dober politik in da se bo njegova stranka zavzemala za slovenske interese.
Ne bom glasoval za nekoga, samo zato da ne zmaga nekdo drug. To se mi zdi pogubno.
Bom vsekakor šel volit. Še nikoli tako nelagodno kot doslej.

Volit? (Odločanje ni praznik)

Le hanno mai chiesto di candidarsi?
"No".
Lo farebbe?
"Ma sei fuori?! Il cambiamento parte dai singoli e io, a casa mia, i pannelli solari ce li ho."
(Giovanni Soldini, Corriere della Sera, 18. 2. 2013)

***

Kar sem še do pred kratkim obsojal, ker se mi je zdelo neumno, se mi zdaj zdi ena od možnih izbir: neudelžba na volitvah ali bela glasovnica. Zakaj?

Smisel volitev
Imamo pravico, za katero so ljudje celo prelivali kri. Reče se ji volilna pravica. Poslužimo se je ob vsakih volitvah, ki so z obrabljenim opisom "najvišji izraz demokracije" oz. "praznik demokracije".
Vse se zdi res. Ko pa teorijo apliciraš na konkreten primer, začne uhajati voda. Že od nekdaj se deviacije demokracije pokažejo prav v Italiji, še posebej zdaj, ko je volilni zakon zelo daleč od načela, da vsak dobi toliko, kolikor si je zaslužil.

Volilni zakon
Pač, prvouvrščena stranka (ali koalicija) ima zagotovljeno večino sedežev v poslanski zbornici, tudi če zbere, recimo, samo 35 %. Zakaj?
Zakonodajalec je s tem pravilom želel zajamčiti zmagovalcu volitev, da bo lahko vladal v miru, brez potrebe da bi stopal po trnjih ob vsakokratnem glasovanju. Dobro, za stabilnost je pač treba nekaj žrtvovati.
Toda za senat, ki ima povsem enake pristojnosti kot poslanska zbornica, velja drugače. Tam ni nagrade za zmagovalca, kvečjemu so kazni za nekatere stranke.
Če npr. neka samostojna lista ne zbere vsaj 8 % glasov, ne dobi nobenega sedeža v senatu. Ga pa lahko dobi strančiča s 3 % glasov - če je pač del neke koalicije. Podobno velja tudi za poslansko zbornico, kjer je volilni prag sicer nekoliko nižji. Paradoksalno lahko manjši dobijo več.
Skratka, volilna pravila so vse prej kot pravična.
No, če na volitvah ni pravičnih pravil, se potem lahko vprašamo, ali za Italijo res velja fraza o "prazniku demokracije".

Stranke
V osrčju volitev so seveda stranke. Njihov obstoj je jamstvo za demokratično življenje države. Toda ...
Analitiki, zgodovinarji, sociologi, novinarji in navadni komentatorji se strinjajo, da so stranke v Italiji povsem zašle s poti. Postale so suženj ozkih interesov, namesto da bi delale za skupno dobro. Postale so odraz karizme ene osebe, namesto da bi bile odraz mišljenja več ljudi.
Knjig o tej deviaciji je ogromno, nima smisla dodajati učenih citatov. Le še eno vprašanje: z nepravičnim volilnimi pravili in s strankami, ki so neke vrste pridobitniški fan club, sploh še ima smisel sodelovati na tem "prazniku demokracije"?

Na volišče ali ne?
Po tem, kar piše zgoraj, bi se zdelo nesmiselno ubrati pot do volišča. In vendar obstaja tudi protiargument: kdor ne gre volit, pusti drugim, da iz njega naredijo, kar si želijo. Če večina ljudi ne gre volit, bo tudi v njihovem imenu odločala elita, ki jo je na volitvah izbrala manjšina.
No, odmislimo vse prejšnje in pustimo se prepričati od tega drugega argumenta.
Še nekaj dni je za razmislek. Od srede dalje bo menda spet sneg, kar pomeni, da bomo več časa doma. Časa za razmislek bo dovolj. Tudi literature je precej. Edinole izbire je žal bolj malo.

"Ne moremo biti ujetniki sindikata CGIL"

Na tokratnih parlamentarnih volitvah v Italiji prvič nastopa lista Fare per fermare il declino (Delajmo, da zaustavimo propad). Nastala je lani na pobudo novinarja Oscarja Giannina, ki je tudi premierski kandidat te nove in nepovezane stranke. V okrožju dežele Furlanije-Julijske krajine na njeni listi kandidira tudi slovenski ginekolog in porodničar Marco Gergolet iz Doberdoba.

Marco Gergolet (foto P. Verč)

Je to vaša prva politična izkušnja?
“Da, prva. Moram povedati, da sem zelo navdušen.”
Zakaj?
“Navdušili so me vsi ustanovitelji stranke, ne samo Oscar Giannino. Govorim o profesorjih, ki poučujejo v ZDA, kot na primer Luigi Zingales ali Michele Boldrin. Sledil sem jim po internetu in se počasi navdušil za njihove ideje.”
Gre za liberalce, drži?
“Lahko so liberalci, lahko pa tudi ekstremni levičarji. Eno glavnih načel gibanja je meritokracija. To pomeni, da imaš, kar si zaslužiš, ne glede na to, ali si sin rudarja ali ministra. To je zelo levičarsko.”
Toda ...
(prekine) “Po drugi strani levica trdi tudi nekaj drugega: vsi bomo enaki ne glede na vse. To pa ni prav. Če ne upoštevamo tega, kar si vsak dejansko zasluži, potem napredujejo samo tisti, ki imajo politične botre in strice v ozadju.”
Kakorkoli, za vrsto drugih točk iz vašega programa bi težko rekli, da so levičarskega porekla: takojšnje zmanjšanje javnega dolga, manj javnih izdatkov, znižanje davkov, liberalizacija ...
“Država ima v lasti cel kup delnic podjetij. Zakaj? Zingales in drugi pravijo: ne zato, da bi od tega imela profit, ampak samo da bi na čelo uprav teh velikih podjetij lahko postavljala ljudi po politični izbiri.”
Zakaj niste v koaliciji z Mariom Monitjem, ko pa ste sorodnih zamisli?
“Monti je dobro obetal, a potem ni dosegel, kar je obljubljal. Poglejmo, kaj se je zgodilo s pokrajinami: obljubljal je zmanjšanje števila pokrajin, a potem iz tega ni bilo nič. Tudi s povečanjem števila taksijev v velikih mestih ni bilo nič. Če greste v Rim, je tam zelo težko dobiti taksi. Tudi po eno uro morate čakati. V Londonu pa zažvižgate in ga takoj imate.”
Z licencami taksistov je imel težave tudi Pierlugi Bersani, ko je bil še minister. Kaj menite o njem?
“Manjka mu karizme. Če bi namesto njega kandidiral Matteo Renzi, bi leva sredina zmagala brez težav. Tudi naše gibanje se ne bi predstavilo na volitvah. To je treba povedati. Renzi bi privabil tudi volilce iz desnega tabora, kar ni nič narobe.”
Kakšno pa je vaše mnenje o Silviu Berlusconiju?
“Ne razumem, kako lahko še kdo zaupa temu človeku, ki je 20 let vlekel Italijane za nos. Nekateri smo to takoj opazili in na njegove finte nismo nikoli padli, drugi pa so mu dolgo verjeli in mu verjamejo še zdaj.”
Tretji kandidat za premierja je Mario Monti. Še vedno mi ni jasno, zakaj ga vaša lista ne podpira. Očitate mu, da je imel kot predsednik vlade premalo poguma, a je treba tudi povedati, da je moral sklepati kompromise s strankami. Zdaj pa ima proste roke ...
“Kriv je Luca Cordero di Montezemolo. Na področju železnic ima svojo privatno koncesijo, a v politiki noče konkurence. Mi bi vsekakor tako ali drugače ne šli v Montijevo koalicijo, ker nočemo starih politikantov, kot sta Fini in Casini.”
Kdo so volilci vaše stranke?
“Ljudje, ki v vsakdanjem življenju uporabljajo zdravo kmečko pamet. Naše gibanje nima nobenih ideoloških spon. Govori z razumom, hoče meritokracijo ter moderno državo brez konfliktov in ozkih interesov v politiki.”
Volilni zakon je za manjše in nepovezane stranke, kot je vaša, neugoden. Težko boste prišli v parlament.
“Glede na javnomnenjske raziskave te možnosti ni. Zame vsekakor to ni pomembno. Sem zelo zadovoljen, da lahko sodelujem pri tem gibanju. Vsak glas, ki ga bomo dobili, bomo znali ovrednotiti.”
Koga bi najraje imeli za premierja?
“Giannina.” (se nasmehne)
A kot sva rekla, javnomnenjske ankete mu ne kažejo dobro. Koga bi izbrali med ostalimi kandidati?
“Bersani bi tudi lahko naredil kaj dobrega. A kot kaže, bo Vendola oviral reforme, ki so res potrebne.”
Levica torej zavira razvoj Italije?
“Predvsem ekstremna levica, ki zaradi nekaterih svojih tabujev noče spremeniti vizije. Ampak svet je popolnoma drugačen kot je bil pred 15 leti. Ne moremo biti ujetniki sindikata CGIL.”
Med Slovenci v Italiji redki povedo na glas, kar ste pravkar vi. Imate zaradi svojega prepričanja težave, recimo v odnosih s sovaščani?
“Ne. Imam se za poštenega človeka, nikogar ne žalim in mislim, da je prav, da ima vsak svoje politično prepričanje. Vsak naj da svoj prispevek družbi. Sem pa tudi prepričan, da če se večina ljudi odloči za nekaj, morajo ostali to željo spoštovati. Neki župan v Franciji ni hotel, da bi v njegov kraj postavili jedrsko centralo. Je pa rekel: Francija me za to prosi in za Francijo je prav, da se to naredi. Mi pa smo taki, da nočemo železnic in hkrati nočemo niti tovornjakov. Ne vemo, kaj hočemo.”
Ste za ali proti hitri železnici?
“Seveda sem za. Sem proti onesnaževanju zraka in proti prometu na avtocesti.”
Živite pa v Doberdobu, ki bi ga morebitna gradnja železnice okoljsko prizadela ...
“Kaj je večja škoda za okolje? 100.000 tovornjakov na dan po avtocesti ali 100.000 tovornjakov na dan po železnici? Veste, koliko letal gre dnevno iz Trsta v Milan? Ne bi bilo boljše, če bi iz Trsta hitro prišli kamorkoli z vlakom?”
No, ampak ni morda napaka današnje družbe ravno v tem, da stremi po hitrosti? Je ta res nujna?
“Seveda. Če prižgete računalnik, ki je hiter tako, kot pred 15 leti, ga boste vrgli v koš.”
Ste iz Italije in delate v Sloveniji. Kje se lepše živi?
“Težko rečem. Lahko pa povem, da se je kakovost dela v Sloveniji zelo zvišala. Imel sem več ponudb, da bi delal v italijanskih javnih bolnicah, a sem jih vedno zavrnil.”
Kje so višje plače?
“Presenetljivo - v Sloveniji. Delaš nekaj ur več, a standard dela je višji.”
Bi se torej Italija morala zgledovati po Sloveniji?
“Z vidika zdravstva prav gotovo. Tudi z vidika birokracije je v Sloveniji veliko bolje.”
Kaže, da je preživetje slovenske manjšine v Italiji odvisno od državnih prispevkov. Vaša stanka pa državno pomoč vidi kot pesek v oči ...
“Giannino se je sredi Trsta zelo jasno izrekel o tem. Manjšine nas bogatijo, nanje ne smemo gledati kot na problem. Naša stranka ni proti prispevkom. Nasprotuje potrati in hoče odpraviti državno lastništvo v podjetjih. Vsekakor gotovo drži, da če bo manjšina živela samo od prispevkov, ne bo v koraku z novostmi.”

(Primorske novice, 7. val, 15. 2. 2013)

Zamejci na Siciliji (Bralni nasvet)

Alessandra Lavagnino, I Daneu - Una famiglia di antiquari. Sellerio editore Palermo, 2003. Predgovor: Leonardo Sciascia. Št. strani: 242. Prvič izšlo leta 1981 pri založbi Rizzoli .

Zadnji septembrski dnevi, počitnice na Siciliji. Nad ljubko obmorsko Taormino in njenim antičnim gledališčem sije sonce. Glavna ulica je polna turistov in temu primerno je število trgovinic. Nad eno izmed teh visi napis Daneu. Priimek, ki ni sicilijanski, vzbudi radovednost.
Zberem pogum in vstopim. Ni kičastih spominkov ali razglednic, ampak blago za oblačila in dom. Neke vrste butik. Za prodajalnim pultom se dama aristokratskih manir ne začudi, ko ne vprašam za kak izdelek, toda za izvor imena trgovine.
V nekaj stavkih pove, da je bil njen ded iz Trsta. Doda še nekaj o tem, da bi zelo rada šla v dedovo rojstno mesto, a da ji še ni uspelo. Nato izpod pulta izvleče knjižnico. "O mojem dedu in njegovi družini so tudi napisali knjigo. Te vam je žal ne morem dati in bojim se, da je ne najdete več nikjer."
Sreča pa taka, po nekaj dneh jo dobim v knjigarni založbe Sellerio ob plaži v Mondellu. Kupim, čeprav ne vem, kdaj bo prišla na vrsto.
Čas za njo je bil konec januarja. Splačalo se je. Ko se po nekaj straneh navadiš na svojevrsten slog neapeljske biologinje in pisateljice Alessandre Guagnino, branje teče. Zgodba te slovenske družine se kot kriminalka začne z umorom v gostilni na Opčinah na začetku 19. stoletja. A ne gre za fikcijo. Gre samo za enega od mnogih pripetljajev rodbine Daneu, ki jih je po ustnem izročilu zapisala Ančka Daneu.
A glavni junak je Ančkin oče Vincenz Daneu. Leta 1883 je zapustil družinski hotel z restavracijo na Obelisku in se odpravil na Sicilijo. Z znanjem in trgovsko spretnostjo je uspešno vodil starinarnico, ki se je z leti širila in selila. Tako kot Vincenzova družina.
Hčerke in sinovi so znali več jezikov, govorili so tudi slovensko. Vincenz in žena Ita Zvanut sta si tudi želela slovenskih pomočnic. Toda Danevovi so se v vihravi prvi polovici 20. stoletja razpršili po vsej Evropi. Palermo je vsekakor ostal njihov "bazni tabor", Opčine pa so menda stalno imeli v mislih. Menda se je Vincenz ob koncu življenja preselil v Taormino, ki rahlo spominja na tržaški kraški rob nad morjem.
Zanimiva knjiga, ki jo bogati tudi spremni zapis Leonarda Sciascie. Veliki pisatelj je poznal Ančko Daneu, ki je shranila veliko pisem in zapisov, te pa je Guagninova primerno natančno uredila.

Ustavite šov! (dan po Berlusconijevem obisku)

"Silvio Berlusconi včeraj v Trstu ni bil videti v najboljši formi."
(Začetek uvodnika Sandorja Tenceta, Primorski dnevnik, 5. 2.)

"Il grande seduttore in forma smagliante." (Veliki zapeljivec v sijajni formi)
(Začetek uvodnika Paola Possamaia, Il Piccolo, 5. 2.)

"Semo vignudi qua a veder come el xe fatto. Lo vedemo ogni giorno in television, no xe el caso de veder come el xe dal vivo? Xe vero o xe un fake? Lei giovinoto cossa la disi?"
(Prišli smo pogledat, kako zgleda. Vsak dan ga vidimo na TV, kaj ni dobro, da pogledamo, kako zgleda v živo? Je pravi al je fake? Vi, mladenič, kaj pravite?
(Starejša gospa med Berlusconijevem obisku v Trstu, 5. 2.)

***

Prejšnji teden sem z daljincem v rokah preganjal dobrodošel lenoben popoldan. Na kanalu Rai 5 sem ulovil zadnje nadaljevanje zanimive oddaje. Šlo je tako: pet domorodcev z nekega otoka sredi Tihega oceana so pripeljali v Anglijo. Kamere so stalno spremljale njihovo spoznavanje zahodnjaškega življenja in angleških navad.
Poglejte spodnji posnetek od 1'05" do 2'00".
Kaj se lahko naučimo od teh petih zvedavih tihooceanskih otočanov, ki gledajo, kako ljudje zgodaj zjutraj prečkajo Temzo in gredo v službo?
Predvsem to, da smo na tem delu planeta malo izgubili smisel za življenje. Ne gre za to, da bi morali prehoditi nekaj stoletij nazaj v čas in zanemariti civilizacijske dosežke zadnjih dob. Gre za to, da bi se morali - tako kot Jurij Paljk vsak teden v Novem glasu - vprašati: kaj sploh počnem tukaj?
Živimo v sistemu, ki mu pravimo parlamentarna demokracija. V Italiji bodo čez dobra dva tedna volitve. Smo pred pomembno izbiro.
Kako nam pri tem pomagajo mediji?
Malo. Celo škodijo nam. Dnevno strežejo z izseki šova, namesto da bi se posvečali vsebini.
Kaj drugega pa je to? Kot v Velikem bratu spremljamo čvekanje. Kaj pa analiza namenov teh čvekavih gospodov in njihovih list?
Vse je šov. Vsebine ni nič. Samo forma je. Obveščajo nas o formi. Celo o telesnem videzu.
Zato pravim: ugasnimo TV in radio, odložimo časopis, oddaljimo se od računalnika in se vprašajmo: kje je smisel vsega tega? Kaj se dogaja?
Ne Piccolo ne Primorski nista zgrešila pri oceni Berlusconijeve kondicije. Vsak pač vidi po svoje. A od začetka volilne kampanje grešijo vsi mediji, ki se posvečajo brezpredmetnim izjavam in replikam, namesto da bi kopali v globino.
Edina svetla izjema je po svoje dnevnik La Stampa. Vsak dan ponuja izpis neke izjave tega ali onega politika in ga postavi na laž. In zdi se, da ga v dobri ali slabi veri lomijo vsi.
Še lepšo izjemo pa sem zasledil na spletu po zaslugi Ivana Ote. Na svojem blogu je objavil poročilo srečanja, ki so ga imeli v Zurichu.
Tam so v neko dvorano povabili kandidate v okrožju za tujino in prisluhnili, kaj znajo - ali ne znajo - povedati.
To je to. Preprosto in brez vmesnih posrednikov.
To je način, da si ustvarimo svoje mnenje. Bodite kot tihomorski domorodci, ki opazujejo marširanje ljudi čez Temzo. Najbrž so jim skušali dopovedati, da je resnobno korakanje v isto smer "normalno". Oni pa so vseeno vprašali: zakaj se nihče ne smeje in zakaj nihče ne pozdravi?
He, kaj je zdaj normalno?

Tradicija

Koledar se je tako poigral, da bodo France Prešeren in (po)vojne tragedije letos večkrat omenjene v pustnem času. Vse se namreč ujema. Prešernov dan letos sovpada s pustnim petkom. Spominski dan Republike Italije na fojbe in eksodus pade na pustno nedeljo.
Splet dni in obletnic je nedvomno neroden. Je pa po svoje tudi koristen, da bolje razumemo tiste Primorce, ki jih drugače najtežje razumemo. To so Slovenci v Italiji.
V reportaži o pripravah na pust lahko spoznamo, da mnogi zamejci že več mesecev jemljejo dragocene ure svojemu delu, svojemu počitku in svojim družinam za izdelovanje pustnih vozov in mask. Če jih vprašaš, zakaj to počnejo, povečini odgovorijo, da jih žene čut dolžnosti za ohranjanje tradicije.
Tako pravijo tudi člani številnih kulturnih društev, ki v februarju pripravijo do sto Prešernovih proslav na zemeljskem pasu od miljske obale do furlanskih vrhov.
Nič napačnega pri tem. Za ogrožene skupnosti je povsem razumljivo, da se oklepajo navad. Slovencem v Italiji je tesen odnos do preteklosti zapisan v genih. Zato vsako leto ob spominskem dnevu na fojbe in eksodus poznavalsko opozarjajo, da tolikšnega zla ne bi bilo, če ga ne bi poprej zanetil fašizem. In zato v zamejstvu vztrajno prirejajo spominske svečanosti v spomin na žrtve nacifašističnega preganjanja. Da ne bi pozabili, pravijo.
Vse je prav in nič ni obsodbe vredno. A vendarle si lahko zaželimo, da bi Slovenci v Italiji ob tem spoštljivem odnosu do preteklosti in tradicije kdaj pa kdaj pomislili tudi na bodočnost.
Saj ne trdimo, da bi bilo treba ukiniti Prešernove proslave, pozabiti na fašistično gorje in zatreti Kraški pust. Ampak skupnost, ki živi zgolj od folklornih prireditev in spominskih proslav, bo prej ali slej izgubila smisel za današnji čas. Zato bi bilo bolj spodbudno, ko bi ljudje pustovali in prirejali Prešernove proslave predvsem iz želje po ustvarjalnosti in ne le zaradi negovanja tradicije.
Morda bi bilo treba poskriti stenske koledarje. Ali pa jih kar ukiniti s pretvezo, da je treba varčevati. To bi bilo za Slovence v Italiji koristno. Brez datumov in obletnic bi morda ustvarili tudi nekaj netradicionalnega. V najboljšem primeru celo inovativnega.

(Kapučino, Primorske novice, 1. 2. 2013)