Maryluce

Bralcem najprej iskreno opravičilo. Gre pač za osebno doživetje. A ga moram opisati, ker je dopolnilo neke zgodbe, ki jo je julija objavil 7. val.
Konec maja je Emilijo - pravzaprav njen ravninski del - stresel potres. Dober mesec po najhujših sunkih sem šel tja, da bi pisal o vsakdanu potresencev in popotresni obnovi. Šel sem tudi na mejo z deželo Lombardija v mestece Novi di Modena. Bilo je mesto duhov. Mirno, prašno in prazno.
Ograja in rdeče-beli trakovi so zapirali dostop v staro središče naselja. Gasilci in karabinjerji so se še vedno mučili z odstranjevanjem ruševin in utrjevanjem majavih zidov. Marsikatera stavba je bila na tem, da se sesuje, zato niti domačini niso smeli tja. Živeli so pri sorodnikih ali v šotorih v sosednjih vaseh.
Sprehodil sem se po ulici na robu obvarovanega območja. Pri bencinski črpalki sem spoznal priseljenko iz Hondurasa. Imela je čas za pogovor, saj do črpalke ni pripeljal noben avto.
V reportaži sem povzel njeno pričevanje. Povedala mi je, da živi v šotoru na taščinem vrtu. Po potresu je lahko le enkrat šla v svoje stanovanje, da bi v spremstvu gasilcev v čim krajšem času vzela najnujnejše. Zase je vzela polnilec za telefon, za otroke televizor.
Bila je tako mila, da sem se ji zahvalil na najpreprostejši način. Obljubil sem ji, da ji bom poslal izvod časopisa. Ni trznila, ko sem ji rekel, da pišem v njej nerazumljivem jeziku. Obljubljene pošiljke se je vseeno veselila.
Obljubo sem izpolnil, čeprav ne ravno bliskovito. Tudi italijanska pošta, ki ta čas ne slovi po dobri kondiciji, je očitno prispevala svoje. Zato se mi je Maryluce Wood zahvalila šele pred kratkim. Poiskala me je na facebooku.
Ko sem sprejel njeno prošnjo za prijateljstvo in potem še zahvalo za prejeto pošto, sem ugotovil, da sem v reportaži napačno zapisal njeno ime. Prav je Maryluce, ne pa Mary Luce. Odločil sem se, da se ji opravičim, čeprav moje napake sploh ni omenila.
Sporočilce sem ji napisal naslednjega dne, a preden sem ji ga poslal, sem opazil, da je Maryluce objavila bolečo vest: pravkar ji je umrl oče. Zatem še sporočilo, da zemlja “še pleše” in da je njej zelo hudo, ker je ob očetovem slovesu daleč od doma.
Poslal sem ji sožalje in bilo me je sram za vse tiste (z mano vred), ki se v brk človeškim nesrečam prepirajo zaradi rdečih zvezd in žvižgov na proslavah.

(Kapučino, Primorske novice, 14. 9. 2012)