"Sem za diktaturo razuma"

(Pogovor z ustanoviteljem stranke Alba dorata, Primorske novice, 30. 11. 2012)


Oglasil se je po dobrem tednu. Sporočil je, da je pripravljen na pogovor. “Prestal sem že marsikaj, lahko dam tudi intervju slovenskemu časopisu,” se je pošalil po telefonu. Velja. V torek ob enih bo prišel na tržaški Trg Unità. A takoj hoče pojasniti, da on ni novodobni Adolf Hilter. Kvečjemu je nacionalist.

Alessandro Gardossi z Luckyjem
Foto: PETER VERČ

Stisne roko in predstavi svojega psa: “To je Lucky, naša maskota.” Kosmatinec na prvi pogled vzbuja strah. Starejša gospa, ki ga zagleda med mizicami kavarne Degli specchi, obstane. Nadaljuje pot samo po zagotovilu, da pes ni nevaren. In tudi njegov visoki in čokati lastnik ne grize.

Za intervju si je Alessandro Gardossi vzel čas. Gostobesedno razlaga svoj pogled na svet, globalno krizo, Italijo, Grčijo in Evropo. Brez zadrege pove, da fašizem ni bil najhujše zlo. Takoj zatem pa pripomni: “Okej, saj je prav, da me sprašujete tudi o zgodovini, a ne bi raje vsi skupaj, Italijani in Slovenci, govorili o sedanjosti? V Tržaški zaliv hočejo postaviti ekološko pošast. To ni samo problem Trsta. Tiče se tudi Slovenije in Hrvaške. Ne bi stopili skupaj?”

Orjaški brezposelni bolničar je v svojem mestu ustanovil stranko Alba dorata, kar v slovenščini pomeni Zlata zarja. Za zgled si je vzel istoimensko skrajno desno stranko, ki je na junijskih volitvah v Grčiji zbrala skoraj 7 odstotkov glasov. Njen prvak Nikolaos G. Michaloliakos zavrača mnoge očitke, da gre za nacistično gibanje.

“Ljudi zavaja simbol,” razmišlja Gardossi. “Mislijo, da gre za kljukasti križ. A simbol stranke je meander iz antične Grčije. Tam se je rodila evropska civilizacija in mi smo za Evropo narodov. Zakaj nam potem pravijo, da smo nacisti ali rasisti? To je absurd. Niti istospolnim zvezam ne nasprotujemo.”

In vendar so se grški “zarjaši” večkrat proslavili z nestrpnimi izjavami in včasih tudi z dejanji. Zlasti do priseljencev. “Italijanska Zlata zarja ne bo to, kar je grška,” pribije Gardossi. “Vsaka država bo imela svojo Zlato zarjo, ki si bo postavila svoja pravila. Jaz na primer ne odobravam nekaterih metod Grkov.”

A stranki z enakim imenom vendarle morata imeti skupno izhodišče. “Seveda,” prizna Gardossi. “V osnovi je skrb za socialno državo. Zlata zarja v Grčiji ima veliko zaslugo, da je ljudem odprla oči. Povedala jim je, da je možno ustvariti tudi drugačno Evropo.”

Glavni sovražnik je skupna evropska valuta. “Nujno se je treba odreči evru,” trdi italijanski prvak Zlate zarje. “Če si svojega denarja ne tiskaš sam, postaneš ujetnik oderuhov. V Sloveniji se boste tega kar hitro zavedeli. Saj ste na tem, da zaprosite za pomoč, kajne?”

Skrb za socialo in Evropa narodov. Zdi se, da govori levičar. “Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna. Izmislili so si jo pred mnogimi leti, da bi zmedli ljudi.”

Toda levi in desni se vendarle razlikujejo. Recimo v odnosu do priseljencev. Gardossi prižge cigareto in razloži: “Vse te ladje, polne Afričanov, ki pridejo do italijanske obale, so očiten dokaz, da v Afriki ljudje trpijo. A če jih sprejmemo, se postavita dve možnosti. Jim najdemo zaposlitev? Zmanjka dela za nas. Jim ne priskrbimo zaposlitve? Denar si bodo našli sami: z delom na črno ali s hudodelskimi dejanji. Treba je torej preprečiti trpljenje v Afriki. To pa narediš tako, da spremeniš trenutne razmere v svetu.”

Planetu Zemlja po Gardossijevem mnenju vlada maloštevilna skupina sebičnežev. A pri tem zavrača že slišano razlago, da vse niti vleče judovska elita v ZDA. “Hočejo nas speljati na led z vprašanji o Judih. Ampak jaz nisem proti nikomur. V konfliktu med Izraelci in Palestinci ne vidim žrtev in krvnikov. Oboji imajo prav in oboji so zločinci. Nasprotujem samo tej eliti finančnikov, ki vlada svetu. Med njimi so seveda tudi Judje, a ne samo oni. Imate na primer Kitajce, ki so že osvojili celo Afriko.”

Marsikdo bi oporekal njegovim trditvam. Toda Gardossiju ne moreš očitati, da je neveden človek. Pozna marsikaj, česar navadni Tržačani ne vedo. Mimogrede omeni tudi balkanske vojne in pravilno ugiba o letnici: “To je bilo leta 1912-1913, kajne?”

Ve in prizna, da je Italija na ozemlju afriških kolonij zagrešila marsikaj hudega. “Kolonializem je vsekakor začel že pred fašizmom.”

Fašizem torej. O njem Gardossi pravi, da ima nekaj zaslug. “V Italiji je poskrbel za socialno državo.” Je pa Benito Mussolini naredil tudi nekaj napak, prizna. “Zavezništvo s Hitlerjem je bila največja.”

Gardossi je bil najprej član Severne lige, nato pa gibanja Forza nuova. Člani slednjega pogosto pozdravljajo z iztegnjeno desnico. “Forza nuova se je zasidrala na starih stališčih. Jaz pa pravim, da moramo gledati naprej. Dovolj je delitev na rdeče, črne, plave in bele. Mi vihramo z rdečimi ali črnimi zastavami, bančniški oderuhi pa se nam smejijo. Dovolj, dovolj, dovolj! Italijani, Slovenci, Hrvati, Španci, Portugalci in vsi ostali imamo skupne težave, ne smemo se deliti. Glejmo naprej.”

A treba je stopiti korak nazaj. Mussolini ni samo sklenil pakta s Hitlerjem. Njegov režim je preganjal Slovence. Zapiral je slovenske šole, pošiljal ljudi v konfinacijo ali zapor, samo da ne bi širili slovenske besede. “Mussolini je pač razmišljal, da je treba z Neevropejci ravnati tako. O Slovencih je govoril, da so 'alloglotti', drugojezični. Vem, vse to je žaljivo. Ampak veste, vsi so otroci svojega časa. Tudi Angleži so si umazali roke s krvjo, a tega danes nihče ne omenja. Tudi Tito je bil diktator in je zagrešil marsikaj. Vem pa, da se mnogim toži po njem. Povsem jih razumem. Tito je vendarle ustvaril državo, kjer so ljudje imeli kaj jesti in tudi brezplačno šolstvo.”

Gardossi pravi, da ne zagovarja diktatur. Z edino izjemo: “Sem za diktaturo razuma.” Pri tem pogleda na drugo stran mize in se nasmehne. “Vidim, da ste popisali že več strani notesa. Enako je bilo tudi z novinarjem Repubblice. Spraševal me je na dolgo in široko, na koncu pa je napisal nekajvrstični člančič. Ti levičarski mediji nas napadajo. Ko pa se pridejo pogovarjat z mano, so razočarani. Ne morejo napisati, da sem antisemit, rasist, nacist ali karkoli takega. Zato potvarjajo moje besede. In se zdi, da sem za diktaturo, medtem ko sem za diktaturo razuma. Čisto druga stvar.”

Mnogi novinarji so se zanimali za ustanovitelja stranke Alba dorata. Nazadnje celo nekdo iz Turčije. “Veliko me je spraševal o islamu,” pove Gardossi. “Vztrajam pri istem: nisem proti nikomur. Mussolinija so v arabskem svetu celo oboževali. To pravim tudi svojim ... Ta spopad civilizacij je zrežiran. Ustvarili so ga mogotci, da bi se ljudje med sabo kregali.”

Mogočneži imajo svoje oprode, ki vodijo državne vlade, meni Gardossi. Mario Monti seveda ni izjema. Zato Alba dorata namerava nastopiti na spomladanskih državnozborskih volitvah. Program je v splošnih obrisih že pripravljen: za drugačno Evropo in za drugačno državo. “Smo za preureditev po švicarskem modelu,” pojasni Gardossi. “Ljudstvo naj izbere, ali si želi federacijo ali konfederacijo. Vidite, v Švici mirno živi več narodov. Tako bi lahko sobivali tudi v Italiji. Sicilijanci, Ligurijci, Lombardi, Veneti, Furlani ... Vsak po svoje v skupni državi.”

Za novo stranko se menda zanimajo mnogi. “Dobivam klice in elektronska sporočila od vsepovsod. Tudi iz tujine. In veste, kaj vam povem? Tudi iz Slovenije so mi pisali. Dva Koprčana se zanimata za ustanovitev Zlate zarje v Sloveniji. Pripravljen sem pomagati. Slovenija in Trst imata skupne težave. No, recimo: ne bi bilo za vse tukajšnje kraje bolje, če bi se izognili nevarnosti, da potres raznese jedrsko elektrarno v Krškem?”

A najprej bo treba poskrbeti za Italijo. “Zdaj bom šel v Milano, potem verjetno še v Rim, morda še v Bari,” napoveduje. Optimistično pravi, da se zanimanje za njegovo stranko veča iz ure v uro. Računa na glasove ljudi, ki so doslej volili levo in desno. Pred potjo ima eno samo skrb: pes Lucky bo moral ostati v Trstu. “Žal ga ne pustijo na vlak,” reče in počoha psa. “Me lahko fotografirate z njim?”

Lucky se nato olajša, Gardossi pobere iztrebek. Spet poudari nekaj svojih ključnih misli in večkrat ponovi, da je treba pozabiti na stare delitve. “Veste, da sem imel punco Slovenko? Ja, s Kontovela. Ob prvem maju raje nisem hodil tja.”