Zamejci radi nagrajujejo (Sami sebe)

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči, 
najlepše je doma.
(Vlado Kreslin, To pri nas ni možno)

Pia Cah (foto Bobo)

Ivan Peterlin je prejšnji petek v Primorskem dnevniku predlagal, da bi tudi "v naši sredi" (očitno je mislil na zamejstvo) izbirali osebnost leta, tako kot to že počenjajo športniki. S tem naj bi po Peterlinovem pisanju nagradili ljudi, ki si zaslužijo priznanje za delo na svojem področju.
Dve vprašanji namesto pripomb.
Čemu si želimo biti Slovenci, ko pa se od Slovencev najraje ločujemo s prirejanjem svojih prireditev in podeljevanjem svojih nagrad?
Čemu pojemo Vstajenje Primorske, ko pa se otepamo sodelovanja s Primorci?
Le dan zatem, ko je Peterlin objavil svoje Žarišče, so primorski mediji objavili vest, da je osebnost meseca na Primorskem Pia Cah. Torej gospa "iz naše srede" je postala novembrska osebnost na področju od Pirana do Bovca, in sicer po izbiri bralcev Primorskih novic, poslušalcev Radia Koper in gledalcev TV Koper.
V tem vsakomesečnem izboru se občasno najdejo tudi kandidati iz zamejstva. Če tako kot Pia Cah zmagajo v mesečnem izboru, kandidirajo še za osebnost leta.
No torej? Zakaj bi morali v zamejstvu imeti še eno nagrado, ko pa itak že imamo eno primorsko nagrado, na kateri se uveljavljajo tudi osebnosti iz "naše srede"?
Peterlinov predlog bi torej obrnil na glavo: mar se ne bi športniki zgledovali po "ostalem svetu" in imeli skupno primorsko nagrado namesto dveh ločenih?
A žal je tako, da v zamejstvu radi drug drugemu podeljujemo priznanja in nagrade (plakete boja in dela, nagrado ob kulturnem prazniku, klasje, vstajenje, zlato zrno, razna priznanja zvez in društev itd). Nekaterim je to všeč, ker prej ali slej vsi dobijo vsaj plaketo.
Meni to ni všeč. Več je nagrad, manjšo vrednost imajo. Predvsem pa mi ni všeč, da se otepamo primorske in slovenske konkurence. Nočemo rasti. Hočemo samo drug drugemu dajati nagrade. In potuho.