Palčki ali kozlički?

Igo Gruden je povabil Franceta Prešerna ter Jakoba in Wilhelma Grimma na ponedeljkovo srečanje v Nabrežino, da bi spoznali zamejce.
Brata sta bila zadovoljna. Preštela sta, koliko ljudi sedi za mizo na odru: trije politiki, predsednika dveh organizacij in dva novinarja. Skupaj sedem. Prav toliko, kot je palčkov in kozličkov v njunih pravljicah. “To so se naučili od naju,” se je Jakob pohvalil z bratom.
Wilhelm se je medtem oziral po dvorani. Videl je, da uslužbenci zamejskih ustanov mirno sedijo, medtem ko je bil brez miru edinole France Prešeren.
On je, že malce omotičen od proslavljanja rojstnega dne, vprašal nemška pravljičarja, o čem sploh teče beseda. Grimma sta mu prišepnila, da jima ni povsem jasno, ker slovenščine ne razumeta. Edino za večkrat izrečeno besedo “milijon” vesta, kaj pomeni.
Pesnik se je takrat popraskal po dolgih laseh in se vprašal, ali si morda tudi tistih sedem za mizo želi dote, ki je nima milijonarka. Na sosednjem stolu je prepoznal mlajšega kolego Aceta Mermoljo in se za pojasnilo sklonil k njemu: “Bi mi bližnji sosed povedal, o čem teh sedem govoré, da meni spati ne pusté?”
Mermolja, ki je takih srečanj videl že veliko, mu je cinično odvrnil: “Nič novega.”
Največji slovenski pesnik (Prešeren namreč) se je spet ozrl k nemškima bratoma: “Nič novega ne govorijo, a ljudje vseeno tiho poslušajo. Tega ne razumem.”
Brata Grimm sta takoj pretuhtala: “Potemtakem tistih sedem zagotovo pripoveduje zgodbico za otroke. Samo pri pravljicah je tako, da bi jih poslušal vsak večer, četudi znaš že vsak stavek na pamet.”
Prešeren je zato zaklel, da na svoj rojstni dan že ne bo poslušal pravljic. Mermolja ga je pomiril in mu povedal, da ne gre za pravljico, ampak za resno zgodbo o Slovencih v Italiji, ki jim večno primanjkuje denarja in se zato večno sprašujejo, kako iz te godlje.
Prešeren, ki o vprašanju “Kam?” že itak veliko ve, je vstal in odšel iz dvorane. Pred vrati ga je nagovoril doprsnik Iga Grudna.
“France, kaj se ti torej zdijo ti zamejci?” je Nabrežinec vprašal Vrbljana. “Bi o njih, prosim, nekaj napisal?”
Prešeren je zamahnil z roko. “Kaj bi spet pesnil sonete nesreče,” se je pridušal in odkorakal rojstnodnevnim zdravicam naproti.
Gruden je čez čas isto vprašanje ponovil nemškima gostoma. “Midva lahko nekaj napiševa,” sta prijazno rekla brata Grimm. “A žal ne razumeva, ali so tile zamejci marljivi palčki ali naivni kozlički.”

(Kapučino, Primorske novice, 7. 12. 2012)