9.9.13
1.9.13
Junaki v senci
Enega nagradijo. A kaj, ko se istočasno tisočim godi krivica ...
Da so Borisu Pahorju prejšnji teden podelili naziv častnega občana Trsta, je lepo in prav. Toda koliko drugih bi si zaslužilo tako priznanje? In kolikim ljudem se mora Boris Pahor zahvaliti, da mu je uspelo, kar mu je?
Pahor sicer ni nehvaležen. V zahvalnem govoru v dvorani občinskega sveta v Trstu je omenil novinarja Alessandra Mezzena Lono, ki je kulturne strani tržaškega dnevnika Il Piccolo na stežaj odprl slovenskim pisateljem in pesnikom. Pahor se je zahvalil tudi profesorju Elviu Guagniniju, ki je v italijanskih kulturnih miljejih vselej trdil, da ima Trst tudi slovensko dušo. In pred tem je omenil tudi škofa Bonoma in Fogarja. Prvi je bil Trubarjev mentor, drugi je branil slovensko bogoslužje v mračnih letih dvajsetega stoletja.
A ta, ki jih je omenil Pahor, so le nekatera imena. Ko govorimo o sejalcih sožitja na Tržaškem in v Istri, ne moremo mimo številnih drugih. Naštevanje bi se začelo pri sestavljalcu prvega slovensko-italijanskega slovarja Alasii da Sommaripi in bi se čez Tomizzo zavleklo v neskončnost. Ni pač malo ljudi, ki so namesto zidov gradili mostove. A kar je pri tem najbolj kruto, mnogim se nihče ne zahvali.
Če za primer vzamemo Trst in okolico, velja spomniti, da mrgoli Italijanov, ki nesebično pomagajo slovenskim organizacijam. Tu so taki, ki urejujejo zelenice nogometnih društev, ali taki, ki zaklepajo telovadnice, ko se športniki pozno zvečer po tekmi ali treningu oprhajo in odidejo. In so še taki, ki kulturnim društvom brezplačno vodijo račune. Najdejo se tudi delavci, ki slovenski knjižnici ne zaračunajo popravila fotokopirnega stroja. Nenazadnje so tu še mame in očetje, ki slovenščine ne znajo, a svoje otroke vseeno vpišejo v slovensko šolo. Se mar zavedamo, kako jim je težko sprejeti, da otrokom ne bodo znali pomagati pri domačih nalogah?
Kdo ve, morda še pride čas, ko se bo tem malim neznanim junakom nekdo zahvalil. A ve se, kako je s priznanji in nagradami. Tudi ko gredo v prave roke, za sabo pustijo neprijeten občutek, da mnoge krivično preziramo.
(Kapučino, Primorske novice, 30. 8. 2013)
Da so Borisu Pahorju prejšnji teden podelili naziv častnega občana Trsta, je lepo in prav. Toda koliko drugih bi si zaslužilo tako priznanje? In kolikim ljudem se mora Boris Pahor zahvaliti, da mu je uspelo, kar mu je?
Pahor sicer ni nehvaležen. V zahvalnem govoru v dvorani občinskega sveta v Trstu je omenil novinarja Alessandra Mezzena Lono, ki je kulturne strani tržaškega dnevnika Il Piccolo na stežaj odprl slovenskim pisateljem in pesnikom. Pahor se je zahvalil tudi profesorju Elviu Guagniniju, ki je v italijanskih kulturnih miljejih vselej trdil, da ima Trst tudi slovensko dušo. In pred tem je omenil tudi škofa Bonoma in Fogarja. Prvi je bil Trubarjev mentor, drugi je branil slovensko bogoslužje v mračnih letih dvajsetega stoletja.
A ta, ki jih je omenil Pahor, so le nekatera imena. Ko govorimo o sejalcih sožitja na Tržaškem in v Istri, ne moremo mimo številnih drugih. Naštevanje bi se začelo pri sestavljalcu prvega slovensko-italijanskega slovarja Alasii da Sommaripi in bi se čez Tomizzo zavleklo v neskončnost. Ni pač malo ljudi, ki so namesto zidov gradili mostove. A kar je pri tem najbolj kruto, mnogim se nihče ne zahvali.
Če za primer vzamemo Trst in okolico, velja spomniti, da mrgoli Italijanov, ki nesebično pomagajo slovenskim organizacijam. Tu so taki, ki urejujejo zelenice nogometnih društev, ali taki, ki zaklepajo telovadnice, ko se športniki pozno zvečer po tekmi ali treningu oprhajo in odidejo. In so še taki, ki kulturnim društvom brezplačno vodijo račune. Najdejo se tudi delavci, ki slovenski knjižnici ne zaračunajo popravila fotokopirnega stroja. Nenazadnje so tu še mame in očetje, ki slovenščine ne znajo, a svoje otroke vseeno vpišejo v slovensko šolo. Se mar zavedamo, kako jim je težko sprejeti, da otrokom ne bodo znali pomagati pri domačih nalogah?
Kdo ve, morda še pride čas, ko se bo tem malim neznanim junakom nekdo zahvalil. A ve se, kako je s priznanji in nagradami. Tudi ko gredo v prave roke, za sabo pustijo neprijeten občutek, da mnoge krivično preziramo.
(Kapučino, Primorske novice, 30. 8. 2013)
Naročite se na:
Objave (Atom)