Pred petimi leti

Najbrž se vsi spomnimo, kje smo bili, ko sta letali treščili v newyorška nebotičnika. Šlo je za dogodek globalnih razsežnosti, a vsak zase točno ve, kaj je takrat počel: peljali smo se v avtu, bili smo v službi, lizali smo sladoled, ležali smo na kavču ...
Zakaj se tako dobro spomnimo 11. septembra 2001? Najbrž zato, ker nas je spreletel povsem neobičajen občutek. Nenadoma smo se zavedeli, da nismo samo Janez Novak, Pinko Pallino, Mario Rossi ali John Smith. Začutili smo, da pripadamo skupnosti, ki se ji reče človeštvo. To je pač v moči medijev. V trenutku znajo povezati v celoto milijarde ljudi navkljub velikim geografskim, idejnim ali celo civilizacijskim razdaljam.
Tisti med vami, ki ste bili takrat že na svetu, se najbrž spomnite tudi Armstrongovega pristanka na Luni in Titove smrti. Vsaj 30 let stari Nemci se gotovo spomnijo padca berlinskega zidu. So pač dogodki, ob katerih smo v hipu vsi eno. Nenadoma se zavemo, da smo vsi skupaj pripadniki naroda, državljani države ali - tako kot ob Armstrongovem velikem/malem koraku - človeška bitja v skrivnostnem kozmosu.
Kaj smo pa začutili pred natanko petimi leti? Še pomnite, Primorci?
Na današnji dan leta 2007 smo imeli lep izgovor za žur. V noči med 20. in 21. decembrom so politiki in policisti simbolično dvigali zapore na domala vseh mejnih prehodih od Škofij do prelaza pri Belopeških jezerih. Rekli smo, da so padle meje, in si polnili usta z lepimi željami.
Kdo se še spomni takratne noči?
Najbrž se takratnega dogajanja ne spomnimo tako dobro kot 11. septembra. Zakaj? Verjetno zato, ker ob padcu mej nismo začutili, da smo nekaj drugega.
Ko sta se zrušila newyorška dvojčka, smo občutili, da smo prebivalci sveta. Ko je padel berlinski zid, so Nemci občutili, da so Nemci. Mi, tukajšnji in tamkajšnji obmejci, pa smo ostali državljani iste države ali pripadniki istega naroda. Vsi smo, razumljivo, ohranili svoje identitete.
Skratka, pred petimi leti ni nastopila nova zavest. Znašli smo se brez meje, začutili smo zbližanje, a nekaj novega nismo postali. Evropejci smo tako ali drugače bili še pred schengenom.
Kaj se je torej zgodilo med nami in mejaki, ko smo se veselili odprave slovensko-italijanske meje? Nekaj lepega. Po petih letih ne vemo kaj.

(Kapučino, Primorske novice, 21. 12. 2012)