9.9.13
1.9.13
Junaki v senci
Enega nagradijo. A kaj, ko se istočasno tisočim godi krivica ...
Da so Borisu Pahorju prejšnji teden podelili naziv častnega občana Trsta, je lepo in prav. Toda koliko drugih bi si zaslužilo tako priznanje? In kolikim ljudem se mora Boris Pahor zahvaliti, da mu je uspelo, kar mu je?
Pahor sicer ni nehvaležen. V zahvalnem govoru v dvorani občinskega sveta v Trstu je omenil novinarja Alessandra Mezzena Lono, ki je kulturne strani tržaškega dnevnika Il Piccolo na stežaj odprl slovenskim pisateljem in pesnikom. Pahor se je zahvalil tudi profesorju Elviu Guagniniju, ki je v italijanskih kulturnih miljejih vselej trdil, da ima Trst tudi slovensko dušo. In pred tem je omenil tudi škofa Bonoma in Fogarja. Prvi je bil Trubarjev mentor, drugi je branil slovensko bogoslužje v mračnih letih dvajsetega stoletja.
A ta, ki jih je omenil Pahor, so le nekatera imena. Ko govorimo o sejalcih sožitja na Tržaškem in v Istri, ne moremo mimo številnih drugih. Naštevanje bi se začelo pri sestavljalcu prvega slovensko-italijanskega slovarja Alasii da Sommaripi in bi se čez Tomizzo zavleklo v neskončnost. Ni pač malo ljudi, ki so namesto zidov gradili mostove. A kar je pri tem najbolj kruto, mnogim se nihče ne zahvali.
Če za primer vzamemo Trst in okolico, velja spomniti, da mrgoli Italijanov, ki nesebično pomagajo slovenskim organizacijam. Tu so taki, ki urejujejo zelenice nogometnih društev, ali taki, ki zaklepajo telovadnice, ko se športniki pozno zvečer po tekmi ali treningu oprhajo in odidejo. In so še taki, ki kulturnim društvom brezplačno vodijo račune. Najdejo se tudi delavci, ki slovenski knjižnici ne zaračunajo popravila fotokopirnega stroja. Nenazadnje so tu še mame in očetje, ki slovenščine ne znajo, a svoje otroke vseeno vpišejo v slovensko šolo. Se mar zavedamo, kako jim je težko sprejeti, da otrokom ne bodo znali pomagati pri domačih nalogah?
Kdo ve, morda še pride čas, ko se bo tem malim neznanim junakom nekdo zahvalil. A ve se, kako je s priznanji in nagradami. Tudi ko gredo v prave roke, za sabo pustijo neprijeten občutek, da mnoge krivično preziramo.
(Kapučino, Primorske novice, 30. 8. 2013)
Da so Borisu Pahorju prejšnji teden podelili naziv častnega občana Trsta, je lepo in prav. Toda koliko drugih bi si zaslužilo tako priznanje? In kolikim ljudem se mora Boris Pahor zahvaliti, da mu je uspelo, kar mu je?
Pahor sicer ni nehvaležen. V zahvalnem govoru v dvorani občinskega sveta v Trstu je omenil novinarja Alessandra Mezzena Lono, ki je kulturne strani tržaškega dnevnika Il Piccolo na stežaj odprl slovenskim pisateljem in pesnikom. Pahor se je zahvalil tudi profesorju Elviu Guagniniju, ki je v italijanskih kulturnih miljejih vselej trdil, da ima Trst tudi slovensko dušo. In pred tem je omenil tudi škofa Bonoma in Fogarja. Prvi je bil Trubarjev mentor, drugi je branil slovensko bogoslužje v mračnih letih dvajsetega stoletja.
A ta, ki jih je omenil Pahor, so le nekatera imena. Ko govorimo o sejalcih sožitja na Tržaškem in v Istri, ne moremo mimo številnih drugih. Naštevanje bi se začelo pri sestavljalcu prvega slovensko-italijanskega slovarja Alasii da Sommaripi in bi se čez Tomizzo zavleklo v neskončnost. Ni pač malo ljudi, ki so namesto zidov gradili mostove. A kar je pri tem najbolj kruto, mnogim se nihče ne zahvali.
Če za primer vzamemo Trst in okolico, velja spomniti, da mrgoli Italijanov, ki nesebično pomagajo slovenskim organizacijam. Tu so taki, ki urejujejo zelenice nogometnih društev, ali taki, ki zaklepajo telovadnice, ko se športniki pozno zvečer po tekmi ali treningu oprhajo in odidejo. In so še taki, ki kulturnim društvom brezplačno vodijo račune. Najdejo se tudi delavci, ki slovenski knjižnici ne zaračunajo popravila fotokopirnega stroja. Nenazadnje so tu še mame in očetje, ki slovenščine ne znajo, a svoje otroke vseeno vpišejo v slovensko šolo. Se mar zavedamo, kako jim je težko sprejeti, da otrokom ne bodo znali pomagati pri domačih nalogah?
Kdo ve, morda še pride čas, ko se bo tem malim neznanim junakom nekdo zahvalil. A ve se, kako je s priznanji in nagradami. Tudi ko gredo v prave roke, za sabo pustijo neprijeten občutek, da mnoge krivično preziramo.
(Kapučino, Primorske novice, 30. 8. 2013)
20.8.13
Žgvacet
Včasih se zdi, da je t. i. zamejstvo ustvaril Walt Disney. Slovenci v Italiji pač ustvarjajo zgodbe, ki prej sodijo v otroški strip, kot pa v zemeljsko stvarnost. Eklatanten primer smo dobili pred štirimi leti.
Kot vsako liho leto je bila avgusta v občini Repentabor Kraška ohcet. Program se ni bistveno razlikoval od prejšnjih izvedb. V sredo nastop pevskega zbora ter odprtje osmic in kioskov. V četrtek dekliščina in fantovščina dveh poročencev. V petek uprizoritev podoknice. V soboto prenos nevestine opreme. V nedeljo zjutraj končno poroka, ki ji vsakič sledita množičen mimohod narodnih noš in popoldanski ples. A pred štirimi leti so prireditelji napovedali majhno spremembo. Z nedeljskega programa so črtali postanek na Colu, kjer so ljudem v narodni noši postregli z žgvacetom, kar je primorska beseda za gostejšo dušeno jed iz mesa in začimb.
Odzivi na to odločitev so bili zelo glasni. Polemika se je z vaških šankov preselila v medije. Celo odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je moral vzeti tipkovnico pod prste in posvetiti uvodnik Kraški ohceti in žgvacetu.
Tu so torej Slovenci v Italiji pokazali, da bi lahko bili Disneyjeva stvaritev. Znotraj skupnosti je privrela kri, ker so na programu nekega večdnevnega ljudskega praznika črtali nedeljsko jutranjo zakusko. Kje lahko vidiš nekaj takega, če ne v stripovski zgodbi?
A Slovenci v Italiji vendarle niso lik za Disneyjevo zgodbo. Dobri stari Walt namreč ni upodabljal ljudi. Junaki njegovih zgodb so bile bizarne živalice, ki so nastopale v običajnih zgodbah z začetkom, zapletom in razpletom. V t.i. zamejstvu pa je drugače. Pravzaprav obratno. Bizarne so zgodbe, ne pa ljudje. Slovenci v Italiji niso nič kaj drugačni od ostalih Slovencev. A zgodbe, ki jih ustvarjajo, so mestoma absurdne. Vročih razprav namreč ne izvabijo politične ali gospodarske teme, pač pa – recimo – postanek z žgvacetom.
No, da ne bo nesporazumov. Kraška ohcet je lep in organizacijsko zahteven praznik, kakršnih je tudi v Sloveniji malo. Prav je, da so na Tržaškem krasu ponosni na to prireditev, ki je polna folklore in simbolike. A Slovenci v Italiji se morajo zavedati, da ne obstajajo samo zato, da bi v narodnih nošah jedli žgvacet.
Kot vsako liho leto je bila avgusta v občini Repentabor Kraška ohcet. Program se ni bistveno razlikoval od prejšnjih izvedb. V sredo nastop pevskega zbora ter odprtje osmic in kioskov. V četrtek dekliščina in fantovščina dveh poročencev. V petek uprizoritev podoknice. V soboto prenos nevestine opreme. V nedeljo zjutraj končno poroka, ki ji vsakič sledita množičen mimohod narodnih noš in popoldanski ples. A pred štirimi leti so prireditelji napovedali majhno spremembo. Z nedeljskega programa so črtali postanek na Colu, kjer so ljudem v narodni noši postregli z žgvacetom, kar je primorska beseda za gostejšo dušeno jed iz mesa in začimb.
Odzivi na to odločitev so bili zelo glasni. Polemika se je z vaških šankov preselila v medije. Celo odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je moral vzeti tipkovnico pod prste in posvetiti uvodnik Kraški ohceti in žgvacetu.
Tu so torej Slovenci v Italiji pokazali, da bi lahko bili Disneyjeva stvaritev. Znotraj skupnosti je privrela kri, ker so na programu nekega večdnevnega ljudskega praznika črtali nedeljsko jutranjo zakusko. Kje lahko vidiš nekaj takega, če ne v stripovski zgodbi?
A Slovenci v Italiji vendarle niso lik za Disneyjevo zgodbo. Dobri stari Walt namreč ni upodabljal ljudi. Junaki njegovih zgodb so bile bizarne živalice, ki so nastopale v običajnih zgodbah z začetkom, zapletom in razpletom. V t.i. zamejstvu pa je drugače. Pravzaprav obratno. Bizarne so zgodbe, ne pa ljudje. Slovenci v Italiji niso nič kaj drugačni od ostalih Slovencev. A zgodbe, ki jih ustvarjajo, so mestoma absurdne. Vročih razprav namreč ne izvabijo politične ali gospodarske teme, pač pa – recimo – postanek z žgvacetom.
No, da ne bo nesporazumov. Kraška ohcet je lep in organizacijsko zahteven praznik, kakršnih je tudi v Sloveniji malo. Prav je, da so na Tržaškem krasu ponosni na to prireditev, ki je polna folklore in simbolike. A Slovenci v Italiji se morajo zavedati, da ne obstajajo samo zato, da bi v narodnih nošah jedli žgvacet.
(Kapučino, Primoske novice, 16. 8. 2013)
6.8.13
Črni Slovenec
Tednik Time izhaja v več različicah. Prejšnji teden so platnico azijske, afriške, evropske in bližnjevzhodne edicije posvetili papežu Frančišku, medtem ko so za ameriško izdajo izbrali drugačno naslovnico. Na njo so postavili majico s kapuco, kakršno radi nosijo raperji in mladi Afroameričani. Govor je bil o domnevni zapostavljenosti temnopoltega prebivalstva v ZDA.
A za različnimi platnicami Time ponuja podobno vsebino. Zato so se prejšnji teden tednikovi bralci vsepovsod po svetu lahko poglobili v iste teme. Novinar Jeffrey Kluger je na primer poročal iz Salt Lake Cityja, kjer so tako kot povsod v zvezni državi Utah uvedli dvojezičen pouk v osnovnih šolah. Učitelji ne predavajo zgolj v angleščini, a tudi v kakem drugem jeziku: francoščini, španščini ali kitajščini. Članek je podprt z mnogimi znanstvenimi ugotovitvami, da imajo dvojezični otroki prožnejše možgane in da se odlično obvladanje dveh jezikov obrestuje tudi v starosti. Pri dvojezičnih ljudeh, na primer, demenca praviloma napreduje počasneje.
Zanimiv je tudi članek, ki je posvečen odzivom na odločitev sodišča ZDA, da varnostnika Georgea Zimmermana oprosti obtožbe naklepnega umora temnopoltega 17-letnika Trayvona Martina. Novinarji Tima so dolgemu poročilu o protestih in večnih težavah temnopoltih Američanov dodali še nekaj spremnih komentarjev. Zbrali so tudi izjavo pesnice in aktiviste Maye Angelou, ki pravi, da očitna ali prikrita diskriminacija temnopoltih Američanov ni zgolj problem temnopoltih. Diskriminacija enih je pač nelagodje za vse. »Ranjena je psiha celotnega prebivalstva,« pravi Maya Angelou.
Ne bi bilo slabo, ko bi tednik Time imel še izdajo za Furlanijo Julijsko krajino. Ni treba, da bi bila platnica različna. Dovolj bi bilo, da bi pod članke dodali kratek pripis za trdoglavce, ki še vedno trdijo, da italijanskega Trsta ne gre onečastiti z neitalijanskimi napisi.
Pod članek o o dobrih učinkih dvojezičnega šolanja bi na primer lahko napisali: »Pozitivni učinki obvladovanja dveh jezikov ne veljajo samo v Utahu, ampak tudi drugod po svetu, in celo v primeru, ko je eden od dveh jezikov slovenščina.«
Pod članek o diskriminaciji temnopoltih pa bi lahko pripisali navodilo: »Ta članek o slabih učinkih diskriminacije preberite še enkrat tako, da besedo 'black' zamenjate z besedo Slovenec.«
(Kapučino, Primorske novice, 2. 8. 2013)
A za različnimi platnicami Time ponuja podobno vsebino. Zato so se prejšnji teden tednikovi bralci vsepovsod po svetu lahko poglobili v iste teme. Novinar Jeffrey Kluger je na primer poročal iz Salt Lake Cityja, kjer so tako kot povsod v zvezni državi Utah uvedli dvojezičen pouk v osnovnih šolah. Učitelji ne predavajo zgolj v angleščini, a tudi v kakem drugem jeziku: francoščini, španščini ali kitajščini. Članek je podprt z mnogimi znanstvenimi ugotovitvami, da imajo dvojezični otroki prožnejše možgane in da se odlično obvladanje dveh jezikov obrestuje tudi v starosti. Pri dvojezičnih ljudeh, na primer, demenca praviloma napreduje počasneje.
Zanimiv je tudi članek, ki je posvečen odzivom na odločitev sodišča ZDA, da varnostnika Georgea Zimmermana oprosti obtožbe naklepnega umora temnopoltega 17-letnika Trayvona Martina. Novinarji Tima so dolgemu poročilu o protestih in večnih težavah temnopoltih Američanov dodali še nekaj spremnih komentarjev. Zbrali so tudi izjavo pesnice in aktiviste Maye Angelou, ki pravi, da očitna ali prikrita diskriminacija temnopoltih Američanov ni zgolj problem temnopoltih. Diskriminacija enih je pač nelagodje za vse. »Ranjena je psiha celotnega prebivalstva,« pravi Maya Angelou.
Ne bi bilo slabo, ko bi tednik Time imel še izdajo za Furlanijo Julijsko krajino. Ni treba, da bi bila platnica različna. Dovolj bi bilo, da bi pod članke dodali kratek pripis za trdoglavce, ki še vedno trdijo, da italijanskega Trsta ne gre onečastiti z neitalijanskimi napisi.
Pod članek o o dobrih učinkih dvojezičnega šolanja bi na primer lahko napisali: »Pozitivni učinki obvladovanja dveh jezikov ne veljajo samo v Utahu, ampak tudi drugod po svetu, in celo v primeru, ko je eden od dveh jezikov slovenščina.«
Pod članek o diskriminaciji temnopoltih pa bi lahko pripisali navodilo: »Ta članek o slabih učinkih diskriminacije preberite še enkrat tako, da besedo 'black' zamenjate z besedo Slovenec.«
(Kapučino, Primorske novice, 2. 8. 2013)
29.7.13
Bertinotti
Fausto Bertinotti je bil med politiki, ki so krojili usodo Italije na prelomu tisočletja. Prevzel je vodenje Stranke komunistične prenove in ji s spretno retoriko, novimi prijemi in kančkom samokritike prinesel svežost in vidljivost. A Bertinotti je imel očitne težave s časom; večkrat ga je prehiteval.
Tako je na primer člane svoje stranke rotil, naj umaknejo Stalinove slike s strankinih sedežev. Želel je opustiti staromodni model marksistične stranke in se vključiti v protiglobalistično gibanje. Ni opeval sovjetske revolucije, raje je govoril o demonstrantih v Seattlu. Brez zadrege je počitnikoval na jahtah, na TV soočanjih pa je nastopal s citati iz znanstvene in celo religiozne literature. Tovarišem, ki so mu vse to očitali, je odvrnil: »Prosim, dovolj s stereotipno predstavo, da je pravi komunist samo tisti, ki je umazan in ki se ne umiva.«
Po mnenju mnogih se je usodno prenaglil leta 1998. Takratnega premierja Romana Prodija je prisil k odstopu, potem ko je leta 1996 z dobrim izkupičkom glasov svoje stranke odločilno pripomogel k zmagi levosredinske koalicije. Zalomilo se je pri ukrepih za izboljšanje socialne države.
Takrat se je zameril tudi mnogim Slovencem v Italiji, ki so si od vlade Romana Prodija obetali veliko. A nekaj privržencev je vendarle ohranil. Zato se je udeležil slovesnega poimenovanja ljudskega doma v Podlonjerju po delavskem voditelju Juretu Cancianiju. Tam je med priložnostnim govorom polemiziral na daljavo z Rimljanom slovenskih korenin Walterjem Veltronijem, ki je bil pravkar ocenil, da komunizem in svoboda ne gresta skupaj. »Ti, Veltroni, ljudi Juretovega kova očitno nisi nikoli spoznal,« je odvrnil.
Bertinotti se je vedno razglašal za komunista. A zato je včasih zabredel v protislovja. Med letoma 2006 in 2008 je prevzel predsedovanje Poslanske zbornice. V tej vlogi je ob prazniku republike moral prisostvovati vojaški paradi, čeprav je odločno zagovarjal mirovniško politiko in izstop Italije iz Nata.
Stranka komunistične prenove se je nato izsušila. Bertinotti se je umaknil in danes je malodane marginalen analitik. A prejšnji teden se je presenetljivo oglasil z odprtim pismom v dnevniku Corriere della Sera. Predsedniku republike Giorgiu Napolitanu je očital, da krši ustavo. Bertinotti pač trdi, da to ni demokracija, če predsednik republike parlamentu ne dopušča tudih drugih možnosti, kot pa samo izpolnjevanje evropskih diktatov. Tokrat se je Fausto Bertinotti oglasil prepozno.
23.7.13
STO
Star odvetnik je v sredo pokazal na množico ljudi, ki so z zastavami in transparenti demonstrirali pred sodno palačo v Trstu. Napovedal jim je še šest mesecev življenja. Ni mislil na morebitno šibko zdravje vsakega demonstranta posebej, ampak na gibanje, ki ga predstavljajo.
Gibanju je ime Svobodni Trst. Njegovi privrženci si prizadevajo, da bi spet zaživela samostojna državica, ki je vzniknila takoj po drugi svetovni vojni, ko so si zahodne in vzhodne sile začele segati v lase. Kot znano, je bil med jabolkami spora tudi Trst, ki je naposled pripadel Italiji, medtem ko je Jugoslavija dobila istrski del spornega območja.
A člani gibanja, ki so se zbrali v sredo pred sodno palačo, trdijo, da zgodbe še ni konec. Na spletu in v medijih razlagajo, da ima njihova želja pravne temelje, češ da Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ni nihče ukinil. Mednarodni dogovori o ozemeljski razdelitvi pa naj ne bi ničesar dorekli.
No, star odvetnik verjame, da se meje ne bodo več premaknile. Še več: njemu se zdi, da je Gibanje Svobodni Trst nastalo zgolj iz nezadovoljstva ljudi, ker si je država v času recesije izmislila nekaj novih davkov. In ima morda prav. Mario Monti in njegova uvedba davka na nepremičnine sta morda res podžgala željo o odcepitvi od Italije. A ne gre prezreti, da so nekateri pravni poznavalci ocenili, da teorija o latentnem obstoju STO ni iz trte izvita.
Naj se pač izrečejo pravniki. Gibanje Svobodni Trst jim je nedvomnno vrglo sočno kost. A kaj, ko so jo začeli glodati še drugi ...
Politiki, na primer. Dokler je šlo, so gibanje ignorirali. Ko pa je postalo jasno, da gre za več tisoč ljudi, so se morali izreči. Prizadevanja gibanja so zafrkljivo označili za politično fantastiko. Aroganca pa taka ...
Namreč: četudi se bo izkazalo, da Svobodno tržaško ozemlje pravno ne more oživeti, četudi se bo izkazalo, da gibanje financira kak poreden spletkar, in četudi se bo izkazalo, da je odvetnikova prognoza o kratkem trajanju pravilna, ne gre prezreti, da so v sredo pred sodišče prišli mnogi nezadovoljneži. In to ob uri, ko zaposleni delajo.
Skratka, pravniki naj povedo, zakaj STO ne more oživeti. Politiki pa naj razumejo, zakaj nekateri ob delavnikih sanjajo o mali Koromandiji in ob nedeljah ne grejo volit.
Gibanju je ime Svobodni Trst. Njegovi privrženci si prizadevajo, da bi spet zaživela samostojna državica, ki je vzniknila takoj po drugi svetovni vojni, ko so si zahodne in vzhodne sile začele segati v lase. Kot znano, je bil med jabolkami spora tudi Trst, ki je naposled pripadel Italiji, medtem ko je Jugoslavija dobila istrski del spornega območja.
A člani gibanja, ki so se zbrali v sredo pred sodno palačo, trdijo, da zgodbe še ni konec. Na spletu in v medijih razlagajo, da ima njihova želja pravne temelje, češ da Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ni nihče ukinil. Mednarodni dogovori o ozemeljski razdelitvi pa naj ne bi ničesar dorekli.
No, star odvetnik verjame, da se meje ne bodo več premaknile. Še več: njemu se zdi, da je Gibanje Svobodni Trst nastalo zgolj iz nezadovoljstva ljudi, ker si je država v času recesije izmislila nekaj novih davkov. In ima morda prav. Mario Monti in njegova uvedba davka na nepremičnine sta morda res podžgala željo o odcepitvi od Italije. A ne gre prezreti, da so nekateri pravni poznavalci ocenili, da teorija o latentnem obstoju STO ni iz trte izvita.
Naj se pač izrečejo pravniki. Gibanje Svobodni Trst jim je nedvomnno vrglo sočno kost. A kaj, ko so jo začeli glodati še drugi ...
Politiki, na primer. Dokler je šlo, so gibanje ignorirali. Ko pa je postalo jasno, da gre za več tisoč ljudi, so se morali izreči. Prizadevanja gibanja so zafrkljivo označili za politično fantastiko. Aroganca pa taka ...
Namreč: četudi se bo izkazalo, da Svobodno tržaško ozemlje pravno ne more oživeti, četudi se bo izkazalo, da gibanje financira kak poreden spletkar, in četudi se bo izkazalo, da je odvetnikova prognoza o kratkem trajanju pravilna, ne gre prezreti, da so v sredo pred sodišče prišli mnogi nezadovoljneži. In to ob uri, ko zaposleni delajo.
Skratka, pravniki naj povedo, zakaj STO ne more oživeti. Politiki pa naj razumejo, zakaj nekateri ob delavnikih sanjajo o mali Koromandiji in ob nedeljah ne grejo volit.
(Kapučino, Primorske novice, 19. 7.)
7.7.13
Sončni zaton
Na repu mladosti je kot ob sončnem zatonu. Lepo in vendar tudi melanholično. Veš, da je marsikaj mimo, razumeš, da marsikaj še pride. Norčije, žurersko krokanje in večmesečne počitnice postanejo spomin, razpre pa se ti čas s številnimi trajnimi zadoščenji. Tako kot se ob sončnem zatonu dan spokojno prevesi v večer, se na repu mladosti tudi življenje umiri in ukalupi.
Seveda ne velja za vse enako. Enim se zdi, da je lepo samo v mladosti, eni pa bi svojo mladost kar prečrtali. France Prešeren je konec mladosti hudo objokoval, Borisu Pahorju pa se je življenje začelo nasmihati precej pozno. So pa tudi taki, ki prehoda v zrela leta niso doživeli. Keith Richards, recimo, živi v večnem dvajsetletništvu. Angleški princ Charles pa menda ni bil nikoli mlad.
A ti, ki nimajo življenjskih dob, so izjeme. So kot skrajne točke na planetu, kjer nimajo dneva in noči. Po večjem delu globusa sončni zahodi k sreči obstajajo.
Primorci imamo z njimi precej sreče. Naši so najlepši na Slovenskem. Saj ne da bi bilo grdo, ko se sončni žarki spustijo za gorenjske vrhove ali dolenjske griče. Je pa pri nas vseeno nekaj posebnega, ko obzorje pordeči. Zlasti če imaš razgled na morje in spremljaš, kako se bakrena krogla spušča v zaliv.
V Barceloni tega nimajo. Tam se sonce rodi iz morja, zaide pa nekam tja v katolonsko pustinjo. Še slabše je v New Yorku. Sončni žarki se v bistvu nikoli ne dotaknejo vode. Mnogo pred večerom jih prestrežejo nebotičniki, tako da na avenijah velikega jabolka nikoli ne vidijo pravega sončnega zahoda.
Vendar vsa ta sreča s sončnimi zatoni na Primorskem se žal ne odslikava tudi v življenju. Čas, ko se mladost prevesi v zrela leta, pri nas ni lep. Kdor se danes poslavlja od mladosti, nima lepega obzorja. Študiral je v obdobju hude recesije in zdaj ne ve, kaj bi s svojo izobrazbo. Živi v polmraku. Mladost ugaša, z njo pa tudi zaposlitvene možnosti ob nekoč dobičkonosni italijansko-slovenski meji.
Kaj pa so sklenili na nedavnem vrhu članic Evropske unije? V proračunu za obdboje 2014–2020 so v sklad za zaposlovanje mladih vpisali osem milijard evrov. A to bo pomoč za tiste, ki so zdaj rosno mladi. Za tiste, ki so ta čas pred zatonom mladosti, očitno nihče ne poskbri. Pred današnje tridesetletnike se očitno razgrinja nemirna noč.
(Kapučino, Primorske novice, 5. 7. 2013)
Seveda ne velja za vse enako. Enim se zdi, da je lepo samo v mladosti, eni pa bi svojo mladost kar prečrtali. France Prešeren je konec mladosti hudo objokoval, Borisu Pahorju pa se je življenje začelo nasmihati precej pozno. So pa tudi taki, ki prehoda v zrela leta niso doživeli. Keith Richards, recimo, živi v večnem dvajsetletništvu. Angleški princ Charles pa menda ni bil nikoli mlad.
A ti, ki nimajo življenjskih dob, so izjeme. So kot skrajne točke na planetu, kjer nimajo dneva in noči. Po večjem delu globusa sončni zahodi k sreči obstajajo.
Primorci imamo z njimi precej sreče. Naši so najlepši na Slovenskem. Saj ne da bi bilo grdo, ko se sončni žarki spustijo za gorenjske vrhove ali dolenjske griče. Je pa pri nas vseeno nekaj posebnega, ko obzorje pordeči. Zlasti če imaš razgled na morje in spremljaš, kako se bakrena krogla spušča v zaliv.
V Barceloni tega nimajo. Tam se sonce rodi iz morja, zaide pa nekam tja v katolonsko pustinjo. Še slabše je v New Yorku. Sončni žarki se v bistvu nikoli ne dotaknejo vode. Mnogo pred večerom jih prestrežejo nebotičniki, tako da na avenijah velikega jabolka nikoli ne vidijo pravega sončnega zahoda.
Vendar vsa ta sreča s sončnimi zatoni na Primorskem se žal ne odslikava tudi v življenju. Čas, ko se mladost prevesi v zrela leta, pri nas ni lep. Kdor se danes poslavlja od mladosti, nima lepega obzorja. Študiral je v obdobju hude recesije in zdaj ne ve, kaj bi s svojo izobrazbo. Živi v polmraku. Mladost ugaša, z njo pa tudi zaposlitvene možnosti ob nekoč dobičkonosni italijansko-slovenski meji.
Kaj pa so sklenili na nedavnem vrhu članic Evropske unije? V proračunu za obdboje 2014–2020 so v sklad za zaposlovanje mladih vpisali osem milijard evrov. A to bo pomoč za tiste, ki so zdaj rosno mladi. Za tiste, ki so ta čas pred zatonom mladosti, očitno nihče ne poskbri. Pred današnje tridesetletnike se očitno razgrinja nemirna noč.
(Kapučino, Primorske novice, 5. 7. 2013)
27.6.13
Večer dolgih kozarcev (Samo Pahor, Drevored in SKGZ so si nalili čistega vina)
Zgodilo se je včeraj zvečer okoli 20.30. Okrog iste mize na dvorišču KB-centra v Gorici so sproščeno klepetali Samo Pahor, Rudi Pavšič, Livio Semolič in pisec Drevoreda.
Bili so tudi drugi, a nadaljno naštevanje bi dodatno obremenilo sum proti meni, da lezem v zasebnost drugih.
Kaj se je zgodilo, da so se ob kozarcu sestali občasni ali večkratni "nasprotniki" v javnih in medijskih razpravah?
Pravkar se je bil zaključil občni zbor Narodne in študijske knjižnice (NŠK). Vsi prej našteti smo njeni člani. Vsi smo od začetka do konca spremljali razmeroma dolgo zasedanje. In ko je bilo treba glasovati za proračun in predračun, se je (še enkrat) izkazalo, da vsi razmišljamo po svoje. Pavšič in Semolič sta na primer podprla poročilo upravnega odbora, Pahor se je vzdržal, jaz nisem glasoval. In kljub temu smo zmogli dobri dve uri in pol sedeti v isti dvorani, razpravljati in naposled celo skupaj pogasiti žejo.
Jutri bo najbrž v Primorskem dnevniku poročilo včerajšnjega občnega zbora. Tu bom zapisal samo nekaj utrinkov.
Predsednica Martina Strain in blagajničarka Tanja Vessel sta prebrali svoji poročili in obnovili delo upravnega odbora v zadnjem letu. Omenili sta tudi nekaj zamisli in načrtov za čas, ki še pride. Pri tem je za hip tekla beseda tudi o selitvi NŠK in njenega Odseka za zgodovino.
Ko je bil čas za razpravo, sem ju prosil, naj bolj podrobno povesta, kateri so nameni v zvezi z Narodnim domom pri Svetem Ivanu. Strainova je rekla, da natančnih načrtov še ni, a da bo del knjižnice (del arhiva, odsek) šel k Svetemu Ivanu, v Narodnem domu v Ulici Filzi pa bo neka nova čitalnica.
Takrat sem spomnil na peticijo, pod katero se je leta 2006 nabralo okrog 300 podpisov, da mora knjižnica ostati v središču Trsta, kar ni le stvar simbolike, ampak tudi praktične koristnosti. Strainova je mirno odgovorila, da se odbor dobro zaveda, kako pomembno je, da se čitalniška dejavnost odvija v Trstu, ne pa v predmestju.
Vprašal sem še, kdo bo zdaj vodil Odsek za zgodovino. Spet iskren odgovor: od upokojitve Milana Pahorja je minilo še premalo časa, da bi upravni odbor dobil novo, trajno rešitev.
Nato sem dregnil v najbolj občutljivo tkivo. Povedal sem, da si NŠK ne sme privoščiti, da bi bila na slabem glasu. Žal se tudi v povezavi z NŠK upravičeno ali neupravičeno večkrat omenja konflikt interesov. Člani upravnega odbora so namreč tudi strankarski aktivisti in/ali člani upravnih svetov nepremičninskih družb. Zato sem predlagal, naj na naslednjih volitvah ne kandidirajo taki, na katere bi lahko legel neprijeten sum konflikta interesov.
Semolič je pri tem prosil, naj konkretno povem, na koga mislim. Meni je bilo pri tem nerodno, saj mi ni šlo za kazanje s prstom na domnevne grešnike, ampak za opozorilo, da bi morali včasih veljati neki etični standardi tudi mimo tega, kar piše v zakonih. Da ja ne bi spletni in vaški obrekovalci dobili priliko za blatenje vsepovprek slovenskih ustanov v Italiji.
Nisem hotel povedati, na koga mislim, saj bi se občni zbor sprevrgel v nekaj, kar ni vredno občnega zbora neke kulturne ustanove. Je pa nekdo omenil Štefana Čoka. Od Semoliča ter Tanje Vessel smo dobili pomirjujočo vest, da je tržaški tajnik Demokratske stranke že odstopil s tajniškega mesta v odboru NŠK. Posnemanja vredno.
Seveda nisem mislil samo na Čoka, a tudi na Livia Semoliča. Počakal sem na konec občnega zbora in mu to tudi povedal. Mirno in kulturno sva razpravljala o tem. Tako je prav. Nobenih anonimnih spletnih klevet, a koristen pogovor.
Na konflikt interesov je med občnim zborom opozoril tudi Aleš Brecelj. Njegov poseg so menda nekateri razumeli kot frontalen napad na vse upravitelje NŠK, zato se je za trenutek zdelo, da razprava poteka o tem, ali so Strainova in sodelavci vredni zaupanja. A Brecelj je samo postavil nekaj vprašanj, tako kot so to kasneje storili še drugi.
Bil je, skratka, občni zbor vreden svojega imena: člani smo spraševali in upravitelji so odgovarjali. Oglašali so se člani, ki se spoznajo na raziskovalni svet, in taki, ki se spoznajo na številke. Ob vsem tem smo mi, navadni člani in obiskovalci, poslušali, razčiščevali svoje dvome in primerjali svoja mnenja. Ki so najbrž še vedno različna, ne pa tako oddaljena, kot bi bila brez živahne razprave.
Lepo je, da se je končalo s kozarcem pri ustih, ne pa z nožem v hrbtu - ali psovko na spletu.
Nekaj pomislekov seveda ostaja. Sandi Volk navsezadnje opozarja na svojo domnevno krivično odslovitev in slabo delo v prejšnjih letih. A hkrati govori o zaprtju Odseka za zgodovino, kar so pa na občnem zboru zanikali.
Pogovarjajmo se in tehtajmo argumente.
Bili so tudi drugi, a nadaljno naštevanje bi dodatno obremenilo sum proti meni, da lezem v zasebnost drugih.
Kaj se je zgodilo, da so se ob kozarcu sestali občasni ali večkratni "nasprotniki" v javnih in medijskih razpravah?
 |
| foto: wineislove.it |
Pravkar se je bil zaključil občni zbor Narodne in študijske knjižnice (NŠK). Vsi prej našteti smo njeni člani. Vsi smo od začetka do konca spremljali razmeroma dolgo zasedanje. In ko je bilo treba glasovati za proračun in predračun, se je (še enkrat) izkazalo, da vsi razmišljamo po svoje. Pavšič in Semolič sta na primer podprla poročilo upravnega odbora, Pahor se je vzdržal, jaz nisem glasoval. In kljub temu smo zmogli dobri dve uri in pol sedeti v isti dvorani, razpravljati in naposled celo skupaj pogasiti žejo.
Jutri bo najbrž v Primorskem dnevniku poročilo včerajšnjega občnega zbora. Tu bom zapisal samo nekaj utrinkov.
Predsednica Martina Strain in blagajničarka Tanja Vessel sta prebrali svoji poročili in obnovili delo upravnega odbora v zadnjem letu. Omenili sta tudi nekaj zamisli in načrtov za čas, ki še pride. Pri tem je za hip tekla beseda tudi o selitvi NŠK in njenega Odseka za zgodovino.
Ko je bil čas za razpravo, sem ju prosil, naj bolj podrobno povesta, kateri so nameni v zvezi z Narodnim domom pri Svetem Ivanu. Strainova je rekla, da natančnih načrtov še ni, a da bo del knjižnice (del arhiva, odsek) šel k Svetemu Ivanu, v Narodnem domu v Ulici Filzi pa bo neka nova čitalnica.
Takrat sem spomnil na peticijo, pod katero se je leta 2006 nabralo okrog 300 podpisov, da mora knjižnica ostati v središču Trsta, kar ni le stvar simbolike, ampak tudi praktične koristnosti. Strainova je mirno odgovorila, da se odbor dobro zaveda, kako pomembno je, da se čitalniška dejavnost odvija v Trstu, ne pa v predmestju.
Vprašal sem še, kdo bo zdaj vodil Odsek za zgodovino. Spet iskren odgovor: od upokojitve Milana Pahorja je minilo še premalo časa, da bi upravni odbor dobil novo, trajno rešitev.
Nato sem dregnil v najbolj občutljivo tkivo. Povedal sem, da si NŠK ne sme privoščiti, da bi bila na slabem glasu. Žal se tudi v povezavi z NŠK upravičeno ali neupravičeno večkrat omenja konflikt interesov. Člani upravnega odbora so namreč tudi strankarski aktivisti in/ali člani upravnih svetov nepremičninskih družb. Zato sem predlagal, naj na naslednjih volitvah ne kandidirajo taki, na katere bi lahko legel neprijeten sum konflikta interesov.
Semolič je pri tem prosil, naj konkretno povem, na koga mislim. Meni je bilo pri tem nerodno, saj mi ni šlo za kazanje s prstom na domnevne grešnike, ampak za opozorilo, da bi morali včasih veljati neki etični standardi tudi mimo tega, kar piše v zakonih. Da ja ne bi spletni in vaški obrekovalci dobili priliko za blatenje vsepovprek slovenskih ustanov v Italiji.
Nisem hotel povedati, na koga mislim, saj bi se občni zbor sprevrgel v nekaj, kar ni vredno občnega zbora neke kulturne ustanove. Je pa nekdo omenil Štefana Čoka. Od Semoliča ter Tanje Vessel smo dobili pomirjujočo vest, da je tržaški tajnik Demokratske stranke že odstopil s tajniškega mesta v odboru NŠK. Posnemanja vredno.
Seveda nisem mislil samo na Čoka, a tudi na Livia Semoliča. Počakal sem na konec občnega zbora in mu to tudi povedal. Mirno in kulturno sva razpravljala o tem. Tako je prav. Nobenih anonimnih spletnih klevet, a koristen pogovor.
Na konflikt interesov je med občnim zborom opozoril tudi Aleš Brecelj. Njegov poseg so menda nekateri razumeli kot frontalen napad na vse upravitelje NŠK, zato se je za trenutek zdelo, da razprava poteka o tem, ali so Strainova in sodelavci vredni zaupanja. A Brecelj je samo postavil nekaj vprašanj, tako kot so to kasneje storili še drugi.
Bil je, skratka, občni zbor vreden svojega imena: člani smo spraševali in upravitelji so odgovarjali. Oglašali so se člani, ki se spoznajo na raziskovalni svet, in taki, ki se spoznajo na številke. Ob vsem tem smo mi, navadni člani in obiskovalci, poslušali, razčiščevali svoje dvome in primerjali svoja mnenja. Ki so najbrž še vedno različna, ne pa tako oddaljena, kot bi bila brez živahne razprave.
Lepo je, da se je končalo s kozarcem pri ustih, ne pa z nožem v hrbtu - ali psovko na spletu.
Nekaj pomislekov seveda ostaja. Sandi Volk navsezadnje opozarja na svojo domnevno krivično odslovitev in slabo delo v prejšnjih letih. A hkrati govori o zaprtju Odseka za zgodovino, kar so pa na občnem zboru zanikali.
Pogovarjajmo se in tehtajmo argumente.
22.6.13
Luknjasta cesta k sosedu
Punca z Opčin pri Trstu je v sredo fotografirala nenavadno cestno obvestilo na več podlagah. Ko ta kolumna nastaja, je opozorilo še tam.
Na rumeni pravokotni tabli sta znaka za delo na cesti in za prepoved prometa v obe smeri. Pod njima z velikimi črkami piše »strada chiusa«, kar pomeni, da je cesta zaprta.
Je pa zanimivo, da so pod ta napis prilepili še obvestilo, tiskano na papirju. Na njem spet piše »strada chiusa«, temu italijanskemu napisu pa so dodali še slovenskega: »Zaprta cesta – Center Opčin.«
Do tu skoraj nič narobe. Razume se, da cesta ni prevozna. Edinole ni jasno, kaj je s centrom Opčin. Je ves center zaprt? Ali pa je zaprt zgolj cestni odsek do centra Opčin? Ali pa krajevna skupnost Center Opčin obvešča, da je cesta zaprta?
Saj niti ni tako pomembno v primerjavi s tem, kar sledi. Punco je namreč bržkone razdražil napis na pregradi, ki stoji pred tablo. V zgornji vrstici piše: »Lavori di asfaltatura OPICINA.« Kako bi se temu reklo v slovenščini, razkriva spodnja vrstica: »Asfaltiranje OPCINAH.«
Tako je. Ni čudnega, da je punca fotografijo tega – no ja, dvojezičnega – obvestila objavila na spletu in pripisala: »Slovnica ... Ah, ta neznanka!!!«
Seveda ne gre za preziranje jezikovnih norm. Za kaj pravzaprav gre?
V najboljšem primeru se je zgodilo naslednje. Med delavci, ki so postavili napis, ni bilo nikogar, ki bi znal slovensko. So se pa hvalevredno spomnili, da v Trstu živijo tudi Slovenci. Italijansko obvestilo so prevedli, kot so pač mislili, da je prav. In če je tako, potem je treba te delavce pohvaliti in jim dobrosrčno povedati, kako se pravilno sklanja in kam je treba postaviti strešico. Da bodo vedeli za takrat, ko bo recimo Jože Toporišič prišel na Opčine po kavo in zaboj zelenjave.
V najslabšem primeru pa se je zgodilo, kar se je že večkrat. Občina Trst se je spomnila na nadležno obvezo, da je treba cestne znake opremiti z dvojezičnimi napisi. Levosredinska uprava, ki je domnevno naklonjena Slovencem, še ni poskrbela za sistemsko rešitev, po kateri bi bili vsi cestni znaki brezhibno dvojezični. Zato je v naglici nastalo skrpucalo, ki ni nikomur v čast.
Ta zgodba ima vsekakor tudi spodbudno plat. Spakedranščina ni zbodla v oči zagretega nacionalista ali tečnega lektorja. Prizadela je Openko, ki ji je dostojanstvo slovenskega jezika očitno pri srcu. Pri mladem srcu.
Na rumeni pravokotni tabli sta znaka za delo na cesti in za prepoved prometa v obe smeri. Pod njima z velikimi črkami piše »strada chiusa«, kar pomeni, da je cesta zaprta.
Je pa zanimivo, da so pod ta napis prilepili še obvestilo, tiskano na papirju. Na njem spet piše »strada chiusa«, temu italijanskemu napisu pa so dodali še slovenskega: »Zaprta cesta – Center Opčin.«
Do tu skoraj nič narobe. Razume se, da cesta ni prevozna. Edinole ni jasno, kaj je s centrom Opčin. Je ves center zaprt? Ali pa je zaprt zgolj cestni odsek do centra Opčin? Ali pa krajevna skupnost Center Opčin obvešča, da je cesta zaprta?
Saj niti ni tako pomembno v primerjavi s tem, kar sledi. Punco je namreč bržkone razdražil napis na pregradi, ki stoji pred tablo. V zgornji vrstici piše: »Lavori di asfaltatura OPICINA.« Kako bi se temu reklo v slovenščini, razkriva spodnja vrstica: »Asfaltiranje OPCINAH.«
Tako je. Ni čudnega, da je punca fotografijo tega – no ja, dvojezičnega – obvestila objavila na spletu in pripisala: »Slovnica ... Ah, ta neznanka!!!«
Seveda ne gre za preziranje jezikovnih norm. Za kaj pravzaprav gre?
V najboljšem primeru se je zgodilo naslednje. Med delavci, ki so postavili napis, ni bilo nikogar, ki bi znal slovensko. So se pa hvalevredno spomnili, da v Trstu živijo tudi Slovenci. Italijansko obvestilo so prevedli, kot so pač mislili, da je prav. In če je tako, potem je treba te delavce pohvaliti in jim dobrosrčno povedati, kako se pravilno sklanja in kam je treba postaviti strešico. Da bodo vedeli za takrat, ko bo recimo Jože Toporišič prišel na Opčine po kavo in zaboj zelenjave.
V najslabšem primeru pa se je zgodilo, kar se je že večkrat. Občina Trst se je spomnila na nadležno obvezo, da je treba cestne znake opremiti z dvojezičnimi napisi. Levosredinska uprava, ki je domnevno naklonjena Slovencem, še ni poskrbela za sistemsko rešitev, po kateri bi bili vsi cestni znaki brezhibno dvojezični. Zato je v naglici nastalo skrpucalo, ki ni nikomur v čast.
Ta zgodba ima vsekakor tudi spodbudno plat. Spakedranščina ni zbodla v oči zagretega nacionalista ali tečnega lektorja. Prizadela je Openko, ki ji je dostojanstvo slovenskega jezika očitno pri srcu. Pri mladem srcu.
(Kapučino, Primorske novice, 21. 6. 2013)
11.6.13
Trst ni za nas
Knjiga(rna) jih ne briga. Slovenci na Tržaškem imajo pač svoje, čisto svoje zapovedane skrbi. Poleti Kraško ohcet, pozimi Kraški pust, novembra Martinovanje, spomladi dviganje mlajev ... Nič narobe. Na vseh teh praznikih se veselo pleše, poje in pije.
Žalostno je le to, da na seznamu zapovedanih slovenskih prireditev v Trstu ni nobene, ki bi bila res v Trstu. Zdi se, kot da se tržaški Slovenci otepajo urbanih ritualov in vsega, kar spada v mesto. Med sedišči v Slovenskem stalnem gledališču večkrat zeva praznina, tako kot tudi na večerih in okroglih mizah prizadevnega Društva slovenskih izobražencev ali levoliberalnega Slovenskega kluba. Tudi mladi se zbirajo v lokalih na podeželju, medtem ko so še njihovi starši zahajali v mestne pivnice, na zabave v Dijaški dom, na plese k Svetemu Ivanu ali v Montecchijevo ulico.
Tudi slovenskim medijem v Italiji se očitno zdi, da mestno dogajanje ni za Slovence. Lanskemu koncertu Brucea Springsteena so namenili nekaj dolžnostnih poročil, letošnji nastop skupine Green day pa so napovedali v kratkih vesteh. Za Gučo na Krasu pa je že drugače ...
Podobno je s slovensko civilno družbo. Številne organizacije sicer imajo svoje urade v mestu, a kaj ko je slovenščina v občinskih uradih komaj slišna ali vidna. Tudi Paritetni odbor je navsezadnje sprejel sklep, da ima slovenščina svojo domovinsko pravico v vaseh, ne pa tudi povsod v mestu.
Zato ne pretirano preseneča, da so knjižnica, knjigarna in založbe v težavah. Slovenci v Trstu so pač glasni in zavzeti negovalci tradicij in praznikov. Za urbano okolje in urbano kulturo pa jim ni pretirano mar. Razlaga, ki jo je večkrat slišati, je sociološko neoporečna: pač, po tržaških ulicah težko najdeš parkirni prostor.
No, a upanje, da ne bo vedno tako, obstaja. Konec prejšnjega tedna so maturanti imeli valete, ki se že dolgo odvijajo po kraških gostilnah. A dijaki liceja Franceta Prešerna so letošnjo valeto priredili v kavarni na Trgu Unità. V brk zapovedanim navadam in skromni količini parkirnih mest.
(Kapučino, Primorske novice, 7. 6. 2013)
Žalostno je le to, da na seznamu zapovedanih slovenskih prireditev v Trstu ni nobene, ki bi bila res v Trstu. Zdi se, kot da se tržaški Slovenci otepajo urbanih ritualov in vsega, kar spada v mesto. Med sedišči v Slovenskem stalnem gledališču večkrat zeva praznina, tako kot tudi na večerih in okroglih mizah prizadevnega Društva slovenskih izobražencev ali levoliberalnega Slovenskega kluba. Tudi mladi se zbirajo v lokalih na podeželju, medtem ko so še njihovi starši zahajali v mestne pivnice, na zabave v Dijaški dom, na plese k Svetemu Ivanu ali v Montecchijevo ulico.
Tudi slovenskim medijem v Italiji se očitno zdi, da mestno dogajanje ni za Slovence. Lanskemu koncertu Brucea Springsteena so namenili nekaj dolžnostnih poročil, letošnji nastop skupine Green day pa so napovedali v kratkih vesteh. Za Gučo na Krasu pa je že drugače ...
Podobno je s slovensko civilno družbo. Številne organizacije sicer imajo svoje urade v mestu, a kaj ko je slovenščina v občinskih uradih komaj slišna ali vidna. Tudi Paritetni odbor je navsezadnje sprejel sklep, da ima slovenščina svojo domovinsko pravico v vaseh, ne pa tudi povsod v mestu.
Zato ne pretirano preseneča, da so knjižnica, knjigarna in založbe v težavah. Slovenci v Trstu so pač glasni in zavzeti negovalci tradicij in praznikov. Za urbano okolje in urbano kulturo pa jim ni pretirano mar. Razlaga, ki jo je večkrat slišati, je sociološko neoporečna: pač, po tržaških ulicah težko najdeš parkirni prostor.
No, a upanje, da ne bo vedno tako, obstaja. Konec prejšnjega tedna so maturanti imeli valete, ki se že dolgo odvijajo po kraških gostilnah. A dijaki liceja Franceta Prešerna so letošnjo valeto priredili v kavarni na Trgu Unità. V brk zapovedanim navadam in skromni količini parkirnih mest.
(Kapučino, Primorske novice, 7. 6. 2013)
7.6.13
"Če kaj napišejo v slovenščini, so to le sporočila za zasebne namene"
Pisati in brati znamo domala vsi. Toda za izpolnjevanje bančnih obrazcev, za pisanje uradnih prošenj ali za razumevanje novinarskih besedil potrebujemo posebno jezikovno spretnost. Maja Mezgec je v svoji doktorski disertaciji preučila, v katerem jeziku gre Slovencem v Italiji lažje pri tovrstnih umskih naporih. Njena študija je pred kratkim izšla v knjigi z naslovom Funkcionalna pismenost v manjšinskem jeziku. Izdala jo je univerzitetna založba Annales, njena sozaložnika pa sta Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem in Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu. Predstavili so jo že na obeh straneh meje.
> Kaj sploh pomeni funkcionalna pismenost?
“Danes v bistvu naj bi bili vsi pismeni. Problem ni več zmožnost kodiranja in dekodiranja informacij v pisni obliki, ampak upravljanje in uporaba teh informacij, ki jih je v sodobni družbi vedno več. To je funkcionalna pismenost. Potrebuješ jo za preživetje, delovanje in razvoj v današnji družbi znanja. Če hočeš 'funkcionirati' v tem svetu, kjer je toliko gradiva v pisni obliki, moraš znati uporabljati in upravljati vse te informacije. Funkcionalna pismenost je obenem tudi izhodišče za vseživljenjsko učenje. Mene je zanimalo, v kolikšni meri smo Slovenci v Italiji 'samostojni'; ne gre zgolj za ohranjanje slovenščine, gre se za razvoj posameznika v slovenskem jeziku.”
> Kaj ste torej ugotavljali?
“Postavila sem problem, koliko so Slovenci v Italiji zmožni 'funkcionirati' v slovenskem jeziku v primerjavi z italijanskim. Predvsem me je zanimalo, kako se te možnosti ohranjajo oz. razvijajo več let po končanem šolanju. V bistvu sem preverjala dvoje. S testnim instrumentarijem v slovenščini so posamezniki reševali različne vaje, s katerimi sem ugotavljala zmožnost razumevanja informacij v krajših besedilih, kot so navodila, krajši članki, preglednice, statistični podatki, preprosti obrazci ... Na koncu pa sem vsem postavila vprašanje, ali bi vajo lažje reševali v italijanščini. V bistvu sem merila, kako so te jezikovne kompetence uravnotežene med italijanskim in slovenskim jezikom.”
> Kaj ste ugotovili?
“Kot sem navedla v hipotezi, so pisne kompetence neuravnovešene v prid italijanskega jezika. Preučila sem, kateri dejavniki vplivajo na to: jezikovni oz. narodnostni izvor, bralne prakse, pisne prakse, raba jezika na delovnem mestu itd.”
> Pri kom ste to ugotavljali?
“Testirala sem dve skupini: maturante na slovenskih višjih srednjih šolah v Italiji in odrasle ljudi, ki živijo v narodnostno mešanem okolju in imajo isto stopnjo izobrazbe.”
> Pri vseh statističnih raziskavah med Slovenci v Italiji je problematična izbira vzorca. Kako ste se ravnali pri svoji študiji?
“V zamejstvu nimamo slučajnostnih vzorcev, ker pač ne obstaja seznam slovenskega prebivalstva v Italiji. Pri maturantih sem zato zajela vse maturante na slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem, pri odraslih pa sem se držala teritorialnega ključa.”
> In ste izbrali Škedenj. Zakaj?
“Izbrala sem okolje, ki je narodnostno mešano. Torej področje, ki naj bi bilo bolj izpostavljeno vplivu italijanščine, v določeni meri pa ohranja še poteze vaškega načina življenja. Zato sem se odločila za to predmestje Trsta. Anketirala sem vsekakor le tiste, ki so maturirali na šolah s slovenskim učnim jezikom. Majda Kaučič Baša je na predstavitvi knjige dejala, da je iz tega nastala optimistična slika. Testirala sem namreč samo tiste, ki imajo najvišjo možno stopnjo izobrazbe v slovenskem jeziku.
> Kakorkoli, anketiranci pravijo, da bi v glavnem vaje lažje reševali v italijanščini. Je to posledica dejstva, da Slovenci v Italiji nimajo veliko možnosti, da bi slovenščino uporabljali v vsakodnevnih okoliščinah? Recimo v uradih, na avtobusu, v trgovini, na pošti ...
“Funkcionalna pismenost je povezana z vseživljenjskim učenjem. Gre za kompetence, ki jih osvajaš skozi celo življenje. Se pravi, sproti razvijaš določene pisne kompetence, ker od tebe to zahteva okolje. Če živiš v okolju, kjer se vse dogaja pretežno v italijanščini, potem težko razvijaš te sposobnosti tudi v slovenščini. V svoji raziskavi sem ugotovila, da je izpolnjevanje obrazcev problem. Vsi bi raje reševali v italijanščini. Tako je tudi pri tvorjenju besedil, kot so recimo prošnja za zaposlitev ali čestitke za objavo v časopisu. To bi vsi lažje reševali v italijanščini. Težava ni v branju, ampak v pisanju. Slovencem v Italiji manjka produktivna plat; če kaj napišejo v slovenščini, so to pretežno sporočila za zasebne namene.”
> Slovenci v Italiji torej uradna sporočila lažje napišejo v italijanščini?
“Ja. Je pa zanimivo, da je pri bralnih kompetencah drugače. Mladi, ki veliko berejo so celo navedli, da lažje berejo v slovenščini kot pa v italijanščini. Pri testnih rezultatih ni bilo tako izrazite razlike glede na jezikovni in narodni izvor. Se pravi, da pri reševanju testnih vaj maturanti s slovenskimi starši niso bili bistveno boljši od maturantov iz mešanih ali italijanskih družin.”
> Se pravi, da dijaki s slovenskimi starši niso nujno bolj vešči uporabe slovenščine kot pa dijaki z neslovenskimi starši ...
“Rezultati maturantov iz neslovenskih družin so nekoliko slabši, ampak s statističnega vidika ta razlika ni tako opazna. Bolj pomembne razlike nastanejo zaradi bralnih navad.”
> Lahko torej sklepamo, da o boljši funkcionalni pismenosti ne odloča pogovorni jezik v družini?
“V tej študiji se je izkazalo, da jezik, ki ga govoriš v družini, ni tako pomemben za razvoj funkcionalne pismenosti kot pa to, koliko ta jezik uporabljaš izven zasebnega življenja. Pri mladih odločajo predvsem bralne navade. Pri odraslih pa je pomembno, kako pogosto pišejo v slovenščini; tudi pri opravljanju delovnih zadolžitev, recimo.”
> Vera Tuta Ban je za 7. val v reportaži o Slavističnem društvu Trst-Gorica-Videm povedala, da se obvladanje slovenščine med Slovenci v Italiji nezadržno slabša, saj zaradi krize slovenske ustanove zaposlujejo vse manj ljudi. Vedno manj je torej takih, ki bi slovenščino uporabljali tudi v službi. Bi se strinjali?
“Gotovo. Pisne kompetence z neuporabo okrnijo. Če v delovni sferi ne uporabljaš jezika, se njegova uporaba dejansko zreducira zgolj na zasebni stik s sorodniki ali prijatelji, v društvu ... Imam prijatelje, ki so zaključili višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom in so zdaj zaposleni v italijanskem okolju. Ob izidu te knjige so mi priznali, da jim je včasih nerodno pisati v slovenščini. Ker v slovenščini sploh več ne pišejo. V italijanščini jim gre lažje.”
> Je bilo vedno tako? Lahko na podlagi svoje študije poveste, kako se je spremenila funkcionalna pismenost v času?
“Težko. To je namreč prva taka študija. Zanimiv podatek se mi vsekakor zdi, da so mestoma rezultati nekoliko boljši pri tistih, ki živijo v manjših občinah, kjer uradi dejansko delujejo dvojezično.”
> Sociolingvistka Majda Kaučič Baša trdi, da se bo slovenščina v zamejstvu ohranila samo v primeru, da bo imela v javnosti enak status, kot ga ima italijanščina ...
“Znanstveniki, ki so raziskovali funkcionalno pismenost, so dejali, da je ta premo sorazmerna z razvojem družbe in da se vzporedno z razvojem družbe višajo tudi standardi pismenosti. Jaz sem v svoji sklepni misli napisala, da v manjšinski stvarnosti obstaja premo sorazmerje med razvojem manjšine in funkcionalno pismenostjo v manjšinskem jeziku. Če imaš zajamčeno možnost rabe slovenščine v vseh okoljih, potem tudi razviješ jezikovne kompetence. Vprašanje je zdaj to, kaj bi bilo, če bi imeli možnost rabe slovenščine v vseh okoljih ... Bi bili sploh zmožni uporabljati slovenščino povsod? Smo na to pripravljeni?”
> In odgovor je?
(se nasmehne) “Recimo, da še malo pešamo ... Pač, Slovenci v Italiji še nismo imeli možnosti, da bi razvijali tovrstne jezikovne kompetence.”
> Vaša kolegica na SLORI-ju Norina Bogatec je potožila, da raziskave inštituta večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Po objavi izsledkov se v manjšini nič ne premakne. Ali za svojo študijo pričakujete boljšo usodo?
“Upanje seveda je. Naloga nas raziskovalcev je, da določene problematike osvetlimo z drugačnega vidika. S tem spodbudimo določena razmišljanja in soočanje. Jaz sem k temu vprašanju pristopila predvsem z andragoškega vidika, se pravi, da me je zanimal vidik vseživljenjskega učenja. Želimo si, da bi bili izsledki raziskav upoštevani, čeprav dejansko ni vedno tako.”
> Komu bi to knjigo položili na mizo?
“Distribucijo bo SLORI začel v kratkem. Vsekakor jo nameravamo poslati vsem vodilnim predstavnikom ...”
> V manjšini?
“Da, a dostavili jo bomo še v Slovenijo, tudi pristojnim službam za Slovence v zamejstvu. Mislim, da jezikovna politika in jezikovno načrtovanje zahtevata globlji razmislek in koordiniran nastop različnih subjektov. To predvsem zaradi številnih spremenjenih okoliščin. A žal v manjšini nismo nikoli namensko razvijali nobene jezikovne politike.”
(Primorske novice, 31. 5. 2013)
> Kaj sploh pomeni funkcionalna pismenost?
“Danes v bistvu naj bi bili vsi pismeni. Problem ni več zmožnost kodiranja in dekodiranja informacij v pisni obliki, ampak upravljanje in uporaba teh informacij, ki jih je v sodobni družbi vedno več. To je funkcionalna pismenost. Potrebuješ jo za preživetje, delovanje in razvoj v današnji družbi znanja. Če hočeš 'funkcionirati' v tem svetu, kjer je toliko gradiva v pisni obliki, moraš znati uporabljati in upravljati vse te informacije. Funkcionalna pismenost je obenem tudi izhodišče za vseživljenjsko učenje. Mene je zanimalo, v kolikšni meri smo Slovenci v Italiji 'samostojni'; ne gre zgolj za ohranjanje slovenščine, gre se za razvoj posameznika v slovenskem jeziku.”
> Kaj ste torej ugotavljali?
“Postavila sem problem, koliko so Slovenci v Italiji zmožni 'funkcionirati' v slovenskem jeziku v primerjavi z italijanskim. Predvsem me je zanimalo, kako se te možnosti ohranjajo oz. razvijajo več let po končanem šolanju. V bistvu sem preverjala dvoje. S testnim instrumentarijem v slovenščini so posamezniki reševali različne vaje, s katerimi sem ugotavljala zmožnost razumevanja informacij v krajših besedilih, kot so navodila, krajši članki, preglednice, statistični podatki, preprosti obrazci ... Na koncu pa sem vsem postavila vprašanje, ali bi vajo lažje reševali v italijanščini. V bistvu sem merila, kako so te jezikovne kompetence uravnotežene med italijanskim in slovenskim jezikom.”
> Kaj ste ugotovili?
“Kot sem navedla v hipotezi, so pisne kompetence neuravnovešene v prid italijanskega jezika. Preučila sem, kateri dejavniki vplivajo na to: jezikovni oz. narodnostni izvor, bralne prakse, pisne prakse, raba jezika na delovnem mestu itd.”
> Pri kom ste to ugotavljali?
“Testirala sem dve skupini: maturante na slovenskih višjih srednjih šolah v Italiji in odrasle ljudi, ki živijo v narodnostno mešanem okolju in imajo isto stopnjo izobrazbe.”
> Pri vseh statističnih raziskavah med Slovenci v Italiji je problematična izbira vzorca. Kako ste se ravnali pri svoji študiji?
“V zamejstvu nimamo slučajnostnih vzorcev, ker pač ne obstaja seznam slovenskega prebivalstva v Italiji. Pri maturantih sem zato zajela vse maturante na slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem, pri odraslih pa sem se držala teritorialnega ključa.”
> In ste izbrali Škedenj. Zakaj?
“Izbrala sem okolje, ki je narodnostno mešano. Torej področje, ki naj bi bilo bolj izpostavljeno vplivu italijanščine, v določeni meri pa ohranja še poteze vaškega načina življenja. Zato sem se odločila za to predmestje Trsta. Anketirala sem vsekakor le tiste, ki so maturirali na šolah s slovenskim učnim jezikom. Majda Kaučič Baša je na predstavitvi knjige dejala, da je iz tega nastala optimistična slika. Testirala sem namreč samo tiste, ki imajo najvišjo možno stopnjo izobrazbe v slovenskem jeziku.
> Kakorkoli, anketiranci pravijo, da bi v glavnem vaje lažje reševali v italijanščini. Je to posledica dejstva, da Slovenci v Italiji nimajo veliko možnosti, da bi slovenščino uporabljali v vsakodnevnih okoliščinah? Recimo v uradih, na avtobusu, v trgovini, na pošti ...
“Funkcionalna pismenost je povezana z vseživljenjskim učenjem. Gre za kompetence, ki jih osvajaš skozi celo življenje. Se pravi, sproti razvijaš določene pisne kompetence, ker od tebe to zahteva okolje. Če živiš v okolju, kjer se vse dogaja pretežno v italijanščini, potem težko razvijaš te sposobnosti tudi v slovenščini. V svoji raziskavi sem ugotovila, da je izpolnjevanje obrazcev problem. Vsi bi raje reševali v italijanščini. Tako je tudi pri tvorjenju besedil, kot so recimo prošnja za zaposlitev ali čestitke za objavo v časopisu. To bi vsi lažje reševali v italijanščini. Težava ni v branju, ampak v pisanju. Slovencem v Italiji manjka produktivna plat; če kaj napišejo v slovenščini, so to pretežno sporočila za zasebne namene.”
> Slovenci v Italiji torej uradna sporočila lažje napišejo v italijanščini?
“Ja. Je pa zanimivo, da je pri bralnih kompetencah drugače. Mladi, ki veliko berejo so celo navedli, da lažje berejo v slovenščini kot pa v italijanščini. Pri testnih rezultatih ni bilo tako izrazite razlike glede na jezikovni in narodni izvor. Se pravi, da pri reševanju testnih vaj maturanti s slovenskimi starši niso bili bistveno boljši od maturantov iz mešanih ali italijanskih družin.”
> Se pravi, da dijaki s slovenskimi starši niso nujno bolj vešči uporabe slovenščine kot pa dijaki z neslovenskimi starši ...
“Rezultati maturantov iz neslovenskih družin so nekoliko slabši, ampak s statističnega vidika ta razlika ni tako opazna. Bolj pomembne razlike nastanejo zaradi bralnih navad.”
> Lahko torej sklepamo, da o boljši funkcionalni pismenosti ne odloča pogovorni jezik v družini?
“V tej študiji se je izkazalo, da jezik, ki ga govoriš v družini, ni tako pomemben za razvoj funkcionalne pismenosti kot pa to, koliko ta jezik uporabljaš izven zasebnega življenja. Pri mladih odločajo predvsem bralne navade. Pri odraslih pa je pomembno, kako pogosto pišejo v slovenščini; tudi pri opravljanju delovnih zadolžitev, recimo.”
> Vera Tuta Ban je za 7. val v reportaži o Slavističnem društvu Trst-Gorica-Videm povedala, da se obvladanje slovenščine med Slovenci v Italiji nezadržno slabša, saj zaradi krize slovenske ustanove zaposlujejo vse manj ljudi. Vedno manj je torej takih, ki bi slovenščino uporabljali tudi v službi. Bi se strinjali?
“Gotovo. Pisne kompetence z neuporabo okrnijo. Če v delovni sferi ne uporabljaš jezika, se njegova uporaba dejansko zreducira zgolj na zasebni stik s sorodniki ali prijatelji, v društvu ... Imam prijatelje, ki so zaključili višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom in so zdaj zaposleni v italijanskem okolju. Ob izidu te knjige so mi priznali, da jim je včasih nerodno pisati v slovenščini. Ker v slovenščini sploh več ne pišejo. V italijanščini jim gre lažje.”
> Je bilo vedno tako? Lahko na podlagi svoje študije poveste, kako se je spremenila funkcionalna pismenost v času?
“Težko. To je namreč prva taka študija. Zanimiv podatek se mi vsekakor zdi, da so mestoma rezultati nekoliko boljši pri tistih, ki živijo v manjših občinah, kjer uradi dejansko delujejo dvojezično.”
> Sociolingvistka Majda Kaučič Baša trdi, da se bo slovenščina v zamejstvu ohranila samo v primeru, da bo imela v javnosti enak status, kot ga ima italijanščina ...
“Znanstveniki, ki so raziskovali funkcionalno pismenost, so dejali, da je ta premo sorazmerna z razvojem družbe in da se vzporedno z razvojem družbe višajo tudi standardi pismenosti. Jaz sem v svoji sklepni misli napisala, da v manjšinski stvarnosti obstaja premo sorazmerje med razvojem manjšine in funkcionalno pismenostjo v manjšinskem jeziku. Če imaš zajamčeno možnost rabe slovenščine v vseh okoljih, potem tudi razviješ jezikovne kompetence. Vprašanje je zdaj to, kaj bi bilo, če bi imeli možnost rabe slovenščine v vseh okoljih ... Bi bili sploh zmožni uporabljati slovenščino povsod? Smo na to pripravljeni?”
> In odgovor je?
(se nasmehne) “Recimo, da še malo pešamo ... Pač, Slovenci v Italiji še nismo imeli možnosti, da bi razvijali tovrstne jezikovne kompetence.”
> Vaša kolegica na SLORI-ju Norina Bogatec je potožila, da raziskave inštituta večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Po objavi izsledkov se v manjšini nič ne premakne. Ali za svojo študijo pričakujete boljšo usodo?
“Upanje seveda je. Naloga nas raziskovalcev je, da določene problematike osvetlimo z drugačnega vidika. S tem spodbudimo določena razmišljanja in soočanje. Jaz sem k temu vprašanju pristopila predvsem z andragoškega vidika, se pravi, da me je zanimal vidik vseživljenjskega učenja. Želimo si, da bi bili izsledki raziskav upoštevani, čeprav dejansko ni vedno tako.”
> Komu bi to knjigo položili na mizo?
“Distribucijo bo SLORI začel v kratkem. Vsekakor jo nameravamo poslati vsem vodilnim predstavnikom ...”
> V manjšini?
“Da, a dostavili jo bomo še v Slovenijo, tudi pristojnim službam za Slovence v zamejstvu. Mislim, da jezikovna politika in jezikovno načrtovanje zahtevata globlji razmislek in koordiniran nastop različnih subjektov. To predvsem zaradi številnih spremenjenih okoliščin. A žal v manjšini nismo nikoli namensko razvijali nobene jezikovne politike.”
(Primorske novice, 31. 5. 2013)
26.5.13
Giro
Kultura in šport se navadno ne srečata. Živita ločeno v svojih objektih in s svojimi subjekti. Kljub temu mnogo ljudi polni svoj teden z enim in drugim. Lahko si predstavljamo, kako je v mnogih družinah petkov večer namenjen gledališču, sobotno popoldne pa tekmi.
A čeprav imata kultura in šport veliko skupnih prijateljev (grše rečeno odjemalcev, lepše rečeno navdušencev), je skupnih točk malo. Tudi v časopisih sta kultura in šport narazen. Še sporočanjski slog je različen. Poročila o športnih tekmah so večkrat nujno jedernata in šablonska, medtem ko recenzije koncertov, knjig ali predstav terjajo temeljit avtorjev razmislek in primerno izbrano izrazje.
So pa primeri, ko se čar športa in lepota kulture pomešata. Giro d'Italia, tritedenska kolesarka dirka po Italiji, ni zgolj športno tekmovanje. Udeleženci po dolgem in počez prekolesarijo Italijo ter švigajo mimo njenih znamenitosti. Letos so na primer štartali pod Vezuvom, nadaljevali po Sorentinski obali, obiskali Firence, se dotaknili slovenske meje in zdaj sopihajo sredi Alp.
Prejšnjo soboto so junaki Gira v mrazu in snegu potiskali na pedale po strmih ovinkih piemontskih hribov. Spačeni obrazi ozeblih kolesarjev so športni prireditvi dali epsko razsežnost. Giro je zato že spet – tako kot tudi francoska različica Tour – postal roman ali kar saga. In ni čudnega, da je ta šport navdihnil mnogo umetniških stvaritev. Tudi nehote. Italijanski mojster športnega žurnalizma Gianni Mura je z reportažami o kolesarskih dirkah nenačrtovano ustvaril nov leposlovni žanr.
Ima pa kolesarstvo tudi svoj temni madež – prekleta poživila, ki romanesknemu športu jemljejo ugled. A navsezadnje se tudi v kulturi večkrat spozabijo, ko ustvarjajo zgolj po okusu trga ali ko kadrujejo po političnem ključu.
Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine ima od srede novega predsednika. Sliši se spodbudno, da bo to tržaški Slovenec. A žal uglajeni Miloš Budin novega položaja ni prevzel zaradi gledaliških izkušenj. V njegovem življenjepisu izstopata zlasti politična kariera v Rimu in pripadnost stranki, ki je ta čas na oblasti v Furlaniji Julijski krajini in v Občini Trst.
A tako pač je. Tako kot kolesarji ne zmorejo zgolj s svojimi močmi, tudi kultura poišče pomoč pri politikih.
A čeprav imata kultura in šport veliko skupnih prijateljev (grše rečeno odjemalcev, lepše rečeno navdušencev), je skupnih točk malo. Tudi v časopisih sta kultura in šport narazen. Še sporočanjski slog je različen. Poročila o športnih tekmah so večkrat nujno jedernata in šablonska, medtem ko recenzije koncertov, knjig ali predstav terjajo temeljit avtorjev razmislek in primerno izbrano izrazje.
So pa primeri, ko se čar športa in lepota kulture pomešata. Giro d'Italia, tritedenska kolesarka dirka po Italiji, ni zgolj športno tekmovanje. Udeleženci po dolgem in počez prekolesarijo Italijo ter švigajo mimo njenih znamenitosti. Letos so na primer štartali pod Vezuvom, nadaljevali po Sorentinski obali, obiskali Firence, se dotaknili slovenske meje in zdaj sopihajo sredi Alp.
Prejšnjo soboto so junaki Gira v mrazu in snegu potiskali na pedale po strmih ovinkih piemontskih hribov. Spačeni obrazi ozeblih kolesarjev so športni prireditvi dali epsko razsežnost. Giro je zato že spet – tako kot tudi francoska različica Tour – postal roman ali kar saga. In ni čudnega, da je ta šport navdihnil mnogo umetniških stvaritev. Tudi nehote. Italijanski mojster športnega žurnalizma Gianni Mura je z reportažami o kolesarskih dirkah nenačrtovano ustvaril nov leposlovni žanr.
Ima pa kolesarstvo tudi svoj temni madež – prekleta poživila, ki romanesknemu športu jemljejo ugled. A navsezadnje se tudi v kulturi večkrat spozabijo, ko ustvarjajo zgolj po okusu trga ali ko kadrujejo po političnem ključu.
Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine ima od srede novega predsednika. Sliši se spodbudno, da bo to tržaški Slovenec. A žal uglajeni Miloš Budin novega položaja ni prevzel zaradi gledaliških izkušenj. V njegovem življenjepisu izstopata zlasti politična kariera v Rimu in pripadnost stranki, ki je ta čas na oblasti v Furlaniji Julijski krajini in v Občini Trst.
A tako pač je. Tako kot kolesarji ne zmorejo zgolj s svojimi močmi, tudi kultura poišče pomoč pri politikih.
(Kapučino, Primorske novice, 24. 5. 2013)
18.5.13
Če živiš v Trstu, je lahko bolje že na drugi strani zaliva
Spuščeni železni roloji so simbol konca neke dobe. V Filzijevi ulici sredi Trsta je nekoč imela svoj sedež Tržaška kreditna banka (TKB), ki je neposredno ali s kreditiranjem podjetij omogočala Slovencem v Italiji, da so množično in hitro našli zaposlitev. Toda banke že skoraj 20 let ni več in tudi njen prevzemnik, Banca Antonveneta, se je konec aprila izselil.
 |
| Suhoparno sporočilo o ukinitvi bankomata Banke Antonvenete na Ulici Filzi |
Izselitev je zadnja leta vse pogostejša beseda. Po statističnih ugotovitvah v zadnjem času vse več Slovencev poišče zanesljivejšo zaposlitev in lepše življenje na tujem.
Izseljevanje rase tudi v Italiji. Pred dvema tednoma so italijanski mediji s precejšnjim poudarkom povzeli poročilo nemškega statističnega urada, ki je zabeležil sunkovit porast števila italijanskih priseljencev. V letu 2012 je menda 12.000 Italijanov med 18. in 30. letom starosti odšlo v Nemčijo, kar je primerljivo s petdesetimi in šestdesetimi leti, ko je nemška industrija privabljala mnoge delavce z Apeninskega polotoka.
Tudi Slovenci v Italiji iščejo srečo na tujem. “Mislim, da je bilo za starejše generacije gotovo lažje dobiti zaposlitev v zamejskih podjetjih, tudi ker jih je bilo na našem ozemlju več, ne samo zamejskih,” meni 31-letni Matjaž Pečar, ki se je iz Lonjerja pri Trstu preselil daleč na sever. “Dansko sem izbral, ker sem tam dobil zaposlitev,” utemeljuje svojo odločitev. “Našel sem delo v turističnem podjetju v Kopenhagnu. Tam sem pred tem že preživel eno leto kot Erasmusov študent.”
Pečar zdaj spet živi v Lonjerju, a stika s severno Evropo ni prekinil: “Sedaj imam svoje malo podjetje v Sežani. Še vedno se ukvarjam s turizmom, promocijo in marketingom, sodelujem tudi s skandinavskimi državami, kar sem delal tudi prej.”
Tovrstnih podjetniških dejavnosti je bilo med Slovenci v Italiji še pred dvajsetimi leti prav gotovo veliko manj. T. i. zamejsko gospodarstvo je oskrbovalo številne družine. Le v osrednji banki in uvozno-izvoznih ter špediterskih podjetjih je bilo na tisoče delovnih mest. Danes je slika precej drugačna. Precej podjetij, kar jih je še ostalo iz časa debelih krav, je v težavah, o čemer tu pa tam poročajo slovenski mediji v Italiji. V zadnjih letih so zabredla v težave špediterska, tiskarska, medijska, finančna, medicinska in nepremičninska podjetja. “Najbrž sta tržaško in goriško področje začeli postajati ekonomsko manj zanimivi že po padcu Jugoslavije, še bolj pa po vstopu Slovenije v Evropsko unijo,” meni Pečar.
Spremembe ob slovensko-italijanski meji so torej zatrle lep del nekdanjih gospodarskih dejavnosti. Zaradi svetovne krize in drugih vzrokov pa se na Tržaškem in Goriškem ne rojevajo nove priložnosti. 29-letna Jana Jaklič iz Slivnega na Tržaškem krasu priznava, da je šla od doma predvsem zaradi “krize in pomanjkanja delovnih mest na domačem območju”.
Diplomirala je na Visoki šoli za tolmače in prevajalce v Trstu, zdaj pa živi na severu Italije v mestecu Ispra blizu Vareseja. Tam ima namreč urade Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC), kjer je Jakličeva dobila zaposlitev. Je pa zanimivo, da med razlogi za svojo odločitev poleg želje po delu v zanimivem okolju navaja tudi željo po samostojnosti. “Če bi delala v okolici doma, se zaradi cene najemnin ne bi mogla odseliti od staršev,” utemeljuje Jakličeva.
Trst in njegova okolica torej z več vidikov nista kraj za mlade. Po facebooku smo izsledili več Slovencev iz Italije, ki so ta čas v tujini. Nekateri so začasno ali trajno zapustili Trst, ker so jim selitev na tuje predlagala velika podjetja (zlasti zavarovalniška), mnogim pa se zdi, da je pot v druge države EU v danih razmerah najbolj pametna odločitev.
Cristina Schart, ki je pred dobrim mesecem diplomirala na univerzi Milano-Bicocca, ni dolgo pomišljala. Prišla je v Trst, proslavila diplomo in kmalu odletela v Brighton. “V glavnem zato, da bi izboljšala jezik in dobila zaposlitev poleti,” pravi.
Bi pa bilo napačno misliti, da so mladi Slovenci v Italiji povsem brez perspektiv. Nekaterim še vedno uspe dobiti zaposlitev v slovenskih zadružnih bankah ali v gospodarskih podjetjih pod okriljem finančne družbe KB 1909. Ne nazadnje pa je odlično obvladanje dveh jezikov še vedno prednost.
Zanimiva je izkušnja Mateje Prašelj, ki je pred tremi leti maturirala na italijanskem pomorskem zavodu v Trstu: “Poslala sem svoj življenjepis podjetju v Trstu, in ko so na razgovoru spoznali, da govorim slovensko, so me vprašali, če bi se bila pripravljena zaposliti v njihovi podružnici v Kopru.” Ponudbo je sprejela in zdi se, da ji ni žal. Vzrok tiči v stari tržaški hibi. “V koprskem pristanišču je bistveno več dela kot v tržaškem,” pravi Prašljeva.
Mnogi bodo težko verjeli, a včasih ni treba iti čez ocean. Če živiš v Trstu, je lahko bolje že na drugi strani zaliva.
(Primorske novice, 7. val, 17. 5. 2013)
15.5.13
Dober novinar je svobodomiseln, brez predsodkov in spoštuje ljudi
Poročilo Metke Šinigoj o ponedeljkovem srečanju v Društvu slovenskih izobražencev. Primorski dnevnik, 15. 5. 2013.
 |
| Foto Kroma |
Oba druži enaka univerzitetna pot - študij novinarstva v Ljubljani, kar je za novinarje prej izjema kot ustaljena praksa. Prav tako sta oba zaposlena v matični državi, prvi v Ljubljani, drugi v Kopru. Medtem ko je starejši začel odkrivati svoj talent s pisanjem člankov za mladinsko prilogo Rast in skavtsko glasilo Jambor, je leto mlajši novinar preizkušal svoje danosti s piskajočim glasom, z neizkušenostjo, z baterijo, veliko kot nahrbtnik, a tudi z velikim veseljem, že pri štirinajstih letih za prenos Jadranovih tekem za Radio Opčine. Slednji je začel pisati že v petem razredu osnovne šole, »za glasilo, ki je imelo redne in zveste bralce: bral ga je sošolec Niko Štokelj«, je ironično izjavil Peter Verč.
Tokratni večer v Peterlinovi dvorani je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s Slovenskim klubom. Z mladima gostoma, Petrom Verčem in Andrejem Černicem pa je vodila pogovor Poljanka Dolhar.
Andrej Černic živi med Doberdobom in Ljubljano. V novinarske vode je stopil leta 2002 v goriški redakciji Novega glasa, njegova prva ljubezen v novinarstvu pa je bil šport. Danes je sodelavec ljubljanskega tednika Reporter, Novega glasa in Primorskega dnevnika ter dopisnik za tiskovno agencijo Ansa. Leta 2011 je prejel nagrado Simona Cigana za kategorijo raziskovalnega novinarstva.
Medtem ko je Černic mnenja, da se novinarstva naučiš na terenu, ker dobiš na univerzi le napotke, ki pa ne držijo pri vseh medijih, se Verč s tem ne strinja. Sam pravi, da »novinarstvo ni poklic, ampak profesija. Zavedati se moraš, katero orodje ali orožje imaš v rokah in koliko je to nevarno. Na univerzi se naučiš teorij iz družboslovnih ved, ki so koristne, da se zavedaš zlorab in skušnjav tega poklica.« Vsekakor sta si glede lastnosti, ki jih mora imeti dober novinar, oba istega mnenja: biti mora svobodomiseln, brez predsodkov in mora spoštovati vse ljudi, ne glede na to, kaj delajo. Da pa mora biti pošten je itak samoumevno.
V teku večera je prišlo na dan veliko zanimivih informacij in mnenj mladih novinarjev. Medtem ko je Černic gostobesedno nanizal kar nekaj anekdot v zvezi s svojim delom v Ljubljani oziroma kako gledajo na zamejca, je Verč odgovarjal kratko in bolj direktno, a obenem hudomušno in ironično. Pogovor je tekel o vzornikih tako na slovenski kot italijanski ravni, o prispevkih oziroma člankih, na katere sta še posebej ponosna in pa o razlikah med slovenskimi in italijanskimi mediji.
Černic se je po študiju v Ljubljani zaposlil pri Reporterju, medtem ko je Verč moral izbrati med dobro plačanim delom pogodbenega novinarja zlasti za televizijo, kar bi pomenilo nadaljevati s športnim angažmajem, kot je to počel zadnjih petnajst let in biti nezadovoljen, ali pa se odločiti za slabšo plačo in delati nekaj, kar ga radosti. Izbral je drugo možnost, piše za Primorske novice in druge medije, živi svobodno umetniško življenje in mu zaenkrat to ustreza. Od Društva slovenskih novinarjev je prejel nagrado zaradi svoje nepopustljivosti in nepristranskosti.
Kar se tiče naših medijev, je Andrej Černic dejal, da »je težko pisati kritično, ker smo majhna skupnost«, Peter Verč je še dodal, da »mediji niso taki, kot bi lahko bili, zaradi pristranskosti in očitnih konfliktov interesov«. Kritična točka je predvsem ta, da se v medijih ne zavedajo sprememb. Poleg tega je pomembna kakovost, saj pri nas zaposlijo ljudi po političnem ključu ali zaradi poznanstev. Če bi povsod imeli sposobne ljudi, ne bi bilo treba racionalizacije. (met)
7.5.13
Rekel mi je, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka
Odnos med očetom in hčerko je zamolčana plat v knjigi Tigrova sled. V njej je Dorče Sardoč (1898–1988) opisal delovanje Slovencev pod fašizmom, svojo konfinacijo na Lipariju, drugi tržaški proces, zapor na otoku Santo Stefano in konec vojne. O zasebnem življenju je komaj kakšna beseda. A junaški tigrovski voditelj je bil tudi oče, pa čeprav so bili zanj principi pomembnejši od hčerkinih želja.
Vera Sardoč je kljub temu svojega očeta, ki mu pravi tatek, imela zelo rada. Ko to prizna na svojem domu v Trstu, za trenutek obmolkne in doda: »Mislim, da je tudi on mene imel rad.«
Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Ničesar ne obžaluje, mu je pa žal za čas, ki ga ni mogel preživeti z družino. Bi to veljalo tudi za vašega očeta?
Gotovo ne. Ko je prišel iz konfinacije (decembra 1932, op. ur.), se je njegova zveza z mojo mamo že začela krhati. Oba sta bila takrat brezposelna. Mama je prav zaradi tatekovega delovanja izgubila službo v zavarovalniškem zavodu, kjer je delala 11 let. Tateku pa zdravniška zbornica ni hotela vrniti dovoljenja za delo. Mislim, da so se tam začele težave.
Sta bila med drugim tržaškim procesom leta 1941 vaš oče in vaša mama Polda Gruden že narazen?
Da, v zapor ga je že hodila obiskovat ta nova, poznejša žena.
Kaj pa vi, ste ga šli obsikat v zapor?
Ja, pred tržaškim procesom. Imela sem devet let. Tateku sem sedela na kolenih. On, ki je bil zobozdravnik, mi je takoj pogledal zobe. Videl je, da jih imam močno navzven. Takoj je pisal mami, naj me pošlje k najboljšemu zobozdravniku.
Vaš oče v svojem pričevanju, ki ga je zapisala Lida Turk, družine in sorodnikov v bistvu skoraj ni omenil ...
Res je. To je bil pogoj, ki ga je ob nastajanju knjige postavila njegova žena, in sicer da se o preteklih ljubeznih ne govori. Tata se je tega strogo držal. V poznejših izdajah knjige, za katere je poskrbel sklad Dorčeta Sardoča, pa je Lida Turk v opombah obrazložila družinsko stanje.
Kakšen je bil odnos med vašo mamo in vašim očetom?
Ljubezen, ki jo je mama imela do očeta, se je spremenila v sovraštvo do te druge žene. Moja mama, ki je bila po naravi zelo čustvena, je proti tej gospe organizirala pravo vojsko, ki je trajala v bistvu vse do moje poroke. Takrat se je mama osredotočila na drugo družinsko skupnost. Sicer pa je bil odnos z očetom normalen človeški odnos.
Kakšen pa je bil vaš odnos z očetom?
Dober. Tateka sem oboževala. Zame je bil mit. Tudi potem, ko sem imela razlog, da bi se od njega oddaljila, se nisem mogla.
Kateri je bil ta razlog, vaša poroka?
Da, moja poroka z Italijanom.
Vaš oče je ni sprejel ...
On je rekel, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka in da tudi dediščine ne bom dobila po njem. To me je zelo prizadelo. Tata na poroko ni prišel, niti rožice ni poslal in poroke sploh ni omenjal. A najin odnos se je vseeno hitro izboljšal. Dva meseca po poroki sem si šla popravljat zobe. Takrat nisem bila več hčerka, postala sem njegova pacientka in sogovornica o politiki, zgodovini ... Dobri odnosi so ostali taki do smrti, razen ob rojstvu mojih otrok. Takrat me je spet huje prizadelo.
Zakaj?
V tatekovem pogledu sta bila tudi moja otroka Italijana. V mojem seveda ne.
Danes se zdi nepojmljivo, da oče iz narodnostnih razlogov ne sprejme hčerkine družine. Kako svojima vnukinjama razlagate obnašanje svojega očeta?
Moj oče je bil velik nacionalist in človek starejše dobe. Pod fašizmom so poroko z Italijanom imeli za nemoralno, saj je sam Mussolini z namenom asimilacije spodbujal italijanske vojake, naj poročajo slovenske žene, češ da so čiste in delavne. Slovenski narodnjaki pa so to šteli za izdajstvo. Po vojni fašizma ni bilo več in tudi prisilnega raznorodovanja navidez ni bilo več ... Dr. Tončič, ki je bil velik tatekov prijatelj, je očetu rekel: »Ma Dorče, ti se ne vedeš prav, nehaj že.« Tatek pa mu je v svojem stilu odgovoril: »Še enkrat mi to reci in ne bom več govoril s teboj.«
Zakaj se je oče svojega prepričanja držal tudi po vojni?
Sedem let po rojstvu otrok sem imela hudo depresijo. Takrat sem zbrala korajžo in očetu poslala pismo, v katerem sem mu napisala, da se iz mojega vidika ne vede pravilno. Odgovoril mi je: ne moreš zahtevati, da bom jaz sprejel Italijana in italijanske otroke, potem ko sem po vseh italijanskih zaporih redil stenice.
Vam je odgovoril pisno ali ustno?
Pisno. V svojem prvem pismu sem mu napisala, da sem bom oddaljila od njega, če ne bo sprejel moje poroke in mojih otrok. V resnici, ko sem dobila njegov odgovor, sem mu v drugem pismu napisala: »Hočeš nočeš boš vedno moj oče.« (se glasno zasmeje)
Kako pa je vaš mož doživljal držo vašega očeta?
Bil je indiferenten. Njemu moj oče ni pomenil nič. Moj mož je imel rad mene in mu je bilo žal, ker sem jaz trpela. A do tateka ni imel nobenega odnosa.
Ste zaradi svojega očeta dolgo oklevali preden bi se poročili?
Ne, prav nič. Ne, pravzaprav enajst let.
Kaj je prav: nič ali enajst let?
Nisem se obotavljala zaradi tateka. Sploh nikoli nisem pomislila, da bi zaradi njega spreminjala svoje želje in potrebe. Enajst let sem oklevala zaradi drugega razloga. Moj ideal moškega je bil moj oče, torej zelo trd in avtoritaren značaj. Sem se pa zelo dobro razumela z Marcellom, ki je bil zelo prilagodljiv, dober in ni imel tako trdnih principov glede nacionalnosti. To je mene zelo motilo, mislila sem, da je tak značaj napaka. Kako človek zgreši, ko ima v glavi nek ideal! Vse do svojega 30. leta sem zato iskala nekoga drugega. Medtem sem nekje prebrala, da se po 30. letu poroči vsaka štiristota ženska. Tudi moj stric, ko se je napil na neki družinski malici v gozdiču blizu Savudrije, mi je rekel, da se gotovo ne bom poročila. A čez tri tedne sem bila že poročena. Želela sem si imeti družino in mi ni žal, da sem izbrala Marcella. Nikoli ne bi mogla živeti s tako avtoritarno osebo, kot je bil moj oče.
Vaše oče ni sprejemal vaše poroke z Italijanom, je pa vseeno živel v Italiji. Kako je usklajeval ti stvari?
Ostal je v Italiji, saj so po njegovem Slovenci morali ostati na naši primorski zemlji. Drugače pa je glede Italije skušal biti objektiven. Saj je navsezadnje tudi o drugem tržaškem procesu rekel, da je bil po svoje utemeljen in je imel kar nekaj italijanskih prijateljev. A Italijanom je na splošno očital, da so individualisti in da nimajo »senso civico«, torej državljanske vzgoje in smisla za skupno dobro. Obsojal je prebrisanost (»la furbizia«), ki se ne sklada z avstrijsko in slovensko moralo, je pa v Italiji cenjena. To mentaliteto je Italija najbrž dobila od Grčije. Saj veste, Grki cenijo Uliksesa, ki je bil prebrisan.
Se ne bojite, da bi vašega očeta bodoče generacije imele za nestrpneža?
To ne verjamem. Ljudje se zavedajo, kaj bil fašizem za nas. Fašisti so hoteli tretjino Slovencev uničiti, spremeniti v Italijane. To že po prvi svetovni vojni. Moj oče se je boril proti temu. Vedno je pravil: »Sem nacionalist in celo iredentist«.
Boris Pahor opozarja na razliko med narodnjaštvom in nacionalizmom.
Danes vemo, kam lahko privedejo nacionalizmi. A moj oče je živel v času, ko je bil nacionalizem, prebujenje narodov, nekaj pozitivnega. Je pa tata vsekakor obsojal nacionalizem, ki si podreja in asimilira druge narode.
Pričevanje vašega očeta se konča pri letu 1945. Kratko in jedrnato je zapisal, da je nastopil nov čas in da se je on umaknil na rob političnega dogajanja.
To je res. Dosti je žrtvoval in je hotel mirno življenje. A gotovo je bila politika glavni razlog za umik.
Kako to mislite?
On je bil liberalec, a na oblast so prišli samo komunisti. Zato ni hotel sodelovati. Ponudili so mu, da bi bil predsednik planinskega društva. A ni sprejel niti tega.
Takoj po vojni je mnogo prijateljev in znancev vašega očeta končalo v zaporu. Kako je vaš oče doživljal te krivice?
Moj oče je bil velik realist. Pravil je, da je to revolucija, komunistična revolucija, in da je to treba sprejeti.
Zaprli so tudi družino njegove sestre, ki je med vojno veliko pomagala Slovencem ...
Da, zaprli so moža in dve hčerki. Moj oče vsega tega gotovo ni odobraval, ampak potem je cenil Tita, ker se je izkazal na mednarodnem polju. Slovenija je obogatela, hiše so se popravljale, vsi so imeli delo ... To je moj oče cenil. Zato ni bil zagrizen in slep nasprotnik režima v Jugoslaviji.
Toda vlogo Tigra je ta režim preziral ...
Komunisti niso hoteli priznati tigrovcem, kar jim je šlo, ker so bili nacionalisti. Tata pa je enkrat govoril na bazoviški proslavi in takrat je rekel, da se proti fašizmu niso borili samo komunisti.
Kakšen je bil odziv na njegov govor?
Tega ne vem. Vem pa, da je bil tata zadovoljen. Govor je najbrž odobraval še marsikdo.
Tudi on je menda tvegal, da bi ga zaprli ...
Tatek mi je nekoč rekel: »A veš, da so me hoteli ustreliti, zato ker nisem šel k partizanom?« Jaz pa sem mu odgovorila: »Seveda, to bi bilo pravilno, zato ker si ti bil osebnost. S tem, da nisi šel k partizanom, si bil za ljudi zelo slab zgled.« Tateka je ta moj odgovor zelo prizadel. Poslal me je v Ljubljano k Rejcu, ki mi je naredil dolgo pridigo ... To je dokaz, kako smo otroci, ki smo doživeli vojno, popolnoma prevzeli makiavelistično mentalitato: za stvar je vse dovoljeno.
Zakaj so vašemu očetu očitali, da ni šel k partizanom? Bil je v zaporu, zato ni imel priložnosti, da bi se jim pridružil ...
Imel je priložnost leta 1943. Takrat je bil osvobojen in iz zapora na Santu Stefanu je šel v Afriko. Tam je ljudem svetoval, naj gredo v partizane, on pa ni hotel iti. Šel je v Rim in delal pri Rdečem križu do konca vojne, ne da bi se nikamor vključil. Bil je liberalec. Verjetno je bil tudi fizično zdelan, ker je bila ječa na Santu Stefanu zelo huda. Pomanjkanje hrane je bilo zelo hudo.
Vam je iz zapora pisal pisma?
To pa.
Je bil v pismih ljubezniv?
Ne. Sentimentalnost očetu ni bila prirojena. V pismih pa je bil še toliko manj čustven, saj je vedel, da vsa pisma pregleduje cenzura.
V knjigi, prav na koncu, piše, da sta se po vojni srečala v Gorici.
To je bilo takoj po osvoboditvi. Tatek je od administratorja dobil nazaj svoje stanovanje v Trstu, a je moral počakati dva meseca, da se iz njega izseli zdravnik Dekleva, ki je imel hudo poškodovano nogo. Zato je za dva meseca, tata sicer v svoji knjigi pravi en mesec, šel v Gorico k svoji sestri in ta čas sva preživela skupaj. Spomnim se, da sva se kopala v Soči. Imela sem 13 let. Bila sem otrok v puberteti in kar naenkrat sem prišla v stik z mitiziranim očetom. Tisto obdobje me je najbrž usodno zaznomovalo.
Je bilo to najbolj srečno obdobje z vašim očetom?
Ne.
Katero je bilo?
Bilo jih je precej. Zelo dosti sva hodila v hribe, na sprehode ... Vedno je bilo lepo z njim.
Je vaš oče sploh kdaj spoznal vaša otroka?
Ja, je.
Kdaj?
Ko je izšla knjiga, sem peljala otroka na predstavitev. Imela sta 16 let.
Je bil vaš oče takrat v zadregi?
Ne, zakaj? Ju je vprašal: »Sta pridna v šoli?« In ko se je Darja poročila – s Slovencem –, je tudi poslal šopek rož.
(Primorske novice, 3. 5. 2013)
3.5.13
Govor na Proseku
Najprej bi rad pozdravil tiste, ki ste doživeli vojni čas in ki o njem lahko pričate.
Prosim vas, pripovedujte nam o svojih izkustvih: o tesnobi, o turobnih trenutkih, o pomanjkanju, o sorodnikih, ki se niso več vrnili, o žalosti ... Tudi če gre za bežne otroške vtise, pripovedujte, ker vaš spomin je dragocen in vsaka vaša beseda je zlato.
Seveda, lahko si pomagamo s knjigami. Vaši sokrajani Ivan Regent, Vekoslav Španger ali Savina Rupel so nam pustili pomembna pričevanja. To so knjige, ki jih je vredno brati, a najbolj globoko v srce vsekakor sežejo ustna pričevanja. Zato še enkrat: pripovedujte, pa čeprav s tresočim glasom in solzo na licu.
O strahu in pogumu pod fašizmom sem največ slišal od tete, ki mi še danes pripoveduje o svojem očetu. Nočno trkanje policije, mučna zaslišanja, skrivnostna izginotja, konfinacija, drugi tržaški proces, pisma iz ječe, nepreskrbljena družina in žal tudi povojna razočaranja.
Trpke zgodbe. In vendar si želim, da bi taka pričevanja ne šla v pozabo, kajti potrebujemo jih. Danes še toliko bolj, saj se zdi, da smo zapravili moralno dediščino borcev za svobodo. Izgubili smo kompas. Vaša modrost nam ga lahko vrne.
Pripovedujte, kako je vzbrstelo hrepenenje po svobodi in po pravični družbeni ureditvi. Kajti danes naša celina nevarno drsi v nasprotje tega.
Od nikogar izvoljeni funkcionarji vsiljujejo pogubne ekonomske rešitve. Evropska unija in evro sta v osnovi romantični ideji, a kaj ko iz dneva v dan zaostrujeta razlike med revnimi in bogatimi.
Na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije, vemo, kam to pelje. Na demonstracijah v Atenah so nekateri protestniki celo naredili samomor na trgu.
Po danes objavljenih podatkih pred jutrišnjim praznikom dela je v Italiji brezposelnost med mladimi kar 38-odstotna. In kam privedeta brezposelnost in brezup smo videli tudi v nedeljo pred palačo Chigi v Rimu.
Pred 70 leti so ljudje jemali orožje v roke, da bi si vzeli svobodo. Danes, žal, ljudje jemljejo orožje v roke, da bi sebi ali drugim vzeli življenje.
Marsikaj ne gre. Tudi svetost ljudskega odločanja nam je uspelo oskruniti. Volitve se nič več ne zdijo praznik demokracije, ampak preživet ritual, neprivlačni medijski spektakel brez vsebine ali celo farsa.
Na nedavnih volitvah v Furlaniji Julijski krajini polovica ljudi ni šla volit in marsikdo je oddal neizpolnjen volilni listič. Borci za svobodo svojega življenja niso žrtvovali za bele glasovnice.
Pred drugo svetovno vojno in med njo so se ljudje dvignili tudi zoper šovinistično ideologijo. Uprli so se za mir med narodi, ne pa zato da bi med narodi stali zidovi. Pri nas, žal, ponekod pregrade še stojijo.
Mržnje in izrazitega protislovenskega razpoloženja ni več, a počasno in mučno udejanjanje dvojezičnosti kaže na podcenjevanje slovenščine in manjšinskih pravic.
Tudi Slovenci se nekaterih miselnih kalupov težko znebimo. V sebi negujemo travme preteklosti, namesto da bi se od preteklosti naučili sporočila. Zato še predzadnjič pozivam vas, ki ste doživeli vojni čas, pripovedujte!
Per un breve pensiero sulla guerra proseguirò in italiano. Nel meditare – come direbbe Primo Levi – che questo è stato, ci possono aiutare alcune testimonianze.
Nel libro il Rogo di Berlino Helga Schneider ha descritto in maniera molto intensa la fine del Terzo Reich. Nella disperata ultima e inutile difesa Hitler chiamò alle armi anche i tredicenni. Berlino era un mucchio di macerie e la popolazione viveva nelle cantine. Usciva solo a prendere l’acqua alle poche fontanelle funzionanti. Si formavano così lunghe file di nonni e madri con le taniche in mano, ma su di essi cadevano tragicamente le bombe degli alleati.
Poi, all’arrivo dei sovietici, vi furono numerosi stupri di ragazzine innocenti, offese dalla guerra e umiliate dai liberatori. Questa testimonianza mi ha fatto intuire cos’è stata la seconda guerra mondiale.
Nel ricordarla possiamo e dobbiamo dire che questa immane tragedia non sarebbe avvenuta se qualcuno non avesse deciso di iniziarla. Perciò è doveroso omaggiare il ricordo di chi ha combattuto contro Hitler e contro il suo maestro di Roma.
Come ha scritto qualche giorno fa Massimo Gramellini su La Stampa: “Se avessero vinto i reduci di Salò, saremmo diventati una colonia di Hitler. Avendo vinto i partigiani, siamo una democrazia (...) Grazie partigiani".
Giusto, grazie partigiani. Eppure non dobbiamo dimenticare che l’antifascismo iniziò già negli anni Venti. In queste terre vi furono sloveni e croati che sacrificarono la spensieratezza della giovane età per un ideale di giustizia. E io sono orgoglioso di loro. Tuttavia non dimentico che anche tanti italiani si opposero al fascismo già da subito, ad iniziare da Giacomo Matteotti.
Italiani e sloveni si incontravano nei confini a Lipari, a Ponza e in altri luoghi che un ben noto politico, oggi ancora sulla breccia, definirebbe di villeggiatura.
E’ perciò molto triste pensare che nel 2013, permane, in alcuni casi e in alcune teste, una certa diffidenza verso i rapporti tra sloveni e italiani. I confini sono caduti, abbattiamo anche questa barriera psicologica. Quando lo faremo, sarà un’ulteriore vittoria su quelle sciagurate ideologie che hanno scatenato la guerra.
Govoril sem o preteklosti in o napakah današnjega časa. Rad bi zaključil s prijetnejšimi besedami, čeprav se moram opravičiti, ker bom dreznil v intimo nekaterih.
Čez nekaj dni bo v kontovelski cerkvi poroka. Pred oltar gresta zdravnica in zdravnik, ki sta nekaj časa delala v Afriki. Ona, domačinka, je prav v tem kulturnem domu tudi že predavala o svojem delu v Angoli.
Mladim, a ne samo njim, svetujem, naj se kdaj pa kdaj ozrejo po afriških zgodbah. Črna celina je namreč izjemen vir navdiha. Tako kot pri nas med fašizmom, so tam velike krivice, a k sreči tudi veliki ljudje.
Nisem še imel sreče, da bi šel v Afriko. Se pa dobro spominjam poletja pred sedmimi leti. Vsako jutro sem hodil v Grljan in stran za stranjo požiral spomine Nelsona Mandele.
Razbral sem, kaj je človeško dostojanstvo, kaj je vredno življenja in kaj je vera v sočloveka. Ne pozabite, namreč, da je Nelson Mandela po 27 letih zapora vseeno povabil v svojo vlado svoje nekdanje zatiralce.
Če bi jih sovražil še naprej, je rekel Mandela, bi bil suženj tega čustva. Jaz pa sem želel biti svoboden.
Bodimo torej svobodni. Nikomur se ne podrejajmo. Nad nami imejmo samo zakon etike.
Bodimo pravzaprav partizani etike. To pomeni, da se moramo upreti materialnim skušnjavam in nepoštenim bližnjicam v poklicnem življenju.
Naj s preprostim primerom pometem najprej pred svojim pragom. Delovanje držav danes pogojujejo mediji. Zato bi bil svet mnogo lepši, če bi se novinarji držali etičnih načel. Svet bi bil boljši, če bi novinarji imeli trdnejše hrbtenice. Tudi pri nas.
Tako je najbrž tudi res, da bi bilo z našimi organizacijami verjetno bolje, če bi več upoštevala etična pravila. Recimo na tak način, da bi zaposlovala ljudi na osnovi znanja, ne pa po ključu politike ali poznanstev. Ne izmišljujmo si sovražnikov, kot da bi bili še vedno pod fašizmom, ko pa si največ škode včasih povzročimo sami.
Dragi prireditelji, hvala za povabilo. In še zadnji poziv.
Starejši, pripovedujte nam, kako je bilo, ko se je človeštvo dotaknilo dna. Mlajši, poslušajmo. In učimo se, da se ne bomo uklonili krivicam. Bodimo kritični uporniki, a vseeno strpni in pošteni. Ne bodimo sebični, bodimo na strani šibkejših. Bodimo pogumni. Skratka, bodimo antifašisti!
(Kulturni dom na Proseku, 30. 4. 2013)
22.4.13
Je to zmaga? (Politika ni tekma)
"S strankino zastavo v roki!zmaga!!!"
(Stefan Čok na facebooku)
"Vsakdo izmed nas pozna katerega od kandidatov in lahko ločuje med tistimi, ki so zanj dobri ali manj dobri. Jaz sem bila celo v dvomu, ker se je kandidiralo več ljudi, ki jih zelo cenim. Seveda, nekateri so tudi prepričani, da so vsi ostali mone in da so sami preveč inteligentni, da bi cenili angažiranje bližnjega."
(Erika Jazbar na facebooku)
Ne bi rad skazil veselja tistih, ki zmagoslavno vihrajo strankarske zastave. Kdor želi noreti, naj kar. A po streznitvi naj razmisli.
Volilnih upravičencev je 1.100.000. Šlo jih je glasovat 555.000. Polovica.
Amerikanizacija volilne kampanje je privedla tudi do amerikanizacije volilne udeležbe. Vsebina programov je podrejena marketingu in privlačnosti liderjev, zato polovica ljudi meni, da volitve nimajo nobenega učinka. Češ, itak so vsi enaki. Je to razlog za veselje?
Dalje. Debora Seracchiani je prejela 210.000 glasov. Od petih z volilno pravico, je njeno ime prekrižal eden. Res je, to se pač zgodi in zmaga kandidatke leve sredine je povsem legitimna. Toda: liste levosredinskega zavezništva so zbrale nekaj več kot 150.000 glasov (pišem v ponedeljek ob devetih zvečer). Skoraj 30.000 glasov manj od list desnosredinskega zavezništva. Kako je mogoče?
Veliko volilcev je pač na volilnem lističu prekrižalo ime Debore Seracchiani, ni se pa opredelilo za liste iz njenega zavezništva. To je znak simpatije do Seracchianijeve in istočasno nezaupanja do strank leve sredine.
Kaj lahko sklepamo iz vsega tega?
Polovici ljudem v FJK ni mar za volitve. Lep del ostale polovice glasuje po nekih osebnih simpatijah in ne zaupa strankam. Najbolj glasovana kandidatka za predsednico je zmagala po zaslugi tistih volilcev, ki niso volili za stranke. Zmagovalci volitev zato vihrajo zastave, medtem ko precejšnjim ljudem tiste zastave povzročajo skomine.
Nezaupanje do strank je veliko. Sploh ves sistem je v krizi. In ni čudnega. Ključne izbire ne sprejemajo ljudje, za katere smo volili, ampak od nikogar izvoljeni funkcionarji. To vidimo na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije. Mi volimo,a odločitve so sprejete mimo volitev. In kar je huje - mimo želje večine prebivalstva.
To je pač današnja Evropska unija. Ta politična tvorba, dobitnica Nobelove nagrade, je danes nasprotje njenega izvornega duha. Nastala je na romantičnih temeljih, deluje po oligarhičnih pravilih.
A kaj ima vse to opraviti s FJK? Mar nima prav Erika Jazbar, da so krajevne volitve stvar zase in da vendarle obstajajo dobri kandidati? Seveda. A kaj ko tudi odličnega kandidata zmelje kolesje višjih eminenc in nenapisanih pravil. Vprašajte Igorja Gabrovca - ki mu gre čestitati za lep uspeh - kako je posameznim svetnikom težko - ali celo nemogoče - udejaniti, kar bi si želeli. Zato pravim, da sem šel volit, čeprav dobro razumem tiste, ki niso šli.
Državljani, ne glede na to če smo volili ali ne, moramo prezreti volilni izid. Ne glede na to, kdo je zmagal, moramo kritično spremljati, kaj se dogaja.
Politika pač ni tekma, ki bi se po 90-ih minutah končala z zmago ali porazom. Je prvenstvo brez konca. En gol je dober za vihranje zastav, a nič več od tega.
(Stefan Čok na facebooku)
"Vsakdo izmed nas pozna katerega od kandidatov in lahko ločuje med tistimi, ki so zanj dobri ali manj dobri. Jaz sem bila celo v dvomu, ker se je kandidiralo več ljudi, ki jih zelo cenim. Seveda, nekateri so tudi prepričani, da so vsi ostali mone in da so sami preveč inteligentni, da bi cenili angažiranje bližnjega."
(Erika Jazbar na facebooku)
***
Ne bi rad skazil veselja tistih, ki zmagoslavno vihrajo strankarske zastave. Kdor želi noreti, naj kar. A po streznitvi naj razmisli.
Volilnih upravičencev je 1.100.000. Šlo jih je glasovat 555.000. Polovica.
Amerikanizacija volilne kampanje je privedla tudi do amerikanizacije volilne udeležbe. Vsebina programov je podrejena marketingu in privlačnosti liderjev, zato polovica ljudi meni, da volitve nimajo nobenega učinka. Češ, itak so vsi enaki. Je to razlog za veselje?
Dalje. Debora Seracchiani je prejela 210.000 glasov. Od petih z volilno pravico, je njeno ime prekrižal eden. Res je, to se pač zgodi in zmaga kandidatke leve sredine je povsem legitimna. Toda: liste levosredinskega zavezništva so zbrale nekaj več kot 150.000 glasov (pišem v ponedeljek ob devetih zvečer). Skoraj 30.000 glasov manj od list desnosredinskega zavezništva. Kako je mogoče?
Veliko volilcev je pač na volilnem lističu prekrižalo ime Debore Seracchiani, ni se pa opredelilo za liste iz njenega zavezništva. To je znak simpatije do Seracchianijeve in istočasno nezaupanja do strank leve sredine.
Kaj lahko sklepamo iz vsega tega?
Polovici ljudem v FJK ni mar za volitve. Lep del ostale polovice glasuje po nekih osebnih simpatijah in ne zaupa strankam. Najbolj glasovana kandidatka za predsednico je zmagala po zaslugi tistih volilcev, ki niso volili za stranke. Zmagovalci volitev zato vihrajo zastave, medtem ko precejšnjim ljudem tiste zastave povzročajo skomine.
Nezaupanje do strank je veliko. Sploh ves sistem je v krizi. In ni čudnega. Ključne izbire ne sprejemajo ljudje, za katere smo volili, ampak od nikogar izvoljeni funkcionarji. To vidimo na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije. Mi volimo,a odločitve so sprejete mimo volitev. In kar je huje - mimo želje večine prebivalstva.
To je pač današnja Evropska unija. Ta politična tvorba, dobitnica Nobelove nagrade, je danes nasprotje njenega izvornega duha. Nastala je na romantičnih temeljih, deluje po oligarhičnih pravilih.
A kaj ima vse to opraviti s FJK? Mar nima prav Erika Jazbar, da so krajevne volitve stvar zase in da vendarle obstajajo dobri kandidati? Seveda. A kaj ko tudi odličnega kandidata zmelje kolesje višjih eminenc in nenapisanih pravil. Vprašajte Igorja Gabrovca - ki mu gre čestitati za lep uspeh - kako je posameznim svetnikom težko - ali celo nemogoče - udejaniti, kar bi si želeli. Zato pravim, da sem šel volit, čeprav dobro razumem tiste, ki niso šli.
Državljani, ne glede na to če smo volili ali ne, moramo prezreti volilni izid. Ne glede na to, kdo je zmagal, moramo kritično spremljati, kaj se dogaja.
Politika pač ni tekma, ki bi se po 90-ih minutah končala z zmago ali porazom. Je prvenstvo brez konca. En gol je dober za vihranje zastav, a nič več od tega.
Povečani Pordenone
Nihče ne govori več o Švici. A še pred nekaj leti so mnogi verjeli, da so pozitivne lastnosti alpske konfederacije prenosljive. Zdelo se je, da bo vsak čas nekdo vzel nekaj švicarskega blagostanja, ga spravil v kovček in ga čez hribe in doline prinesel v Evropsko unijo.
A v današnjih časih so se iluzije razblinile. Zdi se, da ni več čudežnih dežel, ki bi se po kakovosti življenja želele primerjati s švicarskimi kantoni. Tu pa tam slišimo kvečjemu za posamezne domislice evropskih mest, ki si v brk krizi upajo razmišljati dolgoročno. Tak primer je estonska prestolnica Tallin, kjer so od januarja vožnje z javnimi prevozi brezplačne.
Vendar v iskanju lepih zgodb se ni treba ozirati do Baltika. Blizu nas imamo Pordenone. Tam na zahodnem robu Furlanije ne mine vikend brez odmevnega festivala, sejma ali najmanj koncerta. Tamkajšnji politiki in investitorji so se očitno dobro ujeli. Kronski primer uspešnosti je septembrski knjižni sejem, ki si ga je leta 1999 zamislil takratni predsednik krajevne trgovinske zbornice Antonio Antonucci. Prireditev vsako leto privabi do sto tisoč obiskovalcev, kar je mali čudež. Mesto s 50.000 prebivalci gosti enega najbolj množičnih literarnih festivalov v Italiji.
To je paradoks Furlanije Julijske krajine. Knjižni sejem, kjer nastopi smetana italijanskih pisateljev in intelektualcev, prireja mestece brez književne tradicije. Obmorski Trst, kjer so se potikali Joyce, Saba, Svevo, Kosovel in drugi, pa se ni znal domisliti dostojnega praznika literature. Srednjeevropski festival, kakršen je Vilenica, bi po logiki prej sodil v Trst kot pa na Kras. A pač vemo, kakšna je tržaška miselna širina. Ozka.
Zato bi bilo dobro, da bi se Furlanija Julijska krajina ne nalezla inertnosti svojega glavnega mesta. Nevarnost pač obstaja. V nedeljo in ponedeljek bodo namreč volitve in obeti niso najboljši. Vsi trije glavni kandidati za deželnega guvernerja imajo nekaj napak. Dosedanji desnosredinski guverner Renzo Tondo in levosredinska izzivalka Debora Serrachiani sta ujeta v dogme in protislovja svojih koalicij. Kandidat Gibanja petih zvezdic Saverio Galluccio pa nima nobenih upraviteljskih izkušenj.
Morda pa se naposled vse dobro izteče in Furlanija Julijska krajina bo čez nekaj let Švica v malem z morjem vred. No, a za začetek bo že dobro, če bo zmagovalec volitev iz svoje dežele naredil povečani Pordenone.
(Kapučino, Primorske novice, 19. 4. 2013)
18.4.13
Opozorilni glas (Pred volitvami v FJK)
"In questo contesto si dovrebbe quindi ulteriormente rafforzare l'interazione tra il Governo regionale e le due organizzazioni di riferimento della minoranza slovena Skgz (Unione culturale economica slovena) e Sso (Confederazione delle organizzazioni slovene), per una progettualità condivisa nei vari ambiti di competenza, garantendo così alla minoranza slovena una maggiore soggettività."
(Iz programa Debore Seracchiani)
"Inoltre è giunto finalmente il tempo di dare piena applicazione e una fattiva valorizzazione della minoranza slovena, che non è riuscita ancora, completamente, a far valere i propri storici e riconosciuti diritti, sanciti dalle leggi dello stato e dagli accordi internazionali, specialmente nella provincia di Udine."
(Iz programa Gibanja petih zvezdic)
***
Prebiranje volilnih programov ni tako prijetno kot prebiranje romana. Peša zlasti slog: polno oguljenih fraz, zapletene stavčne strukture in marsikatera baročna poved brez smisla. Preberite na primer, kaj piše v programu Debore Seracchiani o slovenski manjšini. Naj se kar javi, kdor bi znal povedati, kako si kandidatka leve sredine zamišlja bodočnost Slovencev v Furlaniji Julijski krajini.
A programi ne povedo vsega. Odličen politik lahko spiše mnogo slabši program kot nepošteni in sebični politikant. Važna je inteligenca, ne pa pismenost. No, je sicer res, da gresta večkrat skupaj v korak, a na izražanje politikov in njihovo besedišče neizbežno kvarno vpliva birokratski jezik, ki preveva politične sobane in razprave.
Debora Seracchiani, ki jo je Youtube hipno izstrelil med zvezde, je na začetku svoje slave obljubljala spremembe in prenovo levo sredine. A šlo je za prevaro. Odvetnica se je hitro prepustila kuloarskemu lagodju. Izkazala se je za serijsko ustvarjalko tiskovnih sporočil, namesto da bi se pogosteje udeleževala sej evropskega parlamenta. Bila je večkrat na televiziji, premalokrat med ljudmi.
No, ni skrivnost, da ji ne zaupam. Ni mi na primer jasno, katere rešitve ponuja na področju infrastruktur. Ona je večkrat javno podprla načrt za hitro železnico, temu pa odločno nasprotuje kar nekaj strank v njeni levosredinski koaliciji. Skratka, tako kot te ure v Rimu, je tudi pri nas leva sredina - zlasti Demokratska stranka - usodno zmedena.
Leva sredina zaostaja za drugimi celo tam, kjer je štartala z zgodovinsko prednostjo. O Slovencih v Italiji zdaj jasneje pišejo pripadniki Gibanja petih zvezdic. Kako pogubno.
In vendar ... Še vedno verjamem, da izkušnje nekaj pomenijo. Iz tega vidika je leva sredina, ki jo imam raje od desne koalicije, zaneslivejša od Gibanja petih zvezdic. Čeprav brez navdušenja bom zato glasoval za eno od list v levosredinski koaliciji. Še ne vem, katero. A istočasno bom volil za predsedniškega kandidata Gibanja petih zvezdic. V opozorilo in svarilo tej nerazumni in nerazumljivi levi sredini.
14.4.13
Sol v glave ali sol na rane? (Ob Rožmanu)
"Vsak ima svoj mirni grob - vsak, tudi zločinec. Kaj pa zločinec, ki je v nacistična taborišča in smrt prek svoje organizacije napotoval svoje politične sovražnike in nasprotnike okupatorja? Pri Rožmanu namreč ne gre toliko za medijsko sicer izpostavljeno prisego Hitlerju, tisto simbolno dejanje mu je celo mogoče oprostiti."
(Grega Repovž, Mladina, 12. 4. 2013)
"Ostanek je povedal, da so vedeli, da Rožman ne odobrava njihovega početja, toda obenem so bili prepričani, da jih ne bo izdajal, čeprav jih je vse poznal. (...)
Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven. Tudi leta 1945 se ni udeležil prisege. Res pa je - in to je meni najbolj nerazumljivo - da se je udeležil mimohoda domobranskih četnikov na Kongresnem trgu. Tega mu res ni bilo treba storiti. Moje osebno mnenje je, da samo maševanje pred prvo prisego ni dokaz kolaboracije, morda le dokaz simpatij do protikomunističnih borcev."
(Dr. France Martin Dolinar o škofu Rožmanu, Objektiv, 13. 4. 2013)
Bližajo se dnevi, ko bo mrgolelo proslav v spomin na žrtve nacifašizma. Ni težko sklepati, da bomo spet veliko govorili in brali o zgodovini. Kar ni narobe. Nenavadno pa je, da se bomo tudi leta 2013 še enkrat prerekali. Od zgodovine si bomo spet izposodili spore, namesto da bi od nje vzeli sporočilo.
Letos se je že začelo. Včeraj v Ljubljani so pokopali posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana. O njem smo v včerajšnji Dnevnikovi prilogi Objektiv lahko prebrali zelo dober intervju Ranke Ivelja z zgodovinarjem Francetom Martinom Dolinarjem. Tam natančno piše, katere so bile zasluge in krivde škofa Rožmana, brez nepotrebnih črno-belih sodb, kakršnih sta žal polna Facebook, Twitter in nekateri mediji, žal tudi legendarna Mladina.
O zaslugah in krivdah je treba sklepati na osnovi dejstev, ne pa na osnovi nekih apriornih sodb. A zdi se, da še vedno ne zmoremo preseči tega gostilniškega načina razpravljanja. Zato tudi zagrabimo za vsako priložnost, da zabelimo rane z nekaj soli. Celo pietetni prekop posmrtnih ostankov postane predmet neštetokrat že premletih razprav.
Rožman je bil, kar je bil. Med drugo svetovno vojno je očitno simpatiziral s tistimi, za katere danes sodimo, da so bili na napačni strani. Pika. Nima smisla se znesti nad nekoga, ki je že davno mrtev.
Raje izkoristimo proslave, ki se približujejo, da se spomnimo najbolj sporočilnih dejanj iz preteklosti. Govorimo o tem, kar nam je še danes lahko koristno. Kaj nam služi zmerjanje davno mrtvega škofa in inštitucije, ki ji je pripadal?
To piše agnostik in prepričani antifašist, ki so ga tudi letos povabili na neko proslavo NOB. Šel bom tja pod vtisom nedavnega pogovora s hčerko vidnega voditelja TIGR-a. Koliko pred- in medvojnega junaštva je bilo pri njem. In koliko je bilo tudi travm, ki so se zavlekle daleč v povojni čas. To so stvari, o katerih bi se splačalo govoriti - in predvsem razmišljati.
Antifašizem je treba negovati, ne pa ga izrabljati za pritlehne razprave.
(Grega Repovž, Mladina, 12. 4. 2013)
"Ostanek je povedal, da so vedeli, da Rožman ne odobrava njihovega početja, toda obenem so bili prepričani, da jih ne bo izdajal, čeprav jih je vse poznal. (...)
Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven. Tudi leta 1945 se ni udeležil prisege. Res pa je - in to je meni najbolj nerazumljivo - da se je udeležil mimohoda domobranskih četnikov na Kongresnem trgu. Tega mu res ni bilo treba storiti. Moje osebno mnenje je, da samo maševanje pred prvo prisego ni dokaz kolaboracije, morda le dokaz simpatij do protikomunističnih borcev."
(Dr. France Martin Dolinar o škofu Rožmanu, Objektiv, 13. 4. 2013)
***
Bližajo se dnevi, ko bo mrgolelo proslav v spomin na žrtve nacifašizma. Ni težko sklepati, da bomo spet veliko govorili in brali o zgodovini. Kar ni narobe. Nenavadno pa je, da se bomo tudi leta 2013 še enkrat prerekali. Od zgodovine si bomo spet izposodili spore, namesto da bi od nje vzeli sporočilo.
Letos se je že začelo. Včeraj v Ljubljani so pokopali posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana. O njem smo v včerajšnji Dnevnikovi prilogi Objektiv lahko prebrali zelo dober intervju Ranke Ivelja z zgodovinarjem Francetom Martinom Dolinarjem. Tam natančno piše, katere so bile zasluge in krivde škofa Rožmana, brez nepotrebnih črno-belih sodb, kakršnih sta žal polna Facebook, Twitter in nekateri mediji, žal tudi legendarna Mladina.
O zaslugah in krivdah je treba sklepati na osnovi dejstev, ne pa na osnovi nekih apriornih sodb. A zdi se, da še vedno ne zmoremo preseči tega gostilniškega načina razpravljanja. Zato tudi zagrabimo za vsako priložnost, da zabelimo rane z nekaj soli. Celo pietetni prekop posmrtnih ostankov postane predmet neštetokrat že premletih razprav.
Rožman je bil, kar je bil. Med drugo svetovno vojno je očitno simpatiziral s tistimi, za katere danes sodimo, da so bili na napačni strani. Pika. Nima smisla se znesti nad nekoga, ki je že davno mrtev.
Raje izkoristimo proslave, ki se približujejo, da se spomnimo najbolj sporočilnih dejanj iz preteklosti. Govorimo o tem, kar nam je še danes lahko koristno. Kaj nam služi zmerjanje davno mrtvega škofa in inštitucije, ki ji je pripadal?
To piše agnostik in prepričani antifašist, ki so ga tudi letos povabili na neko proslavo NOB. Šel bom tja pod vtisom nedavnega pogovora s hčerko vidnega voditelja TIGR-a. Koliko pred- in medvojnega junaštva je bilo pri njem. In koliko je bilo tudi travm, ki so se zavlekle daleč v povojni čas. To so stvari, o katerih bi se splačalo govoriti - in predvsem razmišljati.
Antifašizem je treba negovati, ne pa ga izrabljati za pritlehne razprave.
7.4.13
Ni vse dovoljeno (Merkù vs. Onida)
"Moti me, da je uporabil moje ime, saj ne vem, ali je povedal, kar res mislim, in ni bil korekten. To je za ovadbo."
(Margherita Hack, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)
"Priznam, da mi je žal, nisem pričakoval takih posledic. A po življenjski izbiri je to moje delo."
(Andro Merkù, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)
V oddaji La zanzara radijske postaje Radio 24 so pred dnevi predvajali posnetek, o katerem se zdaj veliko govori.
Kratka obnova: Andro Merkù je oponošal znanstvenico Margherito Hack in pod to krinko poklical Valeria Onido. Gre za uglednega pravnika, ki ga je italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval v skupino desetih modrecev. Ti naj bi v nekaj tednih izdelali nekaj koristnih predlogov za italijanski parlament, ki ta čas zaradi strankarske razklanosti ne more izvoliti nove vlade.
V tem pogovoru je Onida - misleč, da se zasebno pogovarja s pravo Margherito Hack - izrazil nekaj pomislekov glede dela skupine modrecev.
V bistvu je dejal, da so modreci mašilo, ker so do bližnje izvolitve novega predsednika republike ne bo nič premaknilo. Deseterica modrecev pa bi medtem dajala vtis, da se na ravni institucij vendarle nekaj dogaja.
No, je Merkù zaradi tega junak ali graje vreden imitator?
Teoretiki novinarske etike najbrž tega primera ne bi presojali enoglasno. V tem primeru pač tekmuje več interesov.
Na eni strani je pravica javnosti do informiranosti.
Mnenje Onide, da je delo Napolitanovih modrecev brezsmiselno, je lahko koristna informacija za državljane. Tem pač ne more biti vseeno, da na najvišji državni ravni z domnevno brezmiselnimi sestanki v predsedniški palači le preganjajo čas.
Druga plat medalje je način, kako je imitator Merkù (ki pa je tudi član novinarske zbornice) iztržil to informacijo.
Onidi je pač lagal, saj se je pretvarjal, da je nekdo drug. Tudi ni povedal, da pogovor snemajo. In tudi dovoljenja za objavo posnetka ni dobil. Merkù je torej izrabil lahkovernost in zasebnost človeka, kar je seveda neetično.
Pa ne samo to: radijska šala bi lahko imela tudi neprijetne posledice. Morda se spomnite, kako sta avstralska radijska voditelja poklicala v bolnišnico, ki je sprejela nosečo Kate Middleton, in se pretvarjala, da kličeta iz Buckingamske palače. Telefonistka je nekaj dni po tem pogovoru, ki je prišel v javnost, naredila samomor.
Skratka, kaj se zgodi, če postaviš na tehnico prednosti in slabosti Merkujevega "podviga"?
Roko na srce: kar je povedal Onida, ni informacija bistvene važnosti. Ne gre npr. za razkritje kakega koruptivnega ali nemoralnega dejanja. En član skupine desetih modrecev, ki nima nobene formalne veljave, je izrazil nekaj pomislekov o tej skupini. Andro Merkù pa je to nebistveno informacijo pridobil tako, da je v tem primeru vprašljivi interes javnosti postavil pred spoštovanje dostojanstva osebe.
Človeka je torej izrabil kot sredstvo za dosego nečesa, kar je dobra samopromocija, ne pa tudi ključna informacija.
Če pa se urednikom oddaje La zanzara zdi, da je pridobljena informacija ključna, bi jo lahko skušali dobiti na način, ki ne krši deontoloških ali etičnih pravil. Te ne obstajajo samo v novinarstvu, obstajajo tudi v kabaretu in satiri. Merkù je torej šel čez dovoljeno. Tako kot publicist in tako kot imitator.
(Margherita Hack, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)
"Priznam, da mi je žal, nisem pričakoval takih posledic. A po življenjski izbiri je to moje delo."
(Andro Merkù, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)
 |
| Foto Primorski.eu |
Kratka obnova: Andro Merkù je oponošal znanstvenico Margherito Hack in pod to krinko poklical Valeria Onido. Gre za uglednega pravnika, ki ga je italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval v skupino desetih modrecev. Ti naj bi v nekaj tednih izdelali nekaj koristnih predlogov za italijanski parlament, ki ta čas zaradi strankarske razklanosti ne more izvoliti nove vlade.
V tem pogovoru je Onida - misleč, da se zasebno pogovarja s pravo Margherito Hack - izrazil nekaj pomislekov glede dela skupine modrecev.
V bistvu je dejal, da so modreci mašilo, ker so do bližnje izvolitve novega predsednika republike ne bo nič premaknilo. Deseterica modrecev pa bi medtem dajala vtis, da se na ravni institucij vendarle nekaj dogaja.
No, je Merkù zaradi tega junak ali graje vreden imitator?
Teoretiki novinarske etike najbrž tega primera ne bi presojali enoglasno. V tem primeru pač tekmuje več interesov.
Na eni strani je pravica javnosti do informiranosti.
Mnenje Onide, da je delo Napolitanovih modrecev brezsmiselno, je lahko koristna informacija za državljane. Tem pač ne more biti vseeno, da na najvišji državni ravni z domnevno brezmiselnimi sestanki v predsedniški palači le preganjajo čas.
Druga plat medalje je način, kako je imitator Merkù (ki pa je tudi član novinarske zbornice) iztržil to informacijo.
Onidi je pač lagal, saj se je pretvarjal, da je nekdo drug. Tudi ni povedal, da pogovor snemajo. In tudi dovoljenja za objavo posnetka ni dobil. Merkù je torej izrabil lahkovernost in zasebnost človeka, kar je seveda neetično.
Pa ne samo to: radijska šala bi lahko imela tudi neprijetne posledice. Morda se spomnite, kako sta avstralska radijska voditelja poklicala v bolnišnico, ki je sprejela nosečo Kate Middleton, in se pretvarjala, da kličeta iz Buckingamske palače. Telefonistka je nekaj dni po tem pogovoru, ki je prišel v javnost, naredila samomor.
Skratka, kaj se zgodi, če postaviš na tehnico prednosti in slabosti Merkujevega "podviga"?
Roko na srce: kar je povedal Onida, ni informacija bistvene važnosti. Ne gre npr. za razkritje kakega koruptivnega ali nemoralnega dejanja. En član skupine desetih modrecev, ki nima nobene formalne veljave, je izrazil nekaj pomislekov o tej skupini. Andro Merkù pa je to nebistveno informacijo pridobil tako, da je v tem primeru vprašljivi interes javnosti postavil pred spoštovanje dostojanstva osebe.
Človeka je torej izrabil kot sredstvo za dosego nečesa, kar je dobra samopromocija, ne pa tudi ključna informacija.
Če pa se urednikom oddaje La zanzara zdi, da je pridobljena informacija ključna, bi jo lahko skušali dobiti na način, ki ne krši deontoloških ali etičnih pravil. Te ne obstajajo samo v novinarstvu, obstajajo tudi v kabaretu in satiri. Merkù je torej šel čez dovoljeno. Tako kot publicist in tako kot imitator.
6.4.13
Veslač
V stari zbirki italijanskih smešnic, ki so jo še pred dvajsetimi leti prodajali po avtocestnih postajališčih, je tudi nazorna zgodba za današnjo rabo.
Italijani in Japonci se odločijo, da se bodo pomerili v veslaškem tekmovanju. Osemčlanski posadki obeh držav skrbno trenirata več mesecev vse do težko pričakovane tekme. Čolna na vodi sta povsem enaka, a japonski osmerec zmaga z veliko prednostjo. Šef italijanske odprave seveda ni zadovoljen. V želji, da bi naslednje leto zmagala Italija, naroči preiskavo o razlogih za porazen nastop. Skupina nalašč najetih ekspertov takoj ugotovi, kaj je bilo narobe. Na japonskem čolnu je sedem ljudi veslalo in eden je narekoval ritem. Na italijanskem osmercu pa je prijel za vesli en sam veslač, medtem ko so ostali določali tempo.
Po tem dognanju se v italijanskem taboru skrbno začnejo pripravljati na revanšo. Nova posebna komisija izdela strateški plan za uspešen nastop. Ob upoštevanju ugotovitve ekspertov, da so bile vloge na čolnu neučinkovito porazdeljene, se odloči za temeljito prestrukturiranje veslaške ekipe. Za edinega veslača sedejo štiri nadzorniki, dva nadnazornika in glavni direktor. Na drugi tekmi japonski čoln zmaga s še večjo prednostjo.
Iz leta v leto se zgodba ponavlja. Italijani vsakič skrbno porazdelijo vloge na čolnu, a zaostanek je vsakič večji. Zato naposled odslovijo veslača, vse člane raznih strokovnih komisij pa odlikujejo za izjemen trud in zasluge.
Kolobocije iz te namišljene smešnice zaskrbljujoče spominjajo na zaplete v stvarnem življenju. Vnema po sestavljanju posebnih komisij je namreč nalezla tudi Giorgia Napolitana, ki je na posvetovanjih s parlamentarnimi skupinami zaman iskal zanesljivega mandatarja. Zato je italijanski predsednik mimo demokratičnih pravil izbral deset modrecev, ki bodo v dveh delovnih skupinah preučevali poti iz krize. Medtem pa bo državo še naprej vodila Montijeva vlada, ki je odstopila decembra.
V Trstu ni drugače. Težave s škedenjsko železarno se vlečejo kot jara kača, župan Roberto Cosolini pa je po več sestankih našel zveličavno rešitev: tržaškemu poslancu Ettoreju Rosatu je poveril nalogo, naj poišče možne rešitve. Hkrati pa je župan v slabih dveh letih že zamenjal večino občinskih odbornikov.
V novi županski posadki je tudi Slovenec. Ediju Krausu želimo, da bi v morju odborov in komisij ne izpadel kot nesrečni veslač.
(Kapučino, Primorske novice, 5. 4. 2013)
30.3.13
Adijo Trst, adijo pamet? (Spet o NŠK)
"V zvezi s tekstom, ki je bil pod naslovom 'Predlog SKGZ za Narodni dom' objavljen v vašem cenjenem dnevniku dne 29. 1. 2006, bi želel zainteresirani javnosti le pojasniti, da v njem izražena stališča odslikavajo le mnenje nekaterih neimenovanih manjšinskih funkcionarjev in da to mnenje nima nikakršne strokovne podlage, niti ne izraža širših interesov uveljavljanja slovenske kulture in jezika v mestnem središču."
(Iz pisma uredništvu Primorskega dnevnika Milana Bufona, 31. 1.2006)
Ravnatelj Narodne in študijske knjižnice (NŠK) Milan Pahor je v včerajšnjem pogovoru za slovenski TV dnevnik RAI povedal, da bo upravni svet knjižnice predlagal krovnima organizacijama selitev knjižnice z vsemi njenimi odseki k Svetemu Ivanu. V zaenkrat še razpadajoči Narodni dom bi torej šla tako Odsek za zgodovino kot splošna čitalnica.
Niko Štokelj, ki je pripravil TV prispevek, je dodal, da bi čitalniški prostori ostali v Ulici svetega Frančiška.
Zato nam zaenkrat ni jasno, kaj predlaga upravni odbor. Iz teh strnjenih novinarskih poročil ni mogoče soditi, kaj se dogaja. Pred kakršnokoli sodbo bi bilo treba podrobno prebrati predlog upravnega odbora, ki seveda najbolje ve, kaj je dobro za knjižnico in odsek.
Vsekakor ni odveč ponoviti, zlasti recimo za manjšinske voditelje, zakaj je NŠK pomembna in zakaj bi bila njena celotna selitev iz mestnega središča na obrobje mesta slaba rešitev.
Najprej je treba vedeti, da je NŠK ena redkih ustanov Slovencev v Italiji, ki udejanja dialog med Slovenci in Italijani. To ji omogočajo tako njene storitve (knjižnica hrani in posoja material, ki je zanimiv za obe skupnosti) kot njena lega.
Če bi čitalniške prostore, kamor zahaja največ ljudi, izselili v predmestje, bi bil obisk ljudi manjši. Seveda, pri Svetem Ivanu bi bila knjižnica bližja slovenskim višjim srednjim šolam, postala pa bi odročna za vse druge kategorije ljudi, ki se večinoma poslužujejo čitalniških storitev (npr. upokojenci in študenti). Tudi izjemno posodobljena knjižnica v novih in ličnih svetoivanskih prostorih ne bi bila privlačna, če moraš iz središča mesta do nje z avtom ali avtobusom.
Mimo teh praktičnih razlogov velja omeniti še simboličnega: veliko poudarjamo, da "Trst je naš". Selitev ene naših največjih ustanov iz mestnega središča bi bila negacija te fraze, hkrati pa bi s še enim dejanjem pritrdili zaskrbljujočim razlagam, da smo Slovenci v Italiji folklorni pojav, ne pa urbana skupnost.
Ob vsem tem velja spomniti, da je selitev knjižnice z nekoliko šibkimi in protislovnimi argumenti že predlagala Slovenska kulturna gospodarska zveza konec leta 2005. Proti izselitvi nekaterih ustanov k Svetemu Ivanu so se s pismi uredništvu izrekli nekateri ravnatelji in voditelji organizacij (npr. Milan Bufon za SLORI, Janko Ban za Glasbeno matico).
Pod peticijo proti selitvi NŠK s(m)o obenem zbrali 286 podpisov (med raznimi podpisniki so bili Boris Pahor, Marko Kravos, Tatjana Rojc, Marko Sosič, skupina slovenskih šolnic ...). O peticiji je - kar postaja že legenda - Primorski dnevnik poročal z devetdnevno zamudo v nekaj vrsticah pod člankom z naslovom "Neverjetna davčna utaja".
Spomin na takratno dogajanje vzbuja nekaj skomin. Še vedno se ne moremo otresti vtisa, da se za to zgodbo o selitvi skrivajo druge zgodbe. V najboljšem primeru le kratkovidnost.
Upravni odbor naj torej pri iskanju rešitve apelira na krovni organizaciji, naj za NŠK dobita rešitev, po kateri bi vsaj čitalnica ostala v središču mesta.
Povezane vsebine
- Petek, trinajsti (obletnice in skomine)
(Iz pisma uredništvu Primorskega dnevnika Milana Bufona, 31. 1.2006)
 |
| Z občnega zbora NŠK (foto Primorski dnevnik) |
Ravnatelj Narodne in študijske knjižnice (NŠK) Milan Pahor je v včerajšnjem pogovoru za slovenski TV dnevnik RAI povedal, da bo upravni svet knjižnice predlagal krovnima organizacijama selitev knjižnice z vsemi njenimi odseki k Svetemu Ivanu. V zaenkrat še razpadajoči Narodni dom bi torej šla tako Odsek za zgodovino kot splošna čitalnica.
Niko Štokelj, ki je pripravil TV prispevek, je dodal, da bi čitalniški prostori ostali v Ulici svetega Frančiška.
Zato nam zaenkrat ni jasno, kaj predlaga upravni odbor. Iz teh strnjenih novinarskih poročil ni mogoče soditi, kaj se dogaja. Pred kakršnokoli sodbo bi bilo treba podrobno prebrati predlog upravnega odbora, ki seveda najbolje ve, kaj je dobro za knjižnico in odsek.
Vsekakor ni odveč ponoviti, zlasti recimo za manjšinske voditelje, zakaj je NŠK pomembna in zakaj bi bila njena celotna selitev iz mestnega središča na obrobje mesta slaba rešitev.
Najprej je treba vedeti, da je NŠK ena redkih ustanov Slovencev v Italiji, ki udejanja dialog med Slovenci in Italijani. To ji omogočajo tako njene storitve (knjižnica hrani in posoja material, ki je zanimiv za obe skupnosti) kot njena lega.
Če bi čitalniške prostore, kamor zahaja največ ljudi, izselili v predmestje, bi bil obisk ljudi manjši. Seveda, pri Svetem Ivanu bi bila knjižnica bližja slovenskim višjim srednjim šolam, postala pa bi odročna za vse druge kategorije ljudi, ki se večinoma poslužujejo čitalniških storitev (npr. upokojenci in študenti). Tudi izjemno posodobljena knjižnica v novih in ličnih svetoivanskih prostorih ne bi bila privlačna, če moraš iz središča mesta do nje z avtom ali avtobusom.
Mimo teh praktičnih razlogov velja omeniti še simboličnega: veliko poudarjamo, da "Trst je naš". Selitev ene naših največjih ustanov iz mestnega središča bi bila negacija te fraze, hkrati pa bi s še enim dejanjem pritrdili zaskrbljujočim razlagam, da smo Slovenci v Italiji folklorni pojav, ne pa urbana skupnost.
Ob vsem tem velja spomniti, da je selitev knjižnice z nekoliko šibkimi in protislovnimi argumenti že predlagala Slovenska kulturna gospodarska zveza konec leta 2005. Proti izselitvi nekaterih ustanov k Svetemu Ivanu so se s pismi uredništvu izrekli nekateri ravnatelji in voditelji organizacij (npr. Milan Bufon za SLORI, Janko Ban za Glasbeno matico).
Pod peticijo proti selitvi NŠK s(m)o obenem zbrali 286 podpisov (med raznimi podpisniki so bili Boris Pahor, Marko Kravos, Tatjana Rojc, Marko Sosič, skupina slovenskih šolnic ...). O peticiji je - kar postaja že legenda - Primorski dnevnik poročal z devetdnevno zamudo v nekaj vrsticah pod člankom z naslovom "Neverjetna davčna utaja".
Spomin na takratno dogajanje vzbuja nekaj skomin. Še vedno se ne moremo otresti vtisa, da se za to zgodbo o selitvi skrivajo druge zgodbe. V najboljšem primeru le kratkovidnost.
Upravni odbor naj torej pri iskanju rešitve apelira na krovni organizaciji, naj za NŠK dobita rešitev, po kateri bi vsaj čitalnica ostala v središču mesta.
Povezane vsebine
- Petek, trinajsti (obletnice in skomine)
25.3.13
B kot Boldrini, Bruselj ... (Blišč in beda)
"Per carità, tutti mi chiedono di Grillo. Ma vedo che in moltissimi hanno molto da dire. Non sopporto il chiacchiericcio di chi pensa di avere cose interessanti da dire solo perché è noto. Mi ricorda quelli che al bar sono tutti commissari tecnici della Nazionale."
(Francesco De Gregori, Il Fatto quotidiano, 22. 3.)
Bersani, Boldrini, bilingvizem, Beppe, Bruselj ... Vse na B. Kot blišč in beda.
Velika večina je navdušena, ker so za predsednika senata in za predsednico poslanske zbornice izvolili Pietra Grassa in Lauro Boldrini. Jaz nisem. Menim, da mora vsaka zbornica, deželni svet ali rajonski svet imeti za predsednika nekoga, ki ima že nekaj staža v predstavniškem organu. Tako Grasso kot Boldrinijeva pa sta novinca v politiki. Njuna izvolitev se mi zato zdi politični marketing, pa brez zamere do dveh predsednikov.
Prav tako naj ne zameri predsednik italijanske novinarske zbornice Enzo Iacopino. Na facebooku skoraj vsak dan kritizira Beppeja Grilla, kar je mnogim všeč. Meni ni. Mislim, da bi moral predsednik italijanskih novinarjev posvečati svoja razmišljanja (in dejanja) trenutnemu položaju italijanskega novinarstva. Slabi ekonomski pogoji in še slabše etične deviacije v svetu medijev so po mojem hujša nevarnost za demokracijo kot pa komik iz Genove.
To je torej trend v italijanskem javnem mnenju. Razpreda se o fasadnih ljudeh in njihovih vlogah v Rimu, medtem ko se naša usoda odloča drugje. Recimo par tisoč kilometrov severneje.
V Bruslju v teh urah sprejemajo ključne odločitve, od katerih bo odvisna tudi italijanska bodočnost, a javna razprava se Cipra in drugih tem komaj dotakne.
Tako je tudi pri nas. Pozdravljamo imenovanje slovenskega odbornika v Občini Trst, pozdravljamo nekaj novih dvojezičnih tabel, na katerih piše Trst tudi po slovensko, ne znamo ali nočemo pa pogledati globje. Zakaj s postavljanjem dvojezičnih tabel zamujajo tudi politiki iz "naših prijateljskih krogov"?
Vidimo samo kratkotrajni bleščeči blesk, ne vidimo pa bede za vsem tem. Seveda, najlažje je razpredati o političnih bitkah v parlamentu. Kdo bo podprl koga, kdo bo predsednik, zakaj Grillo je tak, kdo ima prav med Grassom in Travagliom, zakaj so imenovali Edija Krausa ...
Lahko je klepetati o vsem tem. Ne zahteva poglobitve, dovolj je ponoviti par stavkov iz časopisov. Veliko težje je pogledati v globino problemov, na primer kako bodo odločitve v Bruslju pogojevale naše življenje. A to je prekomplicirano. Raje razpredati o Boldrinijevi in Grillu. To znamo vsi. Možgani lahko mirno spijo, medtem ko nam za hrbtom morda postavljajo giljotino.
(Francesco De Gregori, Il Fatto quotidiano, 22. 3.)
 |
| Foto Primorski |
Bersani, Boldrini, bilingvizem, Beppe, Bruselj ... Vse na B. Kot blišč in beda.
Velika večina je navdušena, ker so za predsednika senata in za predsednico poslanske zbornice izvolili Pietra Grassa in Lauro Boldrini. Jaz nisem. Menim, da mora vsaka zbornica, deželni svet ali rajonski svet imeti za predsednika nekoga, ki ima že nekaj staža v predstavniškem organu. Tako Grasso kot Boldrinijeva pa sta novinca v politiki. Njuna izvolitev se mi zato zdi politični marketing, pa brez zamere do dveh predsednikov.
Prav tako naj ne zameri predsednik italijanske novinarske zbornice Enzo Iacopino. Na facebooku skoraj vsak dan kritizira Beppeja Grilla, kar je mnogim všeč. Meni ni. Mislim, da bi moral predsednik italijanskih novinarjev posvečati svoja razmišljanja (in dejanja) trenutnemu položaju italijanskega novinarstva. Slabi ekonomski pogoji in še slabše etične deviacije v svetu medijev so po mojem hujša nevarnost za demokracijo kot pa komik iz Genove.
To je torej trend v italijanskem javnem mnenju. Razpreda se o fasadnih ljudeh in njihovih vlogah v Rimu, medtem ko se naša usoda odloča drugje. Recimo par tisoč kilometrov severneje.
V Bruslju v teh urah sprejemajo ključne odločitve, od katerih bo odvisna tudi italijanska bodočnost, a javna razprava se Cipra in drugih tem komaj dotakne.
Tako je tudi pri nas. Pozdravljamo imenovanje slovenskega odbornika v Občini Trst, pozdravljamo nekaj novih dvojezičnih tabel, na katerih piše Trst tudi po slovensko, ne znamo ali nočemo pa pogledati globje. Zakaj s postavljanjem dvojezičnih tabel zamujajo tudi politiki iz "naših prijateljskih krogov"?
Vidimo samo kratkotrajni bleščeči blesk, ne vidimo pa bede za vsem tem. Seveda, najlažje je razpredati o političnih bitkah v parlamentu. Kdo bo podprl koga, kdo bo predsednik, zakaj Grillo je tak, kdo ima prav med Grassom in Travagliom, zakaj so imenovali Edija Krausa ...
Lahko je klepetati o vsem tem. Ne zahteva poglobitve, dovolj je ponoviti par stavkov iz časopisov. Veliko težje je pogledati v globino problemov, na primer kako bodo odločitve v Bruslju pogojevale naše življenje. A to je prekomplicirano. Raje razpredati o Boldrinijevi in Grillu. To znamo vsi. Možgani lahko mirno spijo, medtem ko nam za hrbtom morda postavljajo giljotino.
23.3.13
Orwell je uganil
George Orwell je večkrat uganil, kaj se bo zgodilo. Zato smo mu hvaležni, da je že zdavnaj nehal pisati. Danes ne bi bilo prijetno brati njegovih napovedih, saj se zdi, da se nam ne obeta nič dobrega. Ciper je le najnovejši in najbrž niti zadnji znanilec nemirnih časov.
Tako pač je. Zdi se, da se je naš ekonomski sistem samodejno zamotal v klopčič. Evropa, ki je nastala na romantičnih in dobronamernih temeljih, se zdaj zaveda vseh svojih napak. Nastal je paradoks: Nemčija ima na stari celini spet glavno besedo, čeprav so vsi integracijski procesi sloneli na želji, da se ne bi ponovile zgodbe iz preteklosti, ko je ena sama velesila želela vladati vsemu kontinentu.
Zdi se, da ni nebolečega izhoda, razen vsekakor neprijetnega povratka v čas pred Maastrichtom. Pod plavo zastavo z dvanajstimi zlatimi zvezdicami se krepi prepričanje, da bi bilo bolje, ko bi vsaka država sama zase odločala monetarno politiko. Samo novodobni Orwelli vedo, kam to pelje.
Ko je angleški pisatelj in novinar v Kataloniji spremljal razvoj dogodkov med špansko državljansko vojno, je v določenem trenutku začutil, da je edina rešitev za Španijo nek avtoritaren režim. Ni si želel fašistov na oblasti, je pa zapisal, da bi morali tudi komunisti ob svoji morebitni zmagi prevzeti fašistični model vladanja. To mu ni bilo všeč, a zaradi klanja med dvema taboroma in celo znotraj njih ni videl druge možnosti, da utihne orožje.
Kdo pa nam danes namesto Orwella lahko pove, kam bomo (za)šli? Najbrž noben prerok, zato pa država: Italija.
Kar se zgodi na Apeninskem polotoku, se po nekaj letih ponovi v Evropi. Tako je bilo recimo s fašizmom. A bile so k sreči tudi lepe stvari, kot so na primer umetnostni tokovi.
No, danes je Italija v slepi ulici. Parlament je izgubil moč, ki bi jo sicer moral imeti po ustavi. Politične razprave so v tem trenutku same sebi namen. S starimi strankami smo tega že vajeni, za Grillovo gibanje pa lahko zapišemo, da dobre upe utaplja v lastnih protislovjih.
Statistike medtem kažejo, da ima petina mladih Italijanov oznako NEET (Not in Education, Employment or Training). Ne delajo, ne študirajo, zgolj preganjajo dolgčas. Dela je itak vedno manj, vpis na univerzo pa po najnovejših podatkih OVSE postaja privilegij.
Redkim bo lepo, mnogim že gre slabo. Orwell je to napovedal, Italiji se to dogaja. Naj ukrepa, kdor more. Soseda pa naj se uči.
(Kapučino, Primorske novice, 22. 3. 2013)
19.3.13
Orwellova Barcelona (in razne bolečine)
 |
| Archivio militare Aeronautica Italiana |
Sreča te včasih najde. Tudi v Barceloni.
Nedeljski načrt je predvideval, da bi se po pretečenem maratonu vrnil iz Plaza d'Espana do hotela tik zraven Ramble s podzemno železnico. V desetih minutah bi bil v svoji sobi. Tako bi se hitro oprhal, legel v posteljo in po dveh uricah prišel k sebi. Imel bi še dovolj časa za obisk Sagrade Familia, ki sem si jo pustil za konec nekajdnevnega potepanja.
A ko sem po maratonu prikorakal do postaje podzemnice, me je pričakalo presenečenje. Avtomat za izdajo vozovnic ni sprejemal plačil z bankovci, večjimi od 10 evrov. S sabo sem imel samo kovanec za en evro, kovanec za 20 centov in "velik" bankovec. Vozovnica je stala preveč za razpoložljiv drobiž in premalo za moj bankovec. Uslužbenka javnega prometa mi je v španščini ponovila, kar sem jo vprašal v angleščini: "No solution?".
Zato sem se odločil, da bom šel peš čez Raval, kar mi je zaradi ne ravno prožnih mišic vzelo skoraj uro. Vse se je zakasnilo. Noge so bolele še več in zato sem odločil, da ne grem do velike in večno nedokončane Gaudijeve cerkve.
Ležal sem na postelji in bral knjigo, ki jo požiram stran za stranjo: George Orwell, Omaggio alla Catalonia (Poklon Kataloniji v slovenskem prevodu). Knjiga o doživljanju španske državljanske vojne me je zelo prevzela. V turističnem vodniku, ki sem ga imel s sabo (101 cose da fare a Barcellona almeno una volta nella vita), sem pogledal, ali kaj piše o Orwellu. Da, pisalo je, kje je preživel svoje katalonske dni. Pisalo je tudi o nekem bombardiranju Barcelone 17. marca 1938, o katerem v bistvu nisem imel pojma. Omenjen je bil tudi nek spomenik.
Ker ni bilo daleč od hotela, sem rekel, da grem pogledat tja. Pisalo je, da je blizu sedeža univerze, a ne bistveno več.
Zaradi skopih informacij nisem našel spomenika. Zaradi bolečin v nogah sem se hitro vdal in zatekel v bližji bar. Med čakanjem na paello, sem listal po katalonskem dnevniku La Vanguardia, tudi če ne obvladam jezika.
Že na prvi strani sem zagledal članek, ki je opozarjal, da je na ta dan točno 75 let od najhujšega bombardiranja Barcelone. Ob tej obletnici sta La Vanguardia in Corriere della Sera skupaj vsak v svojem jeziku objavila dva članka.
Katalonski novinar Enric Juliana in italijanski kolega Dino Messina sta vsak s svojega zornega obnovila dogajanje izpred 75 let. Zaključek je bil pri obeh enak. Italija se za zločinsko bombardiranje Barcelone še ni opravičila, a bi se morala.
Članka sta vredna branja:
- Enric Juliana, Barcellona 1938, La strage che pesa sugli italiani
- Dino Messina, "Noi brava gente", lo stereotipo immeritato e le scuse mai presentate.
Mimogrede, po zaslugi Vanguardie mi je potem tudi uspelo najti spomenik. Ob vnožju je imel sveže vence. Verjetno so jih položili, ko smo si mi lomili noge.
Naročite se na:
Objave (Atom)