Do novega leta

Vsem spremljevalcem Drevoreda želim, da bi lepo pričakali novo leto. Beremo se spet čez nekaj dni.
Bodite veseli in iščite mostove do uspeha.

Srečno,
Peter

Pred petimi leti

Najbrž se vsi spomnimo, kje smo bili, ko sta letali treščili v newyorška nebotičnika. Šlo je za dogodek globalnih razsežnosti, a vsak zase točno ve, kaj je takrat počel: peljali smo se v avtu, bili smo v službi, lizali smo sladoled, ležali smo na kavču ...
Zakaj se tako dobro spomnimo 11. septembra 2001? Najbrž zato, ker nas je spreletel povsem neobičajen občutek. Nenadoma smo se zavedeli, da nismo samo Janez Novak, Pinko Pallino, Mario Rossi ali John Smith. Začutili smo, da pripadamo skupnosti, ki se ji reče človeštvo. To je pač v moči medijev. V trenutku znajo povezati v celoto milijarde ljudi navkljub velikim geografskim, idejnim ali celo civilizacijskim razdaljam.
Tisti med vami, ki ste bili takrat že na svetu, se najbrž spomnite tudi Armstrongovega pristanka na Luni in Titove smrti. Vsaj 30 let stari Nemci se gotovo spomnijo padca berlinskega zidu. So pač dogodki, ob katerih smo v hipu vsi eno. Nenadoma se zavemo, da smo vsi skupaj pripadniki naroda, državljani države ali - tako kot ob Armstrongovem velikem/malem koraku - človeška bitja v skrivnostnem kozmosu.
Kaj smo pa začutili pred natanko petimi leti? Še pomnite, Primorci?
Na današnji dan leta 2007 smo imeli lep izgovor za žur. V noči med 20. in 21. decembrom so politiki in policisti simbolično dvigali zapore na domala vseh mejnih prehodih od Škofij do prelaza pri Belopeških jezerih. Rekli smo, da so padle meje, in si polnili usta z lepimi željami.
Kdo se še spomni takratne noči?
Najbrž se takratnega dogajanja ne spomnimo tako dobro kot 11. septembra. Zakaj? Verjetno zato, ker ob padcu mej nismo začutili, da smo nekaj drugega.
Ko sta se zrušila newyorška dvojčka, smo občutili, da smo prebivalci sveta. Ko je padel berlinski zid, so Nemci občutili, da so Nemci. Mi, tukajšnji in tamkajšnji obmejci, pa smo ostali državljani iste države ali pripadniki istega naroda. Vsi smo, razumljivo, ohranili svoje identitete.
Skratka, pred petimi leti ni nastopila nova zavest. Znašli smo se brez meje, začutili smo zbližanje, a nekaj novega nismo postali. Evropejci smo tako ali drugače bili še pred schengenom.
Kaj se je torej zgodilo med nami in mejaki, ko smo se veselili odprave slovensko-italijanske meje? Nekaj lepega. Po petih letih ne vemo kaj.

(Kapučino, Primorske novice, 21. 12. 2012)

Cosolinijeva zapravljena priložnost

Vhod na (zaklenjeno) opensko strelišče

Septembra se v Bazovici ob spomeniku štirim žrtvam prvega tržaškega procesa vedno zbere veliko ljudi. Ob plošči v spomin petim žrtvam drugega tržaškega procesa  na Opčinah pa se jih sredi decembra zbere precej manj.
Tako pač je, kljub temu da prvi proces (1930) ni bil pomembnejši od drugega (1941). Oba sta ključna mejnika v polpretekli zgodovini.
Decembrska proslava je bila vedno nekoliko manj doživeta. Traja veliko manj, pred njo pa ni spremnih prireditev, kot jih je za septembrsko proslavo v Bazovici. No, a preden nadaljujem, je pošteno zapisati, da razlike med proslavama ne ocenjujem s potrebno distanco. Mamin oče je bil med 60 obsojenci na procesu leta 1941.
Vsekakor. Da openska proslava ne vzbuja tolikšne pozornosti kot bazovska, smo se prepričali tudi letos. Na Opčine je namreč prišel tržaški župan, ki ga v Bazovici že (pre)dolgo čakamo zaman. Morda sem zloben, a zdi se mi, da je nastop na Opčinah v (italijanski) javnosti manj problematičen kot morebitni govor v Bazovici.
Kakorkoli. Roberto Cosolini si zasluži pohvalo za navzočnost ob spomeniku Tomažiča in tovarišev. Pozorno sem poslušal njegov govor. Ni bil slab. Všeč mi je bilo zlasti poudarjanje razlik med antifašisti in fašisti. O tem je pač šlo v tistem času. Ni bil spor med dvema narodoma. Bila je konfrontacija med dvema taboroma. In v antifašističnem so bili tudi Italijani.
Proslave kot so bazoviška ali openska bi zato morale biti "svete" tudi za Italijane in italijansko državo.
A na primeru openskega strelišča, vemo, kako je s tem. Roberto Cosolini je zadnji odstavek svojega govora namenil prav tej sporni zadevi. Obljubil je, da bo vprašanje rešeno. S tem je nekako priznal, da ni dobro, kar se dogaja. Prizorišče, na katerem je rafal ubil Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala, bi moralo biti kraj spomina, ne pa kraj strelskih vaj.
Cosolini je bežno omenil pravne in praktične zaplete. Tu pa je zapravil veliko priložnost, da bi molčal. Tržaškemu županu bi veliko več ploskali, če bi kot predstavnik javne institucije prišel na Opčine, da bi se opravičil. Moral bi reči, da se v imenu tržaške občine opravičuje za veliko sramoto, ki se dogaja že ves povojni čas. Namesto tega pa se je izgovarjal, da so pravni zapetljaji. Saj so, a nikakor ne opravičujejo nesramnega odnosa do petih žrtev.
Nikakor ne rečem, da bi moral Cosolini poklekniti, tako kot je to storil Willy Brandt na Poljskem. Bi pa moral pokazati nekaj več spoštljivega obžalovanja.
Zato je boljši govor imel Aljoša Fonda. Lepo je povezal takratni in sedanji čas. In pravilno poudaril, da žrtev drugega tržaškega procesa ne gre idealizirati. Niso bili junaki iz znanstvene fantastike. Bili so čisto navadni ljudje z nadpovprečno zavednostjo in pogumom.
In prav zato ker so bili navadni ljudje, bi si zaslužili, da spomin nanje negujemo kot je treba. Človeško.

Zamejci radi nagrajujejo (Sami sebe)

Sami naši so zbrani,
vsak vsakega pozna
roka roki natoči, 
najlepše je doma.
(Vlado Kreslin, To pri nas ni možno)

Pia Cah (foto Bobo)

Ivan Peterlin je prejšnji petek v Primorskem dnevniku predlagal, da bi tudi "v naši sredi" (očitno je mislil na zamejstvo) izbirali osebnost leta, tako kot to že počenjajo športniki. S tem naj bi po Peterlinovem pisanju nagradili ljudi, ki si zaslužijo priznanje za delo na svojem področju.
Dve vprašanji namesto pripomb.
Čemu si želimo biti Slovenci, ko pa se od Slovencev najraje ločujemo s prirejanjem svojih prireditev in podeljevanjem svojih nagrad?
Čemu pojemo Vstajenje Primorske, ko pa se otepamo sodelovanja s Primorci?
Le dan zatem, ko je Peterlin objavil svoje Žarišče, so primorski mediji objavili vest, da je osebnost meseca na Primorskem Pia Cah. Torej gospa "iz naše srede" je postala novembrska osebnost na področju od Pirana do Bovca, in sicer po izbiri bralcev Primorskih novic, poslušalcev Radia Koper in gledalcev TV Koper.
V tem vsakomesečnem izboru se občasno najdejo tudi kandidati iz zamejstva. Če tako kot Pia Cah zmagajo v mesečnem izboru, kandidirajo še za osebnost leta.
No torej? Zakaj bi morali v zamejstvu imeti še eno nagrado, ko pa itak že imamo eno primorsko nagrado, na kateri se uveljavljajo tudi osebnosti iz "naše srede"?
Peterlinov predlog bi torej obrnil na glavo: mar se ne bi športniki zgledovali po "ostalem svetu" in imeli skupno primorsko nagrado namesto dveh ločenih?
A žal je tako, da v zamejstvu radi drug drugemu podeljujemo priznanja in nagrade (plakete boja in dela, nagrado ob kulturnem prazniku, klasje, vstajenje, zlato zrno, razna priznanja zvez in društev itd). Nekaterim je to všeč, ker prej ali slej vsi dobijo vsaj plaketo.
Meni to ni všeč. Več je nagrad, manjšo vrednost imajo. Predvsem pa mi ni všeč, da se otepamo primorske in slovenske konkurence. Nočemo rasti. Hočemo samo drug drugemu dajati nagrade. In potuho.

Palčki ali kozlički?

Igo Gruden je povabil Franceta Prešerna ter Jakoba in Wilhelma Grimma na ponedeljkovo srečanje v Nabrežino, da bi spoznali zamejce.
Brata sta bila zadovoljna. Preštela sta, koliko ljudi sedi za mizo na odru: trije politiki, predsednika dveh organizacij in dva novinarja. Skupaj sedem. Prav toliko, kot je palčkov in kozličkov v njunih pravljicah. “To so se naučili od naju,” se je Jakob pohvalil z bratom.
Wilhelm se je medtem oziral po dvorani. Videl je, da uslužbenci zamejskih ustanov mirno sedijo, medtem ko je bil brez miru edinole France Prešeren.
On je, že malce omotičen od proslavljanja rojstnega dne, vprašal nemška pravljičarja, o čem sploh teče beseda. Grimma sta mu prišepnila, da jima ni povsem jasno, ker slovenščine ne razumeta. Edino za večkrat izrečeno besedo “milijon” vesta, kaj pomeni.
Pesnik se je takrat popraskal po dolgih laseh in se vprašal, ali si morda tudi tistih sedem za mizo želi dote, ki je nima milijonarka. Na sosednjem stolu je prepoznal mlajšega kolego Aceta Mermoljo in se za pojasnilo sklonil k njemu: “Bi mi bližnji sosed povedal, o čem teh sedem govoré, da meni spati ne pusté?”
Mermolja, ki je takih srečanj videl že veliko, mu je cinično odvrnil: “Nič novega.”
Največji slovenski pesnik (Prešeren namreč) se je spet ozrl k nemškima bratoma: “Nič novega ne govorijo, a ljudje vseeno tiho poslušajo. Tega ne razumem.”
Brata Grimm sta takoj pretuhtala: “Potemtakem tistih sedem zagotovo pripoveduje zgodbico za otroke. Samo pri pravljicah je tako, da bi jih poslušal vsak večer, četudi znaš že vsak stavek na pamet.”
Prešeren je zato zaklel, da na svoj rojstni dan že ne bo poslušal pravljic. Mermolja ga je pomiril in mu povedal, da ne gre za pravljico, ampak za resno zgodbo o Slovencih v Italiji, ki jim večno primanjkuje denarja in se zato večno sprašujejo, kako iz te godlje.
Prešeren, ki o vprašanju “Kam?” že itak veliko ve, je vstal in odšel iz dvorane. Pred vrati ga je nagovoril doprsnik Iga Grudna.
“France, kaj se ti torej zdijo ti zamejci?” je Nabrežinec vprašal Vrbljana. “Bi o njih, prosim, nekaj napisal?”
Prešeren je zamahnil z roko. “Kaj bi spet pesnil sonete nesreče,” se je pridušal in odkorakal rojstnodnevnim zdravicam naproti.
Gruden je čez čas isto vprašanje ponovil nemškima gostoma. “Midva lahko nekaj napiševa,” sta prijazno rekla brata Grimm. “A žal ne razumeva, ali so tile zamejci marljivi palčki ali naivni kozlički.”

(Kapučino, Primorske novice, 7. 12. 2012)

"Sem za diktaturo razuma"

(Pogovor z ustanoviteljem stranke Alba dorata, Primorske novice, 30. 11. 2012)


Oglasil se je po dobrem tednu. Sporočil je, da je pripravljen na pogovor. “Prestal sem že marsikaj, lahko dam tudi intervju slovenskemu časopisu,” se je pošalil po telefonu. Velja. V torek ob enih bo prišel na tržaški Trg Unità. A takoj hoče pojasniti, da on ni novodobni Adolf Hilter. Kvečjemu je nacionalist.

Alessandro Gardossi z Luckyjem
Foto: PETER VERČ

Stisne roko in predstavi svojega psa: “To je Lucky, naša maskota.” Kosmatinec na prvi pogled vzbuja strah. Starejša gospa, ki ga zagleda med mizicami kavarne Degli specchi, obstane. Nadaljuje pot samo po zagotovilu, da pes ni nevaren. In tudi njegov visoki in čokati lastnik ne grize.

Za intervju si je Alessandro Gardossi vzel čas. Gostobesedno razlaga svoj pogled na svet, globalno krizo, Italijo, Grčijo in Evropo. Brez zadrege pove, da fašizem ni bil najhujše zlo. Takoj zatem pa pripomni: “Okej, saj je prav, da me sprašujete tudi o zgodovini, a ne bi raje vsi skupaj, Italijani in Slovenci, govorili o sedanjosti? V Tržaški zaliv hočejo postaviti ekološko pošast. To ni samo problem Trsta. Tiče se tudi Slovenije in Hrvaške. Ne bi stopili skupaj?”

Orjaški brezposelni bolničar je v svojem mestu ustanovil stranko Alba dorata, kar v slovenščini pomeni Zlata zarja. Za zgled si je vzel istoimensko skrajno desno stranko, ki je na junijskih volitvah v Grčiji zbrala skoraj 7 odstotkov glasov. Njen prvak Nikolaos G. Michaloliakos zavrača mnoge očitke, da gre za nacistično gibanje.

“Ljudi zavaja simbol,” razmišlja Gardossi. “Mislijo, da gre za kljukasti križ. A simbol stranke je meander iz antične Grčije. Tam se je rodila evropska civilizacija in mi smo za Evropo narodov. Zakaj nam potem pravijo, da smo nacisti ali rasisti? To je absurd. Niti istospolnim zvezam ne nasprotujemo.”

In vendar so se grški “zarjaši” večkrat proslavili z nestrpnimi izjavami in včasih tudi z dejanji. Zlasti do priseljencev. “Italijanska Zlata zarja ne bo to, kar je grška,” pribije Gardossi. “Vsaka država bo imela svojo Zlato zarjo, ki si bo postavila svoja pravila. Jaz na primer ne odobravam nekaterih metod Grkov.”

A stranki z enakim imenom vendarle morata imeti skupno izhodišče. “Seveda,” prizna Gardossi. “V osnovi je skrb za socialno državo. Zlata zarja v Grčiji ima veliko zaslugo, da je ljudem odprla oči. Povedala jim je, da je možno ustvariti tudi drugačno Evropo.”

Glavni sovražnik je skupna evropska valuta. “Nujno se je treba odreči evru,” trdi italijanski prvak Zlate zarje. “Če si svojega denarja ne tiskaš sam, postaneš ujetnik oderuhov. V Sloveniji se boste tega kar hitro zavedeli. Saj ste na tem, da zaprosite za pomoč, kajne?”

Skrb za socialo in Evropa narodov. Zdi se, da govori levičar. “Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna. Izmislili so si jo pred mnogimi leti, da bi zmedli ljudi.”

Toda levi in desni se vendarle razlikujejo. Recimo v odnosu do priseljencev. Gardossi prižge cigareto in razloži: “Vse te ladje, polne Afričanov, ki pridejo do italijanske obale, so očiten dokaz, da v Afriki ljudje trpijo. A če jih sprejmemo, se postavita dve možnosti. Jim najdemo zaposlitev? Zmanjka dela za nas. Jim ne priskrbimo zaposlitve? Denar si bodo našli sami: z delom na črno ali s hudodelskimi dejanji. Treba je torej preprečiti trpljenje v Afriki. To pa narediš tako, da spremeniš trenutne razmere v svetu.”

Planetu Zemlja po Gardossijevem mnenju vlada maloštevilna skupina sebičnežev. A pri tem zavrača že slišano razlago, da vse niti vleče judovska elita v ZDA. “Hočejo nas speljati na led z vprašanji o Judih. Ampak jaz nisem proti nikomur. V konfliktu med Izraelci in Palestinci ne vidim žrtev in krvnikov. Oboji imajo prav in oboji so zločinci. Nasprotujem samo tej eliti finančnikov, ki vlada svetu. Med njimi so seveda tudi Judje, a ne samo oni. Imate na primer Kitajce, ki so že osvojili celo Afriko.”

Marsikdo bi oporekal njegovim trditvam. Toda Gardossiju ne moreš očitati, da je neveden človek. Pozna marsikaj, česar navadni Tržačani ne vedo. Mimogrede omeni tudi balkanske vojne in pravilno ugiba o letnici: “To je bilo leta 1912-1913, kajne?”

Ve in prizna, da je Italija na ozemlju afriških kolonij zagrešila marsikaj hudega. “Kolonializem je vsekakor začel že pred fašizmom.”

Fašizem torej. O njem Gardossi pravi, da ima nekaj zaslug. “V Italiji je poskrbel za socialno državo.” Je pa Benito Mussolini naredil tudi nekaj napak, prizna. “Zavezništvo s Hitlerjem je bila največja.”

Gardossi je bil najprej član Severne lige, nato pa gibanja Forza nuova. Člani slednjega pogosto pozdravljajo z iztegnjeno desnico. “Forza nuova se je zasidrala na starih stališčih. Jaz pa pravim, da moramo gledati naprej. Dovolj je delitev na rdeče, črne, plave in bele. Mi vihramo z rdečimi ali črnimi zastavami, bančniški oderuhi pa se nam smejijo. Dovolj, dovolj, dovolj! Italijani, Slovenci, Hrvati, Španci, Portugalci in vsi ostali imamo skupne težave, ne smemo se deliti. Glejmo naprej.”

A treba je stopiti korak nazaj. Mussolini ni samo sklenil pakta s Hitlerjem. Njegov režim je preganjal Slovence. Zapiral je slovenske šole, pošiljal ljudi v konfinacijo ali zapor, samo da ne bi širili slovenske besede. “Mussolini je pač razmišljal, da je treba z Neevropejci ravnati tako. O Slovencih je govoril, da so 'alloglotti', drugojezični. Vem, vse to je žaljivo. Ampak veste, vsi so otroci svojega časa. Tudi Angleži so si umazali roke s krvjo, a tega danes nihče ne omenja. Tudi Tito je bil diktator in je zagrešil marsikaj. Vem pa, da se mnogim toži po njem. Povsem jih razumem. Tito je vendarle ustvaril državo, kjer so ljudje imeli kaj jesti in tudi brezplačno šolstvo.”

Gardossi pravi, da ne zagovarja diktatur. Z edino izjemo: “Sem za diktaturo razuma.” Pri tem pogleda na drugo stran mize in se nasmehne. “Vidim, da ste popisali že več strani notesa. Enako je bilo tudi z novinarjem Repubblice. Spraševal me je na dolgo in široko, na koncu pa je napisal nekajvrstični člančič. Ti levičarski mediji nas napadajo. Ko pa se pridejo pogovarjat z mano, so razočarani. Ne morejo napisati, da sem antisemit, rasist, nacist ali karkoli takega. Zato potvarjajo moje besede. In se zdi, da sem za diktaturo, medtem ko sem za diktaturo razuma. Čisto druga stvar.”

Mnogi novinarji so se zanimali za ustanovitelja stranke Alba dorata. Nazadnje celo nekdo iz Turčije. “Veliko me je spraševal o islamu,” pove Gardossi. “Vztrajam pri istem: nisem proti nikomur. Mussolinija so v arabskem svetu celo oboževali. To pravim tudi svojim ... Ta spopad civilizacij je zrežiran. Ustvarili so ga mogotci, da bi se ljudje med sabo kregali.”

Mogočneži imajo svoje oprode, ki vodijo državne vlade, meni Gardossi. Mario Monti seveda ni izjema. Zato Alba dorata namerava nastopiti na spomladanskih državnozborskih volitvah. Program je v splošnih obrisih že pripravljen: za drugačno Evropo in za drugačno državo. “Smo za preureditev po švicarskem modelu,” pojasni Gardossi. “Ljudstvo naj izbere, ali si želi federacijo ali konfederacijo. Vidite, v Švici mirno živi več narodov. Tako bi lahko sobivali tudi v Italiji. Sicilijanci, Ligurijci, Lombardi, Veneti, Furlani ... Vsak po svoje v skupni državi.”

Za novo stranko se menda zanimajo mnogi. “Dobivam klice in elektronska sporočila od vsepovsod. Tudi iz tujine. In veste, kaj vam povem? Tudi iz Slovenije so mi pisali. Dva Koprčana se zanimata za ustanovitev Zlate zarje v Sloveniji. Pripravljen sem pomagati. Slovenija in Trst imata skupne težave. No, recimo: ne bi bilo za vse tukajšnje kraje bolje, če bi se izognili nevarnosti, da potres raznese jedrsko elektrarno v Krškem?”

A najprej bo treba poskrbeti za Italijo. “Zdaj bom šel v Milano, potem verjetno še v Rim, morda še v Bari,” napoveduje. Optimistično pravi, da se zanimanje za njegovo stranko veča iz ure v uro. Računa na glasove ljudi, ki so doslej volili levo in desno. Pred potjo ima eno samo skrb: pes Lucky bo moral ostati v Trstu. “Žal ga ne pustijo na vlak,” reče in počoha psa. “Me lahko fotografirate z njim?”

Lucky se nato olajša, Gardossi pobere iztrebek. Spet poudari nekaj svojih ključnih misli in večkrat ponovi, da je treba pozabiti na stare delitve. “Veste, da sem imel punco Slovenko? Ja, s Kontovela. Ob prvem maju raje nisem hodil tja.”

Za koga so mediji? (Pogled dveh Petrov)

Peter Močnik

Mitja Tretjak je prejšnji torek v svojo oddajo S-prehodi na TV Koper Capodistria povabil novinarja Primorskega dnevnika Rada Grudna in pisca teh vrstic.
Tema pogovora? Slovenski mediji v Italiji.
Ocena pogovora? V 28 minutah smo po nepotrebnem ponovili nekaj znanih dejstev, zato je zmanjkalo časa za marsikaj zanimivejšega.
Spletna stran Slomedia.it je oddaji vsekakor posvetila poročilo z naslovom Komu so namenjeni naši mediji? "Pojem skupnosti Slovencev v Italiji ni več tako aktualen".
Nabralo se je nekaj komentarjev. Peter Močnik je na primer zapisal: "Trditi, da Slovenci ne sestavljamo več neke skupnosti v Italiji pomeni zanikati, da je slovenski narod še prisoten v avtohtoni manjšini v Italiji. Pomeni, da so naši ljudje, ki jih imenujemo Slovence, v resnici neke vrste skrpucalo, ki niso ne miš ne tič."
Najbrž je Močnik vzel tipkovnico pod prste, ker ga je zbodel tale citat iz oddaje:
Peter Verč: "(...) Glavni problem manjšinskih medijev je po mojem v tem trenutku ta, da se ne zavedajo več, kateri je referenčni okvir medijev, na katere gledalce, poslušalce ali bralce se obračajo. Nekoč je bila slovenska skupnost v Italiji popolnoma ločena od italijanskega dela. Ankete Slorija pa kažejo na to, da prihaja do nekega vsesplošnega prepletanja (...)"
Citata dveh Petrov bi bila najbrž dovolj. Saj si ju vsak lahko prebere in razmisli, kaj je vsak povedal. Vseeno bi dodal le vprašanje: kaj če imata oba Petra prav?
Namreč ... Jaz sem govoril o slovenskih medijih v Italiji in postavil trditev: ne zavedajo se, kdo so njihovi naslovniki. Mislil sem na slovenske šole v Italiji, ki jih zdaj obiskujejo tudi otroci iz povsem neslovenskih družin.
Poglejte preprost primer iz športa (da ne bomo vedno o politiki ...). Primorski dnevnik in slovenski novinarski oddelek na RAI poročata o nogometnih ekipah, kot sta Juventina ali Breg, pa čeprav tam redki nogometaši znajo slovensko. Po drugi strani taisti mediji prezirajo kopico drugih športnikov, ki so uspešnejši od nogometnih amaterjev tako v športu kot v znanju slovenščine (primer lahko s spremembo akterjev prenesete tudi na politiko, kulturo, gospodarstvo ...).
Zakaj je tako?
Navidezni, a prekleto visoki zid med Slovenci in Italijani se je skoraj popolnoma zrušil. Družba se je nedvomno spremenila.
Slovenski mediji v Italiji pa svojega poročanja niso prilagodili številnim spremembam. Še vedno poročajo o "slovenskih" nogometnih ekipah, ker se je tako reklo pred 20 ali 30 leti. In ne poročajo o drugih uspešnih slovenskih atletih, ker jih pač pred 30 leti ni bilo. Skratka: radarji slovenskih medijskih poročevalcev so očitno zastareli.
Katere so posledice?
Nekateri bralci/gledalci so užaljeni, češ "ne poročajo o meni, ki sem Slovenec, poročajo o drugih, ki niso Slovenci". Nekateri drugi, recimo dijaki iz italijanskih družin na slovenskih šolah, pa vzamejo v roke časopis, preberejo "naše ekipe" in se vprašajo: "Na koga se za vraga nanaša pridevnik 'naš'?"
To sem mislil. A očitno dovolj slabo povedal, če je Peter Močnik v svojem komentarju pisal o nečem drugem. Jaz sem nekaj pripomnil o jabolkih, on je branil hruške.
Dva Slovenca, tri stranke. Dva Petra - kažin.