Govor ob grobu bazoviških junakov

Foto Lucijan Pelicon

Angleški pisatelj David Lodge je v romanu Deaf sentence ustvaril izjemen prizor. Upokojeni profesor, ki prikriva svoje opešanje sluha, obišče nekdanje koncentracijsko taborišče. Tam si vendarle nadene slušni aparat, ker hoče poslušati tišino.
V krajih spomina nas objame svojevrsten mir, ki preglasi vsakodnevno navlako. Pokopališče pri Sveti Ani in seveda ta grob nista izjemi. Molk velja prekiniti samo za nekaj zahval in za nekaj vprašanj.
Kdo so bili? Kakšni so bili? Čemu so se uprli? Zakaj so umrli?
Bili so – fantje. Najmlajši med njimi, Ferdo, je umrl pri 22 letih. Najstarejši, Alojz, bi dopolnil 34 let, če bi živel še tri dni.
Kakšni so bili ti fantje?
V knjigi Draga Žerjala Spomini in razlage, ki jo je uredil Aleksej Kalc, je fotografija štirih mladeničev iz leta 1926. Prvi z leve je še niti 20-letni Lojze Spacal, edini z razmeroma resnim obrazom. Druga dva se smehljata, četrti vidno izstopa po razposajenosti. Z razkoračenima nogama stoji na dveh stebričih, z rokama se dotika glav dveh prijateljev in med ustnicama stiska cigareto. Pač, mulc, menda šarmer, ki uživa v vragolijah.
Bil je Zvonimir Miloš, ki mu je posebno sodišče fašistične Italije skupaj z Bidovcem, Marušičem in Valenčičem izreklo smrtno kazen.
82 let je minilo od takrat. A smrt teh preprostih fantov nas še danes bremeni, čeprav se vse težje zavedamo, k čemu nas pravzaprav obvezuje.
Čemu so se uprli?
Neposrednih pričevalcev takratnega dogajanja skoraj ni več, zato se po odgovor zatekamo h knjigam. Spomine Lava Čermelja, Dorčeta Sardoča, Vekoslava Špangerja in drugih sprva bereš kot pustolovski roman. A ko se k njim vračaš v zrelejših letih, srhljivo občutiš mračno razpoloženje in krivice takratnega časa.
Zato izrekam veliko hvaležnost vsem, ki še danes po vsej Primorski zbirajo in zapisujejo pričevanja. Na Tržaškem na primer Lida Turk, ki je na poti po Tigrovih sledeh marsikdaj zaorala v trdo ledino.
Da, potrebujemo zgodbe. Je pač tako, da gola števila aretiranih, obsojenih in usmrčenih ne povedo veliko, saj kot je zapisal Milko Škrap v knjigi Uporna mladina: »Številka ne more izraziti hotenja srca, ne more izraziti trpljenja hrepeneče duše, niti ne more povedati bolesti, ki tlači po krivici preganjanega in ponižanega.«
Seveda je pomembna tudi strokovna literatura, zlasti če hočemo razumeti, zakaj so umrli. Veliko tehtnih knjig imamo, z monumentalnim opusom Milice Kacin Wohinz na čelu. A omenil bi tudi Marto Verginella, ki je z delom Il confine degli altri zgoščeno in berljivo prikazala položaj Slovencev pod fašizmom. Prodor te knjige, ki je bila med najbolj prodajanimi v Italiji, je le en od mnogih dokazov, da se je v zadnjih letih razpoloženje do Slovencev dodobra spremenilo. Izboljšalo.
Se s tem udejanja evropski duh?
Ne samo. Uresničuje se tudi želja vseh, ki so se uprli fašizmu.
V Špangerjevi knjigi Bazoviški spomenik piše, kako so se zagovarjali obtoženci na prvem tržaškem procesu. Andrej Manfreda je predsedniku sodišča razložil: »Spoznal sem, da je moja domovina Jugoslavija. Toda nikoli, niti tedaj niti danes, nisem sovražil Italije, nikoli. Deloval sem le proti zatiralcu slovenskega ljudstva.«
Enajst let kasneje, na drugem tržaškem procesu, je s podobnimi besedami zaključil svoj zagovor Lavo Čermelj. Opozoril je na Mazzinijevo idejo o svobodi narodov.
Zato pravim: v redu narodna zavest, a dovolj z nacionalizmi. Res je, da moramo svoj jezik braniti pred asimilacijo. A ne držimo ga zase. Negujmo ga in dajmo ga širiti. V naših šolah, društvih in družinah ne smemo postavljati barikad. Moramo graditi mostove.
Kajti ne smemo pozabiti na lepe primere prijateljstva. Včeraj Angelo Vivante, Gabriele Foschiatti, Bruno Pincherle, Lorenzo Bellomi in Fulvio Tomizza, danes marsikdo v znanosti, gospodarstvu, kulturi, športu in vsakdanjem življenju. Edino krajevna politika včasih ne dohaja koraka sprememb.
Poglejte primer Bazovice. V Sinhrotronu odlično sodelujejo italijanski in slovenski znanstveniki. Na pol kilometra oddaljeni gmajni pa še čakamo na primerno priznanje bazoviškega spomenika, tam pa končno tudi govor tržaškega župana.
A če politika zaostaja, še ne pomeni, da smemo samo jokati. Naučimo se predlagati rešitve in razpnimo jadra ob ugodnem vetru.
Slovenci v Italiji smo nekaj priložnosti že zamudili. Narodni dom pri Svetem Ivanu je tudi po naši krivdi še vedno razvalina, Narodni dom v Filzijevi ulici pa žal ni to, kar omogoča in predpisuje zaščitni zakon.
Kakorkoli. Naše organizacije bi morale svojo pozornost nameniti predvsem šolstvu, kajti danes imajo prav šolniki najtežjo nalogo. Poučevanje v razredih, ki so jezikovni in socialni babilon, je vse prej kot lahko. Podpirajmo šolo, saj – prosto po svežih besedah Aleša Debeljaka – če izobrazbi spodleti, zmagajo predsodki. In do družbene katastrofe potem ni preveč daleč.
Seveda, marsikaj ni lahko. Neoliberalna politika levih in desnih vlad je že milijone ljudi pahnila na rob. Po zadnjih podatkih je v Italiji kar tretjina mladih brez dela. Dobra tretjina!
V tej žalostni sliki se ponavljajo dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so se mnogi, razočarani nad demokratičnimi silami, zatekli v objem fašizma. Za primer: grška skrajno desna stranka je leta 2009 zbrala 20.000 glasov, letos junija dobrih 400.000.
Primorski uporniki so sanjali o pravični družbi. Tudi njim v čast se uprimo pohlepni evropski in svetovni gospodi, ki jemlje revnim in prizanaša bogatim. Upor! Seveda ne z orožjem, ampak z znanjem in kritičnim pristopom.
Zgledov nam ne manjka. In tudi vsi štirje bazoviški junaki so bodrilne zvezde na nebu. Vsaka s svojim sijajem, Marušičeva z ganljivim leskom.
Kajti Franjo Marušič je najprej zgledno negoval smrtno bolno mamo. Nato je še njega zdelala bolezen, a med zasliševanjem, mučenjem in procesom ni izgubil dostojanstva.
Franc Marušič, Franjov oče, je po sinovi smrti gojil eno samo željo, in sicer da bi izvedel, kam so pokopali sina. Razkritje je dočakal šele po 15 letih.
Bazoviške žrtve k sreči imajo grob in spomenike, kamor lahko pridemo poslušati tišino. A v molku pokopališča odmevajo tudi neobstoječi pomniki. Moj ded Roman Pahor, večkratni konfiniranec in obsojenec na drugem tržaškem procesu, nima groba. Zanj družina ni imela denarja.
Veseli me, da se nonotu, ki ga nisem spoznal, lahko poklonim tukaj ob tihem grobu njegovih tovarišev.
Hvala prirediteljem za to priložnost in slava vsem, ki so se uprli fašizmu.

Trst, 6. 9. 2012

- Poročilo v Primorskem dnevniku