Disunited colours of zamejstvo (Zamisel)

Ob torkih boste spet lahko poslušali komentarje na Radiu Trst A. Tokrat ob devetih.

Naslov današnjega komentarja bo Zamisel. Zamisel zato, ker sem zamisel dobil pri zanimivi zamisli. Predstavil vam bom predlog, ki se imenuje Z-z-z, a pred tem seveda potrebujemo kratek uvod.
V mnogih medijih po svetu modna blagovna znamka United Colours of Benetton oglašuje zanimiv natečaj. Nanj se lahko do oktobra prijavijo mladi med 18. in 30. letom, ki imajo svojo izvirno zamisel za pomoč pri izhodu iz krize. Najboljše projekte bodo predstavili na spletu, sto najboljših avtorjev pa bo prejelo nagrado.
Posebnost tega razpisa je v tem, da se nanj lahko prijavijo samo mladi, ki so brez dela in ki še niso bili v delovnem razmerju, daljšem od šestih mesecev.
To je skratka priložnost, da v času negotovih gospodarskih razmer dobimo nekaj inovativnih rešitev, ki jih predlaga najbolj domiselna, a hkrati zelo zapostavljena kategorija svetovnega prebivalstva – to so mladi.
Žal ne izpolnjujem pogojev za sodelovanje pri tem natečaju, sem si pa vseeno nekaj zamislil. Moja zamisel je ta: Disunited colours of zamejstvo – se pravi mnogobarvno in razklano zamejstvo – naj se enkrat toliko združi. Vse organizacije od lovskega društva do gospodarskega združenja naj razpišejo enoten natečaj za mlade, prav tako od 18. do 30. leta.
Naslov natečaja bi lahko bil Trikrat Z. Z-z-z: Zamisel za zamejstvo.
Mladi Slovenci v Italiji naj izoblikujejo svoje predloge, kako to dolino šentflorjansko od Milj do Trbiža izvleči iz krize. Bolj kot za gospodarsko krizo, gre seveda za krizo identitete, krizo idej in sploh moralno krizo.
Kot so na primer pokazale polemike po letošnji proslavi v Bazovici, se Slovenci v Italiji obnašamo kot najstniki, kot nemirni pubertetniki, ki ne vemo, kaj bi počeli iz sebe.
Kot sem že večkrat povedal lani spomladi, se naša skupnost ne zaveda družbenih sprememb. Vsaka organizacija vztraja pri starokopitnih vedenjskih obrazcih, medtem ko vse okoli nas koraka v pospešenem ritmu. Zato naša skupnost zaostaja, hira, znanje slovenščine pa ne prinaša vseh priložnosti, ki bi se lahko odpirale, če bi bili kanček bolj spretni.
Pozivam torej t. i. zamejske organizacije, naj ustvarijo nek glinasti hranilnik, recimo v podobi pujska, v katerega bi vsak spustil nekaj drobiža. Zbrana vsota bi bil denarni sklad za nagrade najboljšim projektom.
Mladi bi morali izoblikovati predloge, kako bi ta naša nesrečna skupnost končno popravila svoj kompas in začela korakati naprej, ne pa v mrtvem krogu.
Seveda je treba pravilnik razpisa primerno sestaviti. Eno od pravil bi lahko bilo, da se na razpis ne smejo prijaviti sorodniki ali prijatelji ljudi, ki že dolgo let vodijo kako organizacijo. Saj veste, kako je, tudi pri nas, čeprav smo vsi neizmerno pošteni, se včasih – a seveda zelo redko! – najde kakšen primer nepotizma.
To bo za danes vse, slišimo se čez sedem dni, morda z novo zamislijo.

Povezane vsebine
- Miss Bazovica in dvorljivi politiki
- Pravljica (Zmaj SSO proti papirju SKGZ)

Predsednica? (Amerika skozi njene oči)

Jill Stein (photo Susan Rubin )

Zelo dejavna gospa že nekaj mesecev potuje po Združenih državah Amerike in se srečuje z delavci, učitelji ... Govori o Ameriki, ki ne bi bila več v primežu korporacij in vojne industrije. Želi si domovino, v kateri bi bilo bogastvo pravičneje razdeljeno in vsi bi imeli pravico do zdravstvene oskrbe in kvalitetnega šolanja. In glede na to, da je članica Zelene stranke, si seveda želi boljšo zaščito okolja.
To gospo malokdo omenja, a tudi ona kandidira za predsednico Združenih držav Amerike. Ime ji je Jill Stein in včeraj se je na primer pridružila protestnikom na Wall Streetu v New Yorku ob prvi obletnici gibanja Occupy Wall Street.
To ni poziv, da jo podprete. Saj ni rečeno, da bi bila boljša predsednica od Obame ali Romneyja. Mislim pa, da bi bilo za svet in za ZDA veliko bolje, če bi se v predsedniški tekmi govorilo tudi o temah, ki jih mediji ta čas prezirajo, a jih ima Jill Stein stalno na jeziku.
Demokracija bi bila popolnejša, če bi na predsedniških soočanjih ob Baracku Obami in Mittu Romneyju nastopila tudi ta dejavna gospa ali pa Cheri Honkala, ki je kandidatka zelenih za podpredsednico.
Moj predlog - ali poziv, kot se vam pač zdi - je zato ta: na facebooku ali twitterju kliknite na profil Jill Stein in ameriško volilno tekmo spremljajte tudi skozi njene oči. O ZDA - in posledično o svetu - boste (iz)vedeli nekaj več.

Maryluce

Bralcem najprej iskreno opravičilo. Gre pač za osebno doživetje. A ga moram opisati, ker je dopolnilo neke zgodbe, ki jo je julija objavil 7. val.
Konec maja je Emilijo - pravzaprav njen ravninski del - stresel potres. Dober mesec po najhujših sunkih sem šel tja, da bi pisal o vsakdanu potresencev in popotresni obnovi. Šel sem tudi na mejo z deželo Lombardija v mestece Novi di Modena. Bilo je mesto duhov. Mirno, prašno in prazno.
Ograja in rdeče-beli trakovi so zapirali dostop v staro središče naselja. Gasilci in karabinjerji so se še vedno mučili z odstranjevanjem ruševin in utrjevanjem majavih zidov. Marsikatera stavba je bila na tem, da se sesuje, zato niti domačini niso smeli tja. Živeli so pri sorodnikih ali v šotorih v sosednjih vaseh.
Sprehodil sem se po ulici na robu obvarovanega območja. Pri bencinski črpalki sem spoznal priseljenko iz Hondurasa. Imela je čas za pogovor, saj do črpalke ni pripeljal noben avto.
V reportaži sem povzel njeno pričevanje. Povedala mi je, da živi v šotoru na taščinem vrtu. Po potresu je lahko le enkrat šla v svoje stanovanje, da bi v spremstvu gasilcev v čim krajšem času vzela najnujnejše. Zase je vzela polnilec za telefon, za otroke televizor.
Bila je tako mila, da sem se ji zahvalil na najpreprostejši način. Obljubil sem ji, da ji bom poslal izvod časopisa. Ni trznila, ko sem ji rekel, da pišem v njej nerazumljivem jeziku. Obljubljene pošiljke se je vseeno veselila.
Obljubo sem izpolnil, čeprav ne ravno bliskovito. Tudi italijanska pošta, ki ta čas ne slovi po dobri kondiciji, je očitno prispevala svoje. Zato se mi je Maryluce Wood zahvalila šele pred kratkim. Poiskala me je na facebooku.
Ko sem sprejel njeno prošnjo za prijateljstvo in potem še zahvalo za prejeto pošto, sem ugotovil, da sem v reportaži napačno zapisal njeno ime. Prav je Maryluce, ne pa Mary Luce. Odločil sem se, da se ji opravičim, čeprav moje napake sploh ni omenila.
Sporočilce sem ji napisal naslednjega dne, a preden sem ji ga poslal, sem opazil, da je Maryluce objavila bolečo vest: pravkar ji je umrl oče. Zatem še sporočilo, da zemlja “še pleše” in da je njej zelo hudo, ker je ob očetovem slovesu daleč od doma.
Poslal sem ji sožalje in bilo me je sram za vse tiste (z mano vred), ki se v brk človeškim nesrečam prepirajo zaradi rdečih zvezd in žvižgov na proslavah.

(Kapučino, Primorske novice, 14. 9. 2012)

Miss Bazovica (in dvorljivi politiki)

"Če bi se, denimo, izvedelo, da smo Illyja povabili in da je vabilo zavrnil, bi bil velik škandal. Posredno bi povzročili veliko škodo levosredinski koaliciji, s tem pa tudi manjšini. In sklenili smo, da ga ne bomo vabili, če ne bomo stoodstotno prepričani, da bo prišel."
(Milan Pahor, Primorske novice, 6. 9. 2010)


"Tega ne moremo imeti za incident, sicer bi na tovrstnih proslavah morali prepovedati vsakršno izražanje mnenj."
(Robert Škrlj, Primorske novice, 11. 9. 2012)

"Incident, ki bo s črnim madežem zapisan v kronološki pregled proslav v Bazovici, je bil, to vemo, zrežiran in pripravljen izza meje, ki je ni več. Zdraha je bila »uvožena« v logiki političnega in medstrankarskega obračunavanja v domovini. Če je kaj, kar Matici ne zavidamo, je njeno zaostreno zdraharstvo, ki ga v »zamejstvu«, hvala Bogu, težko dosegamo. Od tu »pogumnim« kontestatorjem prijazno vabilo, naj prihodnje leto ostanejo kar doma."
(Igor Gabrovec piše ministrici Novakovi)

"Quest'anno c'è stato il responso del pubblico, piuttosto implacabile. La manifestazione è andata male." 
(Letos se je izreklo ljudstvo. Prireditev ni uspela.)
(Aldo Grasso o prireditvi Miss Italia, Corriere.it, 12. 9. 2012)

Igor Gabrovec je takoj pisal ministrici Ljudmila Novak. V kar dolgem pismu se ji opravičuje za nedeljsko dogajanje v Bazovici.
A prijazni in hitroroki Gabrovec je tokrat zagrešil vsaj dve napaki. Za eno se mu ni treba opravičiti, saj je očitno, da so ga zavedli. A pri drugi je morda dobro, da malce razmisli o primernosti svojega pisanja.
Poglejmo. Po slovarski razlagi je incident "nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela". Kar vem, prireditve v Bazovici ni nihče prekinil, saj so vsi govorniki prišli do besede. Res so nekateri mediji in piarovci uporabili izraz "incident", a bolj bi ustrezala beseda "izgred", ki jo je npr. uporabil Gabrovčev strankarski kolega Igor Švab. Kajti izgred je po slovarski razlagi "prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju".
In kdor je v nedeljo na bazovski gmajni izžvižgal ministričino navzočnost, je prav gotovo prekoračil mejo dovoljenega. Džumbus na kraju, kjer so štirim ljudem streljali v hrbet, je nesprejemljiv.
A da se razumemo. Kot piše Rober Škrlj, je šlo za izražanje negodovanja, česar zakon ne prepoveduje. Kdor je šel v Bazovico protestirat s piščalko, je zato kvečjemu nespoštljiv in neolikan. Lahko bi protestiral na sto primernejših načinov.
A kakorkoli. Tak je pač svet, nismo vsi tihi in molčeči. In strpnost terja od nas, da sprejmemo vse, tudi take, ki nam niso pogodu. Zato Gabrovčevo vabilo naj "kontestatorji ostanejo doma" je povsem neprimerno. Igor Gabrovec ima vso pravico, da piše ministrici, a nima pravice svetovati temu ali onemu, naj ne gre v Bazovico. Drugače bi vsak našel razlog, da nekomu odsvetuje udeležbo na proslavi. SKGZ in SSO bi lahko motečega Sama Pahorja "povabili" naj ostane doma, obenem pa bi Samo Pahor lahko našel tisoč in en razlog, da krovnima svetuje, naj ne gresta v Bazovico. Gabrovčevo pisanje sem vzel le kot primer, ker nisem hotel vzeti mnogo hujših izpadov. Igor je dovolj prebrisan, da bo to pisanje pravilno vzel na znanje.
Mimo tega. Zakaj je toliko politikov hitelo pisati pisma in opravičila - in jih poslati v vednost tudi medijem? Če je že kdo moral pisati ministrici, potem je bil tega upravičen edino prireditelj proslave. Kdorkoli drug, ki ji je pisal, ima previsoko mnenje o sebi (češ jaz moram pisati, ker sem pomemben) ali pa je proslavo izrabil za pridobivanje političnih točk. Gnusno. Zlasti če nekdo v svojem "opravičilu" primerja izžvižganje s fašističnimi dejanji!
Kakorkoli. Letošnja proslava v Bazovici je pomenljiva. Medtem ko se prireditelji izbora Miss Italia sprašujejo, ali ljudi sploh še zanima lepotno tekmovanje, si tudi pri nas postavljamo podobna vprašanja. Pač, obe prireditvi sta tradicionalni septembrski dogodek. A medtem ko je vsebinsko vselej prazno tekmovanje Miss Italia vsaj blestelo po lepih nogah in lepih nasmehih, je z Bazovico drugače. Ta prireditev ni imela ničesar estetskega na sebi, a samo globoko sporočilo. Danes je bazoviška gmajna očitno tudi zelo malo sporočilna. Pa ne zaradi teh, ki žvižgajo, in tudi ne zaradi ministrice. Krivi so politiki in politikanti, ki so vsa ta leta Bazovici naredili več škode kot koristi.
Tržaškega župana npr. iz neke nerazumljive previdnosti niso vabili na proslavo. Vabili so samo desnosredinske (Dipiazzo), ne pa levosredinskih (Illy), češ da slednjim nočejo povzročati zadrege! In to je le en primer, kako Bazovico nesprejemljivo vključujejo v politične račune. Že dolgo. Predolgo.

Opravičilo Elabandi

Prišli so na petkov koncert za mir v Zgonik. Igrali so pred lepim številom ljudi.
Hja, približno.
Ljudje so se zadrževali ob šanku, daleč od odra. Zato so glasbeniki imeli pred sabo prazno ploščad in na koncu ploščadi tehnike za mikserjem.
Tako je pač s temi "feštami" na Krasu.
Kakorkoli. Nekateri smo jim vseeno prisluhnili (čeprav nespoštljivo s kozarcem v roki in s komolcem na šanku). Lep in poslušljiv zvok, za Slovenijo povsem nevsakdanji. Bolj ameriški folk, kot pa slovenski pop.
Pop-rock, skoraj indie-rock, a s harmonikami in mandolinami. Seveda, so tudi kitare in bobni. Vsega po malo, a v lepem redu.
Bravo, ajdovska Elabanda in zamejski pardon, če ste igrali pred praznim plesiščem.
Če ne drugega ste v petek sprodali vsaj en cd.

Govor ob grobu bazoviških junakov

Foto Lucijan Pelicon

Angleški pisatelj David Lodge je v romanu Deaf sentence ustvaril izjemen prizor. Upokojeni profesor, ki prikriva svoje opešanje sluha, obišče nekdanje koncentracijsko taborišče. Tam si vendarle nadene slušni aparat, ker hoče poslušati tišino.
V krajih spomina nas objame svojevrsten mir, ki preglasi vsakodnevno navlako. Pokopališče pri Sveti Ani in seveda ta grob nista izjemi. Molk velja prekiniti samo za nekaj zahval in za nekaj vprašanj.
Kdo so bili? Kakšni so bili? Čemu so se uprli? Zakaj so umrli?
Bili so – fantje. Najmlajši med njimi, Ferdo, je umrl pri 22 letih. Najstarejši, Alojz, bi dopolnil 34 let, če bi živel še tri dni.
Kakšni so bili ti fantje?
V knjigi Draga Žerjala Spomini in razlage, ki jo je uredil Aleksej Kalc, je fotografija štirih mladeničev iz leta 1926. Prvi z leve je še niti 20-letni Lojze Spacal, edini z razmeroma resnim obrazom. Druga dva se smehljata, četrti vidno izstopa po razposajenosti. Z razkoračenima nogama stoji na dveh stebričih, z rokama se dotika glav dveh prijateljev in med ustnicama stiska cigareto. Pač, mulc, menda šarmer, ki uživa v vragolijah.
Bil je Zvonimir Miloš, ki mu je posebno sodišče fašistične Italije skupaj z Bidovcem, Marušičem in Valenčičem izreklo smrtno kazen.
82 let je minilo od takrat. A smrt teh preprostih fantov nas še danes bremeni, čeprav se vse težje zavedamo, k čemu nas pravzaprav obvezuje.
Čemu so se uprli?
Neposrednih pričevalcev takratnega dogajanja skoraj ni več, zato se po odgovor zatekamo h knjigam. Spomine Lava Čermelja, Dorčeta Sardoča, Vekoslava Špangerja in drugih sprva bereš kot pustolovski roman. A ko se k njim vračaš v zrelejših letih, srhljivo občutiš mračno razpoloženje in krivice takratnega časa.
Zato izrekam veliko hvaležnost vsem, ki še danes po vsej Primorski zbirajo in zapisujejo pričevanja. Na Tržaškem na primer Lida Turk, ki je na poti po Tigrovih sledeh marsikdaj zaorala v trdo ledino.
Da, potrebujemo zgodbe. Je pač tako, da gola števila aretiranih, obsojenih in usmrčenih ne povedo veliko, saj kot je zapisal Milko Škrap v knjigi Uporna mladina: »Številka ne more izraziti hotenja srca, ne more izraziti trpljenja hrepeneče duše, niti ne more povedati bolesti, ki tlači po krivici preganjanega in ponižanega.«
Seveda je pomembna tudi strokovna literatura, zlasti če hočemo razumeti, zakaj so umrli. Veliko tehtnih knjig imamo, z monumentalnim opusom Milice Kacin Wohinz na čelu. A omenil bi tudi Marto Verginella, ki je z delom Il confine degli altri zgoščeno in berljivo prikazala položaj Slovencev pod fašizmom. Prodor te knjige, ki je bila med najbolj prodajanimi v Italiji, je le en od mnogih dokazov, da se je v zadnjih letih razpoloženje do Slovencev dodobra spremenilo. Izboljšalo.
Se s tem udejanja evropski duh?
Ne samo. Uresničuje se tudi želja vseh, ki so se uprli fašizmu.
V Špangerjevi knjigi Bazoviški spomenik piše, kako so se zagovarjali obtoženci na prvem tržaškem procesu. Andrej Manfreda je predsedniku sodišča razložil: »Spoznal sem, da je moja domovina Jugoslavija. Toda nikoli, niti tedaj niti danes, nisem sovražil Italije, nikoli. Deloval sem le proti zatiralcu slovenskega ljudstva.«
Enajst let kasneje, na drugem tržaškem procesu, je s podobnimi besedami zaključil svoj zagovor Lavo Čermelj. Opozoril je na Mazzinijevo idejo o svobodi narodov.
Zato pravim: v redu narodna zavest, a dovolj z nacionalizmi. Res je, da moramo svoj jezik braniti pred asimilacijo. A ne držimo ga zase. Negujmo ga in dajmo ga širiti. V naših šolah, društvih in družinah ne smemo postavljati barikad. Moramo graditi mostove.
Kajti ne smemo pozabiti na lepe primere prijateljstva. Včeraj Angelo Vivante, Gabriele Foschiatti, Bruno Pincherle, Lorenzo Bellomi in Fulvio Tomizza, danes marsikdo v znanosti, gospodarstvu, kulturi, športu in vsakdanjem življenju. Edino krajevna politika včasih ne dohaja koraka sprememb.
Poglejte primer Bazovice. V Sinhrotronu odlično sodelujejo italijanski in slovenski znanstveniki. Na pol kilometra oddaljeni gmajni pa še čakamo na primerno priznanje bazoviškega spomenika, tam pa končno tudi govor tržaškega župana.
A če politika zaostaja, še ne pomeni, da smemo samo jokati. Naučimo se predlagati rešitve in razpnimo jadra ob ugodnem vetru.
Slovenci v Italiji smo nekaj priložnosti že zamudili. Narodni dom pri Svetem Ivanu je tudi po naši krivdi še vedno razvalina, Narodni dom v Filzijevi ulici pa žal ni to, kar omogoča in predpisuje zaščitni zakon.
Kakorkoli. Naše organizacije bi morale svojo pozornost nameniti predvsem šolstvu, kajti danes imajo prav šolniki najtežjo nalogo. Poučevanje v razredih, ki so jezikovni in socialni babilon, je vse prej kot lahko. Podpirajmo šolo, saj – prosto po svežih besedah Aleša Debeljaka – če izobrazbi spodleti, zmagajo predsodki. In do družbene katastrofe potem ni preveč daleč.
Seveda, marsikaj ni lahko. Neoliberalna politika levih in desnih vlad je že milijone ljudi pahnila na rob. Po zadnjih podatkih je v Italiji kar tretjina mladih brez dela. Dobra tretjina!
V tej žalostni sliki se ponavljajo dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so se mnogi, razočarani nad demokratičnimi silami, zatekli v objem fašizma. Za primer: grška skrajno desna stranka je leta 2009 zbrala 20.000 glasov, letos junija dobrih 400.000.
Primorski uporniki so sanjali o pravični družbi. Tudi njim v čast se uprimo pohlepni evropski in svetovni gospodi, ki jemlje revnim in prizanaša bogatim. Upor! Seveda ne z orožjem, ampak z znanjem in kritičnim pristopom.
Zgledov nam ne manjka. In tudi vsi štirje bazoviški junaki so bodrilne zvezde na nebu. Vsaka s svojim sijajem, Marušičeva z ganljivim leskom.
Kajti Franjo Marušič je najprej zgledno negoval smrtno bolno mamo. Nato je še njega zdelala bolezen, a med zasliševanjem, mučenjem in procesom ni izgubil dostojanstva.
Franc Marušič, Franjov oče, je po sinovi smrti gojil eno samo željo, in sicer da bi izvedel, kam so pokopali sina. Razkritje je dočakal šele po 15 letih.
Bazoviške žrtve k sreči imajo grob in spomenike, kamor lahko pridemo poslušati tišino. A v molku pokopališča odmevajo tudi neobstoječi pomniki. Moj ded Roman Pahor, večkratni konfiniranec in obsojenec na drugem tržaškem procesu, nima groba. Zanj družina ni imela denarja.
Veseli me, da se nonotu, ki ga nisem spoznal, lahko poklonim tukaj ob tihem grobu njegovih tovarišev.
Hvala prirediteljem za to priložnost in slava vsem, ki so se uprli fašizmu.

Trst, 6. 9. 2012

- Poročilo v Primorskem dnevniku

Obvestilo

Jutrišnji govor pri grobu bazoviških junakov bo na tem blogu objavljen jutri popoldne.