Novice so dobre (Zahvala komisarju Rexu)

Foto: http://www.komisarrex.estranky.cz

Po dolgem času sem spet gledal od začetka do konca italijanski TV dnevnik. Po naključju. Rekel bi srečnem naključju. Na Rai2 sem zagledal pasjega komisarja Rexa in se začudil, da ga predvajajo ob 20.30. Kaj se je zgodilo, da se je junak iz devetdesetih let vrinil v večerni spored?
Da bi dobil odgovor na vprašanje, sem počakal do konca. Nič neobičajnega. Očitno je Rex stalna ponudba. No, vseeno nisem čakal zaman. Takoj po Rexu se je začel Tg2 in zdaj sem hvaležen štirinožnemu komisarju, da me je nehote spremil do tja. Do večernega dnevnika na Rai2 namreč.
V Italij smo vajeni na tak format informativnih oddajah: ena dnevna izjava politika, replika drugega, potem še tretjega in nato še potpuri izjav predstavnikov manjših strančič. Same izjave in kratki intervjujčki. Klepetanje in klevetanje. Vse skupaj brez poglobitve, brez kritične presoje.
Pri Enricu Mentani na La7, na primer, to nevsebinsko povzemanje političnega čveketa traja skoraj pol ure. Novice iz sveta pridejo na konec. Včasih celo zmanjka časa zanje. In na drugih programih ni bistveno drugače.
Tg2 pa je presenetil. Dobro, imel je kakih 10 minut Montija, Alfana, Casinija, Bersanija in Ingroie, a je šlo kar hitro mimo. Nato presenečenje: kar trije prispevki o afriških bojnih in verskih konfliktih, nato intervju z nemškim preiskovalcem na temo delovanja italijanske mafije v evropskih državah. Neverjetno: pozabili so na politiko. Namesto piarovskih izjav politikov so dali novice.
No, niso bile lepe novice. Bile pa so dobre novice. Dobre že zato, ker so bile novice.

***

Mimogrede: tega političnega blebetanja v vsaki oddaji in ob vsaki uri sem sit. Do take mere, da me nič ne "vleče" na volitve. Neudeležba bi bil zame poraz. Potrudil se bom, da ga ne bom doživel.
Zato sem si priskrbel koristno orodje: ščipalko.
Pač, bojim se, da bo šel volit z njo na nosu. Drugače ne bo šlo.

Država Bunga bunga

Na italijanskem notranjem ministrstvu so razobesili dvesto simbolov strank in list, ki nameravajo sodelovati na bližnjih volitvah. Gre ti kar na jok, kako se nekateri posmehujejo demokraciji. Gibanje bunga bunga in stranka z imenom Jaz ne volim sta le dva primera norčavosti.
Pač, težko je biti italijanski državljan. Ko greš v tujino, se vedno najde prijaznež, ki se ti zlobno nasmehne. Nekoč je nagajivemu nasmešku sledil trojček besed: pizza, spaghetti, mafija. Ton, v katerem so bile izrečene, je bil vse prej kot spoštljiv.
Zdaj je drugače. Velja za malodane vse države sveta, od Avstrije do Avstralije. Ko tamkajšnji ljudje spoznajo, da imajo pred sabo Italijana, ne omenijo več hrane in kriminala. Običajnemu zlobnemu nasmešku dodajo nekaj med vprašanjem, očitkom in vicem: “Silvio Berlusconi?”
Od tod dalje je možnosti več. Italijanski državljan, ki je po narodnosti nekaj drugega (npr. Slovenec), takoj najde izgovor. Pove, da je Italijan po dokumentu, a ne po krvi. Italijanu, ki se je izselil, pa je še lažje. Dovolj mu je povedati, da živi, dela in voli drugje, ne pa v republiki Bunga bunga.
Če si pa hkrati Italijan in italijanski državljan, je seveda najhuje. Zlasti zato, ker od vseh predsodkov do Italijanov eden prav gotovo drži: ne znajo tujih jezikov. Italijan se zato v tujini težko brani. V polomljeni angleščini se trudi, da bi razložil, kako že ni vsak Italijan privrženec Berlusconija. Toda prej ali slej spozna, da je nebogljen.
Saj, tudi če bi odlično obvladal angleščino, ne bi imel dovolj argumentov. Ko bi začel naštevati Berlusconijeve tekmece, bi se le osmešil. Omeniti bi moral političnega komika Beppeja Grilla in celo vrsto komičnih politikov.
Celo profesor Mario Monti se je pognal v manežo in razposajeno sodeluje v volilnem cirkusu. Redno nastopa na TV, kjer žali, špika in duhoviči. Pač, dojel je, kaj se obrestuje.
No, zdi se, da so tudi Slovenci v Italiji končno razumeli pravila igre. Kandidaturi nekarizmatične Tamare Blažina na listi Demokratske stranke so dodali še eno. Ne gre za togega komunista Spetiča ali za večno razmišljujočega Budina. Z zavezništvom levih strančič kandidira komedijant Boris Kobal.
Ta naj si ne dela utvar: v Rimu ne bi zabaval arene. Arena bi zabavala njega.

(Kapučino, Primorske novice, 18. 1. 2013)

Neoliberalec po sili razmer?

O čem govorimo, ko govorimo o Mariu Montiju? Je to, kar predlaga italijanski premier, inovativna politika ali zgolj paket ukrepov po meri finančnih elit? Je nekdanji univerzitetni profesor brezdušni tehnokrat ali nesebični dobrotnik?

 
Tednik The Economist ga vztrajno hvali, češ da je Italiji povrnil ugled in upanje. Toda na Apeninskem polotoku Montijev blišč bledi. Nekdanji politični zavezniki ga napadajo, večni nasprotniki mu namenjajo še ostrešje očitke. Zapuščina Montijeve vlade je zato glavni predmet volilne kampanje, ki se je že začela.

“Ljudje so zelo kritični do Montija, ker so posledice dela njegove vlade občutili tudi v svojih žepih,” razlaga finančni analitik iz Trsta Ivan Ota, ki trenutno dela v Zürichu. “Mislim pa, da so si ljudje ustvarili površno sliko stanja, ker so bolj jezni na Montijevo vlado kot pa na prejšnjo. To je paradoks.”


Ko je novembra 2011 odstopil dotedanji premier Silvio Berlusconi, je marsikomu v Italiji in v tujini odleglo. Predsednik republike Giorgio Napolitano je za novega mandatarja predlagal nekdanjega evropskega komisarja, ki je v Bruslju in drugod po Evropi užival zaupanje. Tri sprte parlamentarne stranke so zakopale bojno sekiro in podprle tehnično vlado.

“Moram priznati, da sem na začetku veliko pričakoval od Montija,” pravi komercialist Boris Valentič, ki poučuje gospodarske predmete na tehničnem zavodu Žige Zoisa v Trstu. “Italija je potrebovala nekoga, ki bi mu Evropa zaupala. Monti je bil s tega vidika pravi človek zaradi svojih izkušenj. Toda če pogledamo, kateri so bili njegovi ukrepi, je moje mnenje o njem precej slabo.” Valentič očita italijanskemu premierju, da je dobro poskrbel za banke, medtem ko se podjetja in družine dušijo v izdatnejši obdavčitvi.

O Montijevih zaslugah in krivdah podobno razmišlja tržaški predstavnik največjega italijanskega sindikata CGIL Renato Kneipp. “Sindikati smo na začetku z zanimanjem spremljali njegovo delo,” se spominja. “Žal se je hitro izkazalo, da je samo človek, ki dela v interesu bančnikov.”

Toda Ivan Ota opozarja: “Ne pozabimo, da je imel Monti zelo natančno definirano nalogo: grobo rečeno, rešiti je moral Italijo. Pri tem je potreboval podporo levice in desnice, kar ni enostavno. Niti tega ne smemo pozabiti, da je Berlusconijeva vlada podpisala pogodbo z Evropo in se obvezala, da bo v letu 2013 uravnovesila italijanski proračun. V takih okoliščinah Monti ni imel velikega manevrskega prostora.”

In vendar bi Monti lahko naredil več, je prepričan Boris Valentič. “Ministrica za delo Fornerova se je zjokala, ko je novinarjem predstavila pokojninsko reformo. Takrat smo napačno mislili, da so ti novi ministri občutljivi ljudje,” razlaga Valentič. “Zdaj se pa sprašujem: zakaj niso ukinili pokrajin. Zakaj niso zmanjšali števila parlamentarcev? Cel kup pristojbin so povečali, niso pa odpravili nekaterih privilegijev, ki jih imajo politiki.”

A k temu je treba dodati, da Mario Monti gotovo ni imel lahkega dela pri usklajevanju stališč Berlusconijevega Ljudstva svobode, sredinske stranke UDC in levosredinskih demokratov Pierlugija Bersanija. “Je pa za marsikaj Monti zahteval zaupnico v parlamentu, in vsi so se mu takrat morali ukloniti,” nadaljuje Valentič. “Lahko bi vezal na zaupnico tudi nekaj drugih ukrepov. Nič ni naredil, da bi rešil industrijo na Sardiniji, ni preprečil, da ne bi nekatera podjetja še naprej delala okoljske škode in ni popravil nekaterih hudih Berlusconijevih napak.” Pri tem Valentič omenja primer italijanskega letalskega podjetja Alitalia. “Namesto da bi to podjetje z dolgovi vred v celoti prodali Air Franceu, se je Berlusconi pred leti odločil, da je treba Alitalio razdeliti na dva dela. 'Bad company' z njegovimi dolgovi plačujemo mi, 'good company' so brez dolgov vzeli Francozi.”

Renato Kneipp pa očita vladi “profesorja”, da je upoštevala zgolj kapitalistično logiko. “Zakaj govorijo samo o BDP? Treba je misliti tudi na druge vidike družbe, kot je na primer kultura. Kaj je Monti naredil za šolstvo ali za univerzo? Nič. Je pa znižal plače, rezal pri pravicah in socialnih varovalkah, nič ni naredil za investicije, in še bi lahko našteval.”

Se je pa Monti na evropskih srečanjih na vrhu odločno postavil po robu nemški kanclerki Angeli Merkel in njeni politiki strogega varčevanja. “Toda Merklova je to delala v interesu svoje države, ki se je izvlekla iz težav po združitvi,” opozarja Valentič. “Nemčija zdaj nima take brezposelnosti, kot jo ima Italija. Kaj pa je naredil Monti, da bi podjetja lažje zaposlovala?”

Da se Mario Monti ni zavzel za gospodarsko rast, soglaša tudi Ivan Ota, ki pa dodaja: “Monti je imel na razpolago nekaj več kot leto. V tem času dobiš denar samo z davki. Ekonomska rast pa zahteva svoj čas. Je ne ustvariš v enem dnevu ali letu in je veliko bolj odvisna od globalne rasti kot pa od dela neke vlade.” Ota pri tem opozarja na dvoje orodij: na fiskalno in monetarno politiko. “Ta druga je v rokah drugega Marija - Draghija,” pojasnjuje finančni analitik. “Fiskalna politika italijanske vlade pa je bila zaradi zahtev Evrope in politike prejšnjih vlad neizbežno recesivna.”

Kaj je torej Mario Monti? Neoliberalec po sili razmer?

“Nedvomno ni komunist,” se pošali Ota. “Izhaja iz milanske univerze Bocconi. Na podlagi njegovega akademskega dela in tega, kar je naredil v Evropi, bi ga lahko opisali kot liberalca in konservativca, ki spada v desno sredino. Mislim pa, da ima tudi socialni čut, ker razume, da ekonomija ne raste, če ljudje nimajo ne dela ne denarja.”

Renato Kneipp brez obotavljanja oceni, da je Monti skrajni liberalec, kar je dokazal s tem, da je uvedel številne davke, ni pa obdavčil velikega premoženja. Tudi v volilni kampanji ponuja neoliberalne recepte, na primer sklepanje delovnih pogodb mimo državnih dogovorov med sindikati in delodajalci.

Ob prevzemu vlade je sicer nekdanji rektor milanske univerze zagotavljal, da se bo ob izteku mandata umaknil iz politike. Toda decembra je snedel besedo. Zdaj se kot premierski kandidat zavezništva sredinskih list redno pojavlja v TV-oddajah. V nekem intervjuju je vodji levosredinskega zavezništva Pierlugiju Bersaniju svetoval, naj se odreče zavezništvu z levičarsko stranko apulijskega guvernerja Nichija Vendole. Obregnil se je tudi ob sindikat CGIL in ošvrknil enega glavnih Berlusconijevih svetovalcev, Renata Brunetto.

“Nisem pričakoval, da bo Monti spet kandidiral,” priznava Ota, ki ga vsekakor ne preseneča, da politiki nekaj rečejo, naredijo pa drugo. “Mislil sem, da bo Monti počakal na izid volitev, ki zaradi slabega volilnega zakona ne bodo prinesle zmagovalca, in se potem odločil, da se vrne kot rešitelj. Njegovo kandidaturo vsekakor ocenjujem pozitivno, ker bo desnica končno dobila nekoga, ki je odgovoren. Za Montijevo podobo pa vsekakor ni dobro, da se je povezal s Finijem in Casinijem, ki sta predstavnika 'stare' politike.”

Monti ima vsekakor inovativen pristop v volilni kampanji. Najprej je na spletu predstavil “Montijevo agendo”, ki je razčlenjen dokument z domnevnimi rešilnimi ukrepi za Italijo. Hkrati pa svoj program zagovarja tudi v debatah na twitterju.

Ne glede na to, kako bo Monti uspešen, se Boris Valentič vsekakor strinja z znano ugotovitvijo Benita Mussolinija, ki je nekoč dejal: “Vladati Italijanom ni nemogoče, je nepotrebno.” Italija je namreč kompleksna republika, ki je ujeta v mnoga protislovja in pogubno mentaliteto.

“Bogata dežela Veneto na severovzhodu in najbolj revna dežela Kampanja na jugu imata enak problem,” je s primerom zaključil Renato Kneipp. “Med mladimi je veliko število takih, ki so zgodaj opustili šolanje. Na jugu je to razumljivo, a veste, zakaj se to dogaja tudi v Venetu? Ker mladi hočejo takoj obogateti. Zdaj pa, ko je kriza in ko je treba v teh novih razmerah imeti zelo specifično znanje, kaj bo s temi mladimi? Za vse to seveda ni kriv Monti, ampak zgrešena politika vseh zadnjih desetletij.”

Novo vlado bo Italija dobila po volitvah 24. in 25. februarja. Zmagovalca je trenutno težko napovedati. A že zdaj vemo, kaj ga čaka. Medtem ko je Monti v naglici poskrbel za sedanjost države, bo moral novi (ali stari) premier poskrbeti za bodočnost države.

(Primorske novice, 7. val, 11. 1. 2013)

Naš športnik

Za kronski dokaz, da športniki prehitevajo čas, še vedno velja primer iz leta 1971, ko je Kitajska povabila namiznoteniško reprezentanco Združenih držav Amerike na prijateljski turnir. Takrat so se začeli plesti stiki, ki so naslednje leto obrodili rokovanje med Richardom Nixonom in Maom Zedongom.
Tudi na Primorskem je šport marsikdaj utiral pot zgodovinskim spremembam. Slovenski športni novinarji na obeh straneh meje so se v brk pregradam odločili, da bodo skupaj nagrajevali najboljše športnike. Zato imamo od leta 1984 decembrsko prireditev Naš športnik, na kateri dobijo priznanje najboljši primorski športniki iz Slovenije in iz Italije.
Naš športnik je bil sprva prelomen dogodek. Prireditev sta skupaj predvajali radijski postaji v Trstu in Kopru, kar nekoč ni bilo preprosto. Toda z leti je skupno nagrajevanje najboljših športnikov postalo rutinsko opravilo.
Roko na srce: rutina zdaj že nevarno postaja inercija. Prireditev se zdi preživeta. Anahronistična je zlasti od leta 2007, ko je vstop Slovenije v schengensko območje dvignil železne in miselne zapornice, ki so ločevale Primorsko.
Kaj zdaj? Je treba prireditev ukiniti? Se je treba pretvarjati, da je zob časa ni načel? Ne prvo ne drugo. Obstaja tretja možnost, ki bi jo lahko udejanjili decembra 2013, ob tridesetem skupnem nagrajevanju najboljših primorskih športnikov leta.
Naj “naš športnik” končno postane enotna primorska nagrada. Čemu bi še naprej na isti prireditvi ločeno nagrajevali športnike glede na njihovo državljanstvo?
Zamisel, s katero bi ta nagrada prav gotovo pridobila na ugledu, ni nova. A predlog se nikoli ni uresničil. Zdi se, da mu nasprotujejo predvsem v Trstu, kjer se razumljivo bojijo, da bi zamejci redkokdaj prišli do prvih treh mest na lestvici primorskih športnikov leta.
In vendar bi se morali v Trstu in Gorici vprašati, kaj jim je bolj pri srcu: siromašno nagrajevanje samih sebe ali daljnovidno tekmovanje v širšem primorskem prostoru? Še naprej nagrajevati mnoge povprečne in dobre ali ustvariti nagrado, ki bi jo dobili samo najboljši?
In to vprašanje seveda ne velja samo za športno področje.

(Kapučino, Primorske novice, 4. 1. 2013)

Za novo agendo Slovencev v Italiji

Dobili smo napotke Maria Montija za izboljšanje italijanske države. Objavljeni so na spletu pod imenom Agenda Monti. Tu pa je Drevoredova agenda za Slovence v Italiji.
Bistveno pojasnimo: ne podpiramo vseh Montijevih metod in ne razmišljamo o vstopu (ali vzponu) v politiko.

Nekaj predlogov za skupnostni razvoj Slovencev v Italiji

Mnogi ugotavljajo, da skupnost Slovencev v Italiji se že dalj časa ne razvija. Kljub izboljšanju političnih razmer se položaj slovenščine ni bistveno spremenil. Mnoge slovenske ustanove v Italiji so v težavah, ki niso zgolj finančne narave. Za udejstvovanje v slovenskih organizacijah se odloča vse manj ljudi. Zlasti mladi iščejo druga okolja za osebnostno uveljavitev.
Znotraj skupnosti ni jasnih pogledov v bodočnost, pomanjkljivo je tudi dolgoročno načrtovanje. Večkrat se tudi pojavlja vprašanja, kdo ima sploh dolžnost in/ali pristojnost sprejemanja odločitev.

1 IZOBRAŽEVANJE IN ŠOLSTVO
Potrebujemo temeljit miselni preobrat, po katerem bi za svoj položaj rekli, da ga moramo utrjevati, ne pa reševati. Okrepitev svoje skupnosti bomo dosegli predvsem z znanjem. Slovenci v Italiji bi morali zato največ sredstev in energij vložiti v izobraževanje.
A) S področnim ministrstvom v Republiki Sloveniji je treba povečati obseg študijskih in praktičnih izmenjav na relaciji Slovenija-zamejstvo.
B) Študente, ki se odločijo za študij v Sloveniji, je treba podpirati. Šipendije niso dovolj. Študenti in vsi Slovenci v Italiji, ki se izpopolnjujejo na univerzah v Sloveniji, morajo računati tudi  na drugačne oblike podpore (priložnost za študijsko prakso itd.).
C) Večje organizacije morajo v sodelovanju z visokošolskimi skladi in dobrodelnimi društvi z učinkovitim sistemom štipendiranja in financiranja podpirati vse udeležence v izobraževalnih procesih. Zlasti študenti se v zameno za finančno pomoč obvežejo pomagati organizacijam v zamejstvu, kjer je to mogoče.
Č) Vodstva slovenskih organizacij, društev, zvez ipd. naj svojim zaposlenim redno nudijo izpopolnjevalne priložnosti.
D) Ključ pri zaposlovanju mora biti znanje.
E) Dijaki iz Videmske pokrajine, kjer ni slovenskih višjih srednjih šol, dobijo ugodne namestitve v slovenskih dijaških domovih v Trstu in Gorici.
F) Na slovenskih šolah v Italiji poučujejo profesorji in učitelji, ki imajo neprecenljivo in zahtevno vlogo. Pri svojem delu morajo biti čim bolj avtonomni. Za svoje delo morajo dobiti podporo na osnovi tega, kar je zapisano v točki C, zlasti v obliki nakupa slovenske študijske literature ali prevajanja tuje literature v slovenski jezik.


2 SLOVENSKI JEZIK
Širjenje in uveljavljanje slovenščine sta osnova vsakršnega organiziranega delovanja Slovencev v Italiji.
A) Politiki in civilna družba se morajo zavzeti, da bo slovenščina enakopravna povsod, kjer živijo Slovenci.
B) Učenje slovenščine je treba nuditi čim širšemu številu ljudi, ne da bi pri tem ljudem vsiljevali slovensko identiteto, če ne čutijo, da pripadajo slovenskemu narodu (npr. v Benečiji ali Reziji).
C) Založbe, gledališče, mediji in kulturne organizacije skupaj prispevajo k ustanovitvi podjetja za lektoriranje in zborno izreko, ki bi prvenstveno služilo svojim podpornikom.


3 POLITIKA
Treba se je znebiti pogubne miselnosti, da politika odloča o vsem. Politika je pomembno oporno sredstvo pri utrjevanju položaja, ni pa edino.
A) Civilnodružbene organizacije Slovencev v Italiji morajo do vseh strank gojiti enako kritičen odnos.
Stranke imajo nalogo, da si s konkretnimi dejanji prislužijo naklonjenost Slovencev. Vnaprejšnjim podporam, ki ne temeljijo na konkretnih razlogih, se je treba izogibati. Prav tako se je treba izogibati vnaprejšnjemu zavračanju nekaterih političnih subjektov. Dialog je treba gojiti z vsemi.
B) Slovenski mediji ne smejo postavljati v ospredje politikov samo zato, ker so Slovenci. Pozornost in morebitno podporo si zaslužijo tisti, ki s konkretnimi dejanji pomagajo Slovencem v Italiji.
C) Voditelji večjih organizacij in društev naj se otepajo udejstvovanja v politiki.

4 ETIKA
Slovenske organizacije v Italiji morajo uživati ugled. Ta čas je žal preveč organizacij na slabem glasu, pri čemer je glavni razlog neupoštevanje etičnih pravil.
A) Vodje zvez, svetov, združenj, kulturnih središč, knjižnic, inštitutov in raznih društev, ki zaposlujejo ljudi, naj podpišejo etični kodeks, ki mora vsebovati ta načela:
- kjer je le mogoče, je treba za vsako delovno mesto pripraviti razpis;
- kjer je le mogoče, se je treba izogibati zaposlovanju sorodnikov;
- ravnatelji, direktorji, predsedniki, člani upravnih odborov in drugi izvrševalci vodilnih funkcij naj na spletni strani svoje organizacije (ali na kateremkoli javno dostopnem kraju) objavijo znesek svojega honorarja in glavne značilnosti delovnega razmerja.
B) Zlasti politiki in novinarji se morajo izogibati konfliktom interesov pri svojem delu. Najlažja rešitev bi bila, da bi vsak opravljal le eno funkcijo oz. poklic naenkrat.
C) Člani upravnih odborov nepremičninskih družb ne smejo opravljati vodilnih funkcij v organizacijah, ki za svoje prostore plačujejo najemnino.
Č) Za lažje preprečevanje konfliktov interesov bi lahko vsaka organizacija objavila seznam svojih zaposlenih, seveda ob upoštevanju zakona o varnosti zasebnih podatkov.
D) Na prostovoljni ravni naj se ustanovi odbor, ki bi nadziral upoštevanje moralnih načel. Odbor bi seveda imel zgolj moralno vlogo, ki pa ni nezanemarljiva.

5 DEMOKRACIJA IN ODLOČANJE
Mnogi ugotavljajo, da je eden glavnih problemov slovenske skupnosti v Italiji njena nezmožnost za sprejemanje odločitev. Nastati mora organ, ki bo pri ključnih vprašanjih jasno opredelil interese Slovencev v Italiji.
A) Organ naj z zakonom ustanovi Dežela FJK. Slovenski poslanci v Deželnem svetu FJK - ali tisti, ki jim je pri srcu slovenska skupnost v FJK - naj preverijo pravne in praktične možnosti za ustanovitev takega organa in naj na osnovi zbiranja predlogov (morebiti tudi po internetu po vzoru islandske ustave) določijo pravni okvir tega organa.
B) Dežela FJK se mora z Republiko Slovenijo dogovoriti za obojestransko priznanje takega organa, ki naj ne bo zgolj posvetovalno telo.
C) Z ustanovitvijo tega organa je možno odpraviti razne posvetovalne komisije in nanje prenesti celo vrsto pristojnosti.
Č) Večino članov organa je treba izvoliti na osnovi splošnih volitev med Slovenci v Italiji.
D) Ob upoštevanju, da dosedanji zakoni za Slovence v Italiji, izrecno omenjajo vlogo nekaterih zvez in organizacij (npr. SKGZ in SSO), morajo tudi te imeti svoje zastopnike v tem organu. Upoštevati je treba tudi vlogo šol, izobraževalnih ustanov in interesnih organizacij (SDGZ, Kmečka zveza itd.). Število zastopnikov teh organizacij mora biti manjše od števila članov, ki so izvoljenih na splošnih volitvah.
E) Organ naj zastopa slovensko skupnost v pogovorih z italijansko in slovensko državo.

6 MEDIJI
Slovenski mediji v Italiji naj v čim večji meri opustijo poročanje o svetovnem dogajanju, zato da se čim večjo pozornost nameni krajevnemu dogajanju in spletnim vsebinam.
A) Informacije o dogajanju v svetu so tako ali drugače dostopne marsikje, informacije o dogajanju pri nas pa so mnogo redkejše. Slovenski mediji naj zato čim več svojih novinarjev, programskih ustvarjalcev oz. sodelavcev usposobijo za kakovostno poročanje o dogajanju, ki vpliva na življenje Slovencev v Italiji.
B) Dobro je treba razmisliti o prilagajanju medijske ponudbe novim medijem, okusom in navadam.
C) Zlasti na šolah je treba ustvarjati možnosti, po katerih bi mladi lažje in/ali pogosteje spremljali medije v Sloveniji.

7 KULTURA IN DIALOG
Za kulturno rast Slovencev v Italiji je treba povečati skrb za urbano kulturo in spremeniti način financiranja kulturnega delovanja. S kulturnim delovanjem je treba odpirati slovenski svet in slovensko besedo tudi Neslovencem.
A) Večje kulturne organizacije morajo omejiti financiranje prireditev, ki nimajo izrazite kulturne vrednosti, ampak zgolj družbeno-socialno. Nima smisla vlagati velike količine denarja v prireditve, ki so:
- usmerjene zgolj v preteklost,
- zanimive za ozek geografski krog,
- izvedljive s prostovoljnim delom.
B) Večje kulturne organizacije tudi v sodelovanju z mestnimi knjižnicami morajo gojiti stik s sodobnimi slovenskimi ustvarjalci in strokovnjaki.
C) Večje slovenske organizacije s konkretnimi nasveti in logistično oporo sodelujejo pri kulturnih izmenjavah med slovenskimi in italijanskimi mesti oz. med slovensko in italijansko državo.
Č) Večje slovenske organizacije nudijo logistično oporo (npr. prevajalski servis) raznim italijanskim poklicnim zbornicam (arhitekti, novinarji, inženirji itd) za prirejanje srečanj s slovenskimi strokovnjaki.
D) Društvo Slovensko stalno gledališče omogoči vpis v svoje vrste vsem posameznikom, ki jim je pri srcu usoda gledališča. Na svojem rednem občnem zboru to društvo izbere svojega zastopnika v Upravnem svetu SSG, ta zastopnik pa redno obvešča člane društva o dogajanju v gledališču.

8 ŠPORT
Slovenska športna društva v Italiji imajo pomembno vlogo bodisi v nudenju športne dejavnosti v slovenskem jeziku bodisi v povezovanju slovenskega sveta z italijanskim. Za uresničevanje obojega je nujno, da vadba poteka v slovenščini.
A) Prednostno je treba podpirati mladinsko dejavnost in izobraževanje strokovnega kadra.
B) Prednostno je treba podpirati društva, ki delujejo v okolju, kjer mladi težje pridejo v stik s slovensko besedo.