Branitelji teritorija (Od Cerkve do TAV)

"Svet se razvija, ljudje so postali bolj izobraženi in razgledani. Nekoč je bilo škofom lažje. Z ljudmi so lažje delali kot z ovčkami."
(Karel Bolčina, Objektiv, 28. 7. 2012)

"Fino a qualche tempo fa territorio era un vocabolo specialistico: roba da geografi, etologi, sionisti e pellerossa ("Via i visi pallidi dal nostro territorio!"). Oggi lo usano tutti: giornalisti, assessori, associazioni di volontariato. Spesso sul territorio vuol dire "tra la gente", altre volte "nella zona", altre ancora "nella realtà". Solo un'espressione è più irritante: nella società civile. Perché, in Italia esiste una società incivile? Be', forse sì."
(Beppe Severgnini, L'italiano Lezioni semiserie, Rizzoli 2007)

Slovenci v Italiji govorimo slovenščino, ki je neizbežno pod vplivom italijanskega jezika. Nastajajo kalki, besedni red se zgleduje po italijanski predlogi, pod vplivom italijanščine mešamo dovršnike in nedovršnike, glagolom po nepotrebnem dajamo povratno obliko  itd.
Naj se Lelja Rehar še kako jezi, to je neizbežno.
Manj razumljivo se zdi, da v slovenščino vnašamo napačne termine, ki so napačni že v italijanščini. Tak primer je izraz territorio, ki po naše postane teritorij.
Tudi pri nas politiki (s slovensko stranko vred!) radi ponavljajo, da "skrbijo za teritorij". Kaj to pomeni, ni povsem jasno. So teritorij ljudje? Je teritorij narava na nekem območju? Je teritorij kulturno okolje? Po SSKJ je teritorij čisto preprosto območje.
Zdaj je na primer zanimivo opazovati, kako teritorij drugače pojmujejo zagovorniki in nasprotniki hitre železnice. Eni pravijo, da je hitra železnica škodljiva za teritorij, drugi pravijo, da bi od hitre železnice (TAV po italijanskem kratičnem poimenovanju) imel ves teritorij veliko koristi.
Hja, za ene je pač teritorij narava, za druge je teritorij skupnost ljudi in njihovo gospodarstvo.
Kakorkoli, lepo bi bilo, če bi to besedo začeli preganjati. Vsakič, ko jo politik izreče, bi ga morali prekiniti in ga vprašati: "Kaj pravzaprav želite povedati?"
Beseda teritorij je neke vrste deus ex machina. Ko politik ne ve, kaj bi konkretno ponudil volilcem, potegne iz grla ta izraz in sliši se super: skrb za teritorij. Uau.
Smo pa v času hitrega pretoka informacij. Tudi zaradi tega ljudje vse manj zaupajo politikom. Nekoč, ko še ni bilo interneta, si mlatil prazno slamo z večjo lahkoto. Zdaj je državljanom veliko lažje preverjati, kar obljubljajo stranke in kaj počenjajo parlamentarci. Zato vse bolj pogosto ujamemo politike na laži, in ker lažejo vsi, marsikdo na dan volitev raje ostane doma. Nobena stranka ni več od Boga dana.
Tako je tudi s Cerkvijo. Večja ozaveščenost ljudi prinaša svoje težave dušnim pastirjem. To je pošteno priznal tudi štandreški župnik.
To je nauk za vse. Če hočeš imeti zaupanje, ni dobro, da lažeš ali karkoli prikrivaš. Zaupanje ljudi bo prej ali slej spuhtelo. Zato ni čudnega, da so nekatere organizacije in ustanove pri nas v očitnih težavah. Internetna razodetja so načela njihov nekoč nedotakljivi teritorij.
Kdo ve, če se tega zavedajo.

Olimpijske igre: navijati? (Viva Lesotho!)

"Olimpijske igre niso več last olimpijskih iger. So presegle svojo eksistenco in svoje bistvo. Postale so last menadžerjev, TV, zgrešenega pristopa publike, ki v njih ne vidi pravega pomena. Igre nimajo nobenega pomena več, razen ekonomskega."
(Bojan Pavletič, Primorski dnevnik, avgust 2004)

"The sofa, and two weeks of watching the world's best athletes, beckon."
(The Economist, 21. 7. 2012)

Tekačica iz Leshota Mamorallo Tjoka (iol.co.za)

Bojan Pavletič je dobro vedel, o čem govori, tudi ko je predlagal ukinitev olimpijskih iger. Ni kaj dodati k njegovi izjavi. Pritrdili bi mu mnogi.
Kajti, res je. Olimpijske igre so predrag, okolju škodljiv in včasih butast cirkus. Ampak ta planetarni cirkus skušam vseeno zagovarjati, čeprav vem, da bi Drevored izpadel mnogo bolj pameten in šik, če bi pritrdil, da je kapital vsaj od Atlante 1996 pokopal vsako najžlahtnejše olimpijsko čustvo.
Ni kaj, mene olimpijska mrzlica prevzame. Priklene me na divan ali pač tja, od koder lahko gledam TV. Všeč so mi športna tekmovanja, všeč mi je tekmovalnost.
Olimpijskih iger se posebej veselim, ker po njihovi zaslugi s TV programa izginejo prenosi nepomembnih nogometnih tekem. Iznenada se pojavijo napeti kajakaški spusti, razburljiva tekaška tekmovanja, judoistični spopadi, streljanje v tarčo do zadnje desetinke točke in še marsikatera športna panoga, za katero nismo pričakovali, da zna biti vznemirljiva. Ali pa celo nismo vedeli, da obstaja.
Olimpijske igre so zato morda tudi nekajtedenska zmaga medijsko šibkih disciplin nad premočnim in skorumpiranim nogometom.
Hja, olimpijske igre naj bi spodbujale športno udejstvovanje. Verjamem v post-hippijevski načelo "make sport, not war", zato bi se tega veselil, a kaj, ko v zadnjem Economistu piše, da je ta trditev rubbish (v slovarju: nesmisel, neumnost, bedastoča). In še: olimpiada je tudi priložnost za obujanje patriotskih čustev. To je za nekatere dobro, za nekatere slabo. "Kokr pač," bi rekli v Ljubljani. Odvisno.
Jaz ne bom izobešal zastav na balkon. Če pa bi, katero sploh bi?
Z mano je pač tako, da se tik pred OI neizmerno zabavam. Brskam po spletu in iščem najbolj nemogoče primere. Pred štirimi leti sem držal pesti za maratonca iz Kambodže Hema Buntinga, ki je s težavo nabiral denar za tekaške čevlje. Letos Buntinga ni, sem pa že dobil nove izbrance. Petčlanska odprava državice Lesotho mi je na primer simpatična.
Navijal pa bom tudi - v brk temu, da naj bi bili Francozi antipatični - za triatlonca Laurenta Vidala. Čisto slučajno. Med zadnjim maratonom od Gradišča do Trsta sem se pri Foljanu na kratko zaklepetal z nekim vihravim tekačem srednjih let. Bil je nek Dominique Vidal, povedal mi je, da bo sin šel v London. Ok, navijal bom zanj.
Kaj pa za Slovence in Italijane?
Tudi za njih bom navijal, razen za posameznike, ki delujejo posebno antipatično. V današnjih Primorskih novicah sem prebral kratke intervjuje s primorskimi olimpijci. Presenetilo me je, da so skoraj vsi (bili) uspešni študenti. Taki so mi všeč, ne glede na njihovo državno pripadnost.
Zato se ne bom oskrbel z državnimi zastavami. Ker pač nimam samo enih "naših", da bi zanje navijal. Jaz imam svoje. Mamoralli Tjoka želim, da bi izboljšala slab rezultat monarhije Lesotho izpred štirih let. V Pekingu nihče od štirih maratoncev ni pritekel do cilja.
No, častna obljuba: če Mamoralla dobi medaljo, kupim zastavo Lesotha.

Berlusconi se vrača

Lepa novica, da se bo Silvio Berlusconi leta 2013 spet potegoval za premierski položaj, potrebuje kratko razlago.
Po prvem Berlusconijevem volilnem uspehu leta 1994 je politolog Mauro Calise v strokovno literaturo vpeljal termin “medijska stranka”. Ta po definiciji nima formalnega članstva in ni organizacija v klasičnem smislu. Ima karizmatičnega voditelja, ki volilce nagovarja predvsem po medijih, ter solidno zaledje zasebnega kapitala in drugih organizacij (npr. nogometni klub Milan).
No, Berlusconi bo s takim tipom politične organizacije poskušal spet. Lansko jesen, ko je nastopil Mario Monti, se je sicer zdelo, da se potolčeni Cavaliere dokončno umika. Toda prejšnji teden si je premislil.
Pri 76 letih bo poskusil še četrtič zmagati na parlamentarnih volitvah. Politično nesmrtnost mu očitno omogočajo denar, medijski imperij in domišljija. A veliko zaslug ima tudi leva sredina. Kajti, ko je dobila svojo priložnost, nikoli ni znala zakonsko omejiti Berlusconijeve moči.
Veliko napako je storila tudi takrat, ko je volilcem ponudila točno to, kar jim je že ponujal Berlusconi. Leta 2007 je namreč nastala Demokratska stranka (DS), ki se v marsičem ujema s Calisejevo definicijo.
Po pisanju Beppeja Lopeza v knjigi La casta dei giornali je prvi strankin voditelj Walter Veltroni računal na podporo dveh največjih italijanskih dnevnikov. Stranko je predstavljal kot liberalno in katoliško, liberalistično in delavsko, levo in sredinsko. Kako to (ne) gre, so okusili tudi Slovenci v Italiji. DS je deklarativno zagovarjala večjezičnost, a nato ni podprla predloga, da bi dežela Furlanija-Julijska krajina dobila tudi uradni slovenski naziv.
Ta domnevno reformistična stranka je medtem zamenjala vodstvo, ni pa odpravila starih težav s svojo identiteto. Najprej je nasprotovala fiskalnemu pravilu, a čez noč ga je podprla. In prejšnji teden se je v strankinem svetu zalomilo pri vprašanju istospolnih zvez. Eni so za, drugi so proti, tretji so zmerno za. Levičarski in liberalni volilci se zato razpršeno zatekajo drugam, kjer pa tudi ni vse jasno in rožnato.
A novica, da se Vitez vrača, je res dobra. Berlusconijeve tekmece bo morda spodbudila, da se na volilce končno obrnejo s konkretnimi predlogi, ne pa z medlim obljubljanjem reform. Kajti stara modrost, da v Italiji ni razlik med reformisti in revolucionarji, še velja. Revolucionarji ne delajo revolucij in reformisti ne izvajajo reform.

(Kapučino, Primorske novice, 20. 7. 2012)

Lekcije Nelsona Mandela (tudi za Trst)

"Vedno se zdi nemogoče, dokler ni narejeno."
(Nelson Mandela)

Danes je rojstni dan Nelsona Mandele. Ali se v Trstu in širši okolici lahko naučimo kaj od njega? Nekaj že, saj je Mandela uspešno rešil težave sožitja med različnimi.
No, v Južnoafriški republiki je šlo za medrasni spor, medtem ko pri nas gre za druge razlike. Toda strategija, ki so jo izdelali Mandela in sodelavci, je lahko univerzalni vzor pri reševanju težav.
Kaj se potemtakem lahko naučimo?
Najprej, da si je treba postaviti jasne cilje. Mandela si je želel demokratično ureditev, ki bi belim preprečavala, da bi vladali nad črnimi, in črnim, da bi vladali nad belimi. Pri nas bi moral biti cilj tak: postanimo enaki v pravicah, ne glede na jezik, ki ga govorimo.
Vemo, da se s tem ne strinjajo nekateri Italijani. A tudi nekateri Slovenci očitno ne verjamejo, da je tako prav. Zato včasih sprejemajo kompromise, zaradi katerih se udejani diskriminacija.
Res je, včasih so kompromisi nujni. Tudi Mandela jih je sprejel veliko. Zato je nanj letel marsikateri očitek, ko se je po izpustitvi leta 1990 dogovarjal z "nasprotniki" o tem, kako preurediti državo. Je pa Mandela tudi dokazal, kje je meja odrekanja. Pri načelih.
Na začetku osemdesetih let, ko je še bil v ječi, so mu ponudili izpustitev. V zameno bi Mandela pristal na rešitev, po kateri bi se Afriški nacionalni kongres odpovedal svojemu boju in bolj ali manj avtomnomno upravljal neko pokrajino Južnoafriške republike. Mandela je raje ostal v ječi, kajti ponudba se mu je zdela nesprejemljiva.
Nauk za nas: če cilj je enakopravnost slovenščine in italijanščine, ne bi smeli sprejemati rešitev, po katerih je slovenščina enakopravna le ponekod (npr. na Krasu) ne pa povsod.
Paritetni odbor je izdelal tak zemljevid, po katerem ne veljajo povsod enaka pravila. V Občini Trst je na primer na Krasu vse dvojezično, v mestu pa morajo Slovenci izrecno (in posamezno) zaprošati za slovenščino v dokumentih, dopisih itd.
Sociologinja Majda Kaučič Baša je večkrat strokovno utemeljija, zakaj je taka rešitev napačna. Po spletu poiščite njene izjave in zapise, dokler jih ne bo objavil tudi Drevored.
In še eno lekcijo današnjega slavljenca si velja zapomniti.
Mandela v svojih spominih piše, da je bral Marxa in da je tudi prijateljeval z nekaterimi komunisti. Toda komunistična ideja se mu ni zdela dobra za JAR, češ da ima južni del afriške celine drugačne lastnosti od Nemčije ali Anglije. Je pa Mandela brez težav sprejel ilegalno komunistično partijo kot partnerja v boju zoper apartheid. O zavezništvih pač niso odločali predsodki, pač pa zaverovanost v delo za odpravo apartheida.
Nauk za nas: tudi če z nekom nisi enakih prepričanj, lahko z njim sodeluješ pri skupnih ciljih.
In za konec še to: Mandela je po izvolitvi leta 1994 v svojo vlado poklical tudi člane National party, ki so poprej izvajali apartheid. Nauk za vse: ne vztrajajte pri starih sovraštvih.

Petek, trinajsti (obletnice in skomine)

Petek, 13. julija, je dan obletnic. Pred 82 leti je zgorel Narodni dom v Trstu, pred dvema letoma so se v Trstu srečali trije predsedniki.
Pravijo, da ko se ujameta petek in trinajsti dan v mesecu, ni dobro. Kombinacija je menda nesrečna. Naj pač verjame, kdor želi. Nesrečen je vsekakor Narodni dom. Z vprašanji in odgovori poglejmo, zakaj je tako.

• Kaj bi moral biti Narodni dom v Trstu?

Leta 2001 je italijanski parlament sprejel t. i. zaščitni zakon. V 19. členu piše, da morajo v nekdanjem Narodnem domu v Filzijevi ulici v Trstu dobiti svoj prostor italijanske in slovenske kulturno-znanstvene inštitucije, začenši z Narodno in študijsko knjižnico, a ob upoštevanju tega, kar tam že domuje (Visoka šola za prevajalstvo).

• Se je res zgodilo to, kar določa zakon?

Ne, ker se tja niso vselile nobene ustanove, ne slovenske ne italijanske. Odprli so le en urad in eno dvoranico, ki ju razne slovenske organizacije uporabljajo za razstave, predavanja ipd.

• Kdo je za to kriv?

Izvirni greh se skriva že v zakonu, ki postavlja preohlapna določila. Ni namreč jasno, kaj bi moralo biti v Narodnem domu in kaj točno pomeni "trovano sede". Če bi to določilo interpretirali zelo široko, bi se morala v Narodni dom vseliti NŠK, kar pa je zelo težko. Knjižnica namreč potrebuje velike prostore (čitalnice, urade in predvsem ogromen arhiv), za te pa v Filzijevi ulici ni prostora. Prostor bi bil, edino če bi se izselila Visoka šola za prevajalstvo, a to zakon prepoveduje.

• Bi se stvar vseeno lahko bolje končala?

Sodeč po časopisnih poročilih, je bilo vodstvo Univerze v Trstu pripravljeno pomagati slovenskim ustanovam. Te pa te priložnosti najbrž niso znale izkoristiti - a to ni dejstvo, je le ugibanje, ki nastane po spremljanju časopisnih poročil.

• Zakaj naj bi bile slovenske organizacije nespretne?

O prostorih v Narodnem domu so začele razmišljati prepozno in brez jasnega cilja. Tudi prostore, ki so odmerili slovenskih ustanovam, so slabo izkoristili. V uradu je na primer nekaj sezon deloval Slovenski informativni center, ki pa ni imel jasne vloge. Njegova naloga je bila "nudenje informacij o slovenski manjšini" (kot da teh ne dobiš že na internetu in v časopisih). Kdor je tam delal nekaj mesecev, ve, da je bil obisk skromen. Najbrž niti en obisk dnevno. Dvoranica, kjer potekajo razstave in predavanja, je sicer lična, ne izpolnjuje pa določil zakona.

• Kaj je zdaj z NŠK?

Knjižnica, ki naj bi po zakonu dobila sedež v Narodnem domu, je še vedno tam, kjer je (v Ul. sv. Frančiška), s svojimi starimi težavami (predvsem prostorska stiska). Med letoma 2005 in 2006 se je v javnosti vnela debata o njeni usodi. Takratni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar in Slovensko kulturna gospodarska zveza sta predlagala, da bi se knjižnica preselila k Svetemu Ivanu. Temu so mnogi nasprotovali, med drugim tudi upravni odbor knjižnice in okrog 300 obiskovalcev NŠK, ki je podpisalo posebno peticijo. Nastalo je nekaj slabe krvi.

• Zakaj?

Sprva ni bilo jasno, zakaj bi se ena ključnih ustanov morala izseliti iz središča mesta v predmestje in to le nekaj mesecev potem, ko je SKGZ na nekem kongresu jasno povedala, da je treba več skrbeti za slovensko navzočnost v mestnem središču. Takratni tržaški predsednik SKGZ Igor Gabrovec se je teh očitkov branil, češ da Sv. Ivan ni predmestje, ampak "obmestje" (!). Predlagatelji so trdili, da je to dobro, ker bi bila knjižnica blizu slovenskih višjih srednjih šol, češ da so dijaki najštevilnejši obiskovalci NŠK. Ni šlo za dober argument, kajti NŠK se poslužujejo predvsem študenti, upokojenci in zaposleni ljudje, za dijake strokovne in geometrske šole pa je bila itak ustreznejša lokacija v mestu. Nenavadno je bilo, da so predlagali izselitev več ustanov k Svetemu Ivanu, kjer pa bi vsi dobili nezadovoljive prostore (z javnimi stališči v Primorskem dnevniku so taki selitvi nasprotovali Glasbena matica, SLORI, knjižničarke NŠK itd). Samo Pahor in drugi so pri tem trdili, da se za tem predlogom skrivajo običajne nepremičninske zgodbe.

Pojasnilo, opravičilo in napoved

Coi furbi e i prepotenti da sempre mi balocco e al fin della licenza io non perdono e tocco.

(F. Guccini, Cirano)

Ni važn od koga, ni važn zakva,
glavn da se spremeni podoba sveta.
(P. Lovšin, Najboljše je bit zadet)

***

Zapis z naslovom Strah pred ostrino in strah pred Ruplom je sprožil nekaj komentarjev. Ob njihovem branju sem se zavedel, da doslej nisem primerno pojasnil, kateri je smisel tega bloga. Napako bom skušal odpraviti s tem zapisom.

Živim v Trstu in sem nanj navezan. Želim si, da bi bilo to mesto z njegovo širšo okolico v vseh vidikih lep kraj.
Ne spoznam se (nikakor ali ne dovolj) na gospodarstvo, na arhitekturo in na druga področja, ki učinkujejo na lepoto in razvoj nekega mesta. Menim, da lahko nekaj povem o skupnosti Slovencev v Italiji, zato pišem predvsem o njej. Skušam opozarjati na zapreke, ki tej skupnosti preprečujejo, da bi bolje sodelovala pri izboljšanju Trsta.
Menim, da tržaški Slovenci pomanjkljivo skrbijo za "lepoto" tega prostora. Po eni strani so za to krivi objektivni razlogi (npr. zakonodaja ali finančna stiska), po drugi tudi subjektivni dejavniki.
K tem drugim po mojem sodijo nekatere škodljive prakse, ki so se zavedno ali nezavedno uveljavile znotraj skupnosti Slovencev v Italiji.
Ta blog, Drevored, opozarja na nekaj teh razvad. Na nekatere mnogo bolje opozarjajo drugi drugje (npr. na internetu, v časopisih itd.). Zato pišem v glavnem samo o tem, česar ne zasledim drugje
Morda včasih napačno presodim, da o nečem vem dovolj, v resnici pa vem premalo. Tudi to se lahko zgodi, zato Drevored dopušča komentiranje bralcev.
In še ena težava se lahko pojavi: lahko komentiram nekaj, kar je npr. pisal Primorski dnevnik in morebiti še/že jaz v kakem drugem mediju. To seveda ni dobro.
Po zaslugi Sandorja Tenceta in Aljoše Fonda bom odslej bolj pazil, da ne bo teh konfliktnih primerov.

Kakorkoli, kot bi rekli pri maši, ne glejte na grehe pisca, ampak na vero tega bloga. Menim, da je Drevored lahko koristen. Dokler bom tega mnenja in dokler bo statistika bloga beležila zadovoljivo število bralcev, bom vztrajal. Ne za denar, ker ga za pisanje tega bloga ne dobim, ne iz kake druge koristi, saj bi mi večkrat še najbolj koristilo molčati. A pač, čemeti v anonimnosti in brezdelju se mi tudi ne da. Želim si lepši Trst, za njegovo izboljšanje pa znam pomagati samo tako.

Strah pred ostrino in strah pred Ruplom

Dimitrij Rupel (foto Delo)

Pisec tega bloga je strahopetec. Luzer. Smešna pojava, ki si ne upa na krvni izvid. Stopi do vrat, tam prebledi in se mora vrniti domov. Fobija v odnosu do igle.
Sam sebi se zdi smešen in klavrn. Pri svojih letih si ne upa na zbodljal. In se začne znojiti, samo če pomisli na vse, kar pač spada v to preprosto medicinsko opravilo. Ne spi ponoči in na postelji si ne upa stegniti rok, ker si predstavlja, da ga bo vsak čas kaj zbodlo.
Toliko o pomanjkljivem pogumu avtorja teh vrstic. Pač, najprej je treba pometati pred lastnim pragom.
***
Potem lahko sežemo do praga drugih (medijskih) hiš.
V današnjem Primorskem dnevniku je intervju z Dimitrijem Ruplom, novim generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu. Rupel je kompleksen pojav in tudi njegovo imenovanje ni bilo preprosto. V ozadju te zgodbe so velike slovenskopolitične poteze.
No, politična zvezda, ki ima najdaljši staž na položaju zunanjega ministra, pride v Trst. Normalno, da ga Primorski dnevnik intervjuja. A žal z nenormalnim strahospoštovanjem.
Intervju s takim kalibrom, ki je dodobra zaznamoval slovensko politično sceno, nujno terja tudi nekaj vprašanj o prej omenjenem kompleksnem ozadju. A v intervjuju, ki ga objavlja Primorski dnevnik, se edino nevšečno vprašanje glasi tako:

V Primorskih novicah ste izjavili, da se vam ne zdi spodobno, da bi
komentirali delo vaše predhodnice Vlaste Valenčič Pelikan. Izrazili ste
vsekakor začudenje, ko vas je kot zunanjega ministra nagovarjala, da bi jo  še
enkrat poslali v Trst. Tja je šla tretjič, kar se vam ni zdelo najbolj posrečena
rešitev. Bi še kaj dodali k temu za Primorski dnevnik?


Nenavadno, da časopis citira odgovor iz nekega drugega intervjuja in potem vpraša: "Bi kaj dodali?"
In kako se začne Ruplov odgovor? "Nimam kaj dodati."
No, glede na to, da je strahopetni avtor tega bloga tudi avtor intervjuja v Primorskih novicah, bi bil Drevored lahko ponosen na to navajanje. Vendar Drevoredu ni vseeno, kaj se dogaja z edinim slovenskim dnevnikom v Italiji.
Zato strahopetec, ki si ni upal na krvni pregled, obžaluje, da si Primorski dnevnik ne upa izostriti svojega pisanja. Seveda, če časopis živi od politične volje, mora biti previden. Toda časopis vendarle lahko svojim bralcem ponudi nekaj več, ne da bi bil neolikan ali predrzen do sogovornikov. To sklicevanje na druge medije pa izpade malce pogubno in strahopetno. Tudi iz spoštovanja do razgledanega in izkušenega Rupla bi pričakovali nekaj drugačnih vprašanj.
Kakorkoli, bralci Primorskega dnevnika niso neuki ljudje. Vedo, kako se svet vrti. Želijo si kakovostnih informacij prav tako kot bralci ostalih časopisov. Pričakujejo pogum in popolnost pri poročanju. Če obojega ni, so potem razočarani.
Tudi o tem bi veljajo razmisliti pri načrtovanju bodočnosti dnevnika; ne samo o stroških za najemnino in delovnem urniku novinarjev. Kdor podcenjuje bralce, jih prej ali slej izgubi.

Noč, ki ne mine

Ko so se v Trstu srečali trije državni poglavarji, je bilo tako soparno kot te dni. Danilo Türk, Giorgio Napolitano in Ivo Josipović so pred Narodni dom prišli ob uri večerje. Poletno sonce se še ni spustilo do najnižje točke na obzorju. Ob naravni svetlobi je stekel tudi obisk spomenika istrskim in dalmatinskim ezulom. Luči je bilo treba prižgati šele uro kasneje, ko se je začel koncert na Piazza Unità s pogledom na Tržaški zaliv.
Ko je priložnostni orkester pod taktirko Riccarda Mutija zaigral italijansko, slovensko in hrvaško himno na polnem, a spoštljivo tihem trgu, se je barva neba prevešala iz temnoplave v črno. Bili smo na tanki meji med polmrakom in nočjo. Vse različno se je blago in mirno spajalo v eno: himne, barve, kopno in morje.
A v zraku nista viseli le simbolika in julijska vlaga. Z njima je lebdelo nevidno, a obče vprašanje: Je to res zgodovinski večer?
Dvom je bil na mestu. Hrvaško-italijanski in zlasti slovensko-italijanski odnosi so zapleteni. Že vsaka malenkost jih lahko skvari, na vsako izboljšanje pa je treba čakati dolga leta. Zakaj bi zato en sam Mutijev koncert ob navzočnosti treh predsednikov odpihnil težke stare zamere?
Še ni poteklo dovolj časa, da bi lahko presodili, ali je takratni večer res prelomil zgodovino. Le dve leti sta mimo. Zato se še vedno počutimo, kot bi bil poletni večer. Vroče je in tudi meddržavni odnosi so ta čas topli. A poletni večeri so nepredvidljivi. Nad Gradeško laguno se lahko nenadoma pojavijo oblaki in silna nevihta zmore v hipu spremeniti ozračje.
Je pa res, da 13. julij 2010 ni bil osamljen dogodek. Predsedniki so obdržali stik in dobre odnose. Naslednji teden bo Giorgio Napolitano spet obiskal Ljubljano. Prejšnji mesec pa sta v Rimu predsednika italijanske in slovenske vlade še enkrat ponovila, da so odnosi med Italijo in Slovenijo dobri.
Duh tistega koncerta v soparnem, a lepem večeru zato ni izpuhtel. “Bila je to noč, ki nikoli ne mine”. Ta verz slišimo na plošči z imenom Pesmi sprave. Oprostite, maestro Muti, da citiramo Pankrte.

(Primorske novice, Kapučino, 6. julij 2012)