NEW YORK

Preden smo odleteli v New York, so nam rekli, da tam ni Amerika. ZDA so menda nekaj drugega. Ni nas pretirano zanimalo. Šli smo, da bi se prepustili toku cest in avenij enega najbolj opevanih mest na svetu. In, hja, šli smo, da bi pretekli maraton.
Ko so nam sporočili, da ga ne bo, smo sredi vrveža Pete avenije obmolknili.
Šlo nam je na jok. A kaj, ko se nismo smeli jeziti. Žrtve orkana Sandy si zaslužijo spoštovanje. Prebivalci razdejanega State Islanda nočejo tekaškega praznika. Hočejo pomoč.
Znali smo se potolažiti. Nebotičniki Manhattana so se bleščali v krasnem soncu, Central park nas je sprejel v jesenski obleki in brooklynsko nabrežje nam je prišepnilo, da so tudi v New Yorku tiha in odmaknjena sprehajališča.
Šli smo na košarkarsko tekmo. Nad nami je visela izobešena majica Dražena Petrovića - spomin na čase, ko so netsi navduševali. Tokrat je šlo po scenariju tragedije. Proti Minnesoti Timberwolves so zapravili prednost 22 točk in klavrno izgubili.
Podoben preobrat smo videli naslednjega dne. Med večerjo blizu Union Squara smo izvedeli, da vodi Romney. Po dobri uri so nebotičnik Empire State Building osvetlili s plavo barvo, ki označuje Demokratsko stranko Baracka Obame.
Šli smo do Rockfeller Centra, da bi fotografirali slavje privržencev potrjenega predsednika. Videli smo berača pred izložbo dragih oblek.
Po vsem tem zapuščamo veliko jabolko. V spominu fotografskih aparatov imamo žolta drevesa Central parka, oranžne buče halloweenskega praznika, Van Goghove slike, svetlikajoče se nebotičnike, rjaveče stebre brooklynskega mosta in še mnogo barv. A dolga pot do letališča je v belem. Sneži.
Videli smo New York. Nič drugega. Ne moremo soditi, ali so nam prav rekli, da to mesto ni podobno ZDA. Videli smo velike preobrate in izrazita protislovja.
Zdi se nam, da to je navsezadnje Amerika.

(Kapučino, Primorske novice, 9. 11. 2012)