Velika primarna potreba (Dejstva)

kungota.si

Na univerzi so nam v obilnih količinah stregli z angleško in ameriško študijsko literaturo o komunikologiji in novinarstvu. Ni se mi zdelo prav.  Navsezadnje ima vsaka država gotovo vsaj nekaj dobrih novinarjev. Zakaj tolikšna zagledanost v anglosaški svet?
Zato sem ob študijski literaturi bral vse, kar ni bilo angleškega ali ameriškega. Šlo je za moj način protesta proti domnevnemu anglofilstvu predavajočih. Na nočni omarici sem redno imel sobotne priloge slovenskih dnevnikov in veliko knjig Enza Biagija. Bral sem jih, čeprav jih je kar nekaj enakih.
No, naslovi se spreminjajo, anekdote so vedno iste. A dobro, bilo je vse napisano, tako kot je treba. Jasno, preprosto in z zdravo ironijo do nadutežev in mogotcev.
Minilo je nekaj let od diplome in vloge so obrnjene. Hlastam po ZDA in Veliki Britaniji, medtem ko mi zdajšnji italijanski novinarji presedajo. Vse je čvek, vsebine je zelo malo in stališča vsakega dnevnika so predvidljiva. Intervjuji so kratki, kot bi vsi znali vsak odgovor strniti v dva stavka. In redkokje dobiš intervju, ki bi zahteval več kot pet minut branja. So mar drugod po svetu nori, ker ponujajo intervjuje čez tri strani?
Seveda ne gre za norost piscev. Gre bolj za lenobo bralcev, predvsem pa za medijsko kulturo, ki vlada v Italiji. Vse mora biti "twittersko" - tako kot izjave, ki nam jih dnevno ponujajo politiki v kamero. Mediji izbere temo, politik zdrdra desetsekundo izjavo v kamero. Vse je kratko, tudi obzorje gledalcev. Ve se, komu to koristi.
Svetujem dve knjigi, ki dobro opisujeta italijansko medijsko krajino. Eno je napisal Elio Rossi (gre za psevdonim), njen naslov je I professionisti del potere. Druga je Travagliova zimzelena La scomparsa dei fatti. Pri tej je zanimiv zlasti uvod, v katerem je omenjena neka raziskava. Citiram na pamet, zato podatki morda niso do potankosti točni: medtem ko v TV dnevnikih petih evropskih državah je razmerje med dejstvi in mnenji 3 : 1, je v Italiji ravno obratno. Se pravi: Italijanom postrežejo z nekaj dejstvi, ki pa jih pridno pokopljejo s klepetanjem, ki je dvakrat obsežnejše.
Skratka: medtem ko v Franciji ali Veliki Britaniji novinar pove, da dežuje in politiki razpravljajo o količini dežja, v Italiji slišimo deset različnih mnenj o tem, ali je zunaj sonce ali sneg.
To pišem, ker sem se pravkar vrnil iz ZDA, kjer sem nekajkrat kupil New York Times, zdaj pa imam na omarici še slavni New Yorker. In medtem je prišla domov še predzadnja številka The Economista. V njej si uredništvo angleškega tednika postavlja vprašanje: Obama ali Romney? Na dveh straneh je jasno in razčlenjeno utemeljeno, zakaj si želijo vnovične zmage Baracka Obame, pa čeprav mu očitajo celo vrsto napak.
Vse sem prebral z užitkom in nato sedel pred TV. In videl, da so čez 13 dni volitve, na katerih bodo izbirali levosredinskega kandidata za predsednika vlade. Ne da se mi gledati, ne da se mi spremljati.
Če bom že šel na volitve, bom šel na tiste prave. V upanju, da če že ne politiki, se bodo vsaj novinarji spomnili, da državljani hočejo dejstva, ne pa všečnih sloganov. Če že moramo pisati o nečem "primarnem", potem naj bodo to potrebe državljanov. Volitve, ki jim v Italiji pravijo primarne, so bleščeči šov v razpadajočem gledališču.
V Sloveniji se vse to še kako pozna. Državljani hočejo dejstva, ne pa čvekanja. Niti polovica volilcev ni šla glasovat. Ostali so največ glasov namenili zvezdniku. Borut Pahor je po leporečju in postavi gotovo najboljši.