Adijo Trst, adijo pamet? (Spet o NŠK)

"V zvezi s tekstom, ki je bil pod naslovom 'Predlog SKGZ za Narodni dom' objavljen v vašem cenjenem dnevniku dne 29. 1. 2006, bi želel zainteresirani javnosti le pojasniti, da v njem izražena stališča odslikavajo le mnenje nekaterih neimenovanih manjšinskih funkcionarjev in da to mnenje nima nikakršne strokovne podlage, niti ne izraža širših interesov uveljavljanja slovenske kulture in jezika v mestnem središču."
(Iz pisma uredništvu Primorskega dnevnika Milana Bufona, 31. 1.2006)

Z občnega zbora NŠK (foto Primorski dnevnik)

Ravnatelj Narodne in študijske knjižnice (NŠK) Milan Pahor je v včerajšnjem pogovoru za slovenski TV dnevnik RAI povedal, da bo upravni svet knjižnice predlagal krovnima organizacijama selitev knjižnice z vsemi njenimi odseki k Svetemu Ivanu. V zaenkrat še razpadajoči Narodni dom bi torej šla tako Odsek za zgodovino kot splošna čitalnica.
Niko Štokelj, ki je pripravil TV prispevek, je dodal, da bi čitalniški prostori ostali v Ulici svetega Frančiška.
Zato nam zaenkrat ni jasno, kaj predlaga upravni odbor. Iz teh strnjenih novinarskih poročil ni mogoče soditi, kaj se dogaja. Pred kakršnokoli sodbo bi bilo treba podrobno prebrati predlog upravnega odbora, ki seveda najbolje ve, kaj je dobro za knjižnico in odsek.
Vsekakor ni odveč ponoviti, zlasti recimo za manjšinske voditelje, zakaj je NŠK pomembna in zakaj bi bila njena celotna selitev iz mestnega središča na obrobje mesta slaba rešitev.
Najprej je treba vedeti, da je NŠK ena redkih ustanov Slovencev v Italiji, ki udejanja dialog med Slovenci in Italijani. To ji omogočajo tako njene storitve (knjižnica hrani in posoja material, ki je zanimiv za obe skupnosti) kot njena lega.
Če bi čitalniške prostore, kamor zahaja največ ljudi, izselili v predmestje, bi bil obisk ljudi manjši. Seveda, pri Svetem Ivanu bi bila knjižnica bližja slovenskim višjim srednjim šolam, postala pa bi odročna za vse druge kategorije ljudi, ki se večinoma poslužujejo čitalniških storitev (npr. upokojenci in študenti). Tudi izjemno posodobljena knjižnica v novih in ličnih svetoivanskih prostorih ne bi bila privlačna, če moraš iz središča mesta do nje z avtom ali avtobusom.
Mimo teh praktičnih razlogov velja omeniti še simboličnega: veliko poudarjamo, da "Trst je naš". Selitev ene naših največjih ustanov iz mestnega središča bi bila negacija te fraze, hkrati pa bi s še enim dejanjem pritrdili zaskrbljujočim razlagam, da smo Slovenci v Italiji folklorni pojav, ne pa urbana skupnost.
Ob vsem tem velja spomniti, da je selitev knjižnice z nekoliko šibkimi in protislovnimi argumenti že predlagala Slovenska kulturna gospodarska zveza konec leta 2005. Proti izselitvi nekaterih ustanov k Svetemu Ivanu so se s pismi uredništvu izrekli nekateri ravnatelji in voditelji organizacij (npr. Milan Bufon za SLORI, Janko Ban za Glasbeno matico).
Pod peticijo proti selitvi NŠK s(m)o obenem zbrali 286 podpisov (med raznimi podpisniki so bili Boris Pahor, Marko Kravos, Tatjana Rojc, Marko Sosič, skupina slovenskih šolnic ...). O peticiji je - kar postaja že legenda - Primorski dnevnik poročal z devetdnevno zamudo v nekaj vrsticah pod člankom z naslovom "Neverjetna davčna utaja".
Spomin na takratno dogajanje vzbuja nekaj skomin. Še vedno se ne moremo otresti vtisa, da se za to zgodbo o selitvi skrivajo druge zgodbe. V najboljšem primeru le kratkovidnost.
Upravni odbor naj torej pri iskanju rešitve apelira na krovni organizaciji, naj za NŠK dobita rešitev, po kateri bi vsaj čitalnica ostala v središču mesta.

Povezane vsebine
- Petek, trinajsti (obletnice in skomine)

B kot Boldrini, Bruselj ... (Blišč in beda)

"Per carità, tutti mi chiedono di Grillo. Ma vedo che in moltissimi hanno molto da dire. Non sopporto il chiacchiericcio di chi pensa di avere cose interessanti da dire solo perché è noto. Mi ricorda quelli che al bar sono tutti commissari tecnici della Nazionale."
(Francesco De Gregori, Il Fatto quotidiano, 22. 3.)

Foto Primorski

Bersani, Boldrini, bilingvizem, Beppe, Bruselj ... Vse na B. Kot blišč in beda.
Velika večina je navdušena, ker so za predsednika senata in za predsednico poslanske zbornice izvolili Pietra Grassa in Lauro Boldrini. Jaz nisem. Menim, da mora vsaka zbornica, deželni svet ali rajonski svet imeti za predsednika nekoga, ki ima že nekaj staža v predstavniškem organu. Tako Grasso kot Boldrinijeva pa sta novinca v politiki. Njuna izvolitev se mi zato zdi politični marketing, pa brez zamere do dveh predsednikov.
Prav tako naj ne zameri predsednik italijanske novinarske zbornice Enzo Iacopino. Na facebooku skoraj vsak dan kritizira Beppeja Grilla, kar je mnogim všeč. Meni ni. Mislim, da bi moral predsednik italijanskih novinarjev posvečati svoja razmišljanja (in dejanja) trenutnemu položaju italijanskega novinarstva. Slabi ekonomski pogoji in še slabše etične deviacije v svetu medijev so po mojem hujša nevarnost za demokracijo kot pa komik iz Genove.
To je torej trend v italijanskem javnem mnenju. Razpreda se o fasadnih ljudeh in njihovih vlogah v Rimu, medtem ko se naša usoda odloča drugje. Recimo par tisoč kilometrov severneje.
V Bruslju v teh urah sprejemajo ključne odločitve, od katerih bo odvisna tudi italijanska bodočnost, a javna razprava se Cipra in drugih tem komaj dotakne.
Tako je tudi pri nas. Pozdravljamo imenovanje slovenskega odbornika v Občini Trst, pozdravljamo nekaj novih dvojezičnih tabel, na katerih piše Trst tudi po slovensko, ne znamo ali nočemo pa pogledati globje. Zakaj s postavljanjem dvojezičnih tabel zamujajo tudi politiki iz "naših prijateljskih krogov"?
Vidimo samo kratkotrajni bleščeči blesk, ne vidimo pa bede za vsem tem. Seveda, najlažje je razpredati o političnih bitkah v parlamentu. Kdo bo podprl koga, kdo bo predsednik, zakaj Grillo je tak, kdo ima prav med Grassom in Travagliom, zakaj so imenovali Edija Krausa ...
Lahko je klepetati o vsem tem. Ne zahteva poglobitve, dovolj je ponoviti par stavkov iz časopisov. Veliko težje je pogledati v globino problemov, na primer kako bodo odločitve v Bruslju pogojevale naše življenje. A to je prekomplicirano. Raje razpredati o Boldrinijevi in Grillu. To znamo vsi. Možgani lahko mirno spijo, medtem ko nam za hrbtom morda postavljajo giljotino.

Orwell je uganil

George Orwell je večkrat uganil, kaj se bo zgodilo. Zato smo mu hvaležni, da je že zdavnaj nehal pisati. Danes ne bi bilo prijetno brati njegovih napovedih, saj se zdi, da se nam ne obeta nič dobrega. Ciper je le najnovejši in najbrž niti zadnji znanilec nemirnih časov.
Tako pač je. Zdi se, da se je naš ekonomski sistem samodejno zamotal v klopčič. Evropa, ki je nastala na romantičnih in dobronamernih temeljih, se zdaj zaveda vseh svojih napak. Nastal je paradoks: Nemčija ima na stari celini spet glavno besedo, čeprav so vsi integracijski procesi sloneli na želji, da se ne bi ponovile zgodbe iz preteklosti, ko je ena sama velesila želela vladati vsemu kontinentu.
Zdi se, da ni nebolečega izhoda, razen vsekakor neprijetnega povratka v čas pred Maastrichtom. Pod plavo zastavo z dvanajstimi zlatimi zvezdicami se krepi prepričanje, da bi bilo bolje, ko bi vsaka država sama zase odločala monetarno politiko. Samo novodobni Orwelli vedo, kam to pelje.
Ko je angleški pisatelj in novinar v Kataloniji spremljal razvoj dogodkov med špansko državljansko vojno, je v določenem trenutku začutil, da je edina rešitev za Španijo nek avtoritaren režim. Ni si želel fašistov na oblasti, je pa zapisal, da bi morali tudi komunisti ob svoji morebitni zmagi prevzeti fašistični model vladanja. To mu ni bilo všeč, a zaradi klanja med dvema taboroma in celo znotraj njih ni videl druge možnosti, da utihne orožje.
Kdo pa nam danes namesto Orwella lahko pove, kam bomo (za)šli? Najbrž noben prerok, zato pa država: Italija.
Kar se zgodi na Apeninskem polotoku, se po nekaj letih ponovi v Evropi. Tako je bilo recimo s fašizmom. A bile so k sreči tudi lepe stvari, kot so na primer umetnostni tokovi.
No, danes je Italija v slepi ulici. Parlament je izgubil moč, ki bi jo sicer moral imeti po ustavi. Politične razprave so v tem trenutku same sebi namen. S starimi strankami smo tega že vajeni, za Grillovo gibanje pa lahko zapišemo, da dobre upe utaplja v lastnih protislovjih.
Statistike medtem kažejo, da ima petina mladih Italijanov oznako NEET (Not in Education, Employment or Training). Ne delajo, ne študirajo, zgolj preganjajo dolgčas. Dela je itak vedno manj, vpis na univerzo pa po najnovejših podatkih OVSE postaja privilegij.
Redkim bo lepo, mnogim že gre slabo. Orwell je to napovedal, Italiji se to dogaja. Naj ukrepa, kdor more. Soseda pa naj se uči.

(Kapučino, Primorske novice, 22. 3. 2013)

Orwellova Barcelona (in razne bolečine)

Archivio militare Aeronautica Italiana

Sreča te včasih najde. Tudi v Barceloni.
Nedeljski načrt je predvideval, da bi se po pretečenem maratonu vrnil iz Plaza d'Espana do hotela tik zraven Ramble s podzemno železnico. V desetih minutah bi bil v svoji sobi. Tako bi se hitro oprhal, legel v posteljo in po dveh uricah prišel k sebi. Imel bi še dovolj časa za obisk Sagrade Familia, ki sem si jo pustil za konec nekajdnevnega potepanja.
A ko sem po maratonu prikorakal do postaje podzemnice, me je pričakalo presenečenje. Avtomat za izdajo vozovnic ni sprejemal plačil z bankovci, večjimi od 10 evrov. S sabo sem imel samo kovanec za en evro, kovanec za 20 centov in "velik" bankovec. Vozovnica je stala preveč za razpoložljiv drobiž in premalo za moj bankovec. Uslužbenka javnega prometa mi je v španščini ponovila, kar sem jo vprašal v angleščini: "No solution?".
Zato sem se odločil, da bom šel peš čez Raval, kar mi je zaradi ne ravno prožnih mišic vzelo skoraj uro. Vse se je  zakasnilo. Noge so bolele še več in zato sem odločil, da ne grem do velike in večno nedokončane Gaudijeve cerkve.
Ležal sem na postelji in bral knjigo, ki jo požiram stran za stranjo: George Orwell, Omaggio alla Catalonia (Poklon Kataloniji v slovenskem prevodu). Knjiga o doživljanju španske državljanske vojne me je zelo prevzela. V turističnem vodniku, ki sem ga imel s sabo (101 cose da fare a Barcellona almeno una volta nella vita), sem pogledal, ali kaj piše o Orwellu. Da, pisalo je, kje je preživel svoje katalonske dni. Pisalo je tudi o nekem bombardiranju Barcelone 17. marca 1938, o katerem v bistvu nisem imel pojma. Omenjen je bil tudi nek spomenik.
Ker ni bilo daleč od hotela, sem rekel, da grem pogledat tja. Pisalo je, da je blizu sedeža univerze, a ne bistveno več.
Zaradi skopih informacij nisem našel spomenika. Zaradi bolečin v nogah sem se hitro vdal in zatekel v bližji bar. Med čakanjem na paello, sem listal po katalonskem dnevniku La Vanguardia, tudi če ne obvladam jezika.
Že na prvi strani sem zagledal članek, ki je opozarjal, da je na ta dan točno 75 let od najhujšega bombardiranja Barcelone. Ob tej obletnici sta La Vanguardia in Corriere della Sera skupaj vsak v svojem jeziku objavila dva članka.
Katalonski novinar Enric Juliana in italijanski kolega Dino Messina sta vsak s svojega zornega obnovila dogajanje izpred 75 let. Zaključek je bil pri obeh enak. Italija se za zločinsko bombardiranje Barcelone še ni opravičila, a bi se morala.
Članka sta vredna branja:

- Enric Juliana, Barcellona 1938, La strage che pesa sugli italiani
- Dino Messina, "Noi brava gente", lo stereotipo immeritato e le scuse mai presentate.

Mimogrede, po zaslugi Vanguardie mi je potem tudi uspelo najti spomenik. Ob vnožju je imel sveže vence. Verjetno so jih položili, ko smo si mi lomili noge.

"Nezmage"

Pierluigi Bersani je pokazal svetu, kako lahko zapraviš volilno zmago. A izkazal se je že lani, ko je njegova stranka proti pričakovanjem izgubila več županskih tekem. Pogubnemu nagovarjanju italijanskih volilcev je takrat postavil piko na i s povolilnim komentarjem: »Smo 'nezmagali'.«

A volitev še ni konec. Aprila bodo v Furlaniji Julijski krajini izbirali guvernerja in obnovili deželno skupščino. Gre za pomembne volitve, kajti v italijanski pravni ureditvi imajo dežele veliko pristojnosti. Zato ni nepomembno, kdo je na oblasti v Furlaniji Julijski krajini. A kljub temu se Slovenci v Italiji na novo tekmo pripravljajo še bolj zmedeno kot ponavadi.

V levosredinski Demokratski stranki so s kandidatne liste odstranili Mirka Sardoča. Na internih volitvah za izbiro kandidatov v tržaškem okrožju je zbral krepko dovolj glasov. Ob Stefanu Ukmarju bi bil drugi slovenski kandidat, kar pa je po presoji demokratov preveč. Zato so Sardoča odmaknili, češ da bi si z Ukmarjem stopala na prste.

Problematično je tudi na levici, kjer stranke dosledno postavljajo več slovenskih kandidatov na svoje liste. A zadnje čase še bolj dosledno izgubljajo glasove. Zato je zelo vprašljivo, ali bodo sploh dosegle prag za vstop v skupščino.

Rešila naj bi se stranka Slovenska skupnost. Po načelu, da je treba manjšinskim listam olajšati izvolitev svojega predstavnika, za njo velja nižji vstopni prag. Toda: kaj bi lahko storil en samcati slovenski poslanec?

Vse to kaže, da bi morali Slovenci v Italiji razmisliti o taktični spremembi. Slovenska civilna družba bi morala pred volitvami najprej javno postaviti svoje zahteve. Nato pa bi počakala, da stranke v zameno za lepo število slovenskih glasov tekmujejo v nudenju pomoči Slovencem. Namesto tega pa se Slovenci zgolj potegujejo za kandidatna mesta na listah, ki kakemu posamezniku zagotovijo stolček, celotni skupnosti pa bore malo.

Drugačna politična taktika bi bila koristna zlasti zdaj, ko je Gibanje petih zvezdic v polnem zaletu. Za to novo stranko, ki bo najbrž spet zelo uspešna, ne kandidira noben Slovenec. Gibanje pa v svojem programu sploh ne omenja slovenske manjšine.

Hja, politika je tudi polje ustvarjalnosti. In spet se velja vprašati, ali so zavedni in neomajni Slovenci v Italiji vsaj količkaj ustvarjalni. Če že niso, naj se potem vsaj učijo od »nezmag«. Študijskih primerov ne manjka.

(Kapučino, Primorske novice, 8. 3. 2013)

Po povabilu na kavo (Razprava o Grillu)

Od mlade novinarke sem dobil vabilo na pijačo. Nič romantičnega. Hotela je vedeti, zakaj sem glasoval za Grilla. Hm, sem res zanj?
Danes zjutraj me po dolgem času pokliče stari znanec. Noben pameten razlog, samo vprašanje: "Ma ti 'grillini' kaj se ti zdijo?"
In še opoldanska razpravica na facebooku ...

http://digilander.libero.it/kiwai/bla_bla.jpg

Tu je pika na i vsem tem pogovorom: mail, ki sem ga poslal novinarki.


Spoštovana!

(...) Vsi očitki, ki letijo na Grilla, so večinoma utemeljeni. Več jih bo, boljše je, ker s tem mediji odigravajo svojo vlogo "psa čuvaja". Bi pa bilo boljše, ko bi mediji z enako vnemo vzeli pod drobnogled tudi druge stranke.
Seveda, v vseh teh letih so poročali o Berlusconiju in drugih primerih korupcije. Edino se ne spomnim, da bi v prejšnjih letih pri parlamentarnih skupinah tako hitro in še pred prvim zasedanjem zbornic začeli ugotavljati (ne)pripravljenost parlamentarcev. Nihče na primer ni pretirano problematiziral dejstva, da smo imeli ministre za kulturo brez univerzitetne izobrazbe.
Vsekakor: preverjanje, kaj zna posameznik, niti ni ključno. Ključni so programi strank. Mislim, da bi odgovorno novinarstvo moralo vzeti pod drobnogled program Gibanja petih zvezdic, ne pa Grillovih izjav (za katere se strinjam, da so večkrat protislovne). Predvsem pa bi odgovorno novinarstvo moralo početi to z vsemi. V volilni kampanji smo spremljali samo povzemanje izjav in replike na te izjave. Je to vloga medijev?
Na dnevno agendo je prišlo to, kar je trobil Grillo ali kar je izustil Berlusconi. Zakaj pa mediji niso na primer dali večji poudarek na to, kaj menijo stranke glede istospolnih zvez ali keynesianskih teorij?
Tudi zaradi tega nevsebinskega poročanja smo prišli do te "personifikacije" politike. In kdo ima od tega korist, če ne zelo spreten gledališčnik?
Ni treba brati angleških časopisov, da opaziš razliko. Že iz slovenskih dnevnikov lahko opaziš, kako je drugje precej večji poudarek na vsebini. Si morda na slovenski TV videla, da bi politikom dali v naročje živali?

Domnevaš, da sem glasoval za Grilla. Nikoli ne bom povedal, kaj sem. Ampak recimo, da sem res. To še ne pomeni, da sem pristaš Gibanja petih zvezdic. Politika ni športna tekma, kjer izbereš eno ekipo in za njo navijaš ne glede na vse. Če si glasoval za eno stranko, si se morda odločil za njo, ker je bila najmanj slaba možna izbira. Ali ker v kupu slabih predlogov, ima tudi takega, ki se tebi zdi ključne važnosti.
Žal pri nas je tako, da se politiko obravnava kot športno tekmo. In se prepiramo, kdo so "pridni" in kdo so "lumpi". Ampak politika je prekompleksna, da bi lahko prenesla tako gostilniško razpravo. Ne obstaja napačen ali pravilen glas.
Skratka, kot sem napisal Matiji na facebooku: "Jaz se samo bojim tega, da zaradi tolikšnega napadanja Grilla (ki niti ni parlamentarec) bodo ljudje iz bojazni pred njim spet glasovali za 'stare klavrne mačke'."
Ali drugače povedano: bojim se, da bomo zaradi tega modnega napadanja "grillinov" za nekaj časa obravnavali politiko kot izbiro "Grillo da - Grillo ne" in pri tem prezirali vsa druga mnogo bolj pomembna vprašanja.

Naslednjič raje o Bidutu.

Mejnik je bil umor Alda Mora

Intervju z zgodovinarjem Guidom Crainzem, Primorske novice, 7. val, 22. 2. 2013

Italijanski zgodovinar iz Vidma Guido Crainz je med najbolj plodnimi pisci knjig in esejev o dogajanju na Apeninskem polotoku. Preučuje predvsem drugo polovico dvajsetega stoletja, ko se je demokratična Italija postavila na noge in zakorakala v nov čas.
Prvi koraki so bili po Crainzovem mnenju spodbudni, toda zlasti v zadnjih tridesetih letih je italijanska država zabredla v etično, politično in gospodarsko krizo, ki nima konca. Grenko sodbo je profesor sodobne zgodovine na univerzi v Teramu nazadnje zapisal v knjigi Il Paese reale (založba Donzelli), ki so jo prejšnji teden predstavili v Trstu.
Crainz se je tu ustavil le za čas predstavitve, zato se je po telefonu sprva prijazno opravičil, da ne bo imel časa za pogovor. Naposled pa si je premislil in intervjuju odmeril nekaj minut pred svojim nastopom, ko je v Tessitorijevo dvorano prihajalo preveč ljudi glede na razpoložljive sedeže.
Ali vaše knjige lahko pomagajo volilcem, ki še ne vedo, za koga bi glasovali na skorajšnjih parlamentarnih volitvah?
Ne verjamem. Kdor bere moje knjige, lahko kvečjemu razume, kaj nas je privedlo do etičnega, gospodarskega in političnega brodoloma. Seveda, z volitvami si lahko obetamo spremembo, a pot do izhoda iz te večplastne krize je dolga. Ne zadošča nekaj dni, niti deset mesecev. Iz mojih knjig lahko razumemo, da bomo potrebovali nekaj desetletij.
Z razkritjem razširjene korupcije v devetdesetih letih se je začela t. i. druga republika. Nekateri politologi, na primer Mauro Calise, pa trdijo, da je zdaj že nastopila tretja republika. Se strinjate?
Veste, jaz se ne strinjam niti z izrazom druga republika. No, iz praktičnih razlogov ga uporabljam tudi jaz, a menim, da se druga republika ni začela na začetku devetdesetih let. Prav o tem pišem v knjigi Il Paese reale. Po moji presoji je bil mejnik 'primer Moro'.
Zakaj naj bi bil prav umor demokristjana Alda Mora časovni mejnik?
Ta primer sam po sebi ni bil prelomen. A šlo je za zelo pomemben dogodek ravno v tistem obdobju – govorimo o koncu sedemdesetih let – ko se je začelo to, kar se dogaja še danes. Morova smrt je torej simbolični začetek nove faze. Spremenile so se navade Italijanov, spremenilo pa se je še marsikaj. Začel se je nemiren proces splošnega propadanja, ki se še ni zaključil. Nekaterim se zdi, da je bil začetek devetdesetih let prelomen. Meni pa se zdi, da devetdeseta leta niso bila bistveno različna od osemdesetih. Seveda, Craxi ni bil to, kar je Berlusconi, toda med tema dvema obdobjema je več skupnih točk kot pa razlik. To je po mojem vredno razmisleka.
V enem izmed prejšnjih del ste vzeli pod drobnogled petdeseta in šestedeseta leta in za platnico izbrali fotografijo Anite Ekber v filmu Sladko življenje. Za tokratno knjigo, ki obravnava osemdeseta in devetdeseta leta pa ...
Res je. Prejšnja knjiga je na naslovnici imela Ekberjevo, a to je bil drugi ponatis. Za prvi ponatis sem izbral Fiatov oglas. Oboje je odražalo italijanski gospodarski čudež. Na naslovnici te zadnje knjige pa imate cunje. Gre za umetniško delo. Njegov avtor Michelangelo Pistoletto je na nedavnem Beneškem bienalu razložil, da je cunja tak predmet, ki se prerodi, ker ga lahko preoblikuješ. To je optimistično sporočilo, priznam pa, da je vsebina moje knjige precej manj spodbudna.
Italijansko državo opisujete zelo turobno. Mar ni nevarnosti, da svoje bralce celo odvračate od volitev?
Mislim, da tega tveganja ni. Tistih nekaj ljudi, ki še berejo knjige, navadno ni med volilnimi neudeleženci. Politika odvrača predvsem tiste, ki gledajo televizijo. Za to pa so krivi politiki, nihče drug.
Kako si kot zgodovinar razlagate pojav Beppeja Grilla?
Kot zgodovinar moram najprej popraviti tiste, ki trdijo, da je Grillo nova oblika pojava »qualunquismo« (po imenu stranke L'uomo qualunque, ki je v prvih povojnih letih zagovarjala nestrankarsko državo, ki bi jo vodili navadni uradniki – op. ur.). Takrat je šlo za prva povojna leta. Ljudje še niso vedeli, kaj je demokracija. Bali so se je, ker niso vedeli, kaj bo prinesla. Zato so se zatekali k tisti stranki, ki je v dveh letih svojega obstoja gradila na negotovosti ljudi. Grillo pa žanje uspeh na povsem drugačnih temeljih in ni muha enodnevnica. Zdaj so ljudje dodobra spoznali, kaj je demokracija. Torej Grillo ne pridobiva konsenza zaradi neke preplašenosti ljudi. Svoj uspeh gradi na podlagi neke kritike.
Grillo dokazuje, da se spreminja strankarska ponudba, toda v vaših delih beležite tudi spremembe na drugih področjih, kot sta na primer književnost ali popularna kultura. Se vam zdi, da je Berlusconijev vpliv segel tudi tja?
No, počakajte, saj mi ne boste rekli, da obstaja Berlusconijeva literatura? Kvečjemu je kak pisatelj pristaš berlusconizma, ampak kultura in Berlusconi sta pravzaprav protipomenki. Berlusconi je prišel na oblast prav z nasprotovanjem kulturi in knjigam. Njegovi volilci so verjeli, da skorumpirane politične stranke vodijo intelektualci. Zato so postavili enačaj med politiko in kulturo, v Berlusconiju pa videli odrešitelja, ki bo zatrl svet knjig. No, zato ne moremo trditi, da se je kultura spremenila zaradi Berlusconija. Kultura je nekaj drugega, politika je ne pogojuje. Tudi pod fašizmom ste imeli dobro kulturo.
Kaj pa italijanski mediji? Zanje vendarle trdijo, da jih je Berlusconi spremenil, čeprav Beppe Lopez v knjigi La casta dei giornali razlaga, da se je sporočanjski slog začel spreminjati že z vzponom levoliberalnega dnevnika La Repubblica v sedemdesetih letih ...
Če že obstaja časopis, ki je spremenil italijansko novinarstvo, potem je to bil dnevnik Il Giorno. Ampak to se je dogajalo leta 1956. Ta časopis je bil zlasti po grafični obliki nekaj čisto novega. Repubblica pa je nastala leta 1976. Imela je izvrstne novinarje, vendar težko rečem, da je ta dnevnik spremenil italijanski svet informacije. Repubblica ni spremenila medijev, kvečjemu se je skupaj z njimi spremenila. Saj je čisto nekaj drugega od tega, kar je bila ob svojem nastanku, ko je bila krajša in ni imela poročil športnih tekem.
Za konec še radovednost. Ima vaš priimek slovenski izvor?
Mislim, da je res tako, pravijo mi, da je ta priimek zelo razširjen okoli Kobarida. Zdaj ste me spomnili na predstavitev knjige Marte Verginella v Rimu. Bilo je zabavno. Ona je Slovenka, ima pa italijanski priimek. Knjigo sem predstavljal jaz, ki imam slovenski priimek, a sem Italijan. Pogovor pa je vodila novinarka Barbara Gruden, ki je rekla, da jo mnogi imajo za Srbkinjo, ker menda v Beogradu živi neka znana gospa z njenim priimkom. No, vidite, če se spomnimo še na Stuparicha in Slataperja, ter na druge priimke tega območja, je potem jasno ... Priimki pričajo, da so razlike med nami zgolj izmišljene.