Pravljica (Zmaj SSO proti papirju SKGZ)

Mi raje malo povoluhar'mo 
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.
(V. Kreslin, To pri nas ni možno)

Ni naključje, da se Evropa te dni ukvarja s svojo valuto in s svojim nogometom, v t. i. zamejstvu pa imamo čisto drugačne skrbi. V tem smo mojstri: svet se spreminja, nas pa to ne zanima. Nas kvečjemu zanima Svet. Slovenskih organizacij, namreč. SSO.
Gre za krovno organizacijo, ki se profilira po tem, da ni SKGZ. Da, tako pač je s Slovenci v Italiji: vsebine ni, je samo forma. Zato SSO skrbi predvsem za to, da bi bila čim manj podobna SKGZ, SKGZ pa hoče biti čim manj podobna SSO. Konfrontacija poteka po tem ključu. Vnamejo se spori, ki so - prosto po Vladu Kreslinu - "samo papir". In organizacije vodijo - da nadaljujemo po Kreslinu - "zmaji, ki že tolko let, visijo ...".
Ker je z zmaji in papirji pač vse kot v pravljici, torej daleč od resničnega vsakdana, nastajajo absurdne situacije. Nastanejo spori, ki nimajo nobene osnove.
Predmet zadnje razprave so mediji. SSO je planil v ospredje s predlogom o spremembi "manjšinske" medijske ponudbe. In ta organizacija, ki bi po zgodovinskem izročilu morala biti antikomunistična, se poslužuje prav dobrih starih komunističnih metod. Preučuje medije, ugotavlja, kdo kam spada (ne samo medijem, celo novinarjem dajo politični predznak!), nato pa pove, kaj bi bilo treba spremeniti.
SKGZ tudi ni brez greha, o čemer je Drevored že poročal.
Zanimivo pa je, na čem sloni ta spor o medijih. Eni in drugi krivijo ta ali oni časopis, radio ali TV, da ne poroča, tako kot bi bilo treba. Spor zato poteka na ganljivo resnih zadevah. Recimo tako, da se pri SSO hudujejo, ker je dnevnik prepozno objavil poročilo o opereti Grofica Marica.
V nobenem od dveh taborov pa ni resnega razmisleka o tem, da vsi "manjšinski" mediji (brez izjeme!) poročajo mimo razvoja sveta. Recimo: informativno uredništvo slovenskega RAI ponuja samo dve televizijski rubriki: Kmetijski obzornik in Utrip Evangelija. Dobro, kaj pa ostalo? So mar Slovenci v Italiji samo katoličani in kmetje? Kje je tu, recimo, rubrika o gospodarstvu? Kaj ni morda več Slovencev v Italiji zaposlenih v gospodarstvu kot pa v kmetijstvu?
Naši mediji žal veliko poročajo o temah, ki zanimajo malokoga, povsem pa zanemarjajo teme, ki so tudi za Slovence v Italiji ključne. In tu je glavna težava: zlasti mladi bralci sploh ne berejo Primorskega dnevnika, Novega glasa ali še kaj drugega, in ob 20.30 raje gledajo kaj drugega kot pa poročila o lutkovni predstavi in obletnici poimenovanja šole.
SKGZ in SSO pa se bunita prav o tem: koliko praznikov češenj in koliko sekcijskih kongresov Demokratske stranke bi bilo treba spremljati. Ne vidijo pa, da tir zamejstvo pelje v prazno. Na tamkajšnjem vlaku se nekaj "poklicnih zamejcev" prepira, medtem ko so mladi in tudi drugi že davno stopili na drug vlak. V tamkajšnjih kupejih strežejo zanimivejše časopise in v njih so zanimivejše in koristnejše polemike.

Evropa Fantozzijev

Resnobni Alberto Moravia, eden največjih italijanskih pisateljev, je imel štrleče obrvi. Z njimi je menda opazno zastrigel, ko je Jevgenij Jevtušenko na nekem sovjetsko-italijanskem pisateljskem srečanju sredi sedemdesetih pohvalil Paola Villaggia.
Kdor kdaj preklopi na sosednji program, pozna Villaggia. Je pisatelj, ki je literarno ustvaril komičnega uradnika po imenu Ugo Fantozzi in ga nato tudi odigral v ducatu celovečercev. Filme so učiteljice v šolah odsvetovale, a vseeno jih že štirideset let gleda ves Apeninski polotok. Nekateri z gnevom, kakršnega je očitno občutil Moravia, nekateri z velikim užitkom.
Fantozzi je zdaj tudi izraz v italijanskem besedišču. Označuje uradniško mediokriteto, ki se na delu, doma in v prostem času utaplja v frustracijah. Tak je pač Fantozzi. Vsa ponižanja in krivice sprejme brez ugovora. V drugačno, bojevito dimenzijo ga spravi le nogomet. Med televizijskim prenosom tekme ga nič ne sme zmotiti. Takrat si celo privošči posebno svoboščino: spahuje se brez zadržkov.
Moravia je na Villaggieve knjige gledal zviška. Menil je, da gre za šund. Toda z leti se je izkazalo, da ima lik Uga Fantozzija visoko literarno vrednost. Jevtušenko je to spoznal med prvimi. Za tančico včasih vulgarnega humorja je razbral prodorno metaforo o človeku, ki je v naglem razvoju industrije in blagostanja izgubil dostojanstvo.
Paolo Villaggio je s Fantozzijem neločljivo povezan. Ustvaril je marsikaj pametnejšega in resnejšega, a ga ljudje še vedno poznajo zlasti po tragikomičnem uradniku. S tem se je zdaj, na pragu 80. rojstnega dne, očitno sprijaznil. Pri založbi Mondadori je pravkar izdal nov roman, v katerem se je znova posvetil svojemu najslavnejšemu liku.
Ob novi knjigi so Villaggia vprašali, ali se mu ni Fantozzi kdaj zasmilil. Odgovoril je, da do Fantozzija čuti predvsem jezo, ker gre za votlega človeka, kakršni so tisti, ki govorijo samo o nogometu.
Moravia je takrat razumljivo zastrigel z obrvmi. Fantozzi je bil leta 1971 morda res samo šund. Danes pa se Villaggia splača brati, da razumemo, kaj smo.
Evropska gospoda nam zateguje pas, mi pa smo zadovoljni, ker nam televizija vsak večer ponuja evropsko nogometno prvenstvo. To pač smo: Evropa Fantozzijev.

(Primorske novice, Kapučino, 22. .6. 2012)

Ojoj, Kusturica na Krasu ...

Vzeto po vivereonline.com

Emir Kusturica in No smoking orchestra prihajata na Kras. V petek je napovedan koncert pri Briščikih, čeprav bi ga nekateri najraje odpovedali. Oglasila se je Azra Nuhefendić, ki je protestirala že lani, ko so Kusturico povabili k nam v okviru čedajskega Mittelfesta. Bosanska novinarka, ki živi v Trstu, trdi, da Kusturica ne priznava pokola v Srebrenci in da poveličuje voditelja bosanskih Srbov Radovana Karađiča.
Mnogi se pri tej polemiki spomnijo na sporni verz "Ko ne voli Dabić Rašu, popušio kitu našu".
Odziv prireditelja, t. j. društvo Drugemuzika, lahko strnemo v eno izjavo: "Mi delamo muziko, ne delamo politike."
Kdo ima prav? Prireditelji koncerta ali tisti, ki po facebooku napovedujejo protest?
Razumem Nuhefendičevo, ki je rojena v Sarajevu. Vso pravico ima, da brani spomin na žrtve krvave vojne na Balkanu. Nekoliko manj pa razumem tiste, ki se oglašajo šele zdaj, potem ko so lani molčali in - če hočete - molčali so tudi konec devetdesetih, ko je Kosturica že nastopil v Trstu z že znano politično držo.
In kakorkoli: vojna na Balkanu je bila krvava. Krivda seveda ni enako porazdeljena med Srbi, Bošnjaki in Hrvati, gotovo pa imajo vse strani krvave roke. Bi bilo treba zaradi tega zavračati vsakega umetnika, ki brani stališča svoje nacije?
Je sploh nujno, da se znesemo nad umetnike? Koliko je takih, ki so v življenju zagovarjali problematična politična stališča, so se pa izkazali za dobre pisatelje, pesnike ali esejiste ... Bi zdaj vse te knjige morali dati na grmado?
Skratka, Kusturica naj kar pride na Kras. Kdor ima rad njegovo glasbo - nisem med temi - naj gre na koncert in naj pač uživa v glasbi, ki še ni nikogar ubila. Kdor Kosturice ali njegove glasbe nima rad, naj pač ostane doma.
Toda protestirati proti nastopu glasbenika, ki je tudi zelo dober filmski ustvarjalec, se mi zdi pretirano in nevarno. Potem bi bilo treba, če bi seveda bili lojalni, treba protestirati zoper vse: treba bi bilo bojkotirati založbe, ki tiskajo knjige domobranca Balantiča; treba bi bilo ugasniti radio vsakič, ko poje Edoardo Bennato (nekoč je izjavil, da bi lahko glasoval za Berlusconija); morali bi preprečiti prihod Maradone v Italijo (Maradona zagovarja kubanski režim); morali bi tudi ugasniti televizor ob vsakem hollywoodskem filmu, ker gre pač za umetnost, ki je nastala z denarjem ZDA, te pa so v Afganistanu in Iraku ubile mnogo nedolžnih civilistov ...
Pustite Kosturici, naj zapoje. Če zanika Srebrenico, je to njegova stvar. Zagovarjal se bo itak pred svojo vestjo in kvečjemu pred kakim sodiščem. Zaenkrat je samo umetnik, ki nasprotno od državnikov ne pogojuje naših življenj.

Komentator nekoga ima rad

(Izvleček zadnjega komentarja za Radio Trst A, 12. 6. 2012)

Pred nekaj meseci je Objetkiv, t. j. sobotna priloga Dnevnika, objavil neke vrste lestvico najboljših kolumnistov. Prvo mesto sta si razdelila Marko Crnkovič in Vlado Miheljak. Prvi piše za Sobotno prilogo Dela, drugi je sredin kolumnist Dnevnika. Oba zelo rad berem, čeprav se z njima ne vedno strinjam. Zlasti ob branju Crnkovičevih kolumn marsikdaj zamahnem z roko, a prav v tem je čar dobrih komentatorjev: pritegnejo bralce, ki se z napisanim ne strinjajo.
Dober komentar mora vsebovati prav to lastnost: bralca – ali pač poslušalca – mora prisiliti k temu, da o obravnavani temi razmisli, morda tudi tako da na koncu malenkostno spremeni svoje prešnje mnenje. Zato recimo Vlada Miheljaka svetujem zlasti tistim, ki politično sodijo na sredino ali na desnico. In Crnkoviča seveda svetujem levičarjem ali liberalcem.
Zdaj pa k našim krajem. V t. i. zamejstvu žal nimamo tradicije velikih komentatorjev. Nekaj dobrih se vseeno najde. Rad berem razmišljanja novinarja Primorskega dnevnika Martina Brecelja. Zdi se mi tipičen primer intelektualca, ki piše pogumno. Se pravi, da zna prekoračiti plot svojega idejnega obzorja. Ob nedavnem papeževem obisku v Milanu je na primer napisal zanimiv uvodnik o krščanskem relativizmu, da sem mu jaz – problematična zmes agnosticizma in ateizma – zaploskal.
Seveda ne bom našteval komentatorjev, ki mi niso všeč. Bom pa povedal, kaj me moti. Berem in slišim veliko polemičnih komentarjev na račun desne sredine, kar je seveda razumljivo. Berlusconi in njegove krajevne oprode so pač vredni graje in kritike. Toda iz vrst Slovencev v Italiji bi morali bolj pogosto priti na dan kritični komentarji tudi na račun leve sredine. Tudi na tej strani političnega prizorišča se dogajajo napake, pošteni komentatorji pa bi morali nanje opozarjati.
In seveda tudi slovenske organizacije in njeni voditelji niso brez greha. Tudi njih bi bilo treba pogosteje vzeti pod drobnogled. Od povečanja mere kritičnosti bi imela korist celotna skupnost Slovencev v Italiji.
Čeprav se večkrat zdi ravno obratno, komentatorji ne kritziramo iz lastnega užitka, pač pa predvsem zato ker si želimo izboljšav. In zato z besedami opozarjamo na napake. Besede uporabljamo, zato ker konec koncev tudi mi ljubimo, tudi mi imamo radi. Tudi jaz verjamem zapovedi nekoga moraš imeti rad. Za konec zato samo še dolžnostni poklon Ivanu Minattiju, ki ga od sobote ni več med nami.
Tako za njega kot za komentatorje veljajo besede iz neke knjige Jasmina Imamoviča: mi ne ljubimo kot vsi, mi ljubimo kot nihče.

Pismo Springsteenu

Spoštovani gospod Bruce Springsteen!
Ko je Nelson Mandela prišel v zapor na otok Robben Island, ni smel imeti stikov z zunanjim svetom. Domači so mu lahko pošiljali samo eno pismo vsakih šest mesecev. Zato je v avtobiografiji Dolga pot do svobode zapisal, da je bilo vsako pismo dragoceno zlato ali poletni dež, ki prerodi puščavo. In prav tak bo učinek vašega ponedeljkovega koncerta.
Peli boste v mestu na severu Jadranskega morja. Res je obmorsko mesto, a je po kulturni in razvedrilni ponudbi v bistvu puščava. Zato je vse, kar pade z neba, dobrodošlo. Vi in vaš E-street band ste za Trst težko pričakovani dež.
To mesto pač že dolgo ni več to, kar je bilo, ko je v njem živel James Joyce. Nič več ne cvete. Tudi pristanišče usiha. Zapuščena skladišča v starem delu skušajo poživeti z raznimi razstavami. A Van Goghove in Picassove slike so fatamorgana. Zadovoljiti se pač moramo z razstavo o nogometnem trenerju.
No, pred leti smo v tem mestu imeli na ogled nekaj Warholovih del. A se je slabo končalo. Tedanji župan ni bil zadovoljen s postavitvijo razstave. V želji, da bi jo izboljšal, se je žalostno osmešil. Hotel je poklicati umetnika, ni pa vedel, da bi moral vtipkati telefonsko številko onstranstva.
Taki so pač Tržačani. Dobri in simpatični ljudje, a z omejenim obzorjem. Zato so bili dolga leta mnogi ponosni na svojo enojezičnost. Ni sem jim zdelo vredno, da bi se naučili še sosedovega jezika. Intelektualna lenoba, pač, in kanček ideološkega strupa.
Zdaj je drugače. Simpatični župan, ki je hotel poklicati Warhola, je stopil na pot čezmejnega sodelovanja. Rad je zahajal v prestolnico sosednje države in njenega župana tudi vabil v Trst. To lepo navado nadaljuje tudi novi župan, ki je med drugim vaš velik oboževalec.
No, spoštovani gospod Springsteen, kot ste morda razumeli, je to nesrečno mesto ubralo novo smer. A Mandela bi rekel, da je pot do svobode še dolga. Zato, prosim, pomagajte Trstu. Bi na ponedeljkovem koncertu lahko zapeli navdihujočo pesem o cesti, ki pelje v preporod?
Saj veste, da mislim na vašo Thunder road. Tržačani smo pač kot tista Mary, ki potrebuje nekoga, da jo z vetrom v laseh odpelje na lepše. Pred tremi leti, ko ste bili tu blizu v Vidmu, te pesmi niste zapeli. Tudi zadnje čase redko postrežete z njo. A v ponedeljek, prosim, jo zapojte. Odrezani Trst potrebuje Thunder road.

(Kapučino, Primorske novice, 8. 6. 2012)

Tri ure na lepšem svetu (The Boss v Trstu)

Bruce Springsteen (s spletne strani Daily Telegrapha)

Naslednji teden bom najbrž brez glasu. V ponedeljek bo prišel v Trst Bruce Springsteen in bom med napovedanimi 25 ali 30 tisoči, ki si bodo ogledali koncert. Kljub svoji slabi angleščini bom pel njegove pesmi, naprej zato ker so mi všeč in potem še zato ker so himna tega, kar čutim v tem trenutku. Tukaj in zdaj: kot Tržačan, kot Slovenec, kot skorajšnji 30-letnik, kot novinar in kot vse to skupaj.
Naj začnem pri Trstu. Za to mesto je Springsteenov koncert kot dež v puščavi. Trst je pač majhno in obrobno mesto, ki pa ni tàko po svoji krivdi. Trst so naredili majhnega in nepomembnega predvsem njegovi upravitelji v zadnjih desetletjih in še prej italijanska država, ki je to zanimivo pristaniško mesto pahnilo v nemilost. A za en večer bomo Tržačani lahko pozabili na svojo nesrečo. V ponedeljek zvečer se bomo lahko sprenevedali, da smo pomembna metropola in neizbežna postojanka vsakega svetovnega ustvarjalca. In se bomo pač pretvarjali, da v našem nekdaj cvetočem pristanišču ta čas ni razstave o nogometnem trenerju, ampak razstava – recimo – Picassovih slik.
Tudi kot Slovenec se veselim Springsteena. Biti Slovenec v Trstu je večkrat moreče. Tečejo leta, svet se spreminja, a planet Zamejstvo ostaja tak, kot je bil pred 60 leti. Zatohlo zaprt, nesmiselno sprt, neperspektivno mirujoč, delavno in intelektualno len. Springsteenove pesmi o begu iz grdega na lepše so zato zdravilne, pa čeprav je učinek kratkotrajen.
Tovrstne pesmi, kot so Born to run ali Thunder road, je Springsteen napisal sredi sedemdesetih, ko je bil star približno 25 let. Potem je nastopilo nekajletno obdobje molka, po katerem je nastala plošča Darkness on the Edge of town, v kateri je Springsteen zaigral na bolj žalostne in hkrati jezne strune. France Prešeren bi rekel, da je The Boss okusil grenki sad spoznanja. Takrat je Springsteen imel 29 let – mimogrede tako kot jaz zdaj. Tiste pesmi so zato tudi himna moje generacije, ki ima žalosten primat. Smo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Koncert rokerja iz New Jerseyja pa je lahko kratkotrajna, a vseeno dobrodošla uteha.
Zdaj pa moram še povedati, zakaj se Springsteena veselim kot novinar. Zlasti v Italiji je ta delovna kategorija na psu. Novinarji od svojih prvih prispevkov do redne zaposlitve čakajo tudi po 20 let. V tem obdobju mnogi pišejo za smešno nizek honorar, istočasno pa imamo urednike, ki služijo več kot primarij v bolnicah. A to neravnovesje v plačah ni glavni problem. Največja težava novinarstva, zlasti v Italiji, je intelektualna korupcija. Mnogi mediji ne poročajo v interesu javnosti, ampak v interesu teh ali onih oblastnikov. In kar je še slabše, večkrat poročajo senzacionalistično, čustveno, neprofesionalno; samo zato da bi pritegnili kakšnega novega bralca ali gledalca.
Te dni recimo spremljam, kako mediji poročajo o potresnem dogajanju v Emiliji Romanji in se mi kar studi, kar berem oz. poslušam. Novinarji poročajo s številnimi pridevnikimi, z veliko patosa, z mnogimi čustvenimi izlivi. Vse je na ravni melodrame, ki pač pritegne solze in oglaševalce. A to ni podobno novinarstvu, bolj je podobno mehiškim nadaljevankam. In temu jaz pravim intelektualna korupcija. Zato naj živi Bruce Springsteen, ki resda predvsem zabava, ker je pač pevec, hkrati pa svoje koncerte izkoristi za podporo protestnikom v Wall streetu in v svojih pesmih prepeva tudi o težavah delavskega razreda.
Kot Tržačan, kot Slovenec, kot 29-letnik in kot novinar, ki še verjame v poslanstvo tega poklica, se zato veselim Springsteenovega prihoda. Njegov koncert bo najbrž trajal dobri dve uri, morda tri, med katerimi bomo pozabili na tegobe današnjega časa.
Šlo bo samo za dve ali tri ure glasbe. A vseeno bolje kot nič. Koncert nam bo vzel nekaj glasu, nam pa bo vlil nekaj nove energije, s katero bomo pač šli v boj z vsakdanom. Saj, konec koncev ni važno, da imamo vse, kar si želimo. Kajti ni važen cilj, važna je pot. In s tem se bodo strinjali vsi: tisti, ki verjamemo v svetopisemskega bossa, in tisti, ki verjamejo v Bossa iz New Jerseyja.

(Radio Trst A, 6. 6. 2012)

Ne oziraj se na barvo (Niti v Gropadi)

Belka Helen Suzman med množico temnopoltih

Pred časom sem bil v Gropadi na nekem posvetu o Fulviu Tomizzi. Nekdo je mimogrede omenil, da je Tomizza nekaj časa preživel v tej kraški vasici. Stvar se mi je zdela zanimiva: zakaj je ta istrski pisatelj (ezul) prišel na Kras v to zakotno slovensko vas?
V ponedeljek sem se igral na Sherlocka Holmesa in rešil rebus. Rešitev je objavljena v današnjih Primorskih novicah. Zgodba je zanimiva, saj v njej najdemo umor med drugo svetovno vojno, zapor, zadnjo željo pred smrtijo in za konec še mladega Italijana iz Istre, ki je pisal svoj drugi roman.
Za bralce Drevoreda (vedno več vas je, hvala lepa) pa nekaj drugega.
Fulvio Tomizza je bil v nasprotju z mnogimi drugihmi "ezuli" kozmopolit. Zato je brez težav stopil med Slovence, o njih tudi pisal in se zanje tudi zavzemal. Pač, ni bil slep nacionalist, ampak intelektualec širokega pogleda.
Zanimiv je tudi italijanski kantavtor Francesco De Gregori. Morda ste že brali, da se je v torek udeležil svečanosti v Fojdi (Faedis), na kateri je govoril predsednik republike Giorgio Napolitano. Zakaj je rimski kantavtor šel tja? Ker je pač nečak ene od žrtev medpartizanskega umora v Porčinju (Porzus). Kljub temu da so mu komunistični partizani ubili strica, je vseeno stopil na stran italijanske levice.
Zakaj omenjam te primere?
Ker so mi všeč taki, ki razmišljajo s svojo glavo. Ki na svet ne gledajo samo na podlagi družinskih izkušenj. Teh primerov je pri nas žal premalo. Mnogi se rodijo v "beli" ali "rdeči" družini in ni boga (ali partije), da bi prekoračili miselnega okvira, v katerem so se rodili. Zato ostajajo na stališčih očetov in dedov, čeprav živijo v povsem spremenjenem svetu.
K sreči poznamo precej izjem. Vemo za Edvarda Kocbeka, ki se je najprej zameril Cerkvi, potem še komunistični nomenklaturi. Meni pa je zelo ljub primer svetlopolte Helen Suzman, ki je v času apartheida v JAR, pogumno zagovarjala pravice temnopoltih.
Imamo pa take primere tudi na trenutni sceni: Rosy Bindi, ki izhaja iz katoliških krogov, se je dolgo trudila, da bi italijanska država uredila vprašanje nezakonskih skupnosti. Podpredsednik ZDA Joe Biden ima največ zaslug, da je ameriška administracija vsaj deklarativno podprla geje in lezbijke, čeprav se v tem trenutku zaradi volilne računice morda ni splačalo. Donedavni srbski predsednik Boris Tadić se je navkljub domačemu javnemu mnenju šel poklonit žrtvam v Srebrenci.
Skratka, všeč so mi taki, ki se ne ozirajo na svoj izvor, ampak zrejo v bodočnost z lastnimi idejami.
Jože Pirjevec in Milica Kacin Wohinz sta v knjigi Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 eno poglavje poimenovala Dva Pahorja. Tam pišeta o Borisu in Samu Pahorju, ki sta vsak po svoje vsaj deloma zaznamovala povojni čas Slovencev v Italiji. Ravnala sta po svoje, nista se ozirala na delitev SKGZ-SSO, dosegla sta veliko (Samu Pahorju je na primer uspelo doseči ugodno razsodbo ustavnega sodišča na področju manjšinskih pravic).
Po dveh Pahorjih (eden je rojen leta 1913, drugi 1939), ne kaže, da bi imeli še druge iz takega testa. Tisti, ki se oglašajo v javnosti, so tako ali drugače vezani na to ali ono organizacijo, stranko, politično ali interesno skupino.
A moramo biti optimisti. Morda bodo le prišli v ospredje mladi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne pa po navodilih matične organizacije. Čudeži se včasih zgodijo, tako kot se je meni posrečilo, da sem odkril, kako se je Tomizza znašel v Gropadi.