Saj ne more biti res

Tako se pač prevede misel, ki je leta 1982 obšla takratnega novinarja dnevnika La Repubbica Giorgia Bocco, ko je v zaskrbljujoče nezastraženi vili v Palermu intervjuval Carla Alberta Dalla Chieso. Protimafijski general se je hudoval zaradi neukrepanja države. Tri tedne po intervjuju z Bocco ga je rafal iz puške AK 47 za zmeraj utišal.

Saj ne more biti res, so leta 1992 pomislili mnogi.

Maja je v siloviti eksploziji pri avtocestnem izhodu Capaci na poti v Palermo umrl preiskovalni sodnik Giovanni Falcone. Po dobrih dveh mesecih je enaka usoda pričakala njegovega kolego Paola Borsellina kar sredi Palerma.

Saj ne more biti res, smo rekli v soboto zjutraj.

V Brindisiju je eksplodirala bomba. Postavili so jo pred šolo, ki nosi ime po zakoncih Falcone. Ubila je šestnajstletno dijakinjo. In že naslednjo noč - saj ne more biti res! - je Italijo prizadel še potres. V Emiliji Romanji je terjal sedem življenj.

Pač, nesreča nikoli ne počiva. Zato se lahko zgodi, da se dve tragediji zvrstita v 24 urah, dva atentata v dveh mesecih ter drzni intervju in umor v treh tednih. In je pač naključje, da se vse zgodi v letih s končno števko dva: 1982, 1992 in 2012.

Žalostni seznam bi lahko dopolnili še s potresom, ki je leta 2002 pokopal 27 osnovnošolcev in učiteljico v Moliseju.

Kaj se je spremenilo v teh desetletnih presledkih? Politika bolj malo, mediji očitno že bolj.

Po potresu pred desetimi leti je tudi vselej nasmejani Gianni Morandi svojo sobotno televizijsko oddajo spoštljivo speljal brez nasmeška. Zdaj pa ne moreš verjeti, kaj se dogaja. Ponoreli mediji so s facebooka pobrali slike dijakov šole v Brindisiju in jih kot kost za pse vrgli občinstvu. Televizijski novinarji z mikrofoni oblegajo starše ranjenih otrok za Pulitzerjevo vprašanje: “Kakšni so vaši občutki?”

Za nameček so v ponedeljek razbobnali ime gospoda, češ da gre za atentatorja v Brindisiju. Pokazali so njegov obraz in njegov dom. A po nekaj urah se je izkazalo, da gre za napako.

Saj ne more biti res, da je za vse krivo Berlusconijevo poneumljanje občinstva. Kdor je v ponedeljek vzel v roke levoliberalno Repubblico, je najbrž pomislil, da bere melodramo. Poročila s potresnega območja so bila polna čustvene retorike, kot bi šlo za antologijo besedil iz rumenega tiska.

Pozna se, da Giorgio Bocca ne piše več. Ne za Repubblico in niti za republiko.

(Kapučino, Primorske novice, 25. 5. 2012)

Drago, Rudi in mladi (s kravatami)

Foto skgz.org

Koliko so stari?
Italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano bo kmalu dopolnil 87 let. Premier Mario Monti jih je že dopolnil 69. Njegov ta čas najglasenjši oponent Beppe Grillo je samo pet let mlajši.
To je najkrajši izvleček ugotovitev, ki so jih sredi prejšnjega tedna ponavljali italijanski mediji. Nihče v Evropi nima tolikih potencialnih upokojencev na oblasti.
Kako je pri nas?
Politične inštitucije, kulturne ustanove, bančne zavode prav tako večinoma vodijo dedki. Tržaški župan Roberto Cosolini je na primer prav v dneh lanske izvolitve prvič zapestval vnuka. Je pa vseeno 18 let mlajši od goriškega župana Ettoreja Romolija.
Je to slabo?
Še ne. Starost sama po sebi ni slaba lastnost. Problem nastane, ko se vzvodov oblasti držijo ljudje, ki so tam že dolgo let. Kdor pač zaseda nek položaj neizbežno zapade v rutino opravil in je iz leta v leto vse huje izpostavljen nevarnostim večletnega opravljanja iste funkcije: nezavedanje sprememb v družbi, krhanje miselne prožnosti, enoličnost delokroga in socialnih stikov itd.
Slovenske organizacije v Italiji so žal nazoren primer vsega naštetega.
Svet slovenskih organizacij (SSO) vodi Drago Štoka, ki bo avgusta dopolnil 75 let. Iz intervjujev in tiskovnih sporočil se zdi, da je Štoka politik z miselnim sidrom. Pač, trden in premočrten. To pa nista odliki za voditelja neke organizacije.
Štoka namreč vztraja na svojih stališčih, govori o preteklosti in sedanjosti, o bodočnosti pa kvečjemu namigne v slogu "bo, kar bo". Želi si večji vpliv SSO-ja (na primer z večjim številom "belih" novinarjev na Primorskem dnevniku), ne zna pa povedati, kaj bi storil SSO, če bi imel več moči.
Kaj pa Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ)?
Navzven kaže nekaj več dovzetnosti za dolgoročno načrtovanje. Je tudi nekoliko bolj samokrtična, kar je seveda dobro. Je pa ujeta v nezmožnost lastnega spreminjanja.
Po kongresu, ki se je končal prejšnji teden, vse kaže, da bo predsednik še naprej Rudi Pavšič. Na istem položaju je že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Priznati mu gre, da je načeloma dovzeten za spremembe. Občasno jih namreč tudi predlaga, jih pa ne zna udejaniti.
Edine spremembe, ki nastajajo v krogu SKGZ, so zgolj fasadne. Po novem bi na primer organizaciji spremenili ime. Ta trik dobro poznamo iz italijanske in slovenske politike. Spremeni se ime, vsebina pa ostane domala ista.
SKGZ že dolgo vodijo isti ljudje, recimo goriška dvojica Pavšič-Semolič. Priznati jima gre, da se spoznata na politiko, kar je tudi razvidno iz njunega besednjaka. Besede kot so strategija, vizija ali omizje se zelo pogosto ponavljajo, toda v njunih nastopih ni nikoli slišati razmišljanj o temah, ki so ključne pri načrtovanju bodočnosti. Primer: že več kot deset let v visokem šolstvu veljajo določila t. i. bolonjske reforme. Nikoli nisem slišal, da bi pri SKGZ razmišljali, kako lahko nova pravila v evropskem visokem šolstvu izkoristi skupnost Slovencev v Italiji.
Po drugi strani sicer velja, da ima SKGZ v svojih vrstah nekaj več svežih obrazov. To smo videli na zadnjem kongresu, ko so za mizo predsedstva sedeli tudi mladi.
A prav v tem je težava: če mladi sedijo za predsedniško mizo, pomeni, da so jih tja postavili starejši, ki jim zaupajo. Za vsako organizacijo pa je bolj koristno, če mladi stopijo v ospredje iz vrst občinstva, recimo tako, da med razpravo v ponošenih kavbojkah jezno stopijo k mikrofonu, da bi povedali nekaj, kar starješim ni pogodu.
Če pa so mladi v dvorani elegantno odeti v kravato in udobno čemijo za mizo, je potem nekaj narobe. Kajti mladi se morajo jeziti in predlagati spremembe. Če pa namesto tega vodijo občne zbore, jim gre najbrž bolj za ugled kot pa za preokret.

Plitvo in dolgočasno (Fazio in Saviano)

Začela se je oddaja Fabia Fazia in Roberta Saviana, ki jo gosti TV postaja La7.
O njej so mediji začeli poročati že pred nekaj tedni. Fazio in Saviano sta pač pred poldrugim letom pripravila odmevno serijo štirih oddaj na Rai3 z naslovom Vieni via con me. Morda se še spomnite, kako dolgo se je govorilo o njej, češ da gre za zlato izjemo v poneumljeni televizijski ponudbi. No, jaz sem bil takrat kritičen in tak ostajam tudi po ponedeljkovem ogledu nove oddaje Quello che non ho.
A pred tem korak nazaj. Dnevnik Il Foglio je v ponedeljek objavil zelo oster uvodnik. V njem je Giuliano Ferrara napadel Saviana, češ da je v svojem življenju napisal eno dobro knjigo, drugače pa je v bistvu nula.
Ferrara je zgrešil način in čas napada. Moral bi vsaj počakati na prvo oddajo, kritiko pa nekoliko bolje utemeljiti. Je pa vseeno opozoril na razmisleka vreden problem.
Saviano se je spremenil v pop ikono, zato ga javnost obravnava preveč nekritično. Skoraj ga časti kot bi bil božanstvo. Toda kar Saviano reče ali napiše, znajo po mojem mnenju še bolje ubesediti številni drugi novinarji.
In tudi v ponedeljek zvečer je na začetku oddaje pripravil monolog, ki ni bil noben presežek. Govoril je o podjetnikih, ki si vzamejo življenje; lepo je razložil, zakaj pride do tega, vendar na zelo razvlečen in netelevizijski način. A najbolj moteč je bil intermezzo gledališke igralke, ki je prebrala dramatično pismo hčerke enega od samomorilcev. Saviano je torej izrabil bolečino žalujočega, kar se za intelektualca ne spodobi.
Podobno je ravnal tudi v drugem monologu, ko je govoril o tragediji v Beslanu.
Kaj pa Fabio Fazio?
Televizijski voditelj slovi po tem, da vsakemu politiku ponudi udoben fotelj svojega studia in predvsem zelo udobna vprašanja. Tako je bilo tudi pred poldrugim letom v oddaji Vieni via con me, kjer so politiki povsem nemoteno brali svoja razmišljanja o levici in desnici. No, v Faziovem slogu je bila tudi ponedeljkova nova oddaja.
Vse je bilo umirjeno in omikano, slišali smo tudi nekaj neprijetnih dejstev, a nič takega, česar ne bi že videli ali slišali drugje. In ni manjkala brezplačna reklama politiku. Fazio je na začetku rekel, da je med publiko tudi turinski župan, načeloma "zasebno" ("in forma del tutto privata"), a glej čudo, Piero Fassino je sedel v prvi vrsti, v dometu kamer in med nekaterimi monologi se je pojavljal v ozadju s posebnim scenskim učinkom.
Kakorkoli. Videli smo tudi nekaj dobrih prebliskov: Eliso pri klavirju ter briljantne nastope Gramellinija, Travaglia in Lernerja. Toda moje mnenje o sporočanjskem modelu Fazia in Saviana ostaja enako kot ob prejšnji oddaji.
Resne teme so obeljene z melodramatično omako, iz česar nastane zvarek. Predolgočasen šov in preplitvo poglabljanje.
Toda oddaja bo gotovo deležna dobre gledanosti. In v televizijskem svetu šteje kvantiteta, ne pa kvaliteta. Kvantiteta gledalcev, ne pa kvaliteta produkta. Zato je postaja La7 prav gotovo zadela v polno.
Gledalci pa smo bolj ali manj enako prazni.

(Izvleček radijskega komentarja, 15. 5. 2012)

Legendarni Paron v igri paradoksov

Za dobro voljo in nekaj smeha zapis o Nereu Roccu, ki mu v Trstu postavljajo razstavo.
Primorske novice, 11. 5. 2012

V tržaškem pristanišču te dni postavljajo novo razstavo. Posvečena bo nogometnemu trenerju Nereu Roccu. Preden karkoli zapišemo o njem, moramo razložiti, da je beseda “mona” tržaška simpatična žaljivka.

Tako so se navijači Juventusa veselili osvojitve naslova državnega nogometnega prvaka

Foto: STRINGER/ITALY

• 
• 
• 
• 

Razstavo bodo odprli v torek, in zanjo velja nekaj zanimanja tudi drugod v Italiji. Nereo Rocco je bil pač eden najboljših nogometnih trenerjev in inovatorjev v drugi polovici dvajsetega stoletja. V šestdesetih letih je popeljal Milan do državnega, evropskega in svetovnega naslova. Uspešno je vodil še nekaj drugih italijanskih ekip (Torino, Fiorentina, Padova ...).
A dolgo časa je bil - in je morda še vedno - simbol Trsta. Rodil se je pač v Trstu in svojemu mestu je ostal zvest do konca. Bil je tako pristen Tržačan, da v bistvu ni govoril italijanščine. S svojimi varovanci in celo z novinarji se je pogovarjal kar v tržaškem narečju. Zato je nekoč šaljivo zabrundal, da ni zadovoljen z velikim nogometnim adutom Nielsom Liedholmom. “S to 'mono' se moram pogovarjati v italijanščini,” je potožil.
V sočni tržaščini je izrekel vse svoje najznamenitejše modrosti, ki so se dodobra usidrale v italijansko nogometno zavest. Najznamenitejša anekdota se nanaša na dan, ko se je Roccova Padova pomerila z Juventusom. Turinski trener je Rocca pozdravil z običajno športno željo, naj zmaga boljši. Rocco mu je odgovoril: “Speremo de no” (Upajmo, da ne).
Prejšnji teden je o Nereu Roccu obsežno pisal novinar Mario Sconcerti v četrtkovi prilogi dnevnika Corriere della Sera. Tam so v posebnem okviru zbrali nekaj Roccovih maksim in šal, da te od smeha boli trebuh.
Na primer: uro pred finalom pokala prvakov na londonskem Wembleyju, 22. maja 1963, je v avtobusu nagovoril svoje varovance. “Kdor ni mož, naj ostane na avtobusu,” jim je zabrusil in takoj sédel. Pred neko tekmo pa je svojim nogometašem velel, naj zbrcajo vse, kar zagledajo na igrišču. “In če brcnete v lopato, pač potrpite.” Nekega petka pa je napovedal: “V nedeljo bomo igrali tako: Cudicini v vratih, vsi ostali spredaj.” Ko pa so mu sporočili, da ga bodo odlikovali z viteškim redom, je vprašal: “Kaj ti Italijani nimajo drugih 'mon' za take nagrade?”
Rocco - čigar priimek bi moral biti Rock, saj se je tako pisal njegov avstrijski ded - se ni imel za Italijana. O sebi je trdil, da je samo Tržačan. Igral je tudi za nogometni klub Triestina in z njim začel trenersko pot v prvih povojnih letih. Tudi na vrhuncu slave, ko je živel v Milanu in osvajal Evropo, se ni odrekel stari tržaški navadi posedanja v gostilni ob steklenici vina do poznih ur.
Bil je okoren in strog, toda na zelo simpatičen način. Popolno nasprotje elegantnega, a nadutega Joseja Mourinha. Podobno kot Mourinho je imel le karizmo in naravno avtoriteto. Zato se ga je oprijel vzdevek “Paron”, kar v tržaščini pomeni gospodar. Če ga je kak nepoučen varovanec nagovoril z “mistrom” - kar je v Italiji običajno - je bil Roccov odgovor vselej isti: “Mister si ti, 'mona'! Jaz sem gospod Rocco.”
Na črno-belih fotografijah so igralci ob njem večinoma nasmejani. Gianni Rivera, ki ga je prav Rocco vzdignil med nogometne zvezde, se ga je nedavno prisrčno spomnil v oddaji tretje italijanske mreže Che tempo che fa. “Rocco se je zanimal najprej za človeka, šele nato za nogometaša,” je dejal Rivera. “Najprej je vprašal, ali je doma vse v redu, šele potem je izbral postavo.”
Po besedah nekdanjega odličnega napadalca je Rocco začenjal treninge s šaljivo napovedjo: “Danes bomo delali to in to. Ne me vprašat zakaj. Pravijo, da je tako dobro.”
Z Rivero je v studiu gostoval novinar in pisatelj Gigi Garanzini, ki je o Roccu napisal knjigo La leggenda del Paron (Legendarni Paron). Izšla je pred 13 leti, letos pa so pri založbi Mondadori pripravili razširjen ponatis. “Znal je ravnati z ljudmi in z javnostjo,” se je spomnil njegov biograf. “V gostilni je počakal skoraj do jutra, da je lahko pri vratarjih časopisnih hiš pobral sveže izvode časopisov. Potem je šel spat, in ko se je zbudil, je vsakogar presenetil z odzivi na to, kar so drugi šele prebirali.”
Vsi ti nenadni spomini na Rocca niso naključni. Tržaški nogometni genij se je namreč rodil 20. maja pred natanko sto leti. Trst je bil takrat še avstro-ogrski. Zato je Rocco rad ponavljal, da ni nikogaršnji, ampak edinole “od Franca Jožefa”.
V Trstu je tudi umrl, pri 67 letih. Po njem se danes imenuje tržaški štadion, ki je ravno te dni pred Roccovim jubilejem kraj zanimivih naključij.
Prvoligaš Cagliari, ki ne more igrati na svojem igrišču, je za domače tekme izbral ravno tržaški štadion. V nedeljo je v predzadnjem krogu A-lige gostil Juventus, t. j. ekipo znanega Roccovega stavka “Speremo de no” ob želji, naj zmaga najboljši. Turinsko moštvo je zmagalo z 2 : 0 in si tako prislužilo državni naslov. To pa prav na račun Milana, s katerim je Rocco zaslovel.
Tekmo je seveda spremljalo veliko Tržačanov. Ti namreč že dolgo nimajo priložnosti, da bi si ogledali tekmo A-lige. Tržaški nogometni klub pač nastopa v tretji ligi in je prav v letu Roccovega jubileja bankrotiral.
Nogometno moštvo sicer še nastopa. Vsaj dokler ga sodni organi ne bodo kaznovali, se bori za obstanek v ligi. Na dan, ko je Juventus plenil na Roccu, je Triestina gostovala pri predzadnje uvrščenem Pratu. Izgubila je s kar 5 : 0, kar je eden najhujših porazov zadnjih let. Po tem polomu bodo Tržačani morali odigrati dve dodatni tekmi z Latino, ki bosta odločali o obstanku v ligi. Obeti niso dobri, saj zaradi številnih rdečih kartonov kar nekaj igralcev ne bo smelo stopiti na igrišče.
Vse se torej zdi velika šala. Pred Roccovim praznikom so se Juventusovi nogometaši prišli veselit državnega naslova na račun Milana prav v Trst. Triestini gre zelo slabo. In za nameček je videmski Udinese, ki ga v Trstu zaradi rivalstva med mestoma nimajo radi, tik pred osvojitvijo senzacionalnega tretjega mesta v A-ligi.
Kaj bi ob vsem tem rekel slavni Paron? Najbrž, da so kar naenkrat vsi “mone”.

Zmagovalci volitev (Tisti, ki niso šli volit)

Foto Risklover.wordpress

Je pač v navadi, da čestitamo zmagovalcu, zato bom tudi jaz poudaril zmago volilne skupine, ki se je povsod proslavila z dobrim ali kar najboljšim odstotnim deležem. To so neopredeljeni volilci oz tisti, ki se volitev niso udeležili.
No, v Franciji je bila udeležba razmeroma dobra, drugod pa nekaj nad ali nekaj pod 60 %. To konkretno pomeni, da vsak tretji volilni upravičenec ni obiskal volišča.
Poglejmo konkretno, kaj to pomeni za dve občini, ki sta pobliže zanimali Slovence v Italiji. V Gorici je bilo skoraj 31.000 volilnih upravičencev, a volilo jih je slabih 19.000. In od tega jih je več kot 700 (v bistvu en goriški rajon) oddalo belo ali neveljavno glasovnico.
V Občini Devin-Nabrežina se je državljanske pravice poslužilo manj kot 5.000 volilcev, čeprav jih je v volilne sezname vpisanih skoraj 8.000. Neveljavnih ali neizpolnjenih volilnic je bilo okrog 150 (skoraj za eno vas).
Novinarji in politiki, ki komentirajo volitve, v glavnem preučujejo le delež glasov posameznih strank. Le redki spregovorijo o tistih, ki na volitve niso šli.
Volilne "abstinente" pač mnogi imajo za odpadnike družbe, s katerimi ni vredno izgubljati časa. Toda to je po mojem krivično. Med temi, ki ne gredo volit, so namreč tudi taki, ki to naredijo povsem zavestno, ne pa iz kakšne lenobe.
Tudi jaz sem bil enkrat med temi. Rekli so mi, da je neudeležba na volitvah vselej napačna izbira, toda svoje takratne odločitve sem se dobro zavedal in bi jo tudi znal argumentirati.
A poglejmo, kdo so tisti, ki ne obiščejo volišča. Pustimo ostarele in nepokretne, ki se volitev ne udeležijo iz objektivnih razlogov. Pustimo tudi tiste, ki niso dovolj ozaveščeni, da bi sploh vedeli, o čem se odloča. Poglejmo tretjo skupino: to tisti, ki spremljajo aktualno dogajanje in se zavestno odločijo, da se ne bodo poslužili svoje državljanske pravice.
Vzgibi so najrazličnejši. Nekomu se na primer ne zdi bistveno oddati glasu na občinskih volitvah. Nekoga ne prepriča nobena od list. Nekateri pa morda podvomijo o smislu smislu volitev.
In res, s škandali, ki so zajeli domala vse stranke, in s parlamenti, ki so zadnje čase le privesek vlad in Bruslja, ni napačano pomisliti, koliko je ritual volitev sploh še smiseln, verodostojen in učinkovit.
Protestno so se sicer obnašali tudi tisti, ki so vendarle potisnili volilni listič v skinjo. V Nemčiji in Skandinaviji vse bolj narašča priljubljenost t. i. piratskih strank, v Italiji pa smo zabeležili dober uspeh Gibanja petih zvezdic, ki ga navdihuje Beppe Grillo.
Ti volilci niso nič manj spoštovanja vredni kot ostali. Ne gre namreč za naivne, neumneže ali pristaše antipolitike. Te žalitve - kot je na primer antipolitika - se navadno poslužujejo prav tisti, ki so s svojim delom v institucionalizirani politiki največ prispevali k vse nižjemu zaupanju demokratičnim institucijam.
Smo torej v slepi ulici. Imamo tradicionalne stranke, ki jim pada konsenz. Imamo nove liste, ki jim podpora rase, a ne toliko, da bi prevzele vodenje države oz. krajevnih administracij. In imamo (najštevilnejši?) delež, ki ga sestavljajo volilni abstinenti. Ti pa seveda ne odločajo o ničemer, ker pač v demokraciji odloča, kdor voli.
Je to zanimiv položaj? Zaenkrat raje recimo, da je. Drugače bi morali reči, da je nevaren. A kakorkoli: bolj zaskrblja dejstvo, da so nekateri pripravljeni odšteti 200 evrov za ogled tekme Cagliari : Juventus, kot  to, da nekateri ne gredo volit.

(izvleček radijskega komentarja, 8. 5. 2012)

Včasih pozabljamo, česa se spominjamo (Dio è morto)

(Govor na proslavi v Zgoniku, 5. 5. 2012)

Včasih pozabljamo, česa se vsako leto v tem času spominjamo.

Boris Pahor je pred tremi tedni v Narodnem domu v Trstu opozoril, da so interniranci v nacističnih taboriščih sanjali o svetu medčloveške solidarnosti. Mnogi so zato ob povratku domov naredili samomor.

Danes, leta 2012, skoraj vsak dan poročajo o samomorih obupanih podjetnikov in družinskih očetov. Včeraj popoldan v Bologni so demonstrirale vdove samomorilcev. Vihrale so bele zastave, znamenje vdaje.

Zato pravim, da včasih pozabljamo, česa se spominjamo.

Če bi res negovali sporočilo antifašističnega boja, bi Evropa slonela na solidarnosti. Kje pa je tu ta človeška vrlina, če sestradane pribežnike na morju pošiljamo nazaj v rodne dežele, tiste dežele, ki jih demokratični zahod elegantno zbombardira.

Zato vlade kupujejo draga letala, istočasno pa ljudstvu pridigajo o varčevanju in zategovanju pasu.

Včasih pozabljamo, česa se spominjamo. Velja tudi za naše kraje.

Ponekod se proslavam v spomin na žrtve fašizma in nacizma pridružujejo še proslave ob obletnicah postavitve spomenika. Kot bi bil spomenik enako pomemben od tega, kar spomenik simbolizira. Še malo in bomo proslavljali tistega, ki je mešal malto, in tistega, ki je delavcem spekel čevapčiče.

Zato vztrajam, da včasih pozabljamo, česa se spominjamo.

Pozabljamo, kdaj se je začel antifašistični boj. Mnogi so se fašizmu uprli že takoj. Mislim na mlade primorske idealiste, ki so okusili konfinacijo, zaslišanja, ricinusovo olje, zapore in prvi ali drugi tržaški proces. Kako žalostno in boleče, da so nekatere organizacije decembra prezrle 70. obletnico drugega tržaškega procesa ali pa proslavljale druge obletnice. In še te z zamudo.

Pozabljamo, pač.

Kdor se je upiral fašizmu in nacizmu je hrepenel po boljšem svetu, svobode in etike. Kje je danes etika, lahko vidite – oziroma ne vidite. In pozor, tu ne mislim samo na trenutne škandale, ki zajemajo domala vse stranke. Mislim tudi na skupnost Slovencev v Italiji. S kadrovanjem po prijateljskih vezeh ali po političnem ključu so mnoge ustanove ali organizacije zašle v težave. Sami smo krivi, pa čeprav lahkomiselno valimo vso krivdo na italijansko državo in na Italijane.

Včasih nehvaležno pozabljamo, da smo v partizanskih vrstah imeli tudi Italijane. 

Italijani pojejo v partizanskem pevsem zboru Pinka Tomažiča, Italijani prevajajo slovenske knjige, nagrajujejo slovenske filme, vpisujejo otroke v slovenske šole, zaprošajo za dvojezične izkaznice, prihajajo v slovensko gledališče ... A nekateri Slovenci bi med nami in njimi vseeno radi ohranili zid.

Včasih pozabljamo, kaj se dogaja. Tukaj in zdaj.

V današnjem Trstu se nam odpira krasna priložnost, da bi se končno udejanila Prešernova želja o sosedu, ki ne bo vrag, ampak mejak. Mi pa s pogledom v nazaj in s strahom za naprej vztrajamo pri nekdanjih zamerah. Pozabljamo, da so naše žrtve umrle za svobodo narodov, ne za nadaljevanje sovraštva med njimi.

Včasih pozabljamo na velike zglede človeštva.

Nelson Mandela je po 27 letih zapora prikorakal na svobodo in se v štirih letih zavihtel do predsedstva Južnoafriške republike. V svojo vlado je imenoval tudi tiste, ki so nekoč izvajali politiko apartheida. Vprašali so ga zakaj; odgovoril je, da če bi še naprej sovražil, bi mislil nanje in ta misel bi ga oklepala. S tem pa, da se je otresel sovraštva, je res postal svoboden.

Mi pa pozabljamo na marsikaj, le na sovraštvo ne.

Drugo svetovno vojno v govorih in pogovorih površno obnavljamo kot spopad med pridnimi in lumpimi. Vendar zgodovina ni tako preprosta, kot so pravljice. Na strani zmagovalcev niso vsi imeli čiste vesti. To smo videli s poboji, z zapiranjem tigrovcev, z Golim otokom, s političnim preganjajem in partijskim koristoljubjem. In v vrstah poražencev so bile tudi žrtve usodnih zmot. Povečini jih je zavedla Katoliška cerkev, ki je po letu 1941 mnogo lahkovernih katoličanov poslala v objem okupatorja.

Prav je, da se spomnimo, kaj se je takrat dogajalo. Ni pa dobro, da se še danes obremenjujemo z zamerami, ki so nastale, ko še nismo bili rojeni.

Signore e signori.

Non tradurrò quanto ho appena detto. Ma proseguirò.

Circa un mese fa è passato per Sales Francesco Guccini. All’inizio della sua carriera ha scritto una canzone dal titolo Dio è morto. C’è un elenco in quei versi di tutti i modi nei quali Dio sarebbe morto. Certo, Dio è morto coi miti della razza e nei campi di sterminio. Ma è morto anche perché lo hanno ucciso le generazioni che sono venute al mondo dopo il 1945. 

Tanto consumismo e poche idee. Tanti partiti e pochi valori. Tanti soldi e poca ricchezza di spirito.

O per dirla alla Guccini: il perbenismo interessato, una politica che è solo far carriera, la dignità fatta di vuoto, gli odi di partito… In tutto ciò Dio è morto. E lo dico da agnostico.

C’è da augurarsi, come conclude la canzone, che Dio risorgerà nel mondo che faremo. Per il momento stiamo sbagliando tutto.

L’economia impazzita, l’etica che è diventata ormai uno scomodo optional, le cosiddette guerre umanitarie. Oppure, venendo ai luoghi nostri: scritte slovene imbrattate e dall’altra parte un patriottismo sloveno che troppo spesso degrada in un nazionalismo sciovinista.

Stiamo sbagliando. Ci metto dentro anche la mia generazione. Vedo giovani intorno a me che rinunciano ai sogni. Lavoro e famiglia sembrano essere gli unici obiettivi di una vita passiva che trasforma in ragionier Fantozzi gente di nemmeno trent’anni. Dicono di non avere soldi per il cinema e per i viaggi, ma 200 euro per un Cagliari – Juve si tirano sempre fuori. E la gioia di vivere dura il tutto 90 minuti, poi si torna alle frustrazioni e all’ozio di tutti i giorni.

Eppure la vita è bella. E’ se non è bella bisogna combattere per renderla dignitosa. Lo testimoniano tutti coloro che si sono posti contro il fascismo. Giacomo Matteotti avrebbe potuto tranquillamente tacere e godere della paga da deputato. Ha agito diversamente. E gliene siamo grati. Sloveni e italiani. Perché le vittime del fascismo e del nazismo non si distinguono. Si ringraziano e basta. Dai fratelli Cervi fino ai Budin, Gruden e Milič dei paesi di questo comune.

Povabili ste me sem, češ da predstavljam mlado generacijo. Hvala lepa za kompliment.

Obljubim, da bom skušal biti čimdlje mlad, a ne vem, koliko mi bo uspelo. Želim pa biti predvsem to, kar sem po izobrazbi – novinar.

In ker je bil pred dvema dnevoma svetovni dan svobode medijev, naj zaključim z razmišljanjem o tem.

Eden prvih ukrepov fašizma je bila podreditev medijev. In kaj se dogaja zdaj?

Očitno nekateri pozabljajo, česa se spominjamo.

T.i. rdeči in t.i. beli bi radi imeli več vlipa na naše medije. In Primorski dnevnik se medtem ugreza. Vaša občina je s časopisom izrazila solidarnost. Dobro, ampak jaz kličem novinarjem tega dnevnika, naj se uprejo temnim sencam in sivim eminencam. Zoper vsakega zatiralca, pa naj bo tudi iz domnevno prijateljskih krogov, se je treba postaviti s pokončno hrbtenico. Sporočilo antifašističnega boja negujemo tudi z zavzemanjem za svobodo izražanja. Tudi tako, da rečemo NE, pa čeprav bi se ekonomsko splačalo reči DA.

Spoštovane, spoštovani!

Hvala za sonce in zrak, za jezik in obraz, hvala za življenje. S temi besedami je Miran Košuta sklenil svoj govor na proslavi ob 60. obletnici osvoboditve. Prireditev je gostila ravno vaša občina.

To je to, kar je danes treba ponoviti vsem, ki so se uprli fašizmu in nacizmu. Hvala.

Ti spomeniki, kakršen je ta v Zgoniku ali kakršni so tisti v Gabrovcu, Samatorci, Saležu in še kje, so kraji spomina na žrtve. K njim pojdimo z občutkom hvaležnosti.

In pojdimo po navdih. Kajti danes nam manjka prav to.

Esejist in pesnik Aleš Debeljak je pred tremi tedni v članku z naslovom Ni naprodaj ugotovil, kaj je v današnji kapitalistični družbi najslabše. Vse ima svojo ceno.

Vse lahko prodamo ali moramo kupiti. Lahko kupimo celo pravico do onesnaževanja okolja. Prodajamo pa celo lastna čela, da nanje oglaševalci zalepijo reklamo.

Človek je sredstvo, ni več smoter sam po sebi. Izginilo je zato blago, ki mu ne moremo dati cene. To so sanje.

In vendar najlepša poglavja v zgodovini vseh narodov so nastala, ko so v ospredje stopili sanjači. Omenil sem primer mladih tigrovcev, lahko bi ponovil Luther-Kingov I have a dream. Ne bom našteval naprej.

Večkrat tovrstne govore sklenemo z vzklikom Smrt fašizmu, svoboda narodu. Ne vem, če ga je smiselno ponoviti, ne vem, če smo ga vredni ponavljati.

Bele zastave, ki so jih včeraj v Bologni nosile vdove, kažejo, da smo brez upanja in brez sanj.

Naj bo zato končni vzklik nekoliko drugačen in bolj prikladen današnjemu času: smrt zatiranju – svoboda sanjam!

Ret, riti, desni, levi, Slovenci. (Vsi tečejo)

Nedelja bo maratonska. Maratonci bodo pri nas tekli od Gradišča (Gradisca d'Isonzo) do Trsta. Po svetu že tečejo maratonski napori zaradi volitev. Čez dva dni bodo volili v Franciji, Srbiji, Grčiji, Armeniji ... Volijo tudi v Gorici in devinsko-nabrežinski občini. Nekaj o tem.
Začnimo z maratonom - tistim pravim. Tržaški se imenuje Bavisela (tako se v tržaškem narečju reče rahlemu vetriču). Še pred petimi ali šestimi leti se je na njej zgodila neprijetna stvarca. Bolj neumna kot neprijetna. Na majicah, ki so jih dobili udeleženci, so z lepilnim trakom prekrili slovenski napis "sledi mi", češ da slovenščina ne spada ob ostale jezike (italijanščina, angleščina ...). Šlo je najbrž za eno poslednjih protislovenskih gest v tem mestu. Danes je Bavisela množična prireditev s tekači od vsepovsod in spletna stran ponuja tudi informacije v (sicer zatikajoči se) slovenščini. Ni kaj, 20. stoletje se je tudi v Trstu končno zaključilo.
Časi se spreminjajo. Nekateri bi radi še več dokazov, bilo pa jih je že dovolj. Recimo v občini Devin-Nabrežina. Še pomnite?
Leta 2002 je t. i. "zamejska javnost" zaskrbljeno zabeležila preobrat na županskih volitvah v tej občini na tržaškem delu Krasa. Prvič je zmagal kandidat desne sredine. "Zamejska javnost" se je prestrašila, kajti v očeh mnogih so na tistem političnem polu še vedno 'fašisti'.
Hja, in smo videli, kakšen fašist je bil Giorgio Ret. Tak, da so po petih letih še mnogi Slovenci glasovali zanj. Do Slovencev se ni obnašal bistveno drugače kot njegovi levosredinski predniki. Vse napake, ki mu lahko očitamo med njegovim desetletnim županovanjem, pa je občinski svet večkrat blagoslovil tudi z glasovi nekaterih svetnikov leve sredine. Terna, Sesljanski zaliv ... Tudi leva sredina ni brez greha.
Uglajeni Ret je v svojo ekipi vključil tudi Slovenko. Pred desetimi leti so Tjašo Švara mnogi imeli za izdajalko. Izkazala se je za mlado političarko, ki je brez omembe vrednih napak vodila občinske račune in razne projekte. Je visokoizobražena, izraža se v dostojni slovenščini, a za nekatere Slovence je še vedno nesprejemljiva. In zato je treba glasovati za take, ki nimajo nikakršnega znanja, nobenih idej, pišejo pa tiskovna sporočila in pošiljajo svoje fotografije z raznih obiskov na Primorski dnevnik. ZZ (zamejska zarukanost)! Raje riti kot Ret ...
Ko smo že pri Primorskem dnevniku. Pred petimi leti sem mu poslal kratko pisemce. V dveh (dobesedno dveh!) stavkih sem napisal, da Giorgio Ret ni bil bistveno slabši od leve sredine, in da je zato spet zmagal na volitvah. Pisma mi "dnevnik vseh Slovencev" ni objavil. Ni bilo ne žaljivo ne tendenciozno, zato sklepam, da je bilo resnično. Morda ga zaradi tega niso objavili.
Tokratni župan leve sredine Vladimir Kukanja se zaveda, da je bila njegova stran v preteklosti preveč pomanjkljiva v idejah in ljudeh. To mi je povedal v kratkem pogovoru za Primorske novice. Zdaj bo jasno, ali se je od tega kaj naučil ali pa ne. Po občutku povem, da se mi zdi stvaren.
Za konec pa še to. Ker je maratonskega 20. stoletja konec, glasujte z glavo, ki je nastavljena za razmišljanje v 21. stoletju. Ne glasujte po inerciji ali po logiki državnih volitev. Ne glasujte za nekoga, ker "almeno ni fašist", ker "almeno ni komunist", ker "je od prave stranke". Na krajevnih volitvah vsaj bežno poznate vsakega kandidata. Veste, kaj dela v življenju; veste, ali je do službe prišel pošteno ali s priporočilci; veste, ali je inteligenten in sposoben. Lahko vsaj slutite, ali kandidira za lastno korist ali za korist skupnosti. Veste, ali je dober za reševanje problemov ali pa je samo "proizvajalec" tiskovnih spročil. Veste, ali je človek z idejami ali samo prirepnik strankarskega vodstva. Na osnovi tega se odločajte.
Velja za Devin-Nabrežino in velja za Gorico. Točno ne vem, za koga bi glasoval, če bi živel tam. Vem, za koga prav gotovo ne bi oddal svojega glasu. In me ne skrbi, ker bi svoj glas odrekel "pravemu" Slovencu ali "pravemu" levosredincu.