Žgvacet

Včasih se zdi, da je t. i. zamejstvo ustvaril Walt Disney. Slovenci v Italiji pač ustvarjajo zgodbe, ki prej sodijo v otroški strip, kot pa v zemeljsko stvarnost. Eklatanten primer smo dobili pred štirimi leti.
Kot vsako liho leto je bila avgusta v občini Repentabor Kraška ohcet. Program se ni bistveno razlikoval od prejšnjih izvedb. V sredo nastop pevskega zbora ter odprtje osmic in kioskov. V četrtek dekliščina in fantovščina dveh poročencev. V petek uprizoritev podoknice. V soboto prenos nevestine opreme. V nedeljo zjutraj končno poroka, ki ji vsakič sledita množičen mimohod narodnih noš in popoldanski ples. A pred štirimi leti so prireditelji napovedali majhno spremembo. Z nedeljskega programa so črtali postanek na Colu, kjer so ljudem v narodni noši postregli z žgvacetom, kar je primorska beseda za gostejšo dušeno jed iz mesa in začimb.
Odzivi na to odločitev so bili zelo glasni. Polemika se je z vaških šankov preselila v medije. Celo odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je moral vzeti tipkovnico pod prste in posvetiti uvodnik Kraški ohceti in žgvacetu.
Tu so torej Slovenci v Italiji pokazali, da bi lahko bili Disneyjeva stvaritev. Znotraj skupnosti je privrela kri, ker so na programu nekega večdnevnega ljudskega praznika črtali nedeljsko jutranjo zakusko. Kje lahko vidiš nekaj takega, če ne v stripovski zgodbi?
A Slovenci v Italiji vendarle niso lik za Disneyjevo zgodbo. Dobri stari Walt namreč ni upodabljal ljudi. Junaki njegovih zgodb so bile bizarne živalice, ki so nastopale v običajnih zgodbah z začetkom, zapletom in razpletom. V t.i. zamejstvu pa je drugače. Pravzaprav obratno. Bizarne so zgodbe, ne pa ljudje. Slovenci v Italiji niso nič kaj drugačni od ostalih Slovencev. A zgodbe, ki jih ustvarjajo, so mestoma absurdne. Vročih razprav namreč ne izvabijo politične ali gospodarske teme, pač pa – recimo – postanek z žgvacetom.
No, da ne bo nesporazumov. Kraška ohcet je lep in organizacijsko zahteven praznik, kakršnih je tudi v Sloveniji malo. Prav je, da so na Tržaškem krasu ponosni na to prireditev, ki je polna folklore in simbolike. A Slovenci v Italiji se morajo zavedati, da ne obstajajo samo zato, da bi v narodnih nošah jedli žgvacet.

(Kapučino, Primoske novice, 16. 8. 2013)

Črni Slovenec

Tednik Time izhaja v več različicah. Prejšnji teden so platnico azijske, afriške, evropske in bližnjevzhodne edicije posvetili papežu Frančišku, medtem ko so za ameriško izdajo izbrali drugačno naslovnico. Na njo so postavili majico s kapuco, kakršno radi nosijo raperji in mladi Afroameričani. Govor je bil o domnevni zapostavljenosti temnopoltega prebivalstva v ZDA.
A za različnimi platnicami Time ponuja podobno vsebino. Zato so se prejšnji teden tednikovi bralci vsepovsod po svetu lahko poglobili v iste teme. Novinar Jeffrey Kluger je na primer poročal iz Salt Lake Cityja, kjer so tako kot povsod v zvezni državi Utah uvedli dvojezičen pouk v osnovnih šolah. Učitelji ne predavajo zgolj v angleščini, a tudi v kakem drugem jeziku: francoščini, španščini ali kitajščini. Članek je podprt z mnogimi znanstvenimi ugotovitvami, da imajo dvojezični otroki prožnejše možgane in da se odlično obvladanje dveh jezikov obrestuje tudi v starosti. Pri dvojezičnih ljudeh, na primer, demenca praviloma napreduje počasneje.
Zanimiv je tudi članek, ki je posvečen odzivom na odločitev sodišča ZDA, da varnostnika Georgea Zimmermana oprosti obtožbe naklepnega umora temnopoltega 17-letnika Trayvona Martina. Novinarji Tima so dolgemu poročilu o protestih in večnih težavah temnopoltih Američanov dodali še nekaj spremnih komentarjev. Zbrali so tudi izjavo pesnice in aktiviste Maye Angelou, ki pravi, da očitna ali prikrita diskriminacija temnopoltih Američanov ni zgolj problem temnopoltih.  Diskriminacija enih je pač nelagodje za vse. »Ranjena je psiha celotnega prebivalstva,« pravi Maya Angelou.
Ne bi bilo slabo, ko bi tednik Time imel še izdajo za Furlanijo Julijsko krajino. Ni treba, da bi bila platnica različna. Dovolj bi bilo, da bi pod članke dodali kratek pripis za trdoglavce, ki še vedno trdijo, da italijanskega Trsta ne gre onečastiti z neitalijanskimi napisi.
Pod članek o o dobrih učinkih dvojezičnega šolanja bi na primer lahko napisali: »Pozitivni učinki obvladovanja dveh jezikov ne veljajo samo v Utahu, ampak tudi drugod po svetu, in celo v primeru, ko je eden od dveh jezikov slovenščina.«
Pod članek o diskriminaciji temnopoltih pa bi lahko pripisali navodilo: »Ta članek o slabih učinkih diskriminacije preberite še enkrat tako, da besedo 'black' zamenjate z besedo Slovenec.«

(Kapučino, Primorske novice, 2. 8. 2013)