Brezvetrje

Kaj imata skupnega letošnja Barcolana in slovenska narodna skupnost v Italiji?
Brezvetrje.
V nedeljo so se v Tržaškem zalivu jadrnice v glavnem zibale na vodi, ne da bi se premaknile niti za ped. Regato je pač zaznamovala bonaca. Jadrnica Esimit, ki je spet zmagala, je skozi cilj priplula šele po štirih urah, medtem ko je lani pot po treh stranicah opravila v dobrih petdesetih minutah.
Prav tako brez vetra v jadrih so tudi slovenske organizacije v Italiji. Dolgoročnih načrtov ni, ustvarjalnih prebliskov tudi ne in želja po spremembah se kaže zgolj v govorih in pogovorih, ne pa v dejanjih.
Prav gotovo so krive zaostrene gospodarske razmere. V njih tako Rim kot Ljubljana zategujeta pas, kar se posledično pozna tudi pri nas. Zgodovinskemu odseku Narodne in študijske knjižnice že grozi zaprtje. To je seveda žalostno in kliče k protestu.
Recimo takem, kakršnega so v soboto uprizorili uslužbenci slovenskih organizacij v Italiji. Zbrali so se na protestnem zborovanju tik pred konferenco o slovenski manjšini, ki jo je sklicala Dežela FJK. Zasedanje je bilo v Gorici.
Prav isti dan so Primorske novice objavile komentar Roberta Škrlja. V njem je koprski novinar spomnil, da Ljubljana in Rim strežeta po življenju slovenski narodni skupnosti v Italiji. Obenem pa se je vprašal, kaj so Slovenci v Italiji v zadnjih 15 letih sploh storili, da ne bi bili več v tem stanju odvisnosti od dveh prestolnic.
Citat iz Škrljevega komentarja sem v soboto zvečer objavil na facebooku in naglo se je zvrstilo več kot 30 komentarjev. Vprašanje je očitno zadelo v polno.
Slovenska narodna skupnost mora po mednarodnih dogovorih in državnih zakonih prejemati javno pomoč, vendar ne sme računati zgolj na to. Tudi iz lastnega zelnika mora nekaj zrasti.
Tu sploh ne mislim na to, da bi se manjšina morala obnašati kot podjetje. Ravnovesje med prihodki in odhodki je stvar gospodarstva, ne pa narodnih in jezikovnih skupnosti. A prav gotovo morajo vsi, naj bo narodna manjšina ali čipkarski krožek, imeti v sebi nekaj ustvarjalnosti. In zdi se mi, da tega izpita Slovenci v Italiji ne znamo opraviti.
In vendar sem zdaj krivičen. Kajti ni res, da Slovenci od Trsta do Trbiža niso ustvarjalni. Težava je nekje drugje. Zatakne se v kolesju naših organizacij. Manjšinski stroj vsrka zamisli, a nato ničesar ne izpljune. Zato vse tako žalostno miruje kot jadrnice na nedeljski Barcolani.
Prebral sem nekaj tega, kar so razni razpravljalci povedali na sobotni konferenci v Gorici. Mnogi se znajo jokati in kriviti druge za klavrni položaj, zelo redki so zmožni tudi pogleda vase. Skoraj nihče pa nima predlogov za izhod iz krize. Premnogim pa se napačno zdi, da je ključ vseh rešitev politika – recimo mnogim se zdi ključno, kakšen bo volilni zakon, koliko pokrajin bomo imeli, kdo bo na oblasti ...
A prav nič se ne bo spremenilo, če se ne bomo spremenili sami. Po lastni presoji. Kajti raje sami vzemimo odločitve, drugače bodo odločitve drugih vzele nas.
To nam sporoča tudi letošnja Barcolana. Res je, tako ali drugače zmagajo esimiti – se pravi velike jadrnice z bogatimi lastniki. Toda pri raznih drugih manjših jadrnicah smo videli, da je treba biti v brezvetrju iznajdljivi.
Zato ne hudujmo se, da piha slab veter, če še jader ne znamo razpeti.

(Radio Trst A, 16. 10. 2012)