Melanholija

Če se vaše razpoloženje prilagaja času in vremenu, zdaj z vami ni dobro. Dnevi se opazno krajšajo in poletje gre h koncu. September pač. Melanholija.
Po naravi smo taki, da se ob tem duševnem stanju umikamo v osamljenost. Samo psihologi vedo, zakaj septembrskemu razpoloženju ne kljubujemo in se mu povsem prepustimo. Žalost v sebi skrbno negujemo. Trudimo se, da bi počenjali najbolj otožne stvari. Klišejski primer: opazujemo pokrajino skozi orošeno šipo.
Prikladno otožnemu času je tudi sprehajanje po tržaških ulicah. Da, kajti Trst bi vsak september lahko kandidiral za svetovno prestolnico melanholije. Orhan Pamuk bi sicer takoj pripomnil, da ga ni bolj melanholičnega mesta od Istanbula. Nobelovec je pač v knjigi, posvečeni temu mestu, zapisal, da že razgled na nekdanji Konstantinopelj prinese hüzün, kar je turški izraz za melanholijo. Vendar hüzün ni zgolj čutenje posameznika, pač pa nekaka skupinska melanholija. Mesto med Evropo in Azijo ta občutek menda “nosi kot svojo usodo”.
A dobro. Tako kot Istanbul tudi Trst joče za bleščečo preteklostjo. Tudi Trst ima svoje predele, ki so nekoč živahno cveteli, zdaj pa jih načenja zob časa. Tudi tržaški pisatelji in pesniki imajo v svojih knjigah mnogo žalosti in bolečine.
A za nameček ima to mesto na severu Jadrana tudi slovensko prebivalstvo, ki je že tako po svoje nagnjeno k samopomilovanju. In prav v septembru se tržaški Slovenci spomnijo na eno najtemnejših poglavij v svoji zgodovini: 6. septembra 1930 so namreč ob koncu zloglasnega prvega tržaškega procesa po razsodbi fašističnega sodišča usmrtili štiri mlade narodnjake.
Letos bo tržaška septembrska melanholija še hujša. V Trstu se je namreč poletje začelo z nastopom Brucea Springsteena, ki je ljudem podaril veselje in dobro voljo. Zdaj pa bo tik pred uradnim iztekom poletja, 17. septembra, v Trst prišel Noam Chomsky. Še ne vemo, kaj bo povedal, si pa težko predstavljamo, da bi kar naenkrat pohvalil svet, v katerem živimo.
Najbrž bo Chomsky argumentirano ponovil, da smo sužnji sebičnih vladarjev in krivičnih mehanizmov. In evo, to bo krasna pika na i že itak žalostnemu septembru. Če že mora kdo priti septembra v Trst, no, potem povabijo prav nergavega Chomskega.

(Kapučino, Primorske novice, 31. 8. 2012)

Vsak naj bo, kar hoče biti (Tudi v Reziji)

Slika je vzeta iz www.delo.si

Spet je govor o Reziji.
Zakaj?
Ker se tam polemike nikoli ne povsem poležejo.
Kako to?
V kar odrezani in zakotni dolini na skrajnem italijanskem severovzhodu živi nekaj več kot 1.000 ljudi. Vsi se strinjajo, da so Rezijani. Se pa prepirajo o vsem ostalem.
Zakaj se prepirajo?
Eni trdijo, da so narečja v tamkajšnji dolini del slovenskega jezika. Od tod izpeljejo enačbo, da so Rezijani del slovenskega naroda. Drugi pravijo, da rezijanska narečja niso slovenska. Pri tem ne zanikajo, da ima rezijanščina slovanske korenine, menijo pa, da gre za samosvoj slovanski jezik.
Kdo ima prav?
Oboji svoje prepričanje utemeljujejo z raznimi argumenti. Vsak naj si ustvari svoje mnenje. V Drevoredu le nekaj pripomb, ki žal redko pricurljajo v slovenske medije.
Mar slovenski mediji poročajo enosmerno?
Slovenski mediji v glavnem poročajo, da je rezijanščina slovensko narečje. Nič narobe. Očitno so novinarji presodili, da so ugotovitve Pavleta Merkuja in drugih jezikoslovcev najbolj tehtne. Je pa težava drugje.
Kje?
Nekateri žal pri tem ozmerjajo tiste Rezijane, ki se nimajo za Slovence (v zamejskih medijih npr.: "takozvani branitelji Rezije").
Saj imajo prav. Ti ljudje so pač izdajalci ...
Ne, morda so samo v zmoti. Ne glede na to, kaj sploh je rezijanščina, je treba upoštevati sveto človeško pravico, da vsak prosto izbere lastno identiteto. Če nekdo ne želi biti Slovenec, je treba to njegovo željo spoštovati.
Kako?
Dobro bi bilo, da vsak čim bolj argumentirano zagovarja svoje stališče, ne da bi pri tem ozmerjal ostalih. Definicije, kot so "takozvani branitelji Rezije", so žaljive. Bi bili Slovenci v Trstu zadovoljni, če bi nekdo napisal, da so tržaški Slovenci "takozvani Tržačani"? Ne delaj drugim, kar ne želiš, da bi  drugi delali tebi.
Ampak saj tudi oni žalijo ...
Res je. Tudi z druge strani se večkrat pojavljajo povsem neprimerni, včasih kar nestrpni napadi. A gnila jajca so povsod. Zaradi gnilih jajc pa ni dobro posploševati. Tudi med tistimi, ki zagovarjajo "avtonomnost" rezijanščine, so spoštovanja vredni ljudje. Pogovor včasih koristi.
Imamo dokaze?
Ko je predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar obiskal Rezijo, je menda priznal, da si je razmere v Reziji predstavljal drugače. Rezijani, ki nočejo biti Slovenci, pa so povedali, da so se pogovarjali z "v redu" osebo. Torej ni bilo nobenega apriornega sovraštva.
Ampak nekateri Rezijani so nasprotovali dvojezičnim, slovensko-italijanskim osebnim izkaznicam ...
Res je. A ne zato, ker bi nasprotovali slovenščini, pač pa zato, ker se jim zdi, da bi izdajanje takih dvojezničnih dokumentov pomenilo posredno priznanje, da je Rezija del slovenskega etničnega ozemlja.
Drevored torej podpira "neslovenske Rezijane"?
Ne. Drevored dopušča vsakemu, da se sam izreče o svoji narodni, verski in kakršnikoli pripadnosti.

Strah in pogum (Denar ni vse)

"Posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje - ker ne bo! - vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu."
(Harry G. Frankfurt, Sobotna priloga, 11. 8. 2012)


Poor man wanna be rich
Rich man wanna be king
And a king ain't satisfied
Till he rules everything
(Bruce Springsteen, Badlands)


"Manjšine so najobčutljivejši del vsake širše skupnosti, zato sta lahko nižanje ravni njihove zaščite in krčenje finančne pomoči usodni za njihovo življenje in razvoj."
(Sporočilo SKGZ, 8. 8. 2012)

***

Nastopijo obdobja, ko bi ameriškemu filozofu Frankfurtu takoj pritrdili. So pa tudi evforični trenutki, ko se nam zdi, da je večna sreča na dosegu roke. Zato je možno, da se danes s filozofom ne strinjaš, jutri pa mu prikimaš. Je pač res, da te dogodki premetavajo sem ter tja in temu primerno se spreminja tudi razpoloženje. Življenje pač.
A v tej Frankfurtovi izjavi je ključna beseda humor. Pomeni sposobnost za šaljivo prikazovanje nečesa. Je pa po SSKJ (čeprav z oznako "zastar.") tudi veselo razpoloženje, dobra volja. Koliko je danes dobre volje v svetu in pri nas?
Živimo v času, ko nam mediji strežejo s strahom. V naslovih beremo o gospodarski krizi, o negotovi bodočnosti, o naraščanju brezposelnosti. Živimo v prepričanju, da bomo vedno revnejši in se oklepamo tega, kar imamo.
Strategijo ustrahovanja je dobro opisala Naomi Klein v knjigi The Shock Doctrine (Doktrina šoka). Kdor ima moč, ustvarja ozračje strahu, da se v njem ljudje iz neke neosnovane potrebe po večji varnosti lažje podredijo vladajočim. V negotovih časih se zdi vsako tveganje neodgovorno, vsaka želja po boljšem neracionalna, celo nedopustna.
Mariskdo se pod pretvezo krize odpove sanjam ali celo lastnemu dostojanstvu. Vidim, slišim, berem o ljudeh, ki sprejmejo vsako delo, četudi jim ni všeč. Ali pa jim je delo potencialno všeč, a na njem trpijo, ker iz bojazni, da bi se zamerili kolegom ali šefom, si ne upajo narediti ničesar, kar bi presegalo dnevno rutino.
Saj res, nekateri morajo vzdrževati družine, in če primanjkuje denarja, ni drugega kot da sprejmeš, kar ti ponudijo. Tega v tem krutem kapitalizmu ne gre obsojati.
Gre pa obsojati obnašanje mladih, ki se po neki "previdnosti" odpovejo svoji uporniški naravi in raje molčijo. Še hujši od teh pa so mladi, ki se odločijo za vpis v neko stranko ali organizacijo, ker "se splača" ali "ker je edini način, da dobiš delo". Že videno, že slišano. Tudi pri nas. Slišal sem za primer nekoga, ki se je vpisal v politično stranko, da bi se mu/ji odprla možnost gledališke režije.
Zato morda ni neutemeljen občutek, da kriza povečuje število podrepnikov, prilizovalcev, oportunistov.
Bo svet zato še grši?
Tu je pač stvar humorja. Sprejeti okolico, ki ti ni všeč, je umetnost. S humorjem je veliko lažje.
Še bolj važno pa je, da se ne vdaš razširjenemu pesimizmu. Na njem težko gradiš, zlasti če je razlog za pesimizem skromna količina denarja.
Če te v svetu vodi le ekonomska logika - žal mi je, da izpostavljam citat SKGZ, lahko bi vzel citat kogarkoli - pač mrko gledaš na svet. Nikoli ne boš zadovoljen.
Če pa znaš dobro voljo in dobre načrte kovati tudi mimo kapitalistične logike, da je za vse treba imeti denar, je potem povsem drugače. Je pa treba znati. In prav gotovo ni lahko, ker fakulteta, kjer bi to poučevali - tista druga FDV (Fakulteta za dobro voljo) - še ne obstaja.

15. avgust

Jemljejo nam tudi praznike. Naj bo. Saj ni tako hudo. Neredno zaposleni in zlasti brezposelni brez težav gremo delat še nekaj dni več. Tudi prvega januarja, prvega maja ali kar vsako nedeljo bi šli v službo, ki je ni.
Mimo šale. Če že je treba kaj črtati s seznama dela prostih dni, potem nam, prosim, vzemite 15. avgust, praznik Marijinega vnebovzetja. In naj bo takoj jasno, da Marija ni ničesar kriva. Pa kako naj bi bila! Saj je ni bolj nedolžne od Kristusove matere.
Če bi anketirali neverne, kateri član božje družine jim je najbolj simpatičen, bi se najbrž večina opredelila za Marijo. To domnevo podkrepljuje prizor iz enega od filmov, ki ga je navdihnilo genialno pero Giovannina Guareschija: ko zagrizeni komunistični župan Peppone vendarle stopi v cerkev, mu župnik don Camillo naloži molitev za pokoro. Peppone se ne ozre k Bogu, ampak poklekne pred Marijin kipec, češ da “onemu drugemu” ne zaupa.
V pozivu, da se veliki šmaren žrtvuje na oltarju dela prostih dni, zato ni nobenega nasprotovanja Blaženi Devici. Tudi ateisti in agnostiki jo potihem imamo radi. Prav je, da jo verniki častijo, in dobro je, da neverniki to češčenje spoštujejo.
Ni pa ne dobro in ne prav, kar se dogaja ob vsakem 15. avgustu. Ljudje obnorijo. Morda v Sloveniji ta pojav ni tako izrazit, v Italiji pa je.
Temu prazniku zahodni sosedje pravijo ferragosto. In za ferragosto nisi “kul”, če ne greš na počitnice ali vsaj na izlet. Mnogi se zgnetejo na ceste in plaže, pa čeprav vedo, da bo tam neznosno. Nekako kot na ponedeljek po veliki noči. Nisi normalen, če ne greš na izlet in kaj pojest. Pa kaj, če restavracije prav na ta dan strežejo najmanj svežo hrano.
V komunikološki literaturi se temu reče spirala molka. Bojiš se, da bi te družba izolirala. Zato nemo posnemaš večino, tudi če imaš drugačno mnenje in drugačne želje. Zato peklensko vročega 15. avgusta greš tudi ti v živce parajočo gnečo.
Seveda niso vse vrste enake. Verniki, ki častijo 500-letnico Marijinega prikazanja v Strunjanu ali poltisočletno obletnico cerkve v Repentabru, se procesije udeležijo z razlogom. Kaj pa večina tistih, ki se 15. avgusta postavijo v kolono na avtocesti?
Verujejo, da je treba biti del večine. Njihova procesija je pri cestninskih postajah, njihova daritev je potrošništvo. Marija, pomagaj jim.

(Kapučino, Primorske novice, 17. 8.)

Namesto čvekanja (nasvet za čas suše)

Še dobro, da so olimpijske igre, drugače bi bil to le še en od mnogih zoprnih avgustov. Mimo nedavnega ugotavljanja ameriškega novinarja Davida Plotza, da se vse najbslabše zgodi v avgustu, se velja spomniti, da se v tem času še bolj kot v katerem koli drugem mesecu mlati prazno slamo.
Časopisi in TV dnevniki so v tem času polni "nenovic". Politiki čvekajo v prazno o raznih zavezništvih in  vsak drugi dan (brez pretiravanja!) se na naslovnicah najde trditev, da bo vlada Maria Montija trajala do leta 2013. Pri nas pa je že vsako tiskovno sporočilo senzacija brez primere.
Tudi facebook zdolgočasi človeka. Primorski dnevnik je med olimpijskimi igrami ponudil priložnostni profil, tam pa se ljudje oglašajo s stokrat že premleto (a neprebabljivo) polemiko, da se Italijanom namenja preveč pozornosti.
Meni se zdi ravno obratno. Me kar zanima, kako je država, v kateri plačujem davke, poskbrela za športnike. Me seveda zanimajo tudi uspehi Slovencev, me pa zanimajo tudi nastopi Furlanov, zlasti takih, ki trenirajo v Sloveniji (npr. zlati kajakaš Molmenti). Zaradi te svoje želje, da spremljam tudi Neslovence (Italijane, Senegalce, Srbe itn), pa se ne počutim nič manj Slovenec. Kvečjemu se počutim nekaj manj nacionalist in mi zaradi tega ni niti najmanj žal.
Saj sem že napisal, kako pojmujem navijanje in za koga navijam. In naj tu še dodam, da je pri navijanju tako kot pri molitvi. Ni nujno, da so strastni navijači tudi najboljši Slovenci, tako kot ni nujno, da so ure in ure klečeči molivci tudi najboljši verniki.
Kakorkoli. Olimpijskih iger bo kmalu konec in dnevi se bodo zdeli nekam bolj prazni. Poolimpijska suša pač. Lahko si jih napolnimo z branjem. Saj ni nujno, da z zahtevnim.
Če ga še ne poznate, vzmemite v roke angleškega pisatelja Davida Lodgea. V slovenščino je prevedena žal ena sama knjiga, v italijanščini pa imamo skoraj celoten njegov opus. Piše zelo berljivo (tako berljivo, da ga lahko bereš tudi v angleščini kljub makaronarskemu obvladanju jezika). Romani se zanimivo zapletejo in razpletejo, med branjem se kar nekajkrat zasmeješ, je pa v humorju in dogajanju tudi nekaj tehtne, skoraj intelektualistične vsebine.
Primer? V romanu Deaf sentence (v ital = Il prof è sordo), oglušel profesor, ki ima smešne težave zaradi zapeljive študentke, ostarelega očeta in nadležnega slušnega aparata, gre nekaj dni na Poljsko. Tam obišče koncentracijsko taborišče, kjer si - prvič in zadnjič - nadene slušni aparat. Da bi poslušal tišino.
E, poslušati tišino. To je dober nasvet za avgustovske dni.

Malalanovi

V nekaterih družinah se od dedov do vnukov vije zgodba, ki ponuja odlično snov za roman. Kdor bi opisal, kar so doživeli predniki Demetre Malalan, bi lahko kandidiral za literarno nagrado.
Med pisatelji, ki v sodobni literaturi slovijo po ustvarjanju družinskih sag, ima dober odziv pri bralcih Edward Rutherfurd (njegovo pravo ime je Francis Edward Wintle). Za vsak svoj roman si zamisli rodbino in njene člane vplete v dogajanje določenega kraja. Tako je romaneskno že opisal zgodovino Dublina, Irske, Londona, Rusije in New Yorka.
Rutherfurdu si ne bi bilo treba ničesar izmišljati, če bi obiskal Malalanove v Trebčah. Njihova doživetja so edinstven prerez življenja Slovencev za mejo.
Ivan Malalan, Demetrin praded, je bil od vsega začetka vključen v OF. Fašizem je preganjal njegovo družino, zato so v partizane šli vsi njegovi sinovi.
Demetrin ded Lucijan je imel ob odhodu v gozd manj let, kot jih ima zdaj Demetra. Po vojni je pokončno zagovarjal pravice Slovencev v Italiji. Pri italijanskih oblasteh je dosledno zahteval, naj bodo uradni dokumenti napisani tudi v slovenščini. Bil je tudi na čelu Trebencev, ki so z velikim odmevom na lastno pest postavili dvojezične table ob vhodu v vas.
Tudi Lucijanovi otroci so videli marsikaj, kar je značilno za Slovence v Italiji. Demetrin oče David veliko ve o neuvidevnem odnosu oblasti do Tržaškega krasa in njegovih prebivalcev. Demetrin stric Danijel pa bi znal mnogo povedati o največji slovenski kulturni ustanovi v Trstu in zamejskih zdrahah, v katere je ujeta. V Slovenskem stalnem gledališču je namreč večkrat nastopil kot igralec, zdaj pa bo pomagal pri umetniškem vodenju.
Demetra, rojena na repu 20. stoletja, živi v novem svetu. Italijanski mediji v Trstu so navdušeno pozdravili njeno zmago na slovenskem X-factorju, njej pa se zdi imenitno, da živi na stičišču dveh kultur. V svoj prvi album bo mogoče vključila tudi italijansko pesem. Kljub temu pravi, da je Slovenka in pika. Brez levega prilastka “zamejska”.
Kaj nas torej uči saga, ki se začne pri partizanih in konča na POP TV? Najprej to, da so se čustva preselila iz gozdov in s cest na ekrane. A najbrž tudi to, da je zamejstvo izginilo. Ni več mej, ki so ločevale ljudi. In kar je za Demetro najbolj važno, tudi sanje so zdaj brezmejne.

(Kapučino, Primorske novice, 3. 8. 2012)