Giro

Kultura in šport se navadno ne srečata. Živita ločeno v svojih objektih in s svojimi subjekti. Kljub temu mnogo ljudi polni svoj teden z enim in drugim. Lahko si predstavljamo, kako je v mnogih družinah petkov večer namenjen gledališču, sobotno popoldne pa tekmi.
A čeprav imata kultura in šport veliko skupnih prijateljev (grše rečeno odjemalcev, lepše rečeno navdušencev), je skupnih točk malo. Tudi v časopisih sta kultura in šport narazen. Še sporočanjski slog je različen. Poročila o športnih tekmah so večkrat nujno jedernata in šablonska, medtem ko recenzije koncertov, knjig ali predstav terjajo temeljit avtorjev razmislek in primerno izbrano izrazje.
So pa primeri, ko se čar športa in lepota kulture pomešata. Giro d'Italia, tritedenska kolesarka dirka po Italiji, ni zgolj športno tekmovanje. Udeleženci po dolgem in počez prekolesarijo Italijo ter švigajo mimo njenih znamenitosti. Letos so na primer štartali pod Vezuvom, nadaljevali po Sorentinski obali, obiskali Firence, se dotaknili slovenske meje in zdaj sopihajo sredi Alp.
Prejšnjo soboto so junaki Gira v mrazu in snegu potiskali na pedale po strmih ovinkih piemontskih hribov. Spačeni obrazi ozeblih kolesarjev so športni prireditvi dali epsko razsežnost. Giro je zato že spet – tako kot tudi francoska različica Tour – postal roman ali kar saga. In ni čudnega, da je ta šport navdihnil mnogo umetniških stvaritev. Tudi nehote. Italijanski mojster športnega žurnalizma Gianni Mura je z reportažami o kolesarskih dirkah nenačrtovano ustvaril nov leposlovni žanr.
Ima pa kolesarstvo tudi svoj temni madež – prekleta poživila, ki romanesknemu športu jemljejo ugled. A navsezadnje se tudi v kulturi večkrat spozabijo, ko ustvarjajo zgolj po okusu trga ali ko kadrujejo po političnem ključu.
Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine ima od srede novega predsednika. Sliši se spodbudno, da bo to tržaški Slovenec. A žal uglajeni Miloš Budin novega položaja ni prevzel zaradi gledaliških izkušenj. V njegovem življenjepisu izstopata zlasti politična kariera v Rimu in pripadnost stranki, ki je ta čas na oblasti v Furlaniji Julijski krajini in v Občini Trst.
A tako pač je. Tako kot kolesarji ne zmorejo zgolj s svojimi močmi, tudi kultura poišče pomoč pri politikih.

(Kapučino, Primorske novice, 24. 5. 2013)

Če živiš v Trstu, je lahko bolje že na drugi strani zaliva

Spuščeni železni roloji so simbol konca neke dobe. V Filzijevi ulici sredi Trsta je nekoč imela svoj sedež Tržaška kreditna banka (TKB), ki je neposredno ali s kreditiranjem podjetij omogočala Slovencem v Italiji, da so množično in hitro našli zaposlitev. Toda banke že skoraj 20 let ni več in tudi njen prevzemnik, Banca Antonveneta, se je konec aprila izselil.

Suhoparno sporočilo o ukinitvi bankomata Banke Antonvenete na Ulici Filzi

 
Izselitev je zadnja leta vse pogostejša beseda. Po statističnih ugotovitvah v zadnjem času vse več Slovencev poišče zanesljivejšo zaposlitev in lepše življenje na tujem.

Izseljevanje rase tudi v Italiji. Pred dvema tednoma so italijanski mediji s precejšnjim poudarkom povzeli poročilo nemškega statističnega urada, ki je zabeležil sunkovit porast števila italijanskih priseljencev. V letu 2012 je menda 12.000 Italijanov med 18. in 30. letom starosti odšlo v Nemčijo, kar je primerljivo s petdesetimi in šestdesetimi leti, ko je nemška industrija privabljala mnoge delavce z Apeninskega polotoka.

Tudi Slovenci v Italiji iščejo srečo na tujem. “Mislim, da je bilo za starejše generacije gotovo lažje dobiti zaposlitev v zamejskih podjetjih, tudi ker jih je bilo na našem ozemlju več, ne samo zamejskih,” meni 31-letni Matjaž Pečar, ki se je iz Lonjerja pri Trstu preselil daleč na sever. “Dansko sem izbral, ker sem tam dobil zaposlitev,” utemeljuje svojo odločitev. “Našel sem delo v turističnem podjetju v Kopenhagnu. Tam sem pred tem že preživel eno leto kot Erasmusov študent.”

Pečar zdaj spet živi v Lonjerju, a stika s severno Evropo ni prekinil: “Sedaj imam svoje malo podjetje v Sežani. Še vedno se ukvarjam s turizmom, promocijo in marketingom, sodelujem tudi s skandinavskimi državami, kar sem delal tudi prej.”

Tovrstnih podjetniških dejavnosti je bilo med Slovenci v Italiji še pred dvajsetimi leti prav gotovo veliko manj. T. i. zamejsko gospodarstvo je oskrbovalo številne družine. Le v osrednji banki in uvozno-izvoznih ter špediterskih podjetjih je bilo na tisoče delovnih mest. Danes je slika precej drugačna. Precej podjetij, kar jih je še ostalo iz časa debelih krav, je v težavah, o čemer tu pa tam poročajo slovenski mediji v Italiji. V zadnjih letih so zabredla v težave špediterska, tiskarska, medijska, finančna, medicinska in nepremičninska podjetja. “Najbrž sta tržaško in goriško področje začeli postajati ekonomsko manj zanimivi že po padcu Jugoslavije, še bolj pa po vstopu Slovenije v Evropsko unijo,” meni Pečar.

Spremembe ob slovensko-italijanski meji so torej zatrle lep del nekdanjih gospodarskih dejavnosti. Zaradi svetovne krize in drugih vzrokov pa se na Tržaškem in Goriškem ne rojevajo nove priložnosti. 29-letna Jana Jaklič iz Slivnega na Tržaškem krasu priznava, da je šla od doma predvsem zaradi “krize in pomanjkanja delovnih mest na domačem območju”.

Diplomirala je na Visoki šoli za tolmače in prevajalce v Trstu, zdaj pa živi na severu Italije v mestecu Ispra blizu Vareseja. Tam ima namreč urade Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC), kjer je Jakličeva dobila zaposlitev. Je pa zanimivo, da med razlogi za svojo odločitev poleg želje po delu v zanimivem okolju navaja tudi željo po samostojnosti. “Če bi delala v okolici doma, se zaradi cene najemnin ne bi mogla odseliti od staršev,” utemeljuje Jakličeva.

Trst in njegova okolica torej z več vidikov nista kraj za mlade. Po facebooku smo izsledili več Slovencev iz Italije, ki so ta čas v tujini. Nekateri so začasno ali trajno zapustili Trst, ker so jim selitev na tuje predlagala velika podjetja (zlasti zavarovalniška), mnogim pa se zdi, da je pot v druge države EU v danih razmerah najbolj pametna odločitev.

Cristina Schart, ki je pred dobrim mesecem diplomirala na univerzi Milano-Bicocca, ni dolgo pomišljala. Prišla je v Trst, proslavila diplomo in kmalu odletela v Brighton. “V glavnem zato, da bi izboljšala jezik in dobila zaposlitev poleti,” pravi.

Bi pa bilo napačno misliti, da so mladi Slovenci v Italiji povsem brez perspektiv. Nekaterim še vedno uspe dobiti zaposlitev v slovenskih zadružnih bankah ali v gospodarskih podjetjih pod okriljem finančne družbe KB 1909. Ne nazadnje pa je odlično obvladanje dveh jezikov še vedno prednost.

Zanimiva je izkušnja Mateje Prašelj, ki je pred tremi leti maturirala na italijanskem pomorskem zavodu v Trstu: “Poslala sem svoj življenjepis podjetju v Trstu, in ko so na razgovoru spoznali, da govorim slovensko, so me vprašali, če bi se bila pripravljena zaposliti v njihovi podružnici v Kopru.” Ponudbo je sprejela in zdi se, da ji ni žal. Vzrok tiči v stari tržaški hibi. “V koprskem pristanišču je bistveno več dela kot v tržaškem,” pravi Prašljeva.

Mnogi bodo težko verjeli, a včasih ni treba iti čez ocean. Če živiš v Trstu, je lahko bolje že na drugi strani zaliva.

(Primorske novice, 7. val, 17. 5. 2013)

Dober novinar je svobodomiseln, brez predsodkov in spoštuje ljudi

Poročilo Metke Šinigoj o ponedeljkovem srečanju v Društvu slovenskih izobražencev. Primorski dnevnik, 15. 5. 2013.

Foto Kroma

Oba druži enaka univerzitetna pot - študij novinarstva v Ljubljani, kar je za novinarje prej izjema kot ustaljena praksa. Prav tako sta oba zaposlena v matični državi, prvi v Ljubljani, drugi v Kopru. Medtem ko je starejši začel odkrivati svoj talent s pisanjem člankov za mladinsko prilogo Rast in skavtsko glasilo Jambor, je leto mlajši novinar preizkušal svoje danosti s piskajočim glasom, z neizkušenostjo, z baterijo, veliko kot nahrbtnik, a tudi z velikim veseljem, že pri štirinajstih letih za prenos Jadranovih tekem za Radio Opčine. Slednji je začel pisati že v petem razredu osnovne šole, »za glasilo, ki je imelo redne in zveste bralce: bral ga je sošolec Niko Štokelj«, je ironično izjavil Peter Verč.
Tokratni večer v Peterlinovi dvorani je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s Slovenskim klubom. Z mladima gostoma, Petrom Verčem in Andrejem Černicem pa je vodila pogovor Poljanka Dolhar.
Andrej Černic živi med Doberdobom in Ljubljano. V novinarske vode je stopil leta 2002 v goriški redakciji Novega glasa, njegova prva ljubezen v novinarstvu pa je bil šport. Danes je sodelavec ljubljanskega tednika Reporter, Novega glasa in Primorskega dnevnika ter dopisnik za tiskovno agencijo Ansa. Leta 2011 je prejel nagrado Simona Cigana za kategorijo raziskovalnega novinarstva.
Medtem ko je Černic mnenja, da se novinarstva naučiš na terenu, ker dobiš na univerzi le napotke, ki pa ne držijo pri vseh medijih, se Verč s tem ne strinja. Sam pravi, da »novinarstvo ni poklic, ampak profesija. Zavedati se moraš, katero orodje ali orožje imaš v rokah in koliko je to nevarno. Na univerzi se naučiš teorij iz družboslovnih ved, ki so koristne, da se zavedaš zlorab in skušnjav tega poklica.« Vsekakor sta si glede lastnosti, ki jih mora imeti dober novinar, oba istega mnenja: biti mora svobodomiseln, brez predsodkov in mora spoštovati vse ljudi, ne glede na to, kaj delajo. Da pa mora biti pošten je itak samoumevno.
V teku večera je prišlo na dan veliko zanimivih informacij in mnenj mladih novinarjev. Medtem ko je Černic gostobesedno nanizal kar nekaj anekdot v zvezi s svojim delom v Ljubljani oziroma kako gledajo na zamejca, je Verč odgovarjal kratko in bolj direktno, a obenem hudomušno in ironično. Pogovor je tekel o vzornikih tako na slovenski kot italijanski ravni, o prispevkih oziroma člankih, na katere sta še posebej ponosna in pa o razlikah med slovenskimi in italijanskimi mediji.
Černic se je po študiju v Ljubljani zaposlil pri Reporterju, medtem ko je Verč moral izbrati med dobro plačanim delom pogodbenega novinarja zlasti za televizijo, kar bi pomenilo nadaljevati s športnim angažmajem, kot je to počel zadnjih petnajst let in biti nezadovoljen, ali pa se odločiti za slabšo plačo in delati nekaj, kar ga radosti. Izbral je drugo možnost, piše za Primorske novice in druge medije, živi svobodno umetniško življenje in mu zaenkrat to ustreza. Od Društva slovenskih novinarjev je prejel nagrado zaradi svoje nepopustljivosti in nepristranskosti.
Kar se tiče naših medijev, je Andrej Černic dejal, da »je težko pisati kritično, ker smo majhna skupnost«, Peter Verč je še dodal, da »mediji niso taki, kot bi lahko bili, zaradi pristranskosti in očitnih konfliktov interesov«. Kritična točka je predvsem ta, da se v medijih ne zavedajo sprememb. Poleg tega je pomembna kakovost, saj pri nas zaposlijo ljudi po političnem ključu ali zaradi poznanstev. Če bi povsod imeli sposobne ljudi, ne bi bilo treba racionalizacije. (met)

Rekel mi je, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka

Odnos med očetom in hčerko je zamolčana plat v knjigi Tigrova sled. V njej je Dorče Sardoč (1898–1988) opisal delovanje Slovencev pod fašizmom, svojo konfinacijo na Lipariju, drugi tržaški proces, zapor na otoku Santo Stefano in konec vojne. O zasebnem življenju je komaj kakšna beseda. A junaški tigrovski voditelj je bil tudi oče, pa čeprav so bili zanj principi pomembnejši od hčerkinih želja.
Vera Sardoč je kljub temu svojega očeta, ki mu pravi tatek, imela zelo rada. Ko to prizna na svojem domu v Trstu, za trenutek obmolkne in doda: »Mislim, da je tudi on mene imel rad.«

Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Ničesar ne obžaluje, mu je pa žal za čas, ki ga ni mogel preživeti z družino. Bi to veljalo tudi za vašega očeta?
Gotovo ne. Ko je prišel iz konfinacije (decembra 1932, op. ur.), se je njegova zveza z mojo mamo že začela krhati. Oba sta bila takrat brezposelna. Mama je prav zaradi tatekovega delovanja izgubila službo v zavarovalniškem zavodu, kjer je delala 11 let. Tateku pa zdravniška zbornica ni hotela vrniti dovoljenja za delo. Mislim, da so se tam začele težave.

Sta bila med drugim tržaškim procesom leta 1941 vaš oče in vaša mama Polda Gruden že narazen?
Da, v zapor ga je že hodila obiskovat ta nova, poznejša žena.

Kaj pa vi, ste ga šli obsikat v zapor?
Ja, pred tržaškim procesom. Imela sem devet let. Tateku sem sedela na kolenih. On, ki je bil zobozdravnik, mi je takoj pogledal zobe. Videl je, da jih imam močno navzven. Takoj je pisal mami, naj me pošlje k najboljšemu zobozdravniku.

Vaš oče v svojem pričevanju, ki ga je zapisala Lida Turk, družine in sorodnikov v bistvu skoraj ni omenil ...
Res je. To je bil pogoj, ki ga je ob nastajanju knjige postavila njegova žena, in sicer da se o preteklih ljubeznih ne govori. Tata se je tega strogo držal. V poznejših izdajah knjige, za katere je poskrbel sklad Dorčeta Sardoča, pa je Lida Turk v opombah obrazložila družinsko stanje.

Kakšen je bil odnos med vašo mamo in vašim očetom?
Ljubezen, ki jo je mama imela do očeta, se je spremenila v sovraštvo do te druge žene. Moja mama, ki je bila po naravi zelo čustvena, je proti tej gospe organizirala pravo vojsko, ki je trajala v bistvu vse do moje poroke. Takrat se je mama osredotočila na drugo družinsko skupnost. Sicer pa je bil odnos z očetom normalen človeški odnos.

Kakšen pa je bil vaš odnos z očetom?
Dober. Tateka sem oboževala. Zame je bil mit. Tudi potem, ko sem imela razlog, da bi se od njega oddaljila, se nisem mogla.

Kateri je bil ta razlog, vaša poroka?
Da, moja poroka z Italijanom.

Vaš oče je ni sprejel ...
On je rekel, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka in da tudi dediščine ne bom dobila po njem. To me je zelo prizadelo. Tata na poroko ni prišel, niti rožice ni poslal in poroke sploh ni omenjal. A najin odnos se je vseeno hitro izboljšal. Dva meseca po poroki sem si šla popravljat zobe. Takrat nisem bila več hčerka, postala sem njegova pacientka in sogovornica o politiki, zgodovini ... Dobri odnosi so ostali taki do smrti, razen ob rojstvu mojih otrok. Takrat me je spet huje prizadelo.

Zakaj?
V tatekovem pogledu sta bila tudi moja otroka Italijana. V mojem seveda ne.

Danes se zdi nepojmljivo, da oče iz narodnostnih razlogov ne sprejme hčerkine družine. Kako svojima vnukinjama razlagate obnašanje svojega očeta?
Moj oče je bil velik nacionalist in človek starejše dobe. Pod fašizmom so poroko z Italijanom imeli za nemoralno, saj je sam Mussolini z namenom asimilacije spodbujal italijanske vojake, naj poročajo slovenske žene, češ da so čiste in delavne. Slovenski narodnjaki pa so to šteli za izdajstvo. Po vojni fašizma ni bilo več in tudi prisilnega raznorodovanja navidez ni bilo več ... Dr. Tončič, ki je bil velik tatekov prijatelj, je očetu rekel: »Ma Dorče, ti se ne vedeš prav, nehaj že.« Tatek pa mu je v svojem stilu odgovoril: »Še enkrat mi to reci in ne bom več govoril s teboj.«

Zakaj se je oče svojega prepričanja držal tudi po vojni?
Sedem let po rojstvu otrok sem imela hudo depresijo. Takrat sem zbrala korajžo in očetu poslala pismo, v katerem sem mu napisala, da se iz mojega vidika ne vede pravilno. Odgovoril mi je: ne moreš zahtevati, da bom jaz sprejel Italijana in italijanske otroke, potem ko sem po vseh italijanskih zaporih redil stenice.

Vam je odgovoril pisno ali ustno?
Pisno. V svojem prvem pismu sem mu napisala, da sem bom oddaljila od njega, če ne bo sprejel moje poroke in mojih otrok. V resnici, ko sem dobila njegov odgovor, sem mu v drugem pismu napisala: »Hočeš nočeš boš vedno moj oče.« (se glasno zasmeje)

Kako pa je vaš mož doživljal držo vašega očeta?
Bil je indiferenten. Njemu moj oče ni pomenil nič. Moj mož je imel rad mene in mu je bilo žal, ker sem jaz trpela. A do tateka ni imel nobenega odnosa.

Ste zaradi svojega očeta dolgo oklevali preden bi se poročili?
Ne, prav nič. Ne, pravzaprav enajst let.

Kaj je prav: nič ali enajst let?
Nisem se obotavljala zaradi tateka. Sploh nikoli nisem pomislila, da bi zaradi njega spreminjala svoje želje in potrebe. Enajst let sem oklevala zaradi drugega razloga. Moj ideal moškega je bil moj oče, torej zelo trd in avtoritaren značaj. Sem se pa zelo dobro razumela z Marcellom, ki je bil zelo prilagodljiv, dober in ni imel tako trdnih principov glede nacionalnosti. To je mene zelo motilo, mislila sem, da je tak značaj napaka. Kako človek zgreši, ko ima v glavi nek ideal! Vse do svojega 30. leta sem zato iskala nekoga drugega. Medtem sem nekje prebrala, da se po 30. letu poroči vsaka štiristota ženska. Tudi moj stric, ko se je napil na neki družinski malici v gozdiču blizu Savudrije, mi je rekel, da se gotovo ne bom poročila. A čez tri tedne sem bila že poročena. Želela sem si imeti družino in mi ni žal, da sem izbrala Marcella. Nikoli ne bi mogla živeti s tako avtoritarno osebo, kot je bil moj oče.

Vaše oče ni sprejemal vaše poroke z Italijanom, je pa vseeno živel v Italiji. Kako je usklajeval ti stvari?
Ostal je v Italiji, saj so po njegovem Slovenci morali ostati na naši primorski zemlji. Drugače pa je glede Italije skušal biti objektiven. Saj je navsezadnje tudi o drugem tržaškem procesu rekel, da je bil po svoje utemeljen in je imel kar nekaj italijanskih prijateljev. A Italijanom je na splošno očital, da so individualisti in da nimajo »senso civico«, torej državljanske vzgoje in smisla za skupno dobro. Obsojal je prebrisanost (»la furbizia«), ki se ne sklada z avstrijsko in slovensko moralo, je pa v Italiji cenjena. To mentaliteto je Italija najbrž dobila od Grčije. Saj veste, Grki cenijo Uliksesa, ki je bil prebrisan.

Se ne bojite, da bi vašega očeta bodoče generacije imele za nestrpneža?
To ne verjamem. Ljudje se zavedajo, kaj bil fašizem za nas. Fašisti so hoteli tretjino Slovencev uničiti, spremeniti v Italijane. To že po prvi svetovni vojni. Moj oče se je boril proti temu. Vedno je pravil: »Sem nacionalist in celo iredentist«.

Boris Pahor opozarja na razliko med narodnjaštvom in nacionalizmom.
Danes vemo, kam lahko privedejo nacionalizmi. A moj oče je živel v času, ko je bil nacionalizem, prebujenje narodov, nekaj pozitivnega. Je pa tata vsekakor obsojal nacionalizem, ki si podreja in asimilira druge narode.

Pričevanje vašega očeta se konča pri letu 1945. Kratko in jedrnato je zapisal, da je nastopil nov čas in da se je on umaknil na rob političnega dogajanja.
To je res. Dosti je žrtvoval in je hotel mirno življenje. A gotovo je bila politika glavni razlog za umik.

Kako to mislite?
On je bil liberalec, a na oblast so prišli samo komunisti. Zato ni hotel sodelovati. Ponudili so mu, da bi bil predsednik planinskega društva. A ni sprejel niti tega.

Takoj po vojni je mnogo prijateljev in znancev vašega očeta končalo v zaporu. Kako je vaš oče doživljal te krivice?
Moj oče je bil velik realist. Pravil je, da je to revolucija, komunistična revolucija, in da je to treba sprejeti.

Zaprli so tudi družino njegove sestre, ki je med vojno veliko pomagala Slovencem ...
Da, zaprli so moža in dve hčerki. Moj oče vsega tega gotovo ni odobraval, ampak potem je cenil Tita, ker se je izkazal na mednarodnem polju. Slovenija je obogatela, hiše so se popravljale, vsi so imeli delo ... To je moj oče cenil. Zato ni bil zagrizen in slep nasprotnik režima v Jugoslaviji.

Toda vlogo Tigra je ta režim preziral ...
Komunisti niso hoteli priznati tigrovcem, kar jim je šlo, ker so bili nacionalisti. Tata pa je enkrat govoril na bazoviški proslavi in takrat je rekel, da se proti fašizmu niso borili samo komunisti.

Kakšen je bil odziv na njegov govor?
Tega ne vem. Vem pa, da je bil tata zadovoljen. Govor je najbrž odobraval še marsikdo.

Tudi on je menda tvegal, da bi ga zaprli ...
Tatek mi je nekoč rekel: »A veš, da so me hoteli ustreliti, zato ker nisem šel k partizanom?« Jaz pa sem mu odgovorila: »Seveda, to bi bilo pravilno, zato ker si ti bil osebnost. S tem, da nisi šel k partizanom, si bil za ljudi zelo slab zgled.« Tateka je ta moj odgovor zelo prizadel. Poslal me je v Ljubljano k Rejcu, ki mi je naredil dolgo pridigo ... To je dokaz, kako smo otroci, ki smo doživeli vojno, popolnoma prevzeli makiavelistično mentalitato: za stvar je vse dovoljeno.

Zakaj so vašemu očetu očitali, da ni šel k partizanom? Bil je v zaporu, zato ni imel priložnosti, da bi se jim pridružil ...
Imel je priložnost leta 1943. Takrat je bil osvobojen in iz zapora na Santu Stefanu je šel v Afriko. Tam je ljudem svetoval, naj gredo v partizane, on pa ni hotel iti. Šel je v Rim in delal pri Rdečem križu do konca vojne, ne da bi se nikamor vključil. Bil je liberalec. Verjetno je bil tudi fizično zdelan, ker je bila ječa na Santu Stefanu zelo huda. Pomanjkanje hrane je bilo zelo hudo.

Vam je iz zapora pisal pisma?
To pa.

Je bil v pismih ljubezniv?
Ne. Sentimentalnost očetu ni bila prirojena. V pismih pa je bil še toliko manj čustven, saj je vedel, da vsa pisma pregleduje cenzura.

V knjigi, prav na koncu, piše, da sta se po vojni srečala v Gorici.
To je bilo takoj po osvoboditvi. Tatek je od administratorja dobil nazaj svoje stanovanje v Trstu, a je moral počakati dva meseca, da se iz njega izseli zdravnik Dekleva, ki je imel hudo poškodovano nogo. Zato je za dva meseca, tata sicer v svoji knjigi pravi en mesec, šel v Gorico k svoji sestri in ta čas sva preživela skupaj. Spomnim se, da sva se kopala v Soči. Imela sem 13 let. Bila sem otrok v puberteti in kar naenkrat sem prišla v stik z mitiziranim očetom. Tisto obdobje me je najbrž usodno zaznomovalo.

Je bilo to najbolj srečno obdobje z vašim očetom?
Ne.

Katero je bilo?
Bilo jih je precej. Zelo dosti sva hodila v hribe, na sprehode ... Vedno je bilo lepo z njim.

Je vaš oče sploh kdaj spoznal vaša otroka?
Ja, je.

Kdaj?
Ko je izšla knjiga, sem peljala otroka na predstavitev. Imela sta 16 let.

Je bil vaš oče takrat v zadregi?
Ne, zakaj? Ju je vprašal: »Sta pridna v šoli?« In ko se je Darja poročila – s Slovencem –, je tudi poslal šopek rož.

(Primorske novice, 3. 5. 2013)

Govor na Proseku

Najprej bi rad pozdravil tiste, ki ste doživeli vojni čas in ki o njem lahko pričate.
Prosim vas, pripovedujte nam o svojih izkustvih: o tesnobi, o turobnih trenutkih, o pomanjkanju, o sorodnikih, ki se niso več vrnili, o žalosti ... Tudi če gre za bežne otroške vtise, pripovedujte, ker vaš spomin je dragocen in vsaka vaša beseda je zlato.
Seveda, lahko si pomagamo s knjigami. Vaši sokrajani Ivan Regent, Vekoslav Španger ali Savina Rupel so nam pustili pomembna pričevanja. To so knjige, ki jih je vredno brati, a najbolj globoko v srce vsekakor sežejo ustna pričevanja. Zato še enkrat: pripovedujte, pa čeprav s tresočim glasom in solzo na licu.
O strahu in pogumu pod fašizmom sem največ slišal od tete, ki mi še danes pripoveduje o svojem očetu. Nočno trkanje policije, mučna zaslišanja, skrivnostna izginotja, konfinacija, drugi tržaški proces, pisma iz ječe, nepreskrbljena družina in žal tudi povojna razočaranja.
Trpke zgodbe. In vendar si želim, da bi taka pričevanja ne šla v pozabo, kajti potrebujemo jih. Danes še toliko bolj, saj se zdi, da smo zapravili moralno dediščino borcev za svobodo. Izgubili smo kompas. Vaša modrost nam ga lahko vrne.
Pripovedujte, kako je vzbrstelo hrepenenje po svobodi in po pravični družbeni ureditvi. Kajti danes naša celina nevarno drsi v nasprotje tega.
Od nikogar izvoljeni funkcionarji vsiljujejo pogubne ekonomske rešitve. Evropska unija in evro sta v osnovi romantični ideji, a kaj ko iz dneva v dan zaostrujeta razlike med revnimi in bogatimi.
Na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije, vemo, kam to pelje. Na demonstracijah v Atenah so nekateri protestniki celo naredili samomor na trgu.
Po danes objavljenih podatkih pred jutrišnjim praznikom dela je v Italiji brezposelnost med mladimi kar 38-odstotna. In kam privedeta brezposelnost in brezup smo videli tudi v nedeljo pred palačo Chigi v Rimu.
Pred 70 leti so ljudje jemali orožje v roke, da bi si vzeli svobodo. Danes, žal, ljudje jemljejo orožje v roke, da bi sebi ali drugim vzeli življenje.
Marsikaj ne gre. Tudi svetost ljudskega odločanja nam je uspelo oskruniti. Volitve se nič več ne zdijo praznik demokracije, ampak preživet ritual, neprivlačni medijski spektakel brez vsebine ali celo farsa.
Na nedavnih volitvah v Furlaniji Julijski krajini polovica ljudi ni šla volit in marsikdo je oddal neizpolnjen volilni listič. Borci za svobodo svojega življenja niso žrtvovali za bele glasovnice.
Pred drugo svetovno vojno in med njo so se ljudje dvignili tudi zoper šovinistično ideologijo. Uprli so se za mir med narodi, ne pa zato da bi med narodi stali zidovi. Pri nas, žal, ponekod pregrade še stojijo.
Mržnje in izrazitega protislovenskega razpoloženja ni več, a počasno in mučno udejanjanje dvojezičnosti kaže na podcenjevanje slovenščine in manjšinskih pravic.
Tudi Slovenci se nekaterih miselnih kalupov težko znebimo. V sebi negujemo travme preteklosti, namesto da bi se od preteklosti naučili sporočila. Zato še predzadnjič pozivam vas, ki ste doživeli vojni čas, pripovedujte!

Per un breve pensiero sulla guerra proseguirò in italiano. Nel meditare – come direbbe Primo Levi – che questo è stato, ci possono aiutare alcune testimonianze.
Nel libro il Rogo di Berlino Helga Schneider ha descritto in maniera molto intensa la fine del Terzo Reich. Nella disperata ultima e inutile difesa Hitler chiamò alle armi anche i tredicenni. Berlino era un mucchio di macerie e la popolazione viveva nelle cantine. Usciva solo a prendere l’acqua alle poche fontanelle funzionanti. Si formavano così lunghe file di nonni e madri con le taniche in mano, ma su di essi cadevano tragicamente le bombe degli alleati.
Poi, all’arrivo dei sovietici, vi furono numerosi stupri di ragazzine innocenti, offese dalla guerra e umiliate dai liberatori. Questa testimonianza mi ha fatto intuire cos’è stata la seconda guerra mondiale.
Nel ricordarla possiamo e dobbiamo dire che questa immane tragedia non sarebbe avvenuta se qualcuno non avesse deciso di iniziarla. Perciò è doveroso omaggiare il ricordo di chi ha combattuto contro Hitler e contro il suo maestro di Roma.
Come ha scritto qualche giorno fa Massimo Gramellini su La Stampa: “Se avessero vinto i reduci di Salò, saremmo diventati una colonia di Hitler. Avendo vinto i partigiani, siamo una democrazia (...) Grazie partigiani".
Giusto, grazie partigiani. Eppure non dobbiamo dimenticare che l’antifascismo iniziò già negli anni Venti. In queste terre vi furono sloveni e croati che sacrificarono la spensieratezza della giovane età per un ideale di giustizia. E io sono orgoglioso di loro. Tuttavia non dimentico che anche tanti italiani si opposero al fascismo già da subito, ad iniziare da Giacomo Matteotti.
Italiani e sloveni si incontravano nei confini a Lipari, a Ponza e in altri luoghi che un ben noto politico, oggi ancora sulla breccia, definirebbe di villeggiatura.
E’ perciò molto triste pensare che nel 2013, permane, in alcuni casi e in alcune teste, una certa diffidenza verso i rapporti tra sloveni e italiani. I confini sono caduti, abbattiamo anche questa barriera psicologica. Quando lo faremo, sarà un’ulteriore vittoria su quelle sciagurate ideologie che hanno scatenato la guerra.

Govoril sem o preteklosti in o napakah današnjega časa. Rad bi zaključil s prijetnejšimi besedami, čeprav se moram opravičiti, ker bom dreznil v intimo nekaterih.
Čez nekaj dni bo v kontovelski cerkvi poroka. Pred oltar gresta zdravnica in zdravnik, ki sta nekaj časa delala v Afriki. Ona, domačinka, je prav v tem kulturnem domu tudi že predavala o svojem delu v Angoli.
Mladim, a ne samo njim, svetujem, naj se kdaj pa kdaj ozrejo po afriških zgodbah. Črna celina je namreč izjemen vir navdiha. Tako kot pri nas med fašizmom, so tam velike krivice, a k sreči tudi veliki ljudje.
Nisem še imel sreče, da bi šel v Afriko. Se pa dobro spominjam poletja pred sedmimi leti. Vsako jutro sem hodil v Grljan in stran za stranjo požiral spomine Nelsona Mandele.
Razbral sem, kaj je človeško dostojanstvo, kaj je vredno življenja in kaj je vera v sočloveka. Ne pozabite, namreč, da je Nelson Mandela po 27 letih zapora vseeno povabil v svojo vlado svoje nekdanje zatiralce.
Če bi jih sovražil še naprej, je rekel Mandela, bi bil suženj tega čustva. Jaz pa sem želel biti svoboden.
Bodimo torej svobodni. Nikomur se ne podrejajmo. Nad nami imejmo samo zakon etike.
Bodimo pravzaprav partizani etike. To pomeni, da se moramo upreti materialnim skušnjavam in nepoštenim bližnjicam v poklicnem življenju.
Naj s preprostim primerom pometem najprej pred svojim pragom. Delovanje držav danes pogojujejo mediji. Zato bi bil svet mnogo lepši, če bi se novinarji držali etičnih načel. Svet bi bil boljši, če bi novinarji imeli trdnejše hrbtenice. Tudi pri nas.
Tako je najbrž tudi res, da bi bilo z našimi organizacijami verjetno bolje, če bi več upoštevala etična pravila. Recimo na tak način, da bi zaposlovala ljudi na osnovi znanja, ne pa po ključu politike ali poznanstev. Ne izmišljujmo si sovražnikov, kot da bi bili še vedno pod fašizmom, ko pa si največ škode včasih povzročimo sami.
Dragi prireditelji, hvala za povabilo. In še zadnji poziv.
Starejši, pripovedujte nam, kako je bilo, ko se je človeštvo dotaknilo dna. Mlajši, poslušajmo. In učimo se, da se ne bomo uklonili krivicam. Bodimo kritični uporniki, a vseeno strpni in pošteni. Ne bodimo sebični, bodimo na strani šibkejših. Bodimo pogumni. Skratka, bodimo antifašisti!

(Kulturni dom na Proseku, 30. 4. 2013)