Sicilijanski črpalkar

Začel bom z anekdoto. Konec septembra sem bil na enotedenskih počitnicah po Siciliji. Med obiskom Doline templjev v Agrigentu sem užival ob pogledu na dobro ohranjene sledove antičnega časa.
Grški kolonisti so dobro vedeli, kje je treba graditi mesta. Akragas – to je staro ime za Agrigento – se je razprostiral na planoti, ki ima varno zavetje hriba in lep pogled na morje. Ob sončnem zatonu je zato tam še posebej čarobno. Žarki spuščajočega se sonca vso mediteransko pokrajino prebarvajo v oranžne odtenke in ostanki svetišč zableščijo v nenavadni luči.
A Sicilija ne bi bila Sicilija brez izrazitega protislovja. Nad Valle dei Templi so žal med prejšnjim stoletjem brezobzirno gradili. Zato so žal del razgleda tudi ogabni stanovanjski bloki, ki bi slabo izstopali tudi v najbolj mrki realsocialistični četrti.
Agrigento sem zapustil ob sončnem zahodu in med potjo proti severu otoka, sem se ustavil blizu Sciacce, da bi tankal. Črpalkarja sem vprašal, ali je cena litra goriva že presegla mejo dveh evrov. Odgovoril je, da se bo to zgodilo kmalu in to povedal z žalostnim izrazom. Potožil je, da samo 15 kilometrov od črpalke stoji rafinerija, zato bi po njegovem v normalni državi moral točiti gorivo po bistveno nižji ceni.
Po mnenju tega črpalkarja je za visoko ceno bencina vsega kriva politika. Ne da bi ga še s čim izzval, je kar on nadaljeval pogovor. Vprašal me je, ali sem že kdaj prej bil na Siciliji, in ko sem mu odgovoril, da sem prvič, je on v tri stavke strnil bistvo sicilijanskega čutenja. Rekel mi je, da se bom na Sicilijo zagotovo vrnil iz treh razlogov: ker je Sicilija lepa dežela, ker tam dobro ješ in ker – to so njegove besede – tu pa tam srečaš tudi kakšno pošteno osebo.
Tega pogovora sem se spomnil včeraj zvečer, ko sem poslušal poročila o izidu deželnih volitev na Siciliji. Na volišča je šlo okrog 48 % volilnih upravičencev, kar pomeni manj kot pol. Sicilijanci so očitno siti vseh obljub in o politiki menijo to, kar pravi tisti črpalkar blizu Sciacce, in sicer da bi bila brez politikov Sicilija mnogo lepša.
Seveda, nezaupanje v politiko ni nova stvar. Se pa sprašujem, ali nismo morda danes rekordno nezaupljivi do voditeljev. Ne morem soditi o prejšnjih desetletjih, ker sem pač takrat šele odraščal. A če prebiram, kako je bilo še pred nekaj leti, se mi zdi, da je vendarle bilo drugače.
Organizacije Slovencev v Italiji so na primer imele celo vrsto odborov, komisij in podkomisij. Raznih političnih delegacij je bilo toliko, da je danes težko brati takratne časopise. Če pa danes pogledamo, kdo deluje v strankah in organizacijah, se zdi, da je ljudi zelo malo. Redki so tisti, ki se vključijo v družbeno življenje, če pa se, praviloma hitijo s sestanka na sestanek, ker so pač člani več organizacij in društev hkrati.
In vendar to ni znamenje padca vrednot. Če bi res bilo tako, bi v nedeljo Kulturni dom v Trstu ne bil nabito poln ob koncertu partizanskega zbora. Kaj se torej dogaja?
Menim, da si ljudje želijo nekaj več načelnosti. Partizanski zbor jo ima, v politiki je žal ni. Veter zapiha in mnogi se v vetru obrnejo.
Jaz se zato včasih počutim kot tisti črpalkar na lepi, a zakleti Siciliji. On se pač čudi nelogiki, da kljub bližnji rafinerji je bencin vse dražji, jaz se pa čudim naši nelogiki, da nas je vse manj, a da smo vedno glasnejši.
V dobrem in v slabem. Dobro je to, da je glasen partizanski zbor, slabo je to, da se zdaj glasno kregamo domala o vsem. Celo o tem, ali smo Slovenci v Italiji v finančni stiski ali ne. Očitno se pozna, da se bližata halloween in martinovo, ko je norenje dovoljeno.

(Radio Trst A, 30. 10. 2012)

Maraton

V čem se razlikujejo zvezdniški politiki in tržaški partizanski zbor? Povejmo z metaforami in bomo lažje razumeli.
Branilec naslova Barack Obama in zmagovalec kvalifikacij Mitt Romney sta v izvrstni formi. V treh dolgih soočenjih sta drug drugemu pristavljala zbodljaje in replike. Nikoli jima ni zmanjkalo sape. Zato sta pred zadnjim krogom izenačena.
Oba imata za sabo neskončne kilometre shodov in konvencij, a bosta vseeno pospešila. Srebrna medalja ne bi niti zdaleč poplačala tolikšnega napora. Ni važno sodelovati. Šteje le Bela hiša. Kdor jo osvoji, lahko reče, da je - kaj drugega - prvak sveta.
Jill Stein in Rocky Anderson medtem tečeta v ozadju. Ju kdo pozna? Seveda ne. Za Obamo in Romneyjem bosta veliko zaostala, tako kot rekreativni maratonci, ki pritečejo na cilj uro ali tudi dve za zmagovalcem.
Steinova kandidira z ameriško stranko zelenih, ki pač tekmuje brez medijskega dopinga. Anderson pa je brez injekcij ameriških korporacij ustanovil Stranko pravičnosti. Oba sta nekako v vlogi Slovenca Primoža Kobeta, ki je na maratonu v Londonu zasedel 46. mesto.
Sicer pa imamo Slovenci tudi svoje državno prvenstvo. Trije tekači so prišli v drugo polovico tekme. Vmesni čas bodo izmerili 11. novembra. Če takrat ne bo prevelike razlike med ubežnikom in zasledovalcema, bo treba odteči še dodatni krog.
Tekma bo na martinovo. Novinarji nas bodo o razpletu obveščali z javljanji v živo iz Cankarjevega doma v Ljubljani. Borut Pahor, Danilo Türk in Milan Zver bodo v vlogi afriških tekačev na Ljubljanskem maratonu. Kamere bodo ped za pedjo spremljale njihov nastop.
A v Cankarjevem domu bo po naključju prav taisti večer tudi koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča ob 40-letnici njegovega delovanja. Pevci ne bodo v vlogi afriških tekačev, kar še ne pomeni, da ne bodo imeli navijačev ob progi.
Partizanski zbor pač spominja na 84-letno Heleno Žigon, ki se še vedno udeležuje tekaških prireditev v Sloveniji. Ljudje ob cesti jo huronsko spodbujajo, saj je vzor in vir navdiha za mnoge. Njene tanke noge nosijo veliko sporočilo.
Tak je tudi tržaški zbor, ki mu po 40 letih še ni zmanjkalo sape. V današnjem svetu, kjer se zdijo pomembne le mišice in hitrost, ti pevci izstopajo. Njim pač ni mar za formo. Oni so za dušo.
Mar ni življenje podobno maratonu?

(Kapučino, Primorske novice,26. 10. 2012)

Iger, ne kruha! (Pelé in zamejska kultura)

foto footballfancast.com

Danes praznuje rojstni dan eden najboljših nogometašev vseh časov - najbrž kar najboljši - Edison Arantes do Nascimento, bolje poznan kot Pelé. Njegova življenjska zgodba je podobna pravljici.
Pelé je otroštvo preživel v revščini in namesto žoge je brcal zvarek iz cunj ali sadeže okrogle oblike. Z leti je le prišel do prave nogometne žoge in z njo mojstrsko premagoval nasprotne vratarje. V svoji karieri je zadel več kot 1.000 golov, z brazilsko reprezentanco pa je osvojil svetovni naslov.
Nek gospod iz Nabrežine mi je povedal, da je Peleja srečal v devetdesetih letih - in to čisto po naključju med sprehajanjem po New Yorku. Pelé se je gospodsko pustil fotografirati in prijazno izmenjal nekaj besed. Skratka, slavi in denarju navkljub je brazilski nogometni as na stara leta ohranil skromnost nebogljenega otroka.
To so torej te pravljice, ki nam jih ponuja šport. Eno sem si v živo ogledal prejšnji petek v Ljubljani. V športni dvorani Stožice so košarkarji Uniona Olimpije gostili turški Fenerbahče, ki velja za enega najboljših in najbogatejših klubov v Evropi.
Mladi in precej revnejši ljubljanski košarkarji so se do zadnjih minut enakovredno kosali s turškim velikanom, naposled pa tesno izgubili. Ljubljansko občinstvo je ob koncu tekme svojim košarkarjem vseeno namenilo dolg in bučen aplavz, kar je bilo res lepo videti.
Seveda ima šport tudi drugačne zgodbe. Ameriški kolesar Lance Armstrong je najprej premagal raka in nato osvojil sedem zaporednih dirk po Franciji. Bila bi lepa pravljica, a kaj ko je dobila grd konec. Armstrongu so pač zaradi jemanja poživil prav včeraj uradno odvzeli vseh sedem naslovov.
Šport in športnike lahko zato upravičeno ljubiš ali sovražiš. Jaz sem na primer strasten tekač in zagovarjam vse panoge, ki jih človek goji za lastno dobro voljo in dobro počutje. A ko gre za tekmovanja, kjer ima glavno besedo denar, nisem daleč od tega, da bi zalučal daljinec v televizor.
Nobenega smisla ne vidim v tem, da ljudje še vedno plačujejo vstopnice in TV naročnine za ogled nogometnih tekem, ko pa je bil nogomet že tolikokrat v središču stavniških in podkupninskih škandalov.
Tudi pr nas, se pravi v t. i. zamejstvu, veliko vlagamo v nogomet. Na članski ravni imamo kar deset moštev, stroški za vzdrževanje teh ekip pa niso mačje solze. NK Kras za nastopanje v D-ligi porabi vsaj 350.000 evrov. Medtem pa nekaj naših kulturnih ustanov hira in uslužbenci odhajajo na cesto.
Ravnatelj NŠK Milan Pahor mi je v pogovoru za Primorske novice potožil, da bi odsek za zgodovino potreboval skromno pomoč nekaj mecenov in marsikaj bi bilo rešeno. Na varnem bi bil na primer fotografski arhiv Maria Magajne.
A tako pač je. Kruha primanjkuje, a nekaterim je mar samo za igre. Slovenci v Italiji v revščini najraje brcamo žogo. Tako kot mali, nebogljeni Pelé. Pri tem je ena sama bistvena razlika: Pelé je imel veliko talenta.

(Radio Trst A, 23. 10. 2012)

Brezvetrje

Kaj imata skupnega letošnja Barcolana in slovenska narodna skupnost v Italiji?
Brezvetrje.
V nedeljo so se v Tržaškem zalivu jadrnice v glavnem zibale na vodi, ne da bi se premaknile niti za ped. Regato je pač zaznamovala bonaca. Jadrnica Esimit, ki je spet zmagala, je skozi cilj priplula šele po štirih urah, medtem ko je lani pot po treh stranicah opravila v dobrih petdesetih minutah.
Prav tako brez vetra v jadrih so tudi slovenske organizacije v Italiji. Dolgoročnih načrtov ni, ustvarjalnih prebliskov tudi ne in želja po spremembah se kaže zgolj v govorih in pogovorih, ne pa v dejanjih.
Prav gotovo so krive zaostrene gospodarske razmere. V njih tako Rim kot Ljubljana zategujeta pas, kar se posledično pozna tudi pri nas. Zgodovinskemu odseku Narodne in študijske knjižnice že grozi zaprtje. To je seveda žalostno in kliče k protestu.
Recimo takem, kakršnega so v soboto uprizorili uslužbenci slovenskih organizacij v Italiji. Zbrali so se na protestnem zborovanju tik pred konferenco o slovenski manjšini, ki jo je sklicala Dežela FJK. Zasedanje je bilo v Gorici.
Prav isti dan so Primorske novice objavile komentar Roberta Škrlja. V njem je koprski novinar spomnil, da Ljubljana in Rim strežeta po življenju slovenski narodni skupnosti v Italiji. Obenem pa se je vprašal, kaj so Slovenci v Italiji v zadnjih 15 letih sploh storili, da ne bi bili več v tem stanju odvisnosti od dveh prestolnic.
Citat iz Škrljevega komentarja sem v soboto zvečer objavil na facebooku in naglo se je zvrstilo več kot 30 komentarjev. Vprašanje je očitno zadelo v polno.
Slovenska narodna skupnost mora po mednarodnih dogovorih in državnih zakonih prejemati javno pomoč, vendar ne sme računati zgolj na to. Tudi iz lastnega zelnika mora nekaj zrasti.
Tu sploh ne mislim na to, da bi se manjšina morala obnašati kot podjetje. Ravnovesje med prihodki in odhodki je stvar gospodarstva, ne pa narodnih in jezikovnih skupnosti. A prav gotovo morajo vsi, naj bo narodna manjšina ali čipkarski krožek, imeti v sebi nekaj ustvarjalnosti. In zdi se mi, da tega izpita Slovenci v Italiji ne znamo opraviti.
In vendar sem zdaj krivičen. Kajti ni res, da Slovenci od Trsta do Trbiža niso ustvarjalni. Težava je nekje drugje. Zatakne se v kolesju naših organizacij. Manjšinski stroj vsrka zamisli, a nato ničesar ne izpljune. Zato vse tako žalostno miruje kot jadrnice na nedeljski Barcolani.
Prebral sem nekaj tega, kar so razni razpravljalci povedali na sobotni konferenci v Gorici. Mnogi se znajo jokati in kriviti druge za klavrni položaj, zelo redki so zmožni tudi pogleda vase. Skoraj nihče pa nima predlogov za izhod iz krize. Premnogim pa se napačno zdi, da je ključ vseh rešitev politika – recimo mnogim se zdi ključno, kakšen bo volilni zakon, koliko pokrajin bomo imeli, kdo bo na oblasti ...
A prav nič se ne bo spremenilo, če se ne bomo spremenili sami. Po lastni presoji. Kajti raje sami vzemimo odločitve, drugače bodo odločitve drugih vzele nas.
To nam sporoča tudi letošnja Barcolana. Res je, tako ali drugače zmagajo esimiti – se pravi velike jadrnice z bogatimi lastniki. Toda pri raznih drugih manjših jadrnicah smo videli, da je treba biti v brezvetrju iznajdljivi.
Zato ne hudujmo se, da piha slab veter, če še jader ne znamo razpeti.

(Radio Trst A, 16. 10. 2012)

Barcolana

Nekaterim to ne ugaja, toda Slovenci tujih imen večkrat ne prevajamo. Finalni tekmi v ameriškem nogometu pravimo Super Bowl, nogometnemu dvoboju med Barcelono in Real Madridom pa El Clasico. Tako je tudi z oktobrsko regato v Tržaškem zalivu.
Če bi jo ustvarili Slovenci iz tržaškega obmorskega predmestja Barkovlje, bi se morda imenovala Barkovljanka. A Barcolano so si zamislili v italijanskem jadralnem klubu, zato je dobila italijansko ime. In tega se Slovenci večinoma držimo, čeprav se včasih pojavljajo tudi poslovenjeni izrazi.
Kakorkoli že, lastna imena je zoprno spreminjati. To vedo tudi Slovenci v Italiji, ki so prestali vsiljivo poitalijančevanje svojih imen, priimkov in vasi.
Za vse narode bi moralo veljati, naj ne vsiljujejo svojih poimenovanj tam, kjer ni treba. Vojn je bilo v preteklosti že dovolj, ne nadaljujmo jih v obliki jezikovnih spopadov. Zato ni nič slabega, če si Slovenci izposodimo italijansko besedo, saj tudi Italijani zajemajo iz slovenskega besednjaka.
Primerov je sicer malo, a tudi v italijanskem slovarju so slovenski izrazi. Lepo je na primer videti, kako v televizijskem kvizu na prvem programu italijanske nacionalke vprašajo, kaj označuje termin “dolina” ...
No, če se kraški dolini v italijanščini reče dolina, naj bo tudi Barcolana v slovenščini Barcolana. A to seveda še ne pomeni, da se je treba slovenskim imenom vselej odrekati, ko že obstaja italijansko poimenovanje.
Medtem ko ime regate ne odloča o ničemer, ima uradni naziv mesta veliko moč. Eno- ali dvojezično ime kraja ne priča le o številu jezikov, ki se tam govorijo. Je tudi izraz dostojanstva in želje po strpnih odnosih. Zato naj bo Trieste tudi Trst.
Tam so na zadnjih občinskih volitvah skoraj vsi županski kandidati opevali “mednarodnega duha” tega mesta. To bi terjalo, da se napisu Trieste na cestnih tablah in v uradnih dokumentih doda še slovenski Trst. Zdaj je čas za to. Predsednik tržaškega občinskega sveta je Slovenec in tudi župan je večkrat izjavil, da je po mami Slovenec. In ne nazadnje: na Barcolani mnogi italijanski Tržačani navijajo za Mitjo Kosmino.

(Kapučino, Primorske novice, 12. 10. 2012)

Inercija

Govoril bom o večerih v Društvu slovenskih izobražencev in o Primorskem dnevniku. Naslov današnjega razmišljanja pa bi lahko bil Inercija.
V slovarju piše, da je inercija sopomenka za lenobnost ali nedelavnost. No, da ne bo nesporazumov, naj takoj povem, da lenobnosti ali nedelavnosti prav gotovo ne moremo očitati Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta. Vsaka mu čast, ker vsak ponedeljek od oktobra do junija prireja predavanja ali debatne večere na razne teme. Včeraj je na primer tekla beseda o Slovenskem stalnem gledališču.
Ponedeljkovim večerom v Donizettijevi ulici gre priznati, da so svetla izjema v redni kulturni ponudbi Slovencev v Italiji. Dobro vemo, da imamo pri nas od Milj do Trbiža bogato ponudbo kulturnih prireditev. Vendar v veliki, pravzaprav ogromni večini primerov gre za vaške veselice, nastope amaterskih skupin, večere z diapozitivi itn. Vse to je seveda vredno negovati, saj take prireditve prav gotovo potrebujemo. So priložnost za druženje in imajo pomembno socialno valenco.
Kar prireja Društvo slovenskih izobražencev pa je nekaj drugega. To so v glavnem večeri, kjer bolj kot potrebo po sprostitivi in druženju zadovoljimo potrebo po nekem novem védenju.
Ima pa seveda to društvo tudi nekaj napak. Jaz mu na primer očitam, da včasih – poudarjam: včasih, ne vedno – slabo izbira predavatelje. Pa ne zato, ker bi bili predavatelji slabi, pač pa zato ker so včasih vsi podobnega mišljenja. Debatni večeri so zanimivi, če za mizo sedijo ljudje različnih nazorov, vendar tega se včasih hote ali nehote na Donizettijevi ulici ne zavedajo.
Tako se je lani na primer zgodilo, da sta razplet slovenskih volitev komentirala dva dobra novinarja, vendar oba s podobnimi pogledi.
Kakorkoli, še enkrat ponavljam, vsaka čast Društvu slovenskih izobražencev, ki tedensko postreže z intelektualno hrano. Včasih imata jed in obela enak okus, a vseeno raje to kot nič.
Neke vrste protiutež Donizettijevi ulici je Slovenski klub. Temu gre priznati, da je pri izbiri debatnih tem in predavatelj nekoliko manj ideološki, ima pa Slovenski klub očitne težave pri rednem ponujanju večerov. Ti so navadno ob torkih, a žal ne vsak teden.
Je pa seveda težko vedno najti nekaj, kar pritegne občinstvo. In zdaj smo pri inerciji ...
V nedeljo zvečer sem po dolgem času spet imel v rokah Primorski dnevnik. Dobil sem ga v kraški gostilni, kjer sem veselo posedal v mladi družbi. Ko sem časopis odprl tam nekje na sredini, sem zagledal dve strani polni fotografij. Šlo je za rubriko Fotoutrip, v okviru katere bralci pošiljajo svoje počitniške fotografije s Primorskim dnevnikom v rokah. Kar me je malce zbegalo, je bil pogled na te bralce. Pravo nasprotje vesele druščine ob mizi, kajti večinoma je šlo za starejše ljudi.
Seveda zgolj iz teh fotografij ne moremo sklepati ničesar. Se mi pa vseeno zdi, da ima edini zamejski dnevnik nekaj težav pri pridobivanju mladih bralcev. Časopis, ki se mu žal ne pišejo dobri časi, vse preveč deluje po neki inerciji. Teme so iz leta v leto v glavnem enake, ljudje, prijemi, slog in vrzeli tudi.
Mlade na primer pritegneta popularna kultura in tehnologija, obe pa sta na straneh Primorskega dnevnika očitno zapostavljeni.
Omenil sem ta časopis, ker sem ga pač v nedeljo dobil v roke. Lahko bi se zaustavil še pri drugih tukajšnjih medijih, saj se mi zdi, da imajo vsi enake težave. A njihova glavna hiba je na splošno hiba celotne skupnosti Slovencev v Italiji. Vse poteka po neki inerciji, da sami sebi postajamo vse bolj nezanimivi.
Za konec zato samo tale poziv: dokler je še čas, zberimo pogum in spremenimo se.

(Radio Trst A, 9. 10. 2012)

Voditelji niso nikoli krivi!

Knjižničarke, tajnice, tiskarji in učitelji glasbe bodo ob službo. Kdo je kriv?
Vse poti vodijo v prestolnico: bodisi Slovenije bodisi Italije. Tudi poti krivde.
Hja, vidni predstavnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Livio Semolič je bil v ponedeljkovih Odmevih zelo jasen: ker iz Rima ne bo dovolj denarja, bodo slovenske organizacije v Italiji začele odpuščati zaposlene. Kot prvi naj se pripravita Glasbena matica ter Narodna in študijska knjižnica.
Igor E. Bergant pri tej napovedi ni trenil. V kriznih časih pač velja kot dogma, da so odpuščanja res edini izhod iz krize. Zato pa je voditelj oddaje postavil tole podvprašanje: mar ne bi Slovenci v Italiji v kriznem trenutku končno združili moči, namesto da vztrajajo pri neekonomični blokovski delitvi?
Semoličev odgovor je bilo treba brati med vrsticami: mi, SKGZ, zagovarjamo združevanje kulturnih domov in pevskih zborov, a kaj ko se beli tabor vselej otepa vsakršnega sodelovanja.
Predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Drago Štoka se je takoj odzval in zavrnil krivdo. Saj, za razkol in dvojnike v manjšini je kriva Ljubljana, ki je dolga desetletja pomagala samo “levim”, druge pa pustila v nemilosti. Ja, normalno, da so nastale nepremostljive zamere.
Skratka, SKGZ in SSO se strinjata, da sta za vse tegobe Slovencev v Italiji krivi prestolnici. Ljubljane pa ne krivijo samo beli; zdaj jo krivijo tudi rdeči, češ da je slovenska vlada pristranska, kar škodi zamejstvu. Za SSO pa seveda ni kriva le nekdanja Ljubljana, pač pa tudi današnji Rim. Tam pač sedijo nesposobni slovenski levičarski parlamentarci in Slovencem nenaklonjeni birokrati.
Vsega sta torej krivi glavni mesti. Zamejski voditelji niso nikoli zagrešili napake. Vedno so kadrovali po najboljšem ključu. Nikoli niso razsipavali z denarjem. Vedno so skrbeli zgolj za skupno dobro, nikoli za lastno stran(ko). In seveda nikoli in nikdar niso pogojevali uredniške politike zdaj hudo obubožanih medijev.
Knjižničarke, tajnice, tiskarji in učitelji glasbe, ki bodo v naslednjih tednih dobili odpoved, naj nikar ne podvomijo o krivdi. Vsega sta krivi nenaklonjeni prestolnici. Manjšinski voditelji so nezmotljivi in brez greha. Kot papež v Rimu ali partijci v Ljubljani.

(Kapučino, Primorske novice, 28. 9. 2012)