Inercija

Govoril bom o večerih v Društvu slovenskih izobražencev in o Primorskem dnevniku. Naslov današnjega razmišljanja pa bi lahko bil Inercija.
V slovarju piše, da je inercija sopomenka za lenobnost ali nedelavnost. No, da ne bo nesporazumov, naj takoj povem, da lenobnosti ali nedelavnosti prav gotovo ne moremo očitati Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta. Vsaka mu čast, ker vsak ponedeljek od oktobra do junija prireja predavanja ali debatne večere na razne teme. Včeraj je na primer tekla beseda o Slovenskem stalnem gledališču.
Ponedeljkovim večerom v Donizettijevi ulici gre priznati, da so svetla izjema v redni kulturni ponudbi Slovencev v Italiji. Dobro vemo, da imamo pri nas od Milj do Trbiža bogato ponudbo kulturnih prireditev. Vendar v veliki, pravzaprav ogromni večini primerov gre za vaške veselice, nastope amaterskih skupin, večere z diapozitivi itn. Vse to je seveda vredno negovati, saj take prireditve prav gotovo potrebujemo. So priložnost za druženje in imajo pomembno socialno valenco.
Kar prireja Društvo slovenskih izobražencev pa je nekaj drugega. To so v glavnem večeri, kjer bolj kot potrebo po sprostitivi in druženju zadovoljimo potrebo po nekem novem védenju.
Ima pa seveda to društvo tudi nekaj napak. Jaz mu na primer očitam, da včasih – poudarjam: včasih, ne vedno – slabo izbira predavatelje. Pa ne zato, ker bi bili predavatelji slabi, pač pa zato ker so včasih vsi podobnega mišljenja. Debatni večeri so zanimivi, če za mizo sedijo ljudje različnih nazorov, vendar tega se včasih hote ali nehote na Donizettijevi ulici ne zavedajo.
Tako se je lani na primer zgodilo, da sta razplet slovenskih volitev komentirala dva dobra novinarja, vendar oba s podobnimi pogledi.
Kakorkoli, še enkrat ponavljam, vsaka čast Društvu slovenskih izobražencev, ki tedensko postreže z intelektualno hrano. Včasih imata jed in obela enak okus, a vseeno raje to kot nič.
Neke vrste protiutež Donizettijevi ulici je Slovenski klub. Temu gre priznati, da je pri izbiri debatnih tem in predavatelj nekoliko manj ideološki, ima pa Slovenski klub očitne težave pri rednem ponujanju večerov. Ti so navadno ob torkih, a žal ne vsak teden.
Je pa seveda težko vedno najti nekaj, kar pritegne občinstvo. In zdaj smo pri inerciji ...
V nedeljo zvečer sem po dolgem času spet imel v rokah Primorski dnevnik. Dobil sem ga v kraški gostilni, kjer sem veselo posedal v mladi družbi. Ko sem časopis odprl tam nekje na sredini, sem zagledal dve strani polni fotografij. Šlo je za rubriko Fotoutrip, v okviru katere bralci pošiljajo svoje počitniške fotografije s Primorskim dnevnikom v rokah. Kar me je malce zbegalo, je bil pogled na te bralce. Pravo nasprotje vesele druščine ob mizi, kajti večinoma je šlo za starejše ljudi.
Seveda zgolj iz teh fotografij ne moremo sklepati ničesar. Se mi pa vseeno zdi, da ima edini zamejski dnevnik nekaj težav pri pridobivanju mladih bralcev. Časopis, ki se mu žal ne pišejo dobri časi, vse preveč deluje po neki inerciji. Teme so iz leta v leto v glavnem enake, ljudje, prijemi, slog in vrzeli tudi.
Mlade na primer pritegneta popularna kultura in tehnologija, obe pa sta na straneh Primorskega dnevnika očitno zapostavljeni.
Omenil sem ta časopis, ker sem ga pač v nedeljo dobil v roke. Lahko bi se zaustavil še pri drugih tukajšnjih medijih, saj se mi zdi, da imajo vsi enake težave. A njihova glavna hiba je na splošno hiba celotne skupnosti Slovencev v Italiji. Vse poteka po neki inerciji, da sami sebi postajamo vse bolj nezanimivi.
Za konec zato samo tale poziv: dokler je še čas, zberimo pogum in spremenimo se.

(Radio Trst A, 9. 10. 2012)