O dveh arhitekturah (in cvrtem zraku)

"E il nostro giornalismo gigantista divenne sempre più attento all'immagine che alla realtà, sempre più convinto che l'immagine sia la vera realtà."
(V našem velikoserijskem novinarstvu smo vse bolj pazili na videz in ne na stvarnost, v vse bolj razširjenem prepričanju, da je videz stvarnost.)
Giorgio Bocca, E' la stampa, bellezza!

Prejšnji teden sem v Valencii pomislil, da obstajata dve arhitekturi. Na eno se ne spoznam in mi je zato žal, na drugo pa se spoznam in mi je prav tako žal.
Prva arhitektura je - po SSKJ - "umetnost oblikovanja prostora, stavbarstvo". Šel sem mimo vseh zgradb Fosterja in Calatrave ter občudoval domišljijo in genij teh ustvarjalcev. Niso me očarale samo njihove valovite stavbe, za katere se zdi, da so lahke kot veter. Zagledal sem se tudi v stanovanjske bloke, kakršne si pri nas niti ne moremo predstavljati. Res, stanovanje nad stanovanjem, a vse v prijetnih oblikah in barvah. Nobenega brezglavega kvadriranja betona, ampak urejeno grajenje z občutkom za estetiko in potrebe človeka, daleč od dušečega fašističnega, realsocialističnega ali nevemkakšnega sloga.
Za drugo arhitekturo pa ni razlage v slovarju. Arhitektura je pač zame tudi vse to, kar ljudje gradijo v oblakih brez občutka za stvarnost. Do tu ni nič narobe. Vsi imamo pravico, da sanjamo. Težava nastopi, ko ljudje ustvarjajo v nebuli brez obzira za stvarnost.
Najpreprostejši primer je politika. Zlasti italijanska. Dnevno nas obmetavajo z izjavami, tiskovnimi sporočili in intervjuji o zavezništvih, o sestankih, o koalicijah, o znotrajstrankarskih strujah, njihovih strategijah, sinergijah ... Kaj ni to brezpredmetna arhitektura? Dim nad dimom ali - kot bi rekli v Italiji - cvrenje zraka.
Italijanski mediji imajo pri tem svoj lep del odgovornosti. Zlasti z vzponom dnevnika La Repubblica v sedemdesetih letih se je poročanje o političnem vsakdanu sprevrglo v poročanje o čenčah, kot bi bili politiki starlete, ne pa ljudi, ki jim je zaupana naša bodočnost. Prelistajte nekaj italijanskih dnevnikov: videli boste krasne sheme in ikonografijo, a tako presneto malo vsebine.
Giorgio Bocca (18. 8. 1920 - 25. 12. 2011), velikan italijanskega novinarstva, je bil zraven pri ustanavljanju Repubblice. In je že po nekaj letih je ugotovil, da so tržni interesi poneumili vse. Tudi novinarje, kot je pošteno priznal. On je po svoje vztrajal v svoji pokončni drži. Zato se je na začetku osemdesetih odpravil v razne tovarne in podjetja in pisal o nastajajočih računalniških programih, o podjetniških novotarijah, o industrijskem razvoju, o neizkoriščenih možnostih ... Skratka, ni poročal o klepetih, ampak o stvarnosti. Bil je redek primerek novinarstva, ki odgovarja javnosti, ne pa politikom in kapitalu.
Upati je, da Slovenija ne bo ubrala iste poti, čeprav ji zdaj slabo kaže. Seštevanje poslancev, hipoteze o tej ali oni koaliciji, poročila o domnevnih sestankih in sestankarskih domnevah ... Tudi to je dim. Arhitektura v oblakih. Potjomkinova vas.
In za konec še "zamejstvo". Arhitektura v oblakih nastaja po načrtu arhitektov volitev v manjšini. Lepo se bere in lepo se sliši, da bomo imeli Slovenci v Italiji svoje volitve. Nekaj več demokracije nikoli ne škodi. Škodi pa brezpredmetno razpravljanje o tem.
Skratka, dol z (banansko) Repubblico, gor z Bocco! Dol z arhitekturo v oblakih, gor z arhitekturo v Valencii!

TIGR ne spada ne v levo ne v desno opcijo - Primorske Novice

Intervju z Dušanom Jelinčičem: TIGR ne spada ne v levo ne v desno opcijo - Primorske Novice

Smrt? Snemaj! (In nekaj o TIGR-u)

Tiskovni agenciji, britanski Reuters in ameriški AP, sta v bližini doma nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele v njegovi rojstni vasi Qunu namestili skrite kamere, je danes potrdila tamkajšnja policija. (...) Agencija AP je zagotovila, da njene kamere niso bile vklopljene. Uporabili naj bi jih le v primeru "odmevne zgodbe", povezane z Mandelo.
(STA, 15. 12. 2011)

Slika Youreporter

Dnevniku (pač časopisu z imenom Dnevnik, ki izhaja v Ljubljani) je treba čestitati. Danes je na naslovnici objavil vest, ki sramoti novinarski ceh. Dve tiskovni agenciji sta postavili svoje skrite kamere pred hišo Nelsona Mandele v pričakovanju na "odmevne zgodbe". Lahko si predstavljamo, da bo 93-letni Mandela žal zmožen le še ene velike zgodbe - umrl bo.
S tem, da je Dnevnik na vidno mesto postavil to vest, je pač s prstom pokazal na novinarsko nečedenost. Zato mu je treba čestitati, ker gre za velikokrat opevano, a redko udejanjeno pometanje pred lastnim pragom.
Pravica vedeti je sveta pravica javnosti. Vendar ni neomejena. V zasebnost ljudi nimamo pravice vdirati kar do kosti, tudi če gre za svetovno osebnost. Kaj šele, ko gre za Mandelo. Ni več predsednik, ne odgovarja več za življenje države in državljanov, zato ga je treba spoštljivo pustiti pri miru. In ko bo čas za (zadnjo) "odmevno zgodbo", ne smemo pričakovati ničesar več od tega, da bodo sorodniki sporočili žalostno vest. V obliki in na način, kot si ga želijo Mandelovi ali kot si ga želi junak boja proti apartheidu.
Zanimivo, prav danes Delo objavlja razpredelnico o tem, kaj je slovenska javnost zvedela, ko so razni predsedniki (Kučan, Drnovšek, Turk) morali v bolnico. V teh primerih, ko gre za zdravje trenutnega predsednika, je seveda pravica vedeti nekoliko širša. A tudi tu ni neomejena.
Kaj pa v primeru, ko se zgodi nesreča, kakršna se je v ponedeljek v Trstu? Žal sem takrat bil med tistimi, ki so čemeli pred tržaško športno dvorano med čakanjem na informacije o tem, kako je 20-letnika doletela smrt med postavljanjem koncertnega odra. Če bi bilo zame, bi novico objavil na prvi strani. Je pač novica. In je prav, da se spremlja delo preiskovalcev, ki iščejo krivca. Ne bi pa naredil tega, kar zdaj počenjajo nekateri (npr. Il Piccolo), ki žalostni dogodek izrabljajo za trženje.
In kaj ima pri vsem TIGR? Včeraj je minilo 70 let od usmrtitve petih antifašistov po koncu drugega tržaškega procesa. Še petdesetim obsojencem so izrekli hude kazni. Nekateri so umrli v zaporu, nekaterim pa je ječa trajno odvzela zdravje. Prebral sem veliko knjig o primorskem boju proti fašizmu, dosti sem bral tudi o Južni Afriki. Obe zgodbi (antifašistična in antisegregacijska) imata polno junakov, na katere ni dobro pozabiti.
In vendar se zdi, da bi zaradi TIGR-a nekateri še vedno radi zamižali. Nekatere snov sploh ne zanima. Smola tigrovcev, pač. Ni bilo kamer, ki bi snemale njihovega umiranja.

O Igorju Pisonu in smiselnih absurdih

"Mio fratello è figlio unico" (Moj brat je edinček)
Rino Gaetano

Igorja Pisona poznam od minibasketa. Pri košarki sva bila soseda na klopi za rezerve. Tako sva se spoznala; medtem ko so soigralci spravljali dežurnega trenerja v ekstazo ali obup, sva midva, odeta v tople trenirke, s klepetanjem preganjala mraz in dolgčas. S košarko sva vsekakor nehala dovolj zgodaj, da je košarka lahko ohranila svoje dobro ime.
Skupinski športi niso za naju. Sva solista. Jaz tekač v prazno, on ustvarjalec v polno. Najprej gledališki igralec, nato režiser in zdaj še pisatelj. V petek je namreč v Tržaški knjigarni predstavil svoj prvenec Squarci. Pri založbi Ibiskos je izdal zbirko kratkih zgodb v italijanščini.
Po košarkarski sramoti sva se spet znašla drug ob drugem na predavanjih slovenščine pri Miranu Košuti na univerzi v Trstu. Jaz sem po nekaj letih odbezljal v Ljubljano, on je doštudiral v Trstu. Zdaj se vlogi zamenjali. On na tujem, jaz doma.
Igor zdaj živi blizu Frankfurta, na akademiji v Munchnu pa ga bodo kmalu okronali za režiserja. Odkar je emigriral v Nemčijo, imava bolj redke stike, a pariteten odnos. Ko se slišiva, mi on pove, kako kulturne ustanove tam uspešno delujejo, jaz pa mu poročam, kako tu pri nas ne funkcionirajo. On mi pove, kaj je pametnega videl po nemški TV ali pametnega prebral v Suddeutsche Zeitungu, jaz pa mu povem ... No, pustimo.
Kdor je v petek poslušal Igorjev pogovor z Dario Betocchi, je prav gotovo odkril intelektualca. Od Kafke do Eca, čez Helmuta Schmidta in Danieleja Luttazzija, preko Claudia Magrisa in tržaških gostilniških popevk. Igor vse pozna, redki poznajo njega.
To je pač absurd, ki je zelo skladen z Igorjevim nravom. Iz njegovih kratkih zgodb zijeta absurd in ironija, ki že ni ironija, ampak bizarnost. Njegove kratke zgodbe so kot kot Dalijeve slike, Escherjeve perspektive ali - da gremo po primerjavo v popkulturo - pesmi Rina Gaetana. Skratka, logike ni, smisel je.
Na Igorjevo knjigo v slovenščini ne bo treba dolgo čakati. Izšla naj bi v kratkem pri založbi Mladika. Da je to založba s katoliškimi koreninami se odlično prileže. Igor ne sodi v nobeno smer, kaj šele verski krog.
Ni logike, je pa smisel tudi v tem, da zdaj pišem o njem, ki je precej različen od mene. On s kravato in naramnicami (!), jaz s kavbojkami in telovadnimi čevlji. On z brki ali brado, jaz obrit.
Tudi žanr, ki ga je Igor izbral, ni moj najljubši. Jaz sem bolj zavezan stvarnosti, zato me fantastika ne navdušuje. Tudi Igorjev slog mi ni ljub. Preveč pridevnikov za moj okus. In vendar Pisonov prvenec svetujem. Ker petletno pisanje, besedno razkošje (a nikakor do baročnih skrajnosti!) in Igorjeva razgledanost so jamstvo, da knjiga ni literarni zmazek.
Naj jo preberejo predvsem tisti, ki se poceni pritožujejo, da pri nas mladi ne obetajo ničesar. Imamo perspektivne Tržačane. Čeprav v Nemčiji. Ja, no, spet absurd.

Tržaške zdrahe okrog božične jelke - Primorske Novice

Tržaške zdrahe okrog božične jelke - Primorske Novice

Tišina, Peric poje! (na balkonu je že tiho)

»Recimo takole: potencialno smo najbolj uspešna in zanimiva skupnost v tem prostoru. Če pa dajemo dve tretjini sredstev, ki jih imamo, za to, da otroci pojejo, potem bomo pač peli ...«
(Boris Peric, Primorski dnevnik, 7. 12.)

Zvezdice bele usodo razprejo nam
daleč čez črno nebo
(Vlado Kreslin, Zvezdice bele)

"Oggi mentre mi riguardavo 99 francs mi sono messo a rompere le palle a Paolo Ferrero su FB - la polemica del giorno. Sono più divertenti i leghisti, ma anche i comunisti tendono ad evitare di rispondere e  confondono concetti. Ma l'importante è divertirsi." 
(Med ponovnim gledajem 99 francs sem spet težil Paolu Ferreru na FB - dnevna polemika. Ligaši so bolj zabavni, a tudi komunisti se radi izmikajo vprašanjem in mešajo pojme. A važno je, da se zabavaš.)

(Bloger Pey Ota)

Najprej: na tržaškem Krasu je včeraj eksplodiralo. Žal dobesedno. Priteči so morali gasilci in rešilci, ti pa so iz centra dobrega počutja pri Briščikih odpeljali nekaj ranjencev. Moje poročilo o tem dogodku se spoštljivo končna tu.
Nato: pred približno dvema tednoma se je v slovenskih tržaških medijih pojavila vest, da je moral znani tržaški pisatelj na nujno operacijo. Kot bi šlo za junaka iz velikega brata, ne pa za zasebnosti vrednega bolnika, so nam do potankosti poročali, kaj se je pokvarilo v navidez nepokvarljivem telesu klenega pisatelja. V hipu so ljudje to novico razbobnali po internetu. Za moj okus povsem neokusno. Zato si zdaj, ko bolniku menda kaže bolje, potihem želim, da bi se kljub visoki starosti ta pisatelj pojavil na Facebooku, tam olikano objavil povezavo na dokumente o pravici bolnikov, na zakon o varovanju zasebnosti in na etični kodeks novinarjev ter se potem spet vrnil k svojemu pisateljskemu delu.
Ta dva dogodka sta me spet utrdila v veri, da smo na tem koncu planeta med Furlanijo, Krasom in Jadranskim morjem primitivci. Zanima nas, kar je senzacionalno, na stoletje razsvetljenstva pa še čakamo, kot bi se čas tu ustavil pri srednjem veku.
Smo kot ženice na vaškem trgu. Klepetamo in govoričimo, redkodkaj razmišljamo. Smo kot brezvoljni starci v vaškem barčku, kjer je športni časopis edina literatura.
Zato ko nas nagovori katerikoli razumnik (pa čeprav razumnik najbolj banalnih misli), ostrmimo. Gospodarstvenik Boris Peric je za Primorski dnevnik povedal, kar še papige ponavljajo, in že je bilo dovolj, da so njegove misli mnogi kovali med zvezde. V časopisu smo brali, da je šlo za "izjemno zanimiv pogovor" (v brk pravilu, da bi se morali novinarji otepati rabi prislovov in pridevnikov).
Hm, kdo ve, kaj si mislijo bralci. Zanimiv časopisni pogovor je navadno v obliki intervjuja, ne pa predavanja. Kdor je sedel nasproti Perica, bi moral temu novodobnemu Žižku postaviti vsaj nekaj takšnih nedolžnih vprašanj: zakaj govorite proti organizacijam, ki ne znajo drugega kot postavljati vence, a ste tudi sami njihov član in podpornik? Iz katerih krogov je prišel denar, ki ga vi upravljate? Namesto tega pa so Pericu postavili zelo neprijetno in žgečljivo vprašanje: kaj bi si želel, da bi prinesel Miklavž ...
Nič proti Pericu. Zna veliko. Analize mu dobro tečejo z ust. Denar zna dobro in uspešno upravljati in glede na trenutni trend mu je treba šteti v čast tudi to, da ni vpleten v nobeno sodno zgodbo. Problem so tisti, ki tega navadnega gospodarstvenika imajo za mesijo.
Nič čudnega, da se zato na prvem mestu novic s TV-dnevnika znajde nastop vaškega zbora. Nič čudnega, da se dan po slovenskih, hrvaških in ruskih volitvah ter napovedi Montijevih ukrepov kar eno celo časopisno stran posveti zapozneli zgodovinski proslavi, brez vsebinskega in kateregakoli drugega problematiziranja. In nič čudnega, da se prireditelji te proslave, pač nevajeni argumentiranega soočenja, zdaj hvalijo, da je bila dvorana polna. Pač, niso pogledali na prazen balkon.
A kaj, vaške ženice in starci v barčku si gledajo v oči in si sušljajo v ušesa. Ni jim treba gledati v nebo. In tudi kdor neutrudno piše tiskovna sporočila in v vaškem derbiju tekmuje, kdo ga ima daljšega (tiskovno sporočilo, se razume) ima pač nujno oči na tipkovnici.
A kdor se, tako kot zadnje čase nekaj vnetih blogerjev, iz tega gledanja v dol ponosno odtuji, nenadoma zagleda zvezde. Glejmo tja. V zvezde in v sporočila blogerjev.
 

Smeh ali jok? (Še dobro, da imamo SKGZ)

"Speriamo che noi giornalisti torniamo a usare la lingua non per leccare, ma per parlare." (Upajmo, da bomo novinarji s svojim jezikom spet spregovorili, ne pa samo lizali)
Neimenovani italijanski novinar

Ko sva z Wachtelom zapustila fakultetno palačo iz jekla in stekla ter odpešačila v megleno noč, je prijatelj ironično navrgel: »Edini kraj, kjer imajo Ameriko še radi, je Kosovo!« Nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal.
Aleš Debeljak, Sobotna priloga, 3. 12.

Predčasne volitve v Italiji zagotovo bodo, vendar se zdi, da bodo le farsa, tako kot bodo decembrske volitve pri nas. Italijani bodo izbirali samo med strankami, ki sprejemajo finančni diktat mednarodnega kapitala. Tako kot mi, ali Grki ali Hrvati. Kdo danes sploh nasprotuje mednarodnemu finančnemu kapitalu, razen obrobnih, skrajno eksotičnih političnih formacij?
Robert Škrlj, Primorske novice, 11. 11. 2011

foto licila.si

Izvedencem v lenobnem preživljanju nedelje je bilo tokrat težko. "Možgane na off" bi težko nastavili. Iz sveta smo v naše domove dobili preveč dražljajev, da ne bi ob njih reagirali. Najbrž je le redkim uspelo, da bi tudi s telesnim stikom cel dan izkazovali svojo ljubezen do divana.
Kaj je moje možgane preklopilo na "on"?
Zjutraj me je radio zbudil z vestjo, da je Herman Cain vrgel puško v koruzo. Človek, ki ni točno vedel, kaj je ta večkrat omenjena Libija, se je umaknil iz predsedniške kampanje. Naslednje leto se bo torej z Barackom Obamo pomeril nekdo drug, ne pa ta republikanec, ki je izkušnje od vodenja podjetja s pizzami hotel prenesti v politiko. Pokopali so ga škandali in pač pristno ameriško udrihanje medijev.
Zanimivo, prav včeraj sem zaspal z branjem zadnje Debeljakove kolumne v Sobotni prilogi in se vprašal, ali je z ZDA res vse tako narobe. Spomnil sem se na medije, Chomskega in Springsteena (ne nujno v tem zaporedju).
Ameriški mediji so zlasti po Watergateu vzor.  Zaradi njih tudi navidez najbolj nepremagljivi morajo stisniti rep med noge in oditi domov, če že ne v zapor. Mnogokje v t. i. demokratičnem svetu ni tako. Recimo v tisti državi, kjer je dolgo bolj ali manj nemoteno vladal človek, ki je podkupoval na levo in desno, prijateljeval s kriminalci, zaposloval mafijske bombaše, domov vabil mladoletnice itd.
No, zdaj ga ni več na čelu državne vlade. Nadomestil ga je človek, ki so mu nadeli etiketo "Supermario". Prav danes zvečer je ta novodobni junak sporočil, kako namerava rešiti državo. Sanje o tem, da bodo plačali predvsem premožni, so se razblinile. Bo kdo kaj pripomnil?
Če se dan spozna po jutru najbrž ne. Mediji v Italiji so doslej o Supermariu poročali tako, kot bi si želel vsak politik. O njem ni bilo slabih pridevnikov, o njem stalno poročajo, da je vzorno trezen politik, tako kot njegova žena in njegov pes (!). Vpišite v Youtube Marco Travaglio in Mario Monti in se nasmejte ... Ali zjočite.
Jok ali smeh? Ista dilema se je pojavila ob osmih zvečer, ko smo odkrili, da so se vse (vse!) javnomnenjske raziskave v Sloveniji uštele. Ni zmagal Janez Janša. Ho, dobra novica! Zmagal je Zoran Jankovič. Hm, kakšna novica pa je to?
Pač, ko gre za državne volitve, ni heca. Hec si lahko privoščimo le na krajevni ravni. In še dobro, da obstaja ta blog, na katerem smo zapisali deset razlogov, da ne gremo na proslavo v tržaški Kulturni dom. In še dobro, da obstaja Primorski dnevnik. Včeraj (3. 12.) je na drugi strani objavil nemoten prepis tiskovnega sporočila predsednika SKGZ. Preberite najprej zapis na tem blogu in potem še omenjeni ... ehm, no ja, članek.

Kako slovenske volitve vidijo rojaki v Italiji

Primorske novice, 2. 12. 2011

Težko je presoditi, ali Slovence v Italiji zanimajo volitve v Sloveniji. Med poizvedovanjem po Trstu in Gorici smo naleteli na različne odzive. Eni predvolilno kampanjo spremljajo, drugi pa komaj vedo, kdo sta Janez Janša in Zoran Janković. In zanimivo: eni volijo, drugi ne. Volilna pravica pa ne odloča o ozaveščenosti.

Koliko glasovnic iz Italije se bo znašlo v slovenskih skrinjicah?

Foto: TAMINO PETELINSEK

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

“Kar nekajkrat sem šel volit, tudi ko je šlo za razne referendume. V sedanje volitve pa se še nisem poglobil,” priznava Samo Miot, ki stanuje na tržaškem Krasu. Poučuje na dveh slovenskih licejih v Trstu, volilno pravico pa je pridobil pred štirimi leti skupaj s slovenskim državljanstvom.
Z njim smo se pogovarjali v Narodni in študijski knjižnici v Trstu, kjer človek najlaže dobi dnevnike in tednike, ki izhajajo v Sloveniji. Drugod v Trstu jih v zelo majhnih količinah prodajajo le po nekaterih trafikah. “Doma nimam televizorja, zato bom o teh volitvah skušal izvedeti kaj več iz časopisov in revij. Internet seveda uporabljam, a ne za to, da bi izvedel kaj več o volitvah. Vem, kateri strani bom dal glas, ne vem pa še, kateri stranki.”

Nekateri vedo, komu dati svoj glas, drugi ne

Volilno pravico na nedeljskih državnozborskih volitvah imajo seveda le tisti zamejski Slovenci, ki so italijanskemu državljanstvu dodali še slovensko. Postopek za njegovo pridobitev je zadnja leta nekoliko preprostejši, kar še ne pomeni, da se Slovenci v Italiji množično valijo na slovenski konzulat v Trstu z dokazili in vlogami. Državljanstvo pač ne odloča o narodnosti, zato se mnogim Slovencem v Italiji ne zdi potrebno vlagati tovrstnih prošenj. Vzgibi pri tej odločitvi so vsekakor osebni, najbrž preosebni, da bi o njih spraševali.
Tamara Blažina, ki je zdaj senatorka Demokratske stranke, za slovensko državljanstvo ni zaprosila. Iz Rima pa nam je povedala, da jo dogajanje v Sloveniji zanima: “Volilno kampanjo v Sloveniji sem spremljala prek tiska ter osebnih pogovorov s prijatelji in raznimi politiki. Če bi imela volilno pravico, dobro vem, komu bi namenila svoj glas.”
Tudi deželni tajnik stranke Slovenske skupnosti Damjan Terpin nima dvomov: “Mislim, da Pahorjeva vlada ni bila kos gospodarski krizi. Slovenija ni več na prvem mestu med novimi članicami Evropske unije, zato si t. i. levosredinska koalicija ne zasluži ponovnega zaupanja.”
Predsednik tržaškega občinskega sveta in član Stranke komunistične prenove Iztok Furlanič pa je še neodločen. Odkar je pred petimi leti pridobil slovensko državljanstvo, je vselej glasoval na podlagi svojega levičarskega pogleda na svet. A tokrat ne najde nič, kar bi mu ustrezalo. “Dobil sem volilnico z imeni 19 strank, in nobena od teh ni taka, da bi se odločil zanjo. Če se bom naposled vseeno udeležil volitev, ne bom glasoval za, ampak bom glasoval proti. Izbral bom eno od levosredinskih strank, najbrž spet Socialne demokrate ali Pozitivno Slovenijo, samo zato, da ne bi zmagala desnica.”

Slovenske volitve so pravzaprav mirne

Martina Repinc, odgovorna urednica slovenskih programov na italijanski državni radioteleviziji Rai, nima volilne pravice. “Če pa bi jo imela, bi prav gotovo šla volit in vem, za koga bi,” pravi. “Zdi se mi, da so se v Sloveniji zdaj 'amerikanizirali'. To opažam, ko gledam televizijska soočenja. Novinarji se tako kot v ZDA osredotočajo na majhne škandale in o njih poročajo senzacionalistično. Bolj malo izvemo o vsebini programov, ti pa so itak med sabo v glavnem zelo podobni.”
Tržaški zgodovinar Gorazd Bajc ni želel povedati, ali ima volilno pravico, nam je pa zaupal svoje mnenje o volitvah: “Po tem, kar sem bežno ujel, lahko rečem, da so v Sloveniji zdaj podobni Italiji. Zasledil sem nekaj populizma, ki se odraža tudi pri sloganih in imenih strank.”
Drugačnega mnenja je ravnatelj Kulturnega doma v Gorici Igor Komel. Predvolilno dogajanje mu je pustilo dober vtis in v nedeljo se bo zagotovo udeležil volitev. “V primerjavi z zadnjimi italijanskimi volitvami lahko rečem, da je bilo v Sloveniji ob teh volitvah veliko bolj mirno.”
Bajc, Furlanič in Repinčeva so pri strankarski ponudbi pogrešali nekaj več konkretnih besed, ostali pa menijo, da je bila volilna kampanja precej vsebinska. “Politiki se zavedajo, da zaradi krize ne morejo veliko obljubljati in so zato konkretni,” je ocenil Terpin. Senatorka Blažina pa je pohvalila raven medstrankarskega soočenja. “Umirjen ton je znak zrelosti. V Sloveniji se dobro zavedajo, da trenutek terja resen pristop in resne predloge.” Furlaniču se zdi, da so ravno zaradi zaostrenih gospodarskih razmer programi strank zelo bledi. “Nihče nima recepta za izhod iz krize, zato je ta volilna kampanja precej nevsebinska, jaz bi rekel kar siva. V glavnem stranke raje molčijo, kot pa da bi rekle nekaj, zaradi česar bi izgubile glasove.”

Več moči kot Ljubljana ima Rim

V nečem se vsi strinjajo. Z zamenjavo slovenske vlade se slovensko-italijanski odnosi ne bodo spremenili. “Po srečanju treh predsednikov v Trstu in po obisku Danila Türka v Rimu so odnosi med državama dovolj utečeni, zato ni pričakovati velikih sprememb,” napoveduje Blažinova. Terpin pa meni, da je položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji odvisen predvsem od tega, kdo jo zastopa v Rimu, ne pa od tega, kdo vodi vlado v Ljubljani.
Igor Komel si želi, da bi bili dobri tako odnosi med državama kot odnos obeh držav do manjšin. “Na teh področjih je raven odnosov več kot zadovoljiva. Ne glede na to, kdo bo zmagovalec slovenskih volitev, si želim, da bi bila slovenska država še naprej pozorna do italijanske manjšine v Sloveniji, tako kot pričakujemo, da je Italija pozorna do slovenske manjšine v Italiji. Glede odnosa slovenske vlade do Slovencev v Italiji lahko rečem, da med opcijama ni razlike. Tako Pahorjeva kot prejšnja vlada sta z nami vzpostavili dober odnos.”
Zanimivo je tudi primerjati način glasovanja. Iztok Furlanič, ki stanuje v Trstu, bo glasoval po pošti, na volilnici pa ima kandidate koprskega okrožja. Goričana Damjan Terpin in Igor Komel se odločata med kandidati iz novogoriškega okrožja. Toda Komel bo volilnico poslal po pošti, Terpin pa bo svoj glas oddal na volišču v Novi Gorici.
Samo Miot v torek še ni vedel, kako bo glasoval: “Navadno sem prejel domov obvestilo, da so razpisane volitve in tudi obrazec, na katerem so me spraševali, ali bi glasoval na konzulatu v Trstu, na enoti v Sežani ali po pošti. Letos pa tega nisem dobil in še ne vem, kako bom glasoval. Mama gre zdaj vprašat za pojasnila na konzulat.”
Dvom torej ni le, za koga glasovati, ampak včasih tudi - kako.

PETER VERČ

Če bi lahko, za koga bi glasoval?

Foto Siol

"Vado via da questo paese di merda." (Grem s te usrane države)
(Silvio Berlusconi)

"Ali ni bilo lepo? In bo v zgodovinskem spominu zmeraj lepše. Ja, tistega večera je bila politika za večino Slovencev lepa stvar."
(Peter Kolšek, Vaserkeber in druge dogodbe)

"Le prostovoljno molčati ne smemo – sicer nekega dne morda možnosti za javno besedo ne bo več!"
(Spomenka Hribar, Sobotna priloga, 26. 11.)

"Koga bom sam izbral, koga bom podprl, seveda ne bom razkril. Vem samo, da krilatica, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, v 21. stoletju več ne vzdrži. Je treba že kaj več. Kdor mi ne ponudi vsebine, mu ne dam svojega glasu. Slepo navijanje se v politiki ne obnese. Navijač vedno potegne kratko. Zato raje navijam za Union Olimpijo. Tudi, ko je prehlajena."
(Vlado Miheljak, Dnevnik, 30. 11.)
---
Vsi, ki nimajo slovenskega državljanstva, a iz katerihkoli razlogov redno spremljajo dogajanje v Sloveniji, so si te dni najbrž postavili vprašanje, za koga bi volili, če bi imeli volilno pravico. Spadam med te.
Nimam slovenskega državljanstva. Rodil sem se z italijanskim in s tem pač živim. In s tem seveda tudi volim. Tu pa tam si zato nataknem ščipalko na nos in na volilnici prekrižam ta ali oni simbol z nič kaj prijetnim občutkom, da nagrajujem nekoga, samo da ne bi nagradil nekoga drugega, slabšega. V Italiji je pač politika nesprejemljivo in nespremenljivo podrejena politikanstvu. A o tem kdaj drugič.
Iz Italije, no iz Trsta, z malenkostnim zavidanjem zrem v slovensko politično areno. Saj, tudi tam ni vse rožnato. A (še) ni vse tako kot v Italiji. Drži, kar je napisal Peter Kolšek: ob osamosvojitvi se je slovenska politika zdela lepa. A po opitosti pride maček. Slovenska demokracija pač ne more biti imuna, toda njeno telo po dvajsetih letih je še vedno vsaj navidez zdravo. Pravzaprav je slovenska politika v odlični formi, če jo primerjamo z italijansko.
V soočenjih med kandidati slišimo tudi nekaj vsebine. Takega besedičenja v prazno, kot smo ga vajeni v italijanskih oddajah, ni. In tudi ni značilnega "makaronarskega" kričanja drug čez drugega. Zato so za nas, ki slovensko volilno kampanjo spremljamo za mejo, te medstrankarske bitke skoraj podobe iz sanj.
Tu v Italiji pač imamo politike, kakršen je Berlusconi. Zato vemo, česa so vsega zmožni politiki, ki lažejo. Spomenka Hribar je v svojem razmišljanju, ki ga je prejšnjo soboto objavila Sobotna priloga (preberete ga lahko s klikom sem), lepo naštela nečednosti domnevnega favorita za zmago. In se z njo strinjam, da javnost mora odreagirati.
Kako? Tako da masovno podpre Zorana Jankoviča? Ne. Tako kot v Italiji dobro vemo, česa so zmožni lažnivci, tako tudi vemo, da uspešni gospodarstveniki niso najboljši upravitelji države.
Koga bi torej volil? Poštenega, a nespretnega Boruta Pahorja? Spretnega, a neprimerno liberalističnega Gregorja Viranta?  Najbrž niti.
Ja, saj drugih ni, bi kdo rekel. Ne, so. Predvolilne javnomnenjske ankete žal razsvetljujejo le nekatere stranke, druge pa iz tedna v teden potiskajo v kot. Jaz pa bi se za te sondaže ne zmenil. Brskal bi med programi in bi prav gotovo dobil nekaj, da me ne bi bolela glava, ko bi razgrnil volilnico.
Seveda, za nobeno od strank, ki nastopajo, ne navijam tako kot za Tino Maze (ali kot Vlado Miheljak za Olimpijo). A prav gotovo bi se uspeha stranke, za katero bi glasoval v Sloveniji, bolj veselil kot uspeha strank, za katere sem doslej glasoval v Italiji.

Deset razlogov, da ne grem na proslavo

Slovenska kulturna gospodarska zveza in Zveza slovenskih kulturnih društev vabita v nedeljo na »osrednjo slovesnost ob 70-letnici Osvobodilne fronte in 20-letnici samostojnosti Slovenije«.

Naj v desetih točkah povem, zakaj se te prireditve v tržaškem Kulturnem domu ne bom udeležil, pa čeprav sem na strani OF in slovenskega osamosvojitvenega gibanja. Razlogi so razvrščeni v rastočem vrstnem redu, kar pomeni, da so najpomembnejši na koncu.

1. OF so ustanovili aprila, Slovenija je svojo osamosvojitev razglasila junija. Čemu proslava z osem- oz. šestmesečno zamudo?

2. Mar danes res potrebujemo razkošno proslavo v pregovorno neekonomični dvorani? Mar ni bilo v tem letu dovolj spominskih svečanosti ob spomenikih NOB in v Rižarni? Kaj če bi teh nekaj evrov za proslavo namenili bodočnosti Slovencev v Italiji, ne pa (spet) preteklosti?
3. Čemu proslava prav 4. decembra, ko so v Sloveniji državnozborske volitve? Bo zaradi teh sploh lahko prišel v Trst kak predstavnik slovenske države, vlade ali parlamenta? "Fešta" za slavljenca, a malo možnosti, da bi bil slavljenec zraven ...

4. Obstaja nevarnost, da bi proslavo na dan volitev nekateri slovenski politiki zlorabili. Lahko bi prišli v Trst, kjer pač ne veljajo določila volilnega molka, in svojo navzočnost izkoristili za pridobivanje točk.

5. Čeprav sta v marsičem ti dve obletnici idejno povezani, nasprotujem njunemu združevanju v isto proslavo. Vsako zgodovinsko poglavje ima svoje značilnosti, zato je po mojem prav, da se vsakega obravnava posebej. Metanje v isti koš povzroča zmedo, zlasti pri mladih.   
6. Slovenske organizacije v Italiji rade (in hvalevredno) omenjajo padec zemljepisnih in miselnih meja ter enotni slovenski prostor. Čemu torej še ena "osrednja slovesnost" v Trstu, ko pa so obletnico slovenske osamosvojitve lepo in odmevno že obeležili poleti v Ljubljani skupaj s hrvaškim predsednikom?
7. Sredi decembra bo še ena proslava, in sicer na Opčinah (glej točki 9 in 10). Čemu kar dve decembra?  

8. OF so ustanovili v Ljubljani, da bi se uprli okupatorju. Toda Slovenci na Primorskem (v Trstu, Istri, Gorici itd) smo se takrat že skoraj 20 let upirali fašizmu. Čemu torej proslavljanje OF, ne pa tudi Borbe oz. TIGR-a?

9. Prireditelja ne omenjata, da je decembra tudi 70. obletnica drugega tržaškega procesa, na katerem so sodili 70 antifašistom (med temi je bil tudi moj ded). Pet je žal doletela smrt. Mar ni zgodovinska proslava v decembru brez omembe tega dogodka nož v hrbet Tomažiču in drugim obsojencem?

10. Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal so bili po koncu procesa ustreljeni na Opčinah. Še danes je tamkajšnje strelišče zaprto za javnost in še vedno ni primernega spomenika, pa čeprav so italijanske oblasti obljubile, da bodo tam uredile spominski park. Sinovi in hčerke obsojencev so še živi. In najbrž jim ni vseeno, da bo decembra v Trstu proslava brez omembe procesa, ki je trajno zaznamoval življenje mnogih primorskih družin.