Bralni nasvet (a ne za vse)

V četrtek sem jo dobil, v torek sem jo dobral. Izvirni naslov je 走ることについて語るときに僕の語ること, Hashiru koto ni tsuite kataru ni boku no kataru koto.
Ne, nisem je prebral v japonščini. Ampak sem jo v italijanščini. Italijani so izbrali naslov L'arte di correre (Umetnost teka).
Murakami Haruki (Murakami je priimek, Haruki je ime, japonci zapišejo vedno prej priimek)  v grobem opisuje svoje tekaške izkušnje. Po naključju je ta japonski pisatelj začel s tekom približno istočasno kot s pisanjem. Tam nekje pri tridesetem letu.
Ker sem tudi jaz tekač, ker sem tudi jaz skoraj pri tridesetem in ker tudi jaz pišem (sicer nič tako zahtevnega kot so knjige), sem bral z zanimanjem. To je razlog, da knjige ne bom svetoval. Meni je bila sicer všeč, a ne drznem si je svetovati nekomu, ki ga sploh ne zanimajo tek oz. skrb za kondicijo, newyorški maraton, življenje pisateljev in knjige, ki niso ne roman ne esejistično delo.
Kakorkoli. V knjigi spoznaš, kako pomembne so lahko stvari, ki se sprva zdijo neumne. Murakami teče vsak dan, letno preteče po en maraton, preizkuša se tudi v triatlonu. Kaj ga žene, da si pri njegovih letih (rojen je leta 1949) jemlje čas za take napore?
Tega ne izrecno napiše, ampak se zdi očitno: strah pred staranjem. Zato ima na kolesu napis "18 till I die" (18-letnik dokler ne umrem) - po naslovu pesmi Bryana Adamsa.


Nekoč sem slišal, da Slavoj Žižek "zafrkava" tekače. Pravi, da so narcisoidna in morda tudi frustrirana bitja.
Naj vsak presodi sam. Hurakami je vsekakor potegnil zanimivo vzporednico med tekom in pisanjem. Pri obeh moraš biti discipliniran. In potem nekako izpelje, da prav disciplina privede do njenega nasprotja - občutka popolne svobode.
Morda ni to sporočilo knjige. Tako sem ga jaz razumel. Ali pa hotel razumeti. Kdor bo bral (ali je že bral), naj se izreče.
Mimogrede. Knjigo lahko preberete tudi v slovenščini, saj je lani izšel prevod Aleksandra Mermala pod naslovom O čem govorim, ko govorim o teku.

Moj prehlad (in manjšinsko kašljanje)

Foto Fanpop

Prehlad. Pravijo, da ko napade moške, se prizadeti obnašajo, kot da bi jih doletela najhujša bolezen. Ne vem, če velja za vse moške, a zame gotovo.
Včeraj zvečer si zato nisem napisal radijskega komentarja. In sem danes govoril na pamet. Za ta blog objavim kratko obnovo tega, kar sem rekel (ali skušal reči - kdo ve, če se je sploh kaj razumelo).
Ponovil sem, da je Elio De Anna, odbornik za kulturo v deželni vladi FJK, določil, koliko denarja bo dobilo Slovensko stalno gledališče (SSG) in koliko ga bo dobil Primorski dnevnik (pravzaprav podjetje Prae, ki ga izdaja). Pojavil se je namreč predlog, da bi SSG dobilo 100.000 evrov manj (torej 500.000 namesto 600.000), to vsoto pa bi prenesli na Primorski dnevnik, ki je zdaj v težavah. Eni so se s tem strinjali (krog SKGZ), eni pa ne (SSO).
Kdo ima prav? Nihče. SSO pravilno poudarja, da ima SSG že odobreno bilanco, v kateri je zapisano, da bo gledališče od dežele prejelo 600.000 evrov. Gledališče mora ta denar dobiti, drugače mu grozi plačevanje pasivnih obresti. So pa pri SSO pozabili, da znesek v višini 600.000 je bil lani "izreden" (glede na takratno krizno stanje), zato se ne more kar naenkrat uveljaviti praksa, da bo gledališče vsako leto prejemalo kar 600.000 evrov.
Po drugi strani pa so tudi pri SKGZ pozabljivi. V deželni posvetovalni komisiji so zagovarjali rešitev, da bi SSG dobilo 100.000 evrov manj, a Upravni odbor gledališča - v katerem je tudi predstavnik SKGZ - je že odobril bilanco s postavko 600.000 evrov.
To (še enkrat) kaže, da so manjšinske organizacije malce nerodne. "Navigano a vista" bi rekel Andreotti. Plovba brez kompasa. Na težave čakajo, jih ne vnaprej predvidijo, kaj šele da bi jih reševali. So kot kašljajoči motor. Donald Duck (Jaka Racman) ima tak avto ...
Problem sicer ni v tem, koliko je dobilo gledališče in koliko je dnevnik. Problem je v porazdelitvi vseh 5.000.000 evrov, ki jih dežela letno namenja organizacijam Slovencev v Italiji. Financira se založbe, ustanove, časopise itd. Vedno po neki inerciji, vedno po neki tradiciji. Nikoli po ključu ustvarjalnosti.
Jaz bi kar pritisnil na tipko "reset". Denar naj prejme, kdor si ga zasluži. Zasluži pa si ga tisti, ki zna korakati v ritmu sprememb v družbi. Denar naj torej dobi tisti, ki je poslovno ali iniciativno uspešen na svojem področju (kultura, založništvo, mediji ...), ki dela na sprejemljivem profesionalnem nivoju, ki s svojim delovanjem res pomaga pri uveljavljanju slovenskega jezika in ki po možnosti Slovence v Italiji naredi bolj prepoznavne v italijanskem prostoru.
Naj bo jasno. Ni Primorski dnevnik kriv za svoje težave. V Rimu so pač kar naenkrat začeli rezati bolj na tanko. In tudi drugi, ki jim zdaj manjka denarja, so padli v podobne pasti. A vprašanje, ki ga postavljam, je to: če bi vsi ti imeli denarja na pretek, bi sploh vedeli kaj z njim?
In če bi mislili, da vedo, kaj z njim, bi od tega imela korist res vsa skupnost?
V soboto so na primer proslavili 50-letnico Kulturnega centra Bratuž v Gorici. Televizijski prenos v živo in naslovnica na časopisu. Fino! Meni pa je malce neprijetno: ne spomnim se, da bi bila v teh petdesetih letih kakšna prireditev, ki bi si zaslužila tolikšno pozornost. Zdi se kot, da kulturne centre gradimo samo za to, da bi čez 50 let proslavljali obletnico ustanovitve.

Namesto govora

Kljub prehladu, zaradi katerega sem vedno najslabše volje, se odpravljam v Škedenj. Tamkajšnja društva imajo Prešernovo proslavo. Mene so povabili kot govornika ... Lahko bi izbrali boljšega ? Seveda.
Prav zato ne bom objavil, kar bom povedal, bom pa objavil dva zanimiva linka.

Najprej razmišljanje Gregorja Tomca v Mladini o tem, kako v Sloveniji skrbijo za kulturo. Ni važno, če so na oblasti levi ali desni, denar gre vedno v "muzejske namene", namesto da bi spodbujal ustvarjalnost. Bravo, Tomc!

http://www.mladina.si/109349/zatohli-hlev-duha/

Ker grem v Škedenj, je tu reportažica iz te tržaške mestne četrti. Napisal sem jo pred letom in pol. Spet sem jo prebral in se mi zdi zanimiva.

http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/V-Skednju-se-rdeci-in-beli-ne-prepirajo.aspx

Katerega spola je Trst?

Primorske novice, 24. 2. 2012

kapučino

PETER VERČ

Katerega spola je Trst?

 

Pri živalih ni težko ugotoviti, katera je samec in katera je samica. In čeprav videz včasih vara, tudi pri ljudeh takoj spoznaš, kdo je moški in kdo je ženska. Tudi na primer za Jan Morris bi danes vsi (pravilno) rekli, da je ženska, čeprav se je rodila kot moški. Zamenjava spola je pač možna.
Kako pa je z imeni mest? Težko. Nimajo ne mednožja ne hormonov. Italijanščina in slovenščina se zato ne moreta sporazumeti o spolu mesta na vrhu Jadrana. Za Slovence je Trst. Moški. Za Italijane je Trieste. Ženska.
Bog ne daj, da bi Slovenci popustili sosedom. Od vekomaj pravimo, da je Trst naš. Nikoli ne bomo rekli, da je naša. Z zamenjavo spola bi povzročili veliko zmede. O Titu bi se začelo govoriti, da je maja 1945 s Churchillom tekmoval za osvojitev dekleta. In neuki šolarčki bi mislili, da so bili partizani spretni ženskarji.
A ker se po pustu še nismo streznili, recimo, da Italijanom za hip ustrežemo. Priznamo, da je Trst stara, pozabljena gospa. Ime ji je Trieste in cele dneve poseda v apnenčastem naslonjaču s pogledom na morje.
Nima kaj početi, saj je nihče ne obišče. A ko pride 14. februar 2012, ji poštar prinese pisemce iz Anglije. Gospa Trieste najprej pomisli, da ji morda po toliko letih spet piše tisti Winston, ki ji je dvoril leta 1945. A ko odpre kuverto, razbere nenavaden pošiljateljev podpis. Ime mu je Lonely, po priimku je Planet. V gospo Trieste se je zaljubil na daljavo.
Lepa pravljica, kajne? A ni povsem izmišljena. Lonely Planet obstaja zares. Sicer ni gospod, ki bi pisal ženskam, a je ena najbolj znanih svetovnih založb, ki izdaja turistične vodnike. Na svoji spletni strani je prav na valentinovo objavil seznam desetih najlepših neopevanih mest na svetu. Trieste - pardon - Trst je na prvem mestu.
Bo to mesto znalo unovčiti to brezplačno reklamo? Vse kaže, da zdaj še ne. Oktobra lani je dekan Fakultete za arhitekturo v Trstu Giovanni Fraziano v pogovoru za 7. val dejal, da Trst v razvoju in ponudbi vse bolj zaostaja za Ljubljano, pa čeprav ima mnogo ugodnejšo lego in večji turistični potencial od slovenske prestolnice. V Trstu se pač nič ne premakne, je potožil.
In res, prav te dni poročamo, da kulturno zatohli in gospodarsko sopeči Trst zdaj hira tudi v prometni odrezanosti. Vse manj vlakov pelje tja.
Prav ima Jan Morris v naslovu svoje knjige: Trst in kaj pomeni nikjer.

Osladne besede (v Sanremu in v politiki)

Iz arhiva sem izvlekel ta komentar, ki sem ga za Primorske novice napisal februarja 2008. Star je štiri leta, a je po mojem še vedno uporaben. Jutri ga bom v radijskem komentarju nekoliko osvežil.

Italijansko politiko je treba jemati približno tako resno kot ta čas najodmevnejši dogodek v Italiji: Festival italijanske popevke. Z bistveno razliko. V Sanremu festival osladnih melodij in votlih besed traja slab teden, v italijanski politiki festival votlih besed z osladno spremljavo poslušamo v nedogled.

Hrušč politike je toliko bolj oglušujoč zdaj, ko se Italija pripravlja na parlamentarne volitve, ki bodo sredi aprila. Hitri konec Prodijeve vlade zaradi kapric enega ministra in njegove mikroskopske stranke ni le prisilil predsednika Napolitana, da razpiše že druge volitve v dveh letih, ampak je še dodatno pogršal sliko italijanske politike. Z nje niso še odšli madeži z začetka devetdesetih, ko so milanski preiskovalci tima »Čistih rok« razkrili megatonsko korupcijo, pojavili so se še novi. Novinarja Sergio Rizzo in Gian Antonio Stella sta s knjižno uspešnico »La casta« (Kasta) osvetlila nesramne privilegije in zapravljivost italijanskih politikov in institucij, komik Beppe Grillo pa prek svojega množično obiskanega bloga dnevno opozarja na šokantne politične nečednosti in še bolj šokantno podredljivost medijev. Gnus je tak, da se v smetišče spremenjeno mesto Neapelj ne zdi ekološka in humanitarna tragedija, ampak zgolj metafora italijanske politike.

Zato, kajpak, vsi državni akterji obljubljajo spremembo. Do katere je navidez tudi že prišlo. Nastale so nove stranke in grafiki imajo polne roke dela z izdelovanjem novih strankarskih simbolov. Retuširanje je zajelo celo leve stranke, ki so si ob združitvi izbrale simbol mavrice, s čimer sta spr in kladivo prvič končala v orodjarno italijanske politične zgodovine.

Največjo novost predstavlja Demokratska stranka (DS), ki je nastala oktobra kot levosredinska sila z združitvijo Levih demokratov (bivši postkomunisti) in stranke Marjetica (bivši demokristjani). Operacijo je spremljal izjemen medijski pomp. Vsak dan je kak član te nastajajoče strake gostoval na TV in ponovil puhlico, da bo nova stranka prevetrila državo. V vsaki povedi se je ponavljal pridevnik nov, vendar brez razlage, kako se bo novost udejanila in kakšen bo kompromis med liberalnimi pogledi nekdanjih levičarjev in katoliško konservativnostjo. Danes po sili volilnokampanjskih razmer program obstaja, a je tak, kot bi moral nastopiti na sanremskem festivalu: banalen, prevdvidljiv. Pisci programa so na začetku vsakega poglavja zapisali zdravorazumske fraze; kjer se zahteva preciznost (npr. pri etičnih vprašanjih), pa so s spektakularnimi besednimi akrobacijami dorekli le eno: nedorečenost.

Strankin premierski kandidat je rimski župan Walter Veltroni, čigar nastop spominja na fanta, ki se prvič predstavi staršem ljubice: všečno, prijazno. A votlo.

»Rad bi navijal za Veltronija,« je v zanimivem intervjuju za Corriere della Sera dejal kantavtor Francesco De Gregori, »a kaj, ko nekaj pove in temu doda še nasprotje. Govori o sanjah in ljubezni, a ne ponuja rešitve problemov. Ideja Demokratske stranke sicer ni slaba, toda skorja ni dovolj, treba jo je napolniti z vsebino.« Malenkostna opomba pod črto: De Gregori je Veltronijeva poročna priča.

No, a sla prenovitve je zajela tudi desno sredino. Silvio Berlusconi si je decembra zamislil ravno tako novo stranko z ravno tako očarljivim imenom: Popolo delle libertà (Ljudstvo svoboščin). Nova formacija zajema Berlusconijevo Forza Italio in nacionaliste Gianfranca Finija, na severu Italije pa računala še na zavezništvo s Severno ligo. Premierski kandidat je že petič 72-letni Berlusconi, ki v brk napovedanim novostim znova obljublja znižanje davkov, kar je hkrati tudi Veltronijeva obljuba.

Italija gre torej na pot amerikanizacije z dvema velikima strankama, ki sta druga drugi kongruentna kopija. Tako blizu sta si, da že sodelujeta. Berlusconi je celo pozval: »Glasujete za mene ali Veltronija, ker drugam namenjen glas je izgubljen.«Veltroni pa je čez noč prekinil vsakršno sodelovanje z levico in ji očital starinskost. V svoj program tudi ni vključil namena, da bi odpravil konflikt interesov magnata Berlusconija, kar bi bilo dejanje politične higiene, a bi tudi pomenilo uresničevanje razsodb evropskega sodišča. In še: v pristojni parlamentarni komisiji so predstavniki dveh strank izglasovali pravila, ki narekujejo javnim medijem, da Ljudstvu svoboščin in DS namenjajo več pozornosti. In tako Veltroni kot Berlusconi sta že nastopila v osrednjih TV-oddajah, oba sama, brez neprijetnih vprašanj, z voditelji, ki so le nemo poslušali absurdne obljube. Največ kozlov je ustrelil Berlusconi, ki je med drugim obljubil podaljšanje življenjske dobe na 120 let, medtem ko je Veltroni zažugal medijem, da ne bodo smeli več objavljati novic o preiskavah, vse dokler ne bo sodišče izreklo dokončne razsodbe. Če bi ta logika obstajala tudi v ZDA, bi Nixon zaradi Watergata nikoli ne odstopil ...

No, tega klavrnega festivala so seveda soudeleženi tudi Slovenci v Italiji, ki jih poleg državnih volitev čakajo še deželne, na katerih ima njihov glas precejšnjo težo. Nastanek DS ni privedla tudi do združitve slovenskih levih demokratov in predstavnikov sredinske etnične stranke Slovenska skupnost (SSk), za kar so se mnogi ogrevali. Stranki bosta sklenili le volilno zavezništvo in tudi dve krovni organizaciji ostajata narazen. Svet slovenskih organizacij še naprej podpira Slovensko skupnost, medtem ko so vidni predstavniki Slovenske kulturne gospodarske zveze pristopili k DS. Od slednje so dobili mnogo šibkih obljub, a krepko klofuto: v Rimu so poslanci DS skupaj z italijanskimi nacionalisti zavrnili predlog, da bi dežela Furlanija Julijska krajina imela tudi slovenski naziv.

Ob SSk in DS pa je še tretji tabor, kjer se zbirajo Slovenci. Gre za stranko Mavrica, v kateri so združene tri leve stranke in Zeleni. Ta levica Slovencem mnogo obljublja in bi se obljub najbrž tudi držala. A zdi se, da jo bo amerikanizacija italijanske politike odrinila od vsakega vzvoda oblasti. Skratka: ne na levi ne na desni. Grob je na sredini.

Zdi se torej, da Slovenci na festivalu italijanske politike igrajo vlogo Tota Cutugna, italijanskega popevkarja, ki v Sanremu sam ali v različnih povezavah redno vztraja 30 let, ljudje pa se ga spomnijo edinole kot večnega poraženca.

Pust(n)a medijska pokrajina

Včeraj sem dobil od mladega dekleta nenavadno sporočilce po facebooku. Če kdo upa, da je šlo za valentinovo pošto, se moti. Kaj je bilo v tem sporočilu, bom povedal na koncu, komentar pa bom začel v Sloveniji.

Minila sta namreč dva tedna od uvedbe naročnine Piano. Ta naj bi rešila problem, ki se je pojavil ob razmahu interneta: kako naj časopisi svoja besedila objavljajo na spletu. Na eni strani je pač potreba, da je časopis na ogled tudi internetnim uporabnikom. Na drugi pa potreba, da novinarji svojih izdelkov ne ponujajo zastonj. V vsaki državi to vprašanje rešujejo na različne načine, v Sloveniji pa so se zgledovali po Slovaški. Uvedli so omenjeni sistem Piano: poravnaš relativno nizko naročnino – recimo slabih pet evrov mesečno – in imaš dostop do spletnih vsebin enajstih časopisov hkrati.

Zaradi tega se je že razvnela debata. Prejšnji torek je na primer Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ostro komentirala to rešitev, češ da morajo biti ljudje obveščeni tudi zastonj. V zadnji Delovi Sobotni prilogi pa je Marko Crnkovič dobro argumentiral nasprotno stališče. Preveč časa bi vzelo, da bi povedal še svoje mnenje. Lahko pa rečem, da se veselim, ker je do neke rešitve vendarle prišlo. Če se bo izkazala za slabo, jo bodo lahko popravili, če bo dobra, jo bodo obdržali.

Huje pa je v Italiji. Novinarji in založniki se soočajo s številnimi vprašanji, ki jih nihče ne rešuje. Zato se težave kopičijo, medijska pokrajina pa je vse bolj pogubna: zaradi neurejenih delovnih razmerij, zaradi konflikta interesov, zaradi okrnjene svobode medijev, zaradi ekonomskih pritiskov, zaradi vdiranja politikov in še bi lahko našteval.

Glede na to, da sem tudi sam novinar, bi lahko zdaj začel kriviti založnike, da so oni vsega krivi. A bom raje pometel pred svojim pragom. Se pravi, da se bom dotaknil neučinkovitosti italijanskega novinarskega sindikata. Zadnje čase ta do obisti ponavlja, da je v novinarstvu preveč honorarcev in sodelavcev, ki so slabo plačani. Kar je seveda res. Plačevanje novinarjev po en evro za članek je seveda sramota. Sramotno pa je tudi to, da nekateri novinarji, zlasti uredniki, prejemajo izjemno visoke plače. A o tem se praviloma ne govori. Nihče ne omenja, da je na primer urednik s srednjo izobrazbo, bolje plačan od zdravnika z zaključenim osemletnim univerzitetnim študijem.

In še ena primerjava: plača novinarja začetnika na italijanski državni radioteleviziji je v bistvu enaka plači, ki jo v Sloveniji prejema urednik s 30-letno delovno dobo.

In smo pri sporočilcu, ki sem ga včeraj prejel po facebooku. Ta moja znanka bi bila rada novinarka in me je zato spraševala za nasvet: ali se ji splača iskati delo v Sloveniji ali v Italiji.

Čisto pragmatično bi ji lahko svetoval, naj se odreče novinarskim ambicijam. Redna zaposlitev je pač tako v Sloveniji kot v Italiji ta čas fatamorgana. A če že hoče uresničiti svoje želje, in če je pripravljena na dolgoletno nestalnost, naj potem vzame v poštev dva vidika. V Sloveniji si zaenkrat lahko bolj svoboden kot v Italiji. Nenazadnje je Slovenija v zadnjem letu tudi pridobila nekaj mest na lestvici svobode medijev. V Italiji pa je prednost v plači.

Je pa vprašanje, ali so novinarji v Italiji sploh še novinarji. Samo poglejte česa so te dni polni tevednevniki in časopisi: največ je poročil o vremenu, kot bi šlo za konec sveta, ne pa za zimo. Veliko je tudi balasta o sanremskem festivalu in seveda ne izostane običajno čvekanje politikov. Ni poglobljenih intervjujev, ni prodornih raziskav, ni temeljitih preiskovalnih novinarskih besedil.

Težava torej ni v tem, da so italijanski novinarji začetniki premalo plačani. Težava je v tem, da je vse težje biti res novinar, torej poročati o tem, kar je res v interesu javnosti.

Tudi v t.i. zamejstvu nismo brez greha. O mnogočem drugem bi lahko pisali in poročali, a se zdaj raje posvečamo pustu. Nič nimam proti maškaram. Rad vidim, da preplavijo Opčine, Sovodnje in Podbonesc. Če pa maškare preplavijo tudi naslovnice časopisov in televizijskih dnevnikov, mislim, da je potem nekaj narobe.

In če ne bo kaj narobe še z mano, se slišimo naslednji teden. Vsem v studiu, v režiji in ob radijskih sprejemnikih želim prijeten pustni teden. Tistim, ki ste zaljubljeni, pa še lep Valentinov dan.

(Radio Trst A, 14. 2. 2012)

Lestenec ni več v nevarnosti

Reportaža s koncerta Siddharte v Trstu.


http://www.primorske.si/Kultura/Siddharta-je-burji-navkljub-grmela-v-Slovenskem-st.aspx

Čas je za Prešerna (Aretirajte Marijo Pirjevec Paternu)

Iz rubrike Kapučino (Primorske novice, 10. 2. 2012)

Foto Primorski

Marija Pirjevec Paternu je povedala, kar ne bi smela. In to kar sredi Ljubljane, kjer so jo v ponedeljek odlikovali z redom za zasluge. Olajševalnih okoliščin ni. Dobro je vedela, da ima pred sabo smetano slovenske države s predsednikom na čelu. Dobro je videla, da njene besede snemajo kamere.
Ugledna univerzitetna predavateljica in literarna kritičarka mora zato pred sodišče. Sodili ji bodo zaradi zavestnega norčevanja iz najvišjih državnih predstavnikov in slovenske tradicije. Obteževalna okoliščina: v naročju je imela visoko republiško priznanje.
Tožilci bodo točno navedli njene besede, ki jih je izrekla takoj po odlikovanju: »Odnosi z Italijani so boljši. Dogajajo se stvari, o katerih pred desetimi leti nismo mogli niti sanjati.«.
Tržaška intelektualnka si je drznila povedati, da je v Trstu zdaj lepše. Da so sanje dovoljene. S tem je demantirala vse zamejce, ki redno hodijo v Ljubljano na uradna srečanja. Predsedniki republike, premierji, ministri in sekretarji so dolga leta po uveljavljeni navadi treptljali te občasne goste, ki ničesar ne morejo, ker pač živijo pod nenaklonjeno oblastjo. In ker so žrtve vredne usmiljenja, je v Ljubljani vsakič padla obljuba o kakem prispevku. Zakaj je Pirjevec Paternujeva prekinila to staro slovensko tradicijo zamejskega tarnanja?
Ni bilo druge izbire. Dejstva govorijo, da se je ozračje res spremenilo. Knjigarne po Italiji so polne Pahorjevih knjig. Na tržaškem filmskem festivalu nagrajujejo slovenska dela. Na slovenskih šolah od Milj do Čedada je kar tretjina otrok, ki ima mamo in očeta Italijana. Italijani sami od sebe zahtevajo dvojezične osebne izkaznice.
Pred temi indici poštena intelktualka ni mogla zamižati. In je rekla, kar je res. Boleče res. Kajti Slovenci v Italiji morajo zdaj premisliti same sebe. Kar seveda ni enostavno. Je pa nujno. So zamejske organizacije kos izzivu spremenjenih časov?
Preizkusni test so zdajšnje Prešernove proslave, ki se v kulturnih dvoranah od Milj do Trbiža razvlečejo kar do marca. Na teh prireditvah Slovenci onkraj meje ponavljajo besede o obstoju in preživetju. Redkokdaj o ustvarjanju in razvoju. Deklarativno so to Prešernovi prazniki, a latentno bolj odmeva Trubarjev »stati inu obstati«.
Profesorica Marija Pirjevec Paternu pa je v ponedeljek med vrsticami opozorila, da zdaj ni čas Trubarja, ampak Prešerna. In ne samo zaradi februarskih proslav. Predvsem zaradi samouresničene prerokbe, da sosed ne bo vrag, ampak mejak.

Gost v oddaji Brez meje

Tu si lahko ogledate torkovo oddajo Brez meje. Dober voditelj, dve lepi in pametni dekleti in pač najšibkejši člen - jaz.

http://tvslo.si/predvajaj/brez-meje/ava2.128248268/

Jutrišnji svet tistih, ki se rojevajo danes (izginili bodo narodi, knjige, sneg)

Foto Repubblica

Vir navdiha za vse, kar bom povedal v naslednjih minutah, so pravkar rojeni ali prav zdaj rojevajoči se otroci// Po svoje me je sicer navdihnil tudi nedavni kongres slovenske stranke, a o tem kasneje//
Začnimo pri otrocih// Prejšnji teden sem v nekaj urah dobil najprej nečakinjo, kmalu zatem pa se je podaljšal tudi seznam daljnih sorodnikov// In med obiskom porodniščnice sem tudi čestital dvema znancema, ki sta se veselila prihoda prvorojenca// A s tem še ni vsega konec, kajti še v tem tednu se mi obeta nov obisk porodnišnice, če se bo pač prijateljeva žena držala napovedanega roka//
Zaradi vseh teh rojstev sem si zamislil, v kakšnem svetu bodo živeli ti novi prišleki// Napovedovanje bodočnosti je seveda vse prej kot hvaležno, a je očitno mikavno še za marsikoga// Kar nekaj člankov in knjig, ki sem jih prebral v zadnjem času, govori namreč prav o bodočnosti//
V zadnji Delovi Sobotni prilogi si je Marko Crnkovič zamislil, kakšna bi bila slovenska šola, če bi pristojno ministrstvo subvencioniralo nakup tabličnih računalnikov// Tablični računalnik je hkrati zvezek in knjiga, pravzaprav več zvezkov in več knjig hkrati// Zato si pravkar rojene in rojevajoče se otroke lahko mirno predstavljamo z ipadom v roki namesto težke torbe na ramenih// Šolski učbeniki adijo, prihajajo šolske izobraževalne aplikacije//
Vendar tudi izvenšolsko izobraževanje novih rodov bo najbrž steklo po neki povsem novi matrici// Prerokba, da bodo že leta 2012 izginili nekateri slavni tiskani dnevniki, se ni uresničila// Je pa dejstvo, da bo internet vse bolj nesporno glavni vir informacij// Ekskluzivnih novic ne bo več, kajti prek raznih socialnih omrežij bodo vsi poročali o vsem// Novinarji bodo morda celo izginili, kvalitetna informacija pa ne bo več domena tvorcev besedila, pač pa naslovnikov// Skratka, če smo mi morali iskati informacije, bodo morali otroci letnika 2012 informacijo filitrirati//
To sem pomislil, potem ko sem prav včeraj do konca prebral zbirko razmišljanj Petra Kolška// Knjigo z naslovom Vaserkeber in druge dogodbe svetujem, eno zadnjih poglavij govori prav o posledicah pričakovanega razmaha elektronske knjige// Brez filtra založnikov in kritike bodo dobri pisci v povsem enakem izhodiščnem položaju kot katerikoli mulc, ki za zabavo piše spletni dnevnik//
Vendar to so napovedi za ta del sveta, ki mu pravimo razviti// V Afriki, na primer, kaže bodočnost povsem drugačne skrbi// Glavni se kajpak reče pitna voda//
Te k sreči pri nas ne primanjkuje// Če pa bodo držale lanske ugotovitve časnika Dnevnik, bomo čez dvajset let v Sloveniji smučali edinole še na Kaninu// Na nižjih smučiščih ne bo več dovolj snega, že nekaj let pa ga po nedavnem poročanju Primorskih novic že itak ni več na Kobli// Lahko si zato že predstavljam, kako bo začudeno buljila vame pravkar rojena nečakinja, ko jim rekel, da sem smučke na noge nataknil prav tam//
Čez nekaj dni pa bo po napovedi Economista izšla knjiga After the fall – the end of European dream// V njej avor Walter Laqueur napoveduje konec političnega združevanja na evropski celini, velike težave z rodnostjo in velike težave zaradi še vedno neusklajenega sobivanja med Evropejci in priseljeneci iz muslimanskih držav//
A naj za konec tega komentarja uzrem še v tukajšnjo obmejno dogajanje// Res dvomim, da bo za zdajšnje dojenčke narodna identiteta nekaj tako bistvenega in usodnega//
Kdor se rojeva v letu 2012 bo živel v povsem drugačnem Trstu, ki se že zdaj pod težo globaliziranega svet osvobaja spon preteklosti// V družbi vse hitrejšega pretoka informacij ne bo nihče več govoril le enega jezika// Zidovi med italijanskim in slovenskim svetom se bodo zanamcem zdeli groza preteklosti, tako se nam na primer zdijo nepojmljivi požigi na grmadah//
Pa smo pri stranki Slovenska skupnost, ki je prejšnji teden imela kongres// Stranka si legitimno prizadeva za ohranjanje slovenske narodne zavesti, a prav tako legitimno si jaz drznem napovedati, da ne v tržaških ne v goriških porodnišnicah ta čas ni novih volilcev te stranke//
Nič slabega ne želim Lipovi vejici, a zdi se mi, da bo čez nekaj desetletij narodnost preživeta kategorija, pač stvar starih stoletij, tako kot na primer orodja za mučenje v nekaterih muzejih//
Jeziki se bodo sicer ohranili// Izginila pa bo vsa stara šara, povezana z razumevanjem sveta po narodnostnem ključu// Vse razne organizacije, ki se danes tepejo v polemikah po Primorskem dnevniku, bodo izginile// Za mojo nečakinjo pa bo hud zgodovinski test, ko jo bom vprašal, kdo se je boril proti Kartagini: Rimljani, vikingi, SKGZ ali SSO?// V njenih očeh bodo vse to podobe daljnega časa in davnih svetov// In je najbrž bolje tako//
Na slišanje, morda, čez teden dni//

(Radio Trst A, 31. januarja 2012)