O protestnikih

foto divertimento.it

Proti slovenski vladi, proti županom, proti plinskemu terminalu ... Vse več je teh protestov, ki jih v glavnem podpiram.
Sem pa prejšnji petek v Kapučinu objavil kratko razmišljanje, ki ga lahko razumemo kot nasprotovanje protestom. 
Dolgujem razlago.
Pisal sem, potem ko sem obiskal "protestnike" na slovenskih šolah v Italiji. O protestih proti Francu Kanglerju se takrat še ni (veliko) govorilo.
Nato še ključno pojasnilo. Protestom ne nasprotujem, včasih nasprotujem protestnikom. V mislih nimam samo tistih, ki gredo na ulico metat kamne v prazen nič. Mislim tudi na tiste, ki si s politično ali protestniško dejavnostjo polnijo čas, ker ga ne znajo zapolniti drugače.
Preveč mladih sem že srečal, ki so poulične demonstracije izkoristili za začetek zaslužkarske kariere v politiki. Preveč mladih sem že srečal, ki protestirajo, ne da bi vedeli, proti čemu se jezijo. In navsezadnje sem spoznal tudi veliko ljudi, ki so se v mladih letih naužili toliko politike, da danes ves svet vidijo samo skozi njeno prizmo.
Drugače pa kapo dol pred tistimi, ki gredo na ulico po kritičnem razmisleku in poglobljeni analizi razlogov za protest.

Dekletu, rojenemu 1995

Rojena si leta 1995. Saj ni važno, kako ti je ime in od kod si. Vsakdo naj si sam predstavlja, kakšna si.
Zdaj najbrž zdolgočaseno bereš te vrstice, ker ti je mama namignila, da je v časopisu članek o tvoji generaciji. Si v kuhinji, kajne? Iz svoje sobe si prišla slabe volje. Rada bi košček čokolade, da bi se potolažila. Povej, kaj te muči. Profesor, ki ti teži z matematiko? Morda še sošolec, ki je raje izbral blond oslico iz sosednjega razreda?
Verjemi, kmalu bo boljše. Morda boš že na novoletni zabavi dobila lepšega fanta. Spremljal te bo na maturantskem plesu ali na valeti. In po maturi se ti bo še tožilo po tistem tečnem gologlavcu, ki te zalaga z matematičnimi na(d)logami.
Verjemi vase. Druge izbire pravzaprav nimaš. Seveda, lahko se zapreš v svojo sobo in se naposlušaš Robbija Williamsa. A po štirih minutah se pesem izteče, in z mislimi si spet pri tečnih prfoksih in plavolasih zoprnicah.
Tako je. Življenje ni lahko niti pri tvojih letih. Starši ti sicer pravijo, da je njim težje, ker morajo garati in plačevati položnice. Ti si pametna in jih razumeš, a kaj ko oni ne razumejo tebe. Ne spomnijo se, kako je težko istočasno prebolevati nesrečno ljubezen in slabo oceno v šoli.
Zjoči se. Nihče ti tega ne brani. A vedi, da si lepa in srečna. Dekle tvoje generacije ne more biti nič drugega. Če si danes tega ne znaš dopovedati, se boš tega morda zavedela poleti, ko boš nizkocenovno letela pustolovščinam naproti.
“Bodočnost je dolžnost. In ministrstvo za upanje je reklo, da lahko upamo.” To zadnje si je domislil neki italijanski kantavtor. V torek smo v trgovinah dobili njegovo novo ploščo tudi s tem verzom. Naslov pesmi je Ragazza del '95 (Dekle letnika '95). Ta pevec ni Robbie Williams. Je iz stare garde. Ne izgubljaj časa z iskanjem te pesmi. Zdela se ti bo stara in dolgočasna. Samo zapomni si to sporočilo srednješolski generaciji: vi lahko upate.
Odraslim je odklenkalo. Zvečer gledajo poročila in se jezijo. Jezili so se že v mladih letih, ko so razpredali o državah in zastavah, o ideologijah in Lennonovih poezijah ... Ampak ti si iz drugega časa. Otrokom boš znala dopovedati, da je življenje prelepo, da bi si ga otežili z balastom. Na tečne ljudi, zoprna dekleta in nesmiselno politiko je treba včasih pozabiti.
Napiši nalogo iz matematike in se potem pojdi zabavat. Tisti pred tabo so se očitno premalo.

(Kapučino, Primorske novice, 23. 11. 2012)