Iger, ne kruha! (Pelé in zamejska kultura)

foto footballfancast.com

Danes praznuje rojstni dan eden najboljših nogometašev vseh časov - najbrž kar najboljši - Edison Arantes do Nascimento, bolje poznan kot Pelé. Njegova življenjska zgodba je podobna pravljici.
Pelé je otroštvo preživel v revščini in namesto žoge je brcal zvarek iz cunj ali sadeže okrogle oblike. Z leti je le prišel do prave nogometne žoge in z njo mojstrsko premagoval nasprotne vratarje. V svoji karieri je zadel več kot 1.000 golov, z brazilsko reprezentanco pa je osvojil svetovni naslov.
Nek gospod iz Nabrežine mi je povedal, da je Peleja srečal v devetdesetih letih - in to čisto po naključju med sprehajanjem po New Yorku. Pelé se je gospodsko pustil fotografirati in prijazno izmenjal nekaj besed. Skratka, slavi in denarju navkljub je brazilski nogometni as na stara leta ohranil skromnost nebogljenega otroka.
To so torej te pravljice, ki nam jih ponuja šport. Eno sem si v živo ogledal prejšnji petek v Ljubljani. V športni dvorani Stožice so košarkarji Uniona Olimpije gostili turški Fenerbahče, ki velja za enega najboljših in najbogatejših klubov v Evropi.
Mladi in precej revnejši ljubljanski košarkarji so se do zadnjih minut enakovredno kosali s turškim velikanom, naposled pa tesno izgubili. Ljubljansko občinstvo je ob koncu tekme svojim košarkarjem vseeno namenilo dolg in bučen aplavz, kar je bilo res lepo videti.
Seveda ima šport tudi drugačne zgodbe. Ameriški kolesar Lance Armstrong je najprej premagal raka in nato osvojil sedem zaporednih dirk po Franciji. Bila bi lepa pravljica, a kaj ko je dobila grd konec. Armstrongu so pač zaradi jemanja poživil prav včeraj uradno odvzeli vseh sedem naslovov.
Šport in športnike lahko zato upravičeno ljubiš ali sovražiš. Jaz sem na primer strasten tekač in zagovarjam vse panoge, ki jih človek goji za lastno dobro voljo in dobro počutje. A ko gre za tekmovanja, kjer ima glavno besedo denar, nisem daleč od tega, da bi zalučal daljinec v televizor.
Nobenega smisla ne vidim v tem, da ljudje še vedno plačujejo vstopnice in TV naročnine za ogled nogometnih tekem, ko pa je bil nogomet že tolikokrat v središču stavniških in podkupninskih škandalov.
Tudi pr nas, se pravi v t. i. zamejstvu, veliko vlagamo v nogomet. Na članski ravni imamo kar deset moštev, stroški za vzdrževanje teh ekip pa niso mačje solze. NK Kras za nastopanje v D-ligi porabi vsaj 350.000 evrov. Medtem pa nekaj naših kulturnih ustanov hira in uslužbenci odhajajo na cesto.
Ravnatelj NŠK Milan Pahor mi je v pogovoru za Primorske novice potožil, da bi odsek za zgodovino potreboval skromno pomoč nekaj mecenov in marsikaj bi bilo rešeno. Na varnem bi bil na primer fotografski arhiv Maria Magajne.
A tako pač je. Kruha primanjkuje, a nekaterim je mar samo za igre. Slovenci v Italiji v revščini najraje brcamo žogo. Tako kot mali, nebogljeni Pelé. Pri tem je ena sama bistvena razlika: Pelé je imel veliko talenta.

(Radio Trst A, 23. 10. 2012)