Sicilijanski črpalkar

Začel bom z anekdoto. Konec septembra sem bil na enotedenskih počitnicah po Siciliji. Med obiskom Doline templjev v Agrigentu sem užival ob pogledu na dobro ohranjene sledove antičnega časa.
Grški kolonisti so dobro vedeli, kje je treba graditi mesta. Akragas – to je staro ime za Agrigento – se je razprostiral na planoti, ki ima varno zavetje hriba in lep pogled na morje. Ob sončnem zatonu je zato tam še posebej čarobno. Žarki spuščajočega se sonca vso mediteransko pokrajino prebarvajo v oranžne odtenke in ostanki svetišč zableščijo v nenavadni luči.
A Sicilija ne bi bila Sicilija brez izrazitega protislovja. Nad Valle dei Templi so žal med prejšnjim stoletjem brezobzirno gradili. Zato so žal del razgleda tudi ogabni stanovanjski bloki, ki bi slabo izstopali tudi v najbolj mrki realsocialistični četrti.
Agrigento sem zapustil ob sončnem zahodu in med potjo proti severu otoka, sem se ustavil blizu Sciacce, da bi tankal. Črpalkarja sem vprašal, ali je cena litra goriva že presegla mejo dveh evrov. Odgovoril je, da se bo to zgodilo kmalu in to povedal z žalostnim izrazom. Potožil je, da samo 15 kilometrov od črpalke stoji rafinerija, zato bi po njegovem v normalni državi moral točiti gorivo po bistveno nižji ceni.
Po mnenju tega črpalkarja je za visoko ceno bencina vsega kriva politika. Ne da bi ga še s čim izzval, je kar on nadaljeval pogovor. Vprašal me je, ali sem že kdaj prej bil na Siciliji, in ko sem mu odgovoril, da sem prvič, je on v tri stavke strnil bistvo sicilijanskega čutenja. Rekel mi je, da se bom na Sicilijo zagotovo vrnil iz treh razlogov: ker je Sicilija lepa dežela, ker tam dobro ješ in ker – to so njegove besede – tu pa tam srečaš tudi kakšno pošteno osebo.
Tega pogovora sem se spomnil včeraj zvečer, ko sem poslušal poročila o izidu deželnih volitev na Siciliji. Na volišča je šlo okrog 48 % volilnih upravičencev, kar pomeni manj kot pol. Sicilijanci so očitno siti vseh obljub in o politiki menijo to, kar pravi tisti črpalkar blizu Sciacce, in sicer da bi bila brez politikov Sicilija mnogo lepša.
Seveda, nezaupanje v politiko ni nova stvar. Se pa sprašujem, ali nismo morda danes rekordno nezaupljivi do voditeljev. Ne morem soditi o prejšnjih desetletjih, ker sem pač takrat šele odraščal. A če prebiram, kako je bilo še pred nekaj leti, se mi zdi, da je vendarle bilo drugače.
Organizacije Slovencev v Italiji so na primer imele celo vrsto odborov, komisij in podkomisij. Raznih političnih delegacij je bilo toliko, da je danes težko brati takratne časopise. Če pa danes pogledamo, kdo deluje v strankah in organizacijah, se zdi, da je ljudi zelo malo. Redki so tisti, ki se vključijo v družbeno življenje, če pa se, praviloma hitijo s sestanka na sestanek, ker so pač člani več organizacij in društev hkrati.
In vendar to ni znamenje padca vrednot. Če bi res bilo tako, bi v nedeljo Kulturni dom v Trstu ne bil nabito poln ob koncertu partizanskega zbora. Kaj se torej dogaja?
Menim, da si ljudje želijo nekaj več načelnosti. Partizanski zbor jo ima, v politiki je žal ni. Veter zapiha in mnogi se v vetru obrnejo.
Jaz se zato včasih počutim kot tisti črpalkar na lepi, a zakleti Siciliji. On se pač čudi nelogiki, da kljub bližnji rafinerji je bencin vse dražji, jaz se pa čudim naši nelogiki, da nas je vse manj, a da smo vedno glasnejši.
V dobrem in v slabem. Dobro je to, da je glasen partizanski zbor, slabo je to, da se zdaj glasno kregamo domala o vsem. Celo o tem, ali smo Slovenci v Italiji v finančni stiski ali ne. Očitno se pozna, da se bližata halloween in martinovo, ko je norenje dovoljeno.

(Radio Trst A, 30. 10. 2012)