Pravljica (Zmaj SSO proti papirju SKGZ)

Mi raje malo povoluhar'mo 
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.
(V. Kreslin, To pri nas ni možno)

Ni naključje, da se Evropa te dni ukvarja s svojo valuto in s svojim nogometom, v t. i. zamejstvu pa imamo čisto drugačne skrbi. V tem smo mojstri: svet se spreminja, nas pa to ne zanima. Nas kvečjemu zanima Svet. Slovenskih organizacij, namreč. SSO.
Gre za krovno organizacijo, ki se profilira po tem, da ni SKGZ. Da, tako pač je s Slovenci v Italiji: vsebine ni, je samo forma. Zato SSO skrbi predvsem za to, da bi bila čim manj podobna SKGZ, SKGZ pa hoče biti čim manj podobna SSO. Konfrontacija poteka po tem ključu. Vnamejo se spori, ki so - prosto po Vladu Kreslinu - "samo papir". In organizacije vodijo - da nadaljujemo po Kreslinu - "zmaji, ki že tolko let, visijo ...".
Ker je z zmaji in papirji pač vse kot v pravljici, torej daleč od resničnega vsakdana, nastajajo absurdne situacije. Nastanejo spori, ki nimajo nobene osnove.
Predmet zadnje razprave so mediji. SSO je planil v ospredje s predlogom o spremembi "manjšinske" medijske ponudbe. In ta organizacija, ki bi po zgodovinskem izročilu morala biti antikomunistična, se poslužuje prav dobrih starih komunističnih metod. Preučuje medije, ugotavlja, kdo kam spada (ne samo medijem, celo novinarjem dajo politični predznak!), nato pa pove, kaj bi bilo treba spremeniti.
SKGZ tudi ni brez greha, o čemer je Drevored že poročal.
Zanimivo pa je, na čem sloni ta spor o medijih. Eni in drugi krivijo ta ali oni časopis, radio ali TV, da ne poroča, tako kot bi bilo treba. Spor zato poteka na ganljivo resnih zadevah. Recimo tako, da se pri SSO hudujejo, ker je dnevnik prepozno objavil poročilo o opereti Grofica Marica.
V nobenem od dveh taborov pa ni resnega razmisleka o tem, da vsi "manjšinski" mediji (brez izjeme!) poročajo mimo razvoja sveta. Recimo: informativno uredništvo slovenskega RAI ponuja samo dve televizijski rubriki: Kmetijski obzornik in Utrip Evangelija. Dobro, kaj pa ostalo? So mar Slovenci v Italiji samo katoličani in kmetje? Kje je tu, recimo, rubrika o gospodarstvu? Kaj ni morda več Slovencev v Italiji zaposlenih v gospodarstvu kot pa v kmetijstvu?
Naši mediji žal veliko poročajo o temah, ki zanimajo malokoga, povsem pa zanemarjajo teme, ki so tudi za Slovence v Italiji ključne. In tu je glavna težava: zlasti mladi bralci sploh ne berejo Primorskega dnevnika, Novega glasa ali še kaj drugega, in ob 20.30 raje gledajo kaj drugega kot pa poročila o lutkovni predstavi in obletnici poimenovanja šole.
SKGZ in SSO pa se bunita prav o tem: koliko praznikov češenj in koliko sekcijskih kongresov Demokratske stranke bi bilo treba spremljati. Ne vidijo pa, da tir zamejstvo pelje v prazno. Na tamkajšnjem vlaku se nekaj "poklicnih zamejcev" prepira, medtem ko so mladi in tudi drugi že davno stopili na drug vlak. V tamkajšnjih kupejih strežejo zanimivejše časopise in v njih so zanimivejše in koristnejše polemike.