“Do igralcev sta poštena (...). Bila sta jasna: ker je bilo treba varčevati, smo bili igralci delovno več obremenjeni. Stisnili smo zobe, zaradi tega pa se jaz ne pritožujem.”
(Nikla Petruška Panizon o Andreju Berdonu in Paolu Marchesiju, Primorske novice, 4. 2. 2011)
Ne Maja Lapornik ne nova umetniška koordinatorka tržaškega teatra Diana Koloini se včeraj nista odzivali na naše telefonske klice.
(Primorske novice, 24. 11.)
***
Še enkrat se Slovensko stalno gledališče (SSG) spreminja v bojno polje. Izbruhnila je nova afera. Tokrat gre za predstavo Srce v breznu - The movie. Upravni svet tržaškega gledališča je pred dnevi sporočil, da predstavo odpove "zaradi hudega finančnega položaja".
Predstava, ki bi jo moral režirati Sebastijan Horvat, je bila menda najdražja v programu, zato so z varčevanjem začeli pri njej. Pravzaprav kar na račun nje.
Je res šlo zgolj za varčevalni ukrep?
Govorice, da gre za politično odločitev, so se začele širiti kar nekaj dni pred uradnim sporočilom upravnega sveta. Šlo je pač za delo, ki je drezalo v nevarno gnezdo nacional(istič)nih čustev ob tej naši nesrečni meji.
No, kaj nas uči ta nova afera? Da se SSG ne uči na lastnih napakah.
Namreč: ko sta pred leti vodenje gledališče prevzela Andrej Berdon in Paolo Marchesi, sta modro krmarila med čermi. Komisarka upravitelja sta potapljajočo se barko v nekaj mesecih rešila. Speljala sta sezono brez polemik in na račun njunega dela ni bilo pripomb. Vsaj v javnosti se niso pojavila, ne znotraj ne izven gledališča.
Berdon je v nekem intervjuju razložil, da mora gledališče spet priti na dober glas. Številne afere so ga namreč pahnile v nemilost občinstva. Komisarja in takratni umetniški vodja Primož Bebler so speljali dve "mirni" sezoni, med katerima ni bilo odpovedanih predstav ali neljubih polemik. Gledališču se je s počasnimi koraki vračal ugled.
A ko se je iztekel čas komisarske uprave, je iz gledališča spet začelo puščati, zlasti z zamenjavami vodstev in z očitki o konfliktu interesov pri izbiranju režiserjev in nastopajočih.
Gledališče je zato spet na slabem glasu. Spet se je ujelo v past afer in polemik, ki se marketinško niti najmanj ne splačajo. Vodstvo gledališča se ovija v molk, kar ne pomaga. Govorice, ki na SSG mečejo nelepo luč, se naglo širijo po spletu.
Umetniška koordinatorica Diana Koloini ni ničesar kriva. Njen mandat se je uradno začel šele 1. oktobra. Po nerazumljivi odločitvi vodstva je dobila enoletni mandat, tako kot je eno samo leto delovalo tudi prejšnje vodstvo. Vse to seveda onemogoča dolgoročno načrtovanje.
Seveda, tu so ostre gospodarske razmere. A dobro vodstvo jim zna biti kos. To sta že dokazala Berdon in Marchesi.
No, morda je predsednica upravnega sveta Maja Lapornik res nedolžna žrtev gospodarskih zamer. Bi pa morala odpoved predstave sporočiti že prej in svojo odločitev vendarle javno zagovarjati v pogovoru z novinarji, ne pa molčati. V teh primerih molk ne pomaga. Zgolj podžiga zlobne govorice. In te mora SSG nujno preprečiti.
V gledališče, kjer občasno štejejo mrtve in ranjene, nihče - razen masohistov - ne zahaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar