Ni vse dovoljeno (Merkù vs. Onida)

"Moti me, da je uporabil moje ime, saj ne vem, ali je povedal, kar res mislim, in ni bil korekten. To je za ovadbo."
(Margherita Hack, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)

"Priznam, da mi je žal, nisem pričakoval takih posledic. A po življenjski izbiri je to moje delo."
(Andro Merkù, Corriere della Sera, 6. 4. 2013)

Foto Primorski.eu

V oddaji La zanzara radijske postaje Radio 24 so pred dnevi predvajali posnetek, o katerem se zdaj veliko govori. 
Kratka obnova: Andro Merkù je oponošal znanstvenico Margherito Hack in pod to krinko poklical Valeria Onido. Gre za uglednega pravnika, ki ga je italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval v skupino desetih modrecev. Ti naj bi v nekaj tednih izdelali nekaj koristnih predlogov za italijanski parlament, ki ta čas zaradi strankarske razklanosti ne more izvoliti nove vlade.
V tem pogovoru je Onida - misleč, da se zasebno pogovarja s pravo Margherito Hack - izrazil nekaj pomislekov glede dela skupine modrecev.
V bistvu je dejal, da so modreci mašilo, ker so do bližnje izvolitve novega predsednika republike ne bo nič premaknilo. Deseterica modrecev pa bi medtem dajala vtis, da se na ravni institucij vendarle nekaj dogaja.
No, je Merkù zaradi tega junak ali graje vreden imitator? 
Teoretiki novinarske etike najbrž tega primera ne bi presojali enoglasno. V tem primeru pač tekmuje več interesov.
Na eni strani je pravica javnosti do informiranosti.
Mnenje Onide, da je delo Napolitanovih modrecev brezsmiselno, je lahko koristna informacija za državljane. Tem pač ne more biti vseeno, da na najvišji državni ravni z domnevno brezmiselnimi sestanki v predsedniški palači le preganjajo čas.
Druga plat medalje je način, kako je imitator Merkù (ki pa je tudi član novinarske zbornice) iztržil to informacijo.
Onidi je pač lagal, saj se je pretvarjal, da je nekdo drug. Tudi ni povedal, da pogovor snemajo. In tudi dovoljenja za objavo posnetka ni dobil. Merkù je torej izrabil lahkovernost in zasebnost človeka, kar je seveda neetično.
Pa ne samo to: radijska šala bi lahko imela tudi neprijetne posledice. Morda se spomnite, kako sta avstralska radijska voditelja poklicala v bolnišnico, ki je sprejela nosečo Kate Middleton, in se pretvarjala, da kličeta iz Buckingamske palače. Telefonistka je nekaj dni po tem pogovoru, ki je prišel v javnost, naredila samomor.
Skratka, kaj se zgodi, če postaviš na tehnico prednosti in slabosti Merkujevega "podviga"?
Roko na srce: kar je povedal Onida, ni informacija bistvene važnosti. Ne gre npr. za razkritje kakega koruptivnega ali nemoralnega dejanja. En član skupine desetih modrecev, ki nima nobene formalne veljave, je izrazil nekaj pomislekov o tej skupini. Andro Merkù pa je to nebistveno informacijo pridobil tako, da je v tem primeru vprašljivi interes javnosti postavil pred spoštovanje dostojanstva osebe.
Človeka je torej izrabil kot sredstvo za dosego nečesa, kar je dobra samopromocija, ne pa tudi ključna informacija.
Če pa se urednikom oddaje La zanzara zdi, da je pridobljena informacija ključna, bi jo lahko skušali dobiti na način, ki ne krši deontoloških ali etičnih pravil. Te ne obstajajo samo v novinarstvu, obstajajo tudi v kabaretu in satiri. Merkù je torej šel čez dovoljeno. Tako kot publicist in tako kot imitator.