Seveda ne velja za vse enako. Enim se zdi, da je lepo samo v mladosti, eni pa bi svojo mladost kar prečrtali. France Prešeren je konec mladosti hudo objokoval, Borisu Pahorju pa se je življenje začelo nasmihati precej pozno. So pa tudi taki, ki prehoda v zrela leta niso doživeli. Keith Richards, recimo, živi v večnem dvajsetletništvu. Angleški princ Charles pa menda ni bil nikoli mlad.
A ti, ki nimajo življenjskih dob, so izjeme. So kot skrajne točke na planetu, kjer nimajo dneva in noči. Po večjem delu globusa sončni zahodi k sreči obstajajo.
Primorci imamo z njimi precej sreče. Naši so najlepši na Slovenskem. Saj ne da bi bilo grdo, ko se sončni žarki spustijo za gorenjske vrhove ali dolenjske griče. Je pa pri nas vseeno nekaj posebnega, ko obzorje pordeči. Zlasti če imaš razgled na morje in spremljaš, kako se bakrena krogla spušča v zaliv.
V Barceloni tega nimajo. Tam se sonce rodi iz morja, zaide pa nekam tja v katolonsko pustinjo. Še slabše je v New Yorku. Sončni žarki se v bistvu nikoli ne dotaknejo vode. Mnogo pred večerom jih prestrežejo nebotičniki, tako da na avenijah velikega jabolka nikoli ne vidijo pravega sončnega zahoda.
Vendar vsa ta sreča s sončnimi zatoni na Primorskem se žal ne odslikava tudi v življenju. Čas, ko se mladost prevesi v zrela leta, pri nas ni lep. Kdor se danes poslavlja od mladosti, nima lepega obzorja. Študiral je v obdobju hude recesije in zdaj ne ve, kaj bi s svojo izobrazbo. Živi v polmraku. Mladost ugaša, z njo pa tudi zaposlitvene možnosti ob nekoč dobičkonosni italijansko-slovenski meji.
Kaj pa so sklenili na nedavnem vrhu članic Evropske unije? V proračunu za obdboje 2014–2020 so v sklad za zaposlovanje mladih vpisali osem milijard evrov. A to bo pomoč za tiste, ki so zdaj rosno mladi. Za tiste, ki so ta čas pred zatonom mladosti, očitno nihče ne poskbri. Pred današnje tridesetletnike se očitno razgrinja nemirna noč.
(Kapučino, Primorske novice, 5. 7. 2013)
Ni komentarjev:
Objavite komentar