7.6.13

"Če kaj napišejo v slovenščini, so to le sporočila za zasebne namene"

Pisati in brati znamo domala vsi. Toda za izpolnjevanje bančnih obrazcev, za pisanje uradnih prošenj ali za razumevanje novinarskih besedil potrebujemo posebno jezikovno spretnost. Maja Mezgec je v svoji doktorski disertaciji preučila, v katerem jeziku gre Slovencem v Italiji lažje pri tovrstnih umskih naporih. Njena študija je pred kratkim izšla v knjigi z naslovom Funkcionalna pismenost v manjšinskem jeziku. Izdala jo je univerzitetna založba Annales, njena sozaložnika pa sta Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem in Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu. Predstavili so jo že na obeh straneh meje.


> Kaj sploh pomeni funkcionalna pismenost?

“Danes v bistvu naj bi bili vsi pismeni. Problem ni več zmožnost kodiranja in dekodiranja informacij v pisni obliki, ampak upravljanje in uporaba teh informacij, ki jih je v sodobni družbi vedno več. To je funkcionalna pismenost. Potrebuješ jo za preživetje, delovanje in razvoj v današnji družbi znanja. Če hočeš 'funkcionirati' v tem svetu, kjer je toliko gradiva v pisni obliki, moraš znati uporabljati in upravljati vse te informacije. Funkcionalna pismenost je obenem tudi izhodišče za vseživljenjsko učenje. Mene je zanimalo, v kolikšni meri smo Slovenci v Italiji 'samostojni'; ne gre zgolj za ohranjanje slovenščine, gre se za razvoj posameznika v slovenskem jeziku.”

> Kaj ste torej ugotavljali?

“Postavila sem problem, koliko so Slovenci v Italiji zmožni 'funkcionirati' v slovenskem jeziku v primerjavi z italijanskim. Predvsem me je zanimalo, kako se te možnosti ohranjajo oz. razvijajo več let po končanem šolanju. V bistvu sem preverjala dvoje. S testnim instrumentarijem v slovenščini so posamezniki reševali različne vaje, s katerimi sem ugotavljala zmožnost razumevanja informacij v krajših besedilih, kot so navodila, krajši članki, preglednice, statistični podatki, preprosti obrazci ... Na koncu pa sem vsem postavila vprašanje, ali bi vajo lažje reševali v italijanščini. V bistvu sem merila, kako so te jezikovne kompetence uravnotežene med italijanskim in slovenskim jezikom.”

> Kaj ste ugotovili?

“Kot sem navedla v hipotezi, so pisne kompetence neuravnovešene v prid italijanskega jezika. Preučila sem, kateri dejavniki vplivajo na to: jezikovni oz. narodnostni izvor, bralne prakse, pisne prakse, raba jezika na delovnem mestu itd.”

> Pri kom ste to ugotavljali?

“Testirala sem dve skupini: maturante na slovenskih višjih srednjih šolah v Italiji in odrasle ljudi, ki živijo v narodnostno mešanem okolju in imajo isto stopnjo izobrazbe.”

> Pri vseh statističnih raziskavah med Slovenci v Italiji je problematična izbira vzorca. Kako ste se ravnali pri svoji študiji?

“V zamejstvu nimamo slučajnostnih vzorcev, ker pač ne obstaja seznam slovenskega prebivalstva v Italiji. Pri maturantih sem zato zajela vse maturante na slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem, pri odraslih pa sem se držala teritorialnega ključa.”

> In ste izbrali Škedenj. Zakaj?

“Izbrala sem okolje, ki je narodnostno mešano. Torej področje, ki naj bi bilo bolj izpostavljeno vplivu italijanščine, v določeni meri pa ohranja še poteze vaškega načina življenja. Zato sem se odločila za to predmestje Trsta. Anketirala sem vsekakor le tiste, ki so maturirali na šolah s slovenskim učnim jezikom. Majda Kaučič Baša je na predstavitvi knjige dejala, da je iz tega nastala optimistična slika. Testirala sem namreč samo tiste, ki imajo najvišjo možno stopnjo izobrazbe v slovenskem jeziku.

> Kakorkoli, anketiranci pravijo, da bi v glavnem vaje lažje reševali v italijanščini. Je to posledica dejstva, da Slovenci v Italiji nimajo veliko možnosti, da bi slovenščino uporabljali v vsakodnevnih okoliščinah? Recimo v uradih, na avtobusu, v trgovini, na pošti ...

“Funkcionalna pismenost je povezana z vseživljenjskim učenjem. Gre za kompetence, ki jih osvajaš skozi celo življenje. Se pravi, sproti razvijaš določene pisne kompetence, ker od tebe to zahteva okolje. Če živiš v okolju, kjer se vse dogaja pretežno v italijanščini, potem težko razvijaš te sposobnosti tudi v slovenščini. V svoji raziskavi sem ugotovila, da je izpolnjevanje obrazcev problem. Vsi bi raje reševali v italijanščini. Tako je tudi pri tvorjenju besedil, kot so recimo prošnja za zaposlitev ali čestitke za objavo v časopisu. To bi vsi lažje reševali v italijanščini. Težava ni v branju, ampak v pisanju. Slovencem v Italiji manjka produktivna plat; če kaj napišejo v slovenščini, so to pretežno sporočila za zasebne namene.”

> Slovenci v Italiji torej uradna sporočila lažje napišejo v italijanščini?

“Ja. Je pa zanimivo, da je pri bralnih kompetencah drugače. Mladi, ki veliko berejo so celo navedli, da lažje berejo v slovenščini kot pa v italijanščini. Pri testnih rezultatih ni bilo tako izrazite razlike glede na jezikovni in narodni izvor. Se pravi, da pri reševanju testnih vaj maturanti s slovenskimi starši niso bili bistveno boljši od maturantov iz mešanih ali italijanskih družin.”

> Se pravi, da dijaki s slovenskimi starši niso nujno bolj vešči uporabe slovenščine kot pa dijaki z neslovenskimi starši ...

“Rezultati maturantov iz neslovenskih družin so nekoliko slabši, ampak s statističnega vidika ta razlika ni tako opazna. Bolj pomembne razlike nastanejo zaradi bralnih navad.”

> Lahko torej sklepamo, da o boljši funkcionalni pismenosti ne odloča pogovorni jezik v družini?

“V tej študiji se je izkazalo, da jezik, ki ga govoriš v družini, ni tako pomemben za razvoj funkcionalne pismenosti kot pa to, koliko ta jezik uporabljaš izven zasebnega življenja. Pri mladih odločajo predvsem bralne navade. Pri odraslih pa je pomembno, kako pogosto pišejo v slovenščini; tudi pri opravljanju delovnih zadolžitev, recimo.”

> Vera Tuta Ban je za 7. val v reportaži o Slavističnem društvu Trst-Gorica-Videm povedala, da se obvladanje slovenščine med Slovenci v Italiji nezadržno slabša, saj zaradi krize slovenske ustanove zaposlujejo vse manj ljudi. Vedno manj je torej takih, ki bi slovenščino uporabljali tudi v službi. Bi se strinjali?

“Gotovo. Pisne kompetence z neuporabo okrnijo. Če v delovni sferi ne uporabljaš jezika, se njegova uporaba dejansko zreducira zgolj na zasebni stik s sorodniki ali prijatelji, v društvu ... Imam prijatelje, ki so zaključili višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom in so zdaj zaposleni v italijanskem okolju. Ob izidu te knjige so mi priznali, da jim je včasih nerodno pisati v slovenščini. Ker v slovenščini sploh več ne pišejo. V italijanščini jim gre lažje.”

> Je bilo vedno tako? Lahko na podlagi svoje študije poveste, kako se je spremenila funkcionalna pismenost v času?

“Težko. To je namreč prva taka študija. Zanimiv podatek se mi vsekakor zdi, da so mestoma rezultati nekoliko boljši pri tistih, ki živijo v manjših občinah, kjer uradi dejansko delujejo dvojezično.”

> Sociolingvistka Majda Kaučič Baša trdi, da se bo slovenščina v zamejstvu ohranila samo v primeru, da bo imela v javnosti enak status, kot ga ima italijanščina ...

“Znanstveniki, ki so raziskovali funkcionalno pismenost, so dejali, da je ta premo sorazmerna z razvojem družbe in da se vzporedno z razvojem družbe višajo tudi standardi pismenosti. Jaz sem v svoji sklepni misli napisala, da v manjšinski stvarnosti obstaja premo sorazmerje med razvojem manjšine in funkcionalno pismenostjo v manjšinskem jeziku. Če imaš zajamčeno možnost rabe slovenščine v vseh okoljih, potem tudi razviješ jezikovne kompetence. Vprašanje je zdaj to, kaj bi bilo, če bi imeli možnost rabe slovenščine v vseh okoljih ... Bi bili sploh zmožni uporabljati slovenščino povsod? Smo na to pripravljeni?”

> In odgovor je?

(se nasmehne) “Recimo, da še malo pešamo ... Pač, Slovenci v Italiji še nismo imeli možnosti, da bi razvijali tovrstne jezikovne kompetence.”

> Vaša kolegica na SLORI-ju Norina Bogatec je potožila, da raziskave inštituta večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Po objavi izsledkov se v manjšini nič ne premakne. Ali za svojo študijo pričakujete boljšo usodo?

“Upanje seveda je. Naloga nas raziskovalcev je, da določene problematike osvetlimo z drugačnega vidika. S tem spodbudimo določena razmišljanja in soočanje. Jaz sem k temu vprašanju pristopila predvsem z andragoškega vidika, se pravi, da me je zanimal vidik vseživljenjskega učenja. Želimo si, da bi bili izsledki raziskav upoštevani, čeprav dejansko ni vedno tako.”

> Komu bi to knjigo položili na mizo?

“Distribucijo bo SLORI začel v kratkem. Vsekakor jo nameravamo poslati vsem vodilnim predstavnikom ...”

> V manjšini?

“Da, a dostavili jo bomo še v Slovenijo, tudi pristojnim službam za Slovence v zamejstvu. Mislim, da jezikovna politika in jezikovno načrtovanje zahtevata globlji razmislek in koordiniran nastop različnih subjektov. To predvsem zaradi številnih spremenjenih okoliščin. A žal v manjšini nismo nikoli namensko razvijali nobene jezikovne politike.”

(Primorske novice, 31. 5. 2013)

Ni komentarjev:

Objavite komentar