Žgvacet

Včasih se zdi, da je t. i. zamejstvo ustvaril Walt Disney. Slovenci v Italiji pač ustvarjajo zgodbe, ki prej sodijo v otroški strip, kot pa v zemeljsko stvarnost. Eklatanten primer smo dobili pred štirimi leti.
Kot vsako liho leto je bila avgusta v občini Repentabor Kraška ohcet. Program se ni bistveno razlikoval od prejšnjih izvedb. V sredo nastop pevskega zbora ter odprtje osmic in kioskov. V četrtek dekliščina in fantovščina dveh poročencev. V petek uprizoritev podoknice. V soboto prenos nevestine opreme. V nedeljo zjutraj končno poroka, ki ji vsakič sledita množičen mimohod narodnih noš in popoldanski ples. A pred štirimi leti so prireditelji napovedali majhno spremembo. Z nedeljskega programa so črtali postanek na Colu, kjer so ljudem v narodni noši postregli z žgvacetom, kar je primorska beseda za gostejšo dušeno jed iz mesa in začimb.
Odzivi na to odločitev so bili zelo glasni. Polemika se je z vaških šankov preselila v medije. Celo odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je moral vzeti tipkovnico pod prste in posvetiti uvodnik Kraški ohceti in žgvacetu.
Tu so torej Slovenci v Italiji pokazali, da bi lahko bili Disneyjeva stvaritev. Znotraj skupnosti je privrela kri, ker so na programu nekega večdnevnega ljudskega praznika črtali nedeljsko jutranjo zakusko. Kje lahko vidiš nekaj takega, če ne v stripovski zgodbi?
A Slovenci v Italiji vendarle niso lik za Disneyjevo zgodbo. Dobri stari Walt namreč ni upodabljal ljudi. Junaki njegovih zgodb so bile bizarne živalice, ki so nastopale v običajnih zgodbah z začetkom, zapletom in razpletom. V t.i. zamejstvu pa je drugače. Pravzaprav obratno. Bizarne so zgodbe, ne pa ljudje. Slovenci v Italiji niso nič kaj drugačni od ostalih Slovencev. A zgodbe, ki jih ustvarjajo, so mestoma absurdne. Vročih razprav namreč ne izvabijo politične ali gospodarske teme, pač pa – recimo – postanek z žgvacetom.
No, da ne bo nesporazumov. Kraška ohcet je lep in organizacijsko zahteven praznik, kakršnih je tudi v Sloveniji malo. Prav je, da so na Tržaškem krasu ponosni na to prireditev, ki je polna folklore in simbolike. A Slovenci v Italiji se morajo zavedati, da ne obstajajo samo zato, da bi v narodnih nošah jedli žgvacet.

(Kapučino, Primoske novice, 16. 8. 2013)