Dober novinar je svobodomiseln, brez predsodkov in spoštuje ljudi

Poročilo Metke Šinigoj o ponedeljkovem srečanju v Društvu slovenskih izobražencev. Primorski dnevnik, 15. 5. 2013.

Foto Kroma

Oba druži enaka univerzitetna pot - študij novinarstva v Ljubljani, kar je za novinarje prej izjema kot ustaljena praksa. Prav tako sta oba zaposlena v matični državi, prvi v Ljubljani, drugi v Kopru. Medtem ko je starejši začel odkrivati svoj talent s pisanjem člankov za mladinsko prilogo Rast in skavtsko glasilo Jambor, je leto mlajši novinar preizkušal svoje danosti s piskajočim glasom, z neizkušenostjo, z baterijo, veliko kot nahrbtnik, a tudi z velikim veseljem, že pri štirinajstih letih za prenos Jadranovih tekem za Radio Opčine. Slednji je začel pisati že v petem razredu osnovne šole, »za glasilo, ki je imelo redne in zveste bralce: bral ga je sošolec Niko Štokelj«, je ironično izjavil Peter Verč.
Tokratni večer v Peterlinovi dvorani je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s Slovenskim klubom. Z mladima gostoma, Petrom Verčem in Andrejem Černicem pa je vodila pogovor Poljanka Dolhar.
Andrej Černic živi med Doberdobom in Ljubljano. V novinarske vode je stopil leta 2002 v goriški redakciji Novega glasa, njegova prva ljubezen v novinarstvu pa je bil šport. Danes je sodelavec ljubljanskega tednika Reporter, Novega glasa in Primorskega dnevnika ter dopisnik za tiskovno agencijo Ansa. Leta 2011 je prejel nagrado Simona Cigana za kategorijo raziskovalnega novinarstva.
Medtem ko je Černic mnenja, da se novinarstva naučiš na terenu, ker dobiš na univerzi le napotke, ki pa ne držijo pri vseh medijih, se Verč s tem ne strinja. Sam pravi, da »novinarstvo ni poklic, ampak profesija. Zavedati se moraš, katero orodje ali orožje imaš v rokah in koliko je to nevarno. Na univerzi se naučiš teorij iz družboslovnih ved, ki so koristne, da se zavedaš zlorab in skušnjav tega poklica.« Vsekakor sta si glede lastnosti, ki jih mora imeti dober novinar, oba istega mnenja: biti mora svobodomiseln, brez predsodkov in mora spoštovati vse ljudi, ne glede na to, kaj delajo. Da pa mora biti pošten je itak samoumevno.
V teku večera je prišlo na dan veliko zanimivih informacij in mnenj mladih novinarjev. Medtem ko je Černic gostobesedno nanizal kar nekaj anekdot v zvezi s svojim delom v Ljubljani oziroma kako gledajo na zamejca, je Verč odgovarjal kratko in bolj direktno, a obenem hudomušno in ironično. Pogovor je tekel o vzornikih tako na slovenski kot italijanski ravni, o prispevkih oziroma člankih, na katere sta še posebej ponosna in pa o razlikah med slovenskimi in italijanskimi mediji.
Černic se je po študiju v Ljubljani zaposlil pri Reporterju, medtem ko je Verč moral izbrati med dobro plačanim delom pogodbenega novinarja zlasti za televizijo, kar bi pomenilo nadaljevati s športnim angažmajem, kot je to počel zadnjih petnajst let in biti nezadovoljen, ali pa se odločiti za slabšo plačo in delati nekaj, kar ga radosti. Izbral je drugo možnost, piše za Primorske novice in druge medije, živi svobodno umetniško življenje in mu zaenkrat to ustreza. Od Društva slovenskih novinarjev je prejel nagrado zaradi svoje nepopustljivosti in nepristranskosti.
Kar se tiče naših medijev, je Andrej Černic dejal, da »je težko pisati kritično, ker smo majhna skupnost«, Peter Verč je še dodal, da »mediji niso taki, kot bi lahko bili, zaradi pristranskosti in očitnih konfliktov interesov«. Kritična točka je predvsem ta, da se v medijih ne zavedajo sprememb. Poleg tega je pomembna kakovost, saj pri nas zaposlijo ljudi po političnem ključu ali zaradi poznanstev. Če bi povsod imeli sposobne ljudi, ne bi bilo treba racionalizacije. (met)