Večer dolgih kozarcev (Samo Pahor, Drevored in SKGZ so si nalili čistega vina)

Zgodilo se je včeraj zvečer okoli 20.30. Okrog iste mize na dvorišču KB-centra v Gorici so sproščeno klepetali Samo Pahor, Rudi Pavšič, Livio Semolič in pisec Drevoreda.
Bili so tudi drugi, a nadaljno naštevanje bi dodatno obremenilo sum proti meni, da lezem v zasebnost drugih.
Kaj se je zgodilo, da so se ob kozarcu sestali občasni ali večkratni "nasprotniki" v javnih in medijskih razpravah?

foto: wineislove.it

Pravkar se je bil zaključil občni zbor Narodne in študijske knjižnice (NŠK). Vsi prej našteti smo njeni člani. Vsi smo od začetka do konca spremljali razmeroma dolgo zasedanje. In ko je bilo treba glasovati za proračun in predračun, se je (še enkrat) izkazalo, da vsi razmišljamo po svoje. Pavšič in Semolič sta na primer podprla poročilo upravnega odbora, Pahor se je vzdržal, jaz nisem glasoval. In kljub temu smo zmogli dobri dve uri in pol sedeti v isti dvorani, razpravljati in naposled celo skupaj pogasiti žejo.
Jutri bo najbrž v Primorskem dnevniku poročilo včerajšnjega občnega zbora. Tu bom zapisal samo nekaj utrinkov.
Predsednica Martina Strain in blagajničarka Tanja Vessel sta prebrali svoji poročili in obnovili delo upravnega odbora v zadnjem letu. Omenili sta tudi nekaj zamisli in načrtov za čas, ki še pride. Pri tem je za hip tekla beseda tudi o selitvi NŠK in njenega Odseka za zgodovino.
Ko je bil čas za razpravo, sem ju prosil, naj bolj podrobno povesta, kateri so nameni v zvezi z Narodnim domom pri Svetem Ivanu. Strainova je rekla, da natančnih načrtov še ni, a da bo del knjižnice (del arhiva, odsek) šel k Svetemu Ivanu, v Narodnem domu v Ulici Filzi pa bo neka nova čitalnica.
Takrat sem spomnil na peticijo, pod katero se je leta 2006 nabralo okrog 300 podpisov, da mora knjižnica ostati v središču Trsta, kar ni le stvar simbolike, ampak tudi praktične koristnosti. Strainova je mirno odgovorila, da se odbor dobro zaveda, kako pomembno je, da se čitalniška dejavnost odvija v Trstu, ne pa v predmestju.
Vprašal sem še, kdo bo zdaj vodil Odsek za zgodovino. Spet iskren odgovor: od upokojitve Milana Pahorja je minilo še premalo časa, da bi upravni odbor dobil novo, trajno rešitev.
Nato sem dregnil v najbolj občutljivo tkivo. Povedal sem, da si NŠK ne sme privoščiti, da bi bila na slabem glasu. Žal se tudi v povezavi z NŠK upravičeno ali neupravičeno večkrat omenja konflikt interesov. Člani upravnega odbora so namreč tudi strankarski aktivisti in/ali člani upravnih svetov nepremičninskih družb. Zato sem predlagal, naj na naslednjih volitvah ne kandidirajo taki, na katere bi lahko legel neprijeten sum konflikta interesov.
Semolič je pri tem prosil, naj konkretno povem, na koga mislim. Meni je bilo pri tem nerodno, saj mi ni šlo za kazanje s prstom na domnevne grešnike, ampak za opozorilo, da bi morali včasih veljati neki etični standardi tudi mimo tega, kar piše v zakonih. Da ja ne bi spletni in vaški obrekovalci dobili priliko za blatenje vsepovprek slovenskih ustanov v Italiji.
Nisem hotel povedati, na koga mislim, saj bi se občni zbor sprevrgel v nekaj, kar ni vredno občnega zbora neke kulturne ustanove. Je pa nekdo omenil Štefana Čoka. Od Semoliča ter Tanje Vessel smo dobili pomirjujočo vest, da je tržaški tajnik Demokratske stranke že odstopil s tajniškega mesta v odboru NŠK. Posnemanja vredno.
Seveda nisem mislil samo na Čoka, a tudi na Livia Semoliča. Počakal sem na konec občnega zbora in mu to tudi povedal. Mirno in kulturno sva razpravljala o tem. Tako je prav. Nobenih anonimnih spletnih klevet, a koristen pogovor.
Na konflikt interesov je med občnim zborom opozoril tudi Aleš Brecelj. Njegov poseg so menda nekateri razumeli kot frontalen napad na vse upravitelje NŠK, zato se je za trenutek zdelo, da razprava poteka o tem, ali so Strainova in sodelavci vredni zaupanja. A Brecelj je samo postavil nekaj vprašanj, tako kot so to kasneje storili še drugi.
Bil je, skratka, občni zbor vreden svojega imena: člani smo spraševali in upravitelji so odgovarjali. Oglašali so se člani, ki se spoznajo na raziskovalni svet, in taki, ki se spoznajo na številke. Ob vsem tem smo mi, navadni člani in obiskovalci, poslušali, razčiščevali svoje dvome in primerjali svoja mnenja. Ki so najbrž še vedno različna, ne pa tako oddaljena, kot bi bila brez živahne razprave.
Lepo je, da se je končalo s kozarcem pri ustih, ne pa z nožem v hrbtu - ali psovko na spletu.
Nekaj pomislekov seveda ostaja. Sandi Volk navsezadnje opozarja na svojo domnevno krivično odslovitev in slabo delo v prejšnjih letih. A hkrati govori o zaprtju Odseka za zgodovino, kar so pa na občnem zboru zanikali.
Pogovarjajmo se in tehtajmo argumente.