Govor na Proseku

Najprej bi rad pozdravil tiste, ki ste doživeli vojni čas in ki o njem lahko pričate.
Prosim vas, pripovedujte nam o svojih izkustvih: o tesnobi, o turobnih trenutkih, o pomanjkanju, o sorodnikih, ki se niso več vrnili, o žalosti ... Tudi če gre za bežne otroške vtise, pripovedujte, ker vaš spomin je dragocen in vsaka vaša beseda je zlato.
Seveda, lahko si pomagamo s knjigami. Vaši sokrajani Ivan Regent, Vekoslav Španger ali Savina Rupel so nam pustili pomembna pričevanja. To so knjige, ki jih je vredno brati, a najbolj globoko v srce vsekakor sežejo ustna pričevanja. Zato še enkrat: pripovedujte, pa čeprav s tresočim glasom in solzo na licu.
O strahu in pogumu pod fašizmom sem največ slišal od tete, ki mi še danes pripoveduje o svojem očetu. Nočno trkanje policije, mučna zaslišanja, skrivnostna izginotja, konfinacija, drugi tržaški proces, pisma iz ječe, nepreskrbljena družina in žal tudi povojna razočaranja.
Trpke zgodbe. In vendar si želim, da bi taka pričevanja ne šla v pozabo, kajti potrebujemo jih. Danes še toliko bolj, saj se zdi, da smo zapravili moralno dediščino borcev za svobodo. Izgubili smo kompas. Vaša modrost nam ga lahko vrne.
Pripovedujte, kako je vzbrstelo hrepenenje po svobodi in po pravični družbeni ureditvi. Kajti danes naša celina nevarno drsi v nasprotje tega.
Od nikogar izvoljeni funkcionarji vsiljujejo pogubne ekonomske rešitve. Evropska unija in evro sta v osnovi romantični ideji, a kaj ko iz dneva v dan zaostrujeta razlike med revnimi in bogatimi.
Na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije, vemo, kam to pelje. Na demonstracijah v Atenah so nekateri protestniki celo naredili samomor na trgu.
Po danes objavljenih podatkih pred jutrišnjim praznikom dela je v Italiji brezposelnost med mladimi kar 38-odstotna. In kam privedeta brezposelnost in brezup smo videli tudi v nedeljo pred palačo Chigi v Rimu.
Pred 70 leti so ljudje jemali orožje v roke, da bi si vzeli svobodo. Danes, žal, ljudje jemljejo orožje v roke, da bi sebi ali drugim vzeli življenje.
Marsikaj ne gre. Tudi svetost ljudskega odločanja nam je uspelo oskruniti. Volitve se nič več ne zdijo praznik demokracije, ampak preživet ritual, neprivlačni medijski spektakel brez vsebine ali celo farsa.
Na nedavnih volitvah v Furlaniji Julijski krajini polovica ljudi ni šla volit in marsikdo je oddal neizpolnjen volilni listič. Borci za svobodo svojega življenja niso žrtvovali za bele glasovnice.
Pred drugo svetovno vojno in med njo so se ljudje dvignili tudi zoper šovinistično ideologijo. Uprli so se za mir med narodi, ne pa zato da bi med narodi stali zidovi. Pri nas, žal, ponekod pregrade še stojijo.
Mržnje in izrazitega protislovenskega razpoloženja ni več, a počasno in mučno udejanjanje dvojezičnosti kaže na podcenjevanje slovenščine in manjšinskih pravic.
Tudi Slovenci se nekaterih miselnih kalupov težko znebimo. V sebi negujemo travme preteklosti, namesto da bi se od preteklosti naučili sporočila. Zato še predzadnjič pozivam vas, ki ste doživeli vojni čas, pripovedujte!

Per un breve pensiero sulla guerra proseguirò in italiano. Nel meditare – come direbbe Primo Levi – che questo è stato, ci possono aiutare alcune testimonianze.
Nel libro il Rogo di Berlino Helga Schneider ha descritto in maniera molto intensa la fine del Terzo Reich. Nella disperata ultima e inutile difesa Hitler chiamò alle armi anche i tredicenni. Berlino era un mucchio di macerie e la popolazione viveva nelle cantine. Usciva solo a prendere l’acqua alle poche fontanelle funzionanti. Si formavano così lunghe file di nonni e madri con le taniche in mano, ma su di essi cadevano tragicamente le bombe degli alleati.
Poi, all’arrivo dei sovietici, vi furono numerosi stupri di ragazzine innocenti, offese dalla guerra e umiliate dai liberatori. Questa testimonianza mi ha fatto intuire cos’è stata la seconda guerra mondiale.
Nel ricordarla possiamo e dobbiamo dire che questa immane tragedia non sarebbe avvenuta se qualcuno non avesse deciso di iniziarla. Perciò è doveroso omaggiare il ricordo di chi ha combattuto contro Hitler e contro il suo maestro di Roma.
Come ha scritto qualche giorno fa Massimo Gramellini su La Stampa: “Se avessero vinto i reduci di Salò, saremmo diventati una colonia di Hitler. Avendo vinto i partigiani, siamo una democrazia (...) Grazie partigiani".
Giusto, grazie partigiani. Eppure non dobbiamo dimenticare che l’antifascismo iniziò già negli anni Venti. In queste terre vi furono sloveni e croati che sacrificarono la spensieratezza della giovane età per un ideale di giustizia. E io sono orgoglioso di loro. Tuttavia non dimentico che anche tanti italiani si opposero al fascismo già da subito, ad iniziare da Giacomo Matteotti.
Italiani e sloveni si incontravano nei confini a Lipari, a Ponza e in altri luoghi che un ben noto politico, oggi ancora sulla breccia, definirebbe di villeggiatura.
E’ perciò molto triste pensare che nel 2013, permane, in alcuni casi e in alcune teste, una certa diffidenza verso i rapporti tra sloveni e italiani. I confini sono caduti, abbattiamo anche questa barriera psicologica. Quando lo faremo, sarà un’ulteriore vittoria su quelle sciagurate ideologie che hanno scatenato la guerra.

Govoril sem o preteklosti in o napakah današnjega časa. Rad bi zaključil s prijetnejšimi besedami, čeprav se moram opravičiti, ker bom dreznil v intimo nekaterih.
Čez nekaj dni bo v kontovelski cerkvi poroka. Pred oltar gresta zdravnica in zdravnik, ki sta nekaj časa delala v Afriki. Ona, domačinka, je prav v tem kulturnem domu tudi že predavala o svojem delu v Angoli.
Mladim, a ne samo njim, svetujem, naj se kdaj pa kdaj ozrejo po afriških zgodbah. Črna celina je namreč izjemen vir navdiha. Tako kot pri nas med fašizmom, so tam velike krivice, a k sreči tudi veliki ljudje.
Nisem še imel sreče, da bi šel v Afriko. Se pa dobro spominjam poletja pred sedmimi leti. Vsako jutro sem hodil v Grljan in stran za stranjo požiral spomine Nelsona Mandele.
Razbral sem, kaj je človeško dostojanstvo, kaj je vredno življenja in kaj je vera v sočloveka. Ne pozabite, namreč, da je Nelson Mandela po 27 letih zapora vseeno povabil v svojo vlado svoje nekdanje zatiralce.
Če bi jih sovražil še naprej, je rekel Mandela, bi bil suženj tega čustva. Jaz pa sem želel biti svoboden.
Bodimo torej svobodni. Nikomur se ne podrejajmo. Nad nami imejmo samo zakon etike.
Bodimo pravzaprav partizani etike. To pomeni, da se moramo upreti materialnim skušnjavam in nepoštenim bližnjicam v poklicnem življenju.
Naj s preprostim primerom pometem najprej pred svojim pragom. Delovanje držav danes pogojujejo mediji. Zato bi bil svet mnogo lepši, če bi se novinarji držali etičnih načel. Svet bi bil boljši, če bi novinarji imeli trdnejše hrbtenice. Tudi pri nas.
Tako je najbrž tudi res, da bi bilo z našimi organizacijami verjetno bolje, če bi več upoštevala etična pravila. Recimo na tak način, da bi zaposlovala ljudi na osnovi znanja, ne pa po ključu politike ali poznanstev. Ne izmišljujmo si sovražnikov, kot da bi bili še vedno pod fašizmom, ko pa si največ škode včasih povzročimo sami.
Dragi prireditelji, hvala za povabilo. In še zadnji poziv.
Starejši, pripovedujte nam, kako je bilo, ko se je človeštvo dotaknilo dna. Mlajši, poslušajmo. In učimo se, da se ne bomo uklonili krivicam. Bodimo kritični uporniki, a vseeno strpni in pošteni. Ne bodimo sebični, bodimo na strani šibkejših. Bodimo pogumni. Skratka, bodimo antifašisti!

(Kulturni dom na Proseku, 30. 4. 2013)