Luknjasta cesta k sosedu

Punca z Opčin pri Trstu je v sredo fotografirala nenavadno cestno obvestilo na več podlagah.  Ko ta kolumna nastaja, je opozorilo še tam.
Na rumeni pravokotni tabli sta znaka za delo na cesti in za prepoved prometa v obe smeri. Pod njima z velikimi črkami piše »strada chiusa«, kar pomeni, da je cesta zaprta.
Je pa zanimivo, da so pod ta napis prilepili še obvestilo, tiskano na papirju. Na njem spet piše »strada chiusa«, temu italijanskemu napisu pa so dodali še slovenskega: »Zaprta cesta – Center Opčin.«
Do tu skoraj nič narobe. Razume se, da cesta ni prevozna. Edinole ni jasno, kaj je s centrom Opčin. Je ves center zaprt? Ali pa je zaprt zgolj cestni odsek do centra Opčin? Ali pa krajevna skupnost Center Opčin obvešča, da je cesta zaprta?
Saj niti ni tako pomembno v primerjavi s tem, kar sledi. Punco je namreč bržkone razdražil napis na pregradi, ki stoji pred tablo. V zgornji vrstici piše: »Lavori di asfaltatura OPICINA.« Kako bi se temu reklo v slovenščini, razkriva spodnja vrstica: »Asfaltiranje OPCINAH.«
Tako je. Ni čudnega, da je punca fotografijo tega – no ja, dvojezičnega – obvestila objavila na spletu in pripisala: »Slovnica ... Ah, ta neznanka!!!«
Seveda ne gre za preziranje jezikovnih norm. Za kaj pravzaprav gre?
V najboljšem primeru se je zgodilo naslednje. Med delavci, ki so postavili napis, ni bilo nikogar, ki bi znal slovensko. So se pa hvalevredno spomnili, da v Trstu živijo tudi Slovenci. Italijansko obvestilo so prevedli, kot so pač mislili, da je prav. In če je tako, potem je treba te delavce pohvaliti in jim dobrosrčno povedati, kako se pravilno sklanja in kam je treba postaviti strešico. Da bodo vedeli za takrat, ko bo recimo Jože Toporišič prišel na Opčine po kavo in zaboj zelenjave.
V najslabšem primeru pa se je zgodilo, kar se je že večkrat. Občina Trst se je spomnila na nadležno obvezo, da je treba cestne znake opremiti z dvojezičnimi napisi. Levosredinska uprava, ki je domnevno naklonjena Slovencem, še ni poskrbela za sistemsko rešitev, po kateri bi bili vsi cestni znaki brezhibno dvojezični. Zato je v naglici nastalo skrpucalo, ki ni nikomur v čast.
Ta zgodba ima vsekakor tudi spodbudno plat. Spakedranščina ni zbodla v oči zagretega nacionalista ali tečnega lektorja. Prizadela je Openko, ki ji je dostojanstvo slovenskega jezika očitno pri srcu. Pri mladem srcu.

(Kapučino, Primorske novice, 21. 6. 2013)