Rekel mi je, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka

Odnos med očetom in hčerko je zamolčana plat v knjigi Tigrova sled. V njej je Dorče Sardoč (1898–1988) opisal delovanje Slovencev pod fašizmom, svojo konfinacijo na Lipariju, drugi tržaški proces, zapor na otoku Santo Stefano in konec vojne. O zasebnem življenju je komaj kakšna beseda. A junaški tigrovski voditelj je bil tudi oče, pa čeprav so bili zanj principi pomembnejši od hčerkinih želja.
Vera Sardoč je kljub temu svojega očeta, ki mu pravi tatek, imela zelo rada. Ko to prizna na svojem domu v Trstu, za trenutek obmolkne in doda: »Mislim, da je tudi on mene imel rad.«

Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Ničesar ne obžaluje, mu je pa žal za čas, ki ga ni mogel preživeti z družino. Bi to veljalo tudi za vašega očeta?
Gotovo ne. Ko je prišel iz konfinacije (decembra 1932, op. ur.), se je njegova zveza z mojo mamo že začela krhati. Oba sta bila takrat brezposelna. Mama je prav zaradi tatekovega delovanja izgubila službo v zavarovalniškem zavodu, kjer je delala 11 let. Tateku pa zdravniška zbornica ni hotela vrniti dovoljenja za delo. Mislim, da so se tam začele težave.

Sta bila med drugim tržaškim procesom leta 1941 vaš oče in vaša mama Polda Gruden že narazen?
Da, v zapor ga je že hodila obiskovat ta nova, poznejša žena.

Kaj pa vi, ste ga šli obsikat v zapor?
Ja, pred tržaškim procesom. Imela sem devet let. Tateku sem sedela na kolenih. On, ki je bil zobozdravnik, mi je takoj pogledal zobe. Videl je, da jih imam močno navzven. Takoj je pisal mami, naj me pošlje k najboljšemu zobozdravniku.

Vaš oče v svojem pričevanju, ki ga je zapisala Lida Turk, družine in sorodnikov v bistvu skoraj ni omenil ...
Res je. To je bil pogoj, ki ga je ob nastajanju knjige postavila njegova žena, in sicer da se o preteklih ljubeznih ne govori. Tata se je tega strogo držal. V poznejših izdajah knjige, za katere je poskrbel sklad Dorčeta Sardoča, pa je Lida Turk v opombah obrazložila družinsko stanje.

Kakšen je bil odnos med vašo mamo in vašim očetom?
Ljubezen, ki jo je mama imela do očeta, se je spremenila v sovraštvo do te druge žene. Moja mama, ki je bila po naravi zelo čustvena, je proti tej gospe organizirala pravo vojsko, ki je trajala v bistvu vse do moje poroke. Takrat se je mama osredotočila na drugo družinsko skupnost. Sicer pa je bil odnos z očetom normalen človeški odnos.

Kakšen pa je bil vaš odnos z očetom?
Dober. Tateka sem oboževala. Zame je bil mit. Tudi potem, ko sem imela razlog, da bi se od njega oddaljila, se nisem mogla.

Kateri je bil ta razlog, vaša poroka?
Da, moja poroka z Italijanom.

Vaš oče je ni sprejel ...
On je rekel, da če se poročim z Italijanom, ne bom več njegova hčerka in da tudi dediščine ne bom dobila po njem. To me je zelo prizadelo. Tata na poroko ni prišel, niti rožice ni poslal in poroke sploh ni omenjal. A najin odnos se je vseeno hitro izboljšal. Dva meseca po poroki sem si šla popravljat zobe. Takrat nisem bila več hčerka, postala sem njegova pacientka in sogovornica o politiki, zgodovini ... Dobri odnosi so ostali taki do smrti, razen ob rojstvu mojih otrok. Takrat me je spet huje prizadelo.

Zakaj?
V tatekovem pogledu sta bila tudi moja otroka Italijana. V mojem seveda ne.

Danes se zdi nepojmljivo, da oče iz narodnostnih razlogov ne sprejme hčerkine družine. Kako svojima vnukinjama razlagate obnašanje svojega očeta?
Moj oče je bil velik nacionalist in človek starejše dobe. Pod fašizmom so poroko z Italijanom imeli za nemoralno, saj je sam Mussolini z namenom asimilacije spodbujal italijanske vojake, naj poročajo slovenske žene, češ da so čiste in delavne. Slovenski narodnjaki pa so to šteli za izdajstvo. Po vojni fašizma ni bilo več in tudi prisilnega raznorodovanja navidez ni bilo več ... Dr. Tončič, ki je bil velik tatekov prijatelj, je očetu rekel: »Ma Dorče, ti se ne vedeš prav, nehaj že.« Tatek pa mu je v svojem stilu odgovoril: »Še enkrat mi to reci in ne bom več govoril s teboj.«

Zakaj se je oče svojega prepričanja držal tudi po vojni?
Sedem let po rojstvu otrok sem imela hudo depresijo. Takrat sem zbrala korajžo in očetu poslala pismo, v katerem sem mu napisala, da se iz mojega vidika ne vede pravilno. Odgovoril mi je: ne moreš zahtevati, da bom jaz sprejel Italijana in italijanske otroke, potem ko sem po vseh italijanskih zaporih redil stenice.

Vam je odgovoril pisno ali ustno?
Pisno. V svojem prvem pismu sem mu napisala, da sem bom oddaljila od njega, če ne bo sprejel moje poroke in mojih otrok. V resnici, ko sem dobila njegov odgovor, sem mu v drugem pismu napisala: »Hočeš nočeš boš vedno moj oče.« (se glasno zasmeje)

Kako pa je vaš mož doživljal držo vašega očeta?
Bil je indiferenten. Njemu moj oče ni pomenil nič. Moj mož je imel rad mene in mu je bilo žal, ker sem jaz trpela. A do tateka ni imel nobenega odnosa.

Ste zaradi svojega očeta dolgo oklevali preden bi se poročili?
Ne, prav nič. Ne, pravzaprav enajst let.

Kaj je prav: nič ali enajst let?
Nisem se obotavljala zaradi tateka. Sploh nikoli nisem pomislila, da bi zaradi njega spreminjala svoje želje in potrebe. Enajst let sem oklevala zaradi drugega razloga. Moj ideal moškega je bil moj oče, torej zelo trd in avtoritaren značaj. Sem se pa zelo dobro razumela z Marcellom, ki je bil zelo prilagodljiv, dober in ni imel tako trdnih principov glede nacionalnosti. To je mene zelo motilo, mislila sem, da je tak značaj napaka. Kako človek zgreši, ko ima v glavi nek ideal! Vse do svojega 30. leta sem zato iskala nekoga drugega. Medtem sem nekje prebrala, da se po 30. letu poroči vsaka štiristota ženska. Tudi moj stric, ko se je napil na neki družinski malici v gozdiču blizu Savudrije, mi je rekel, da se gotovo ne bom poročila. A čez tri tedne sem bila že poročena. Želela sem si imeti družino in mi ni žal, da sem izbrala Marcella. Nikoli ne bi mogla živeti s tako avtoritarno osebo, kot je bil moj oče.

Vaše oče ni sprejemal vaše poroke z Italijanom, je pa vseeno živel v Italiji. Kako je usklajeval ti stvari?
Ostal je v Italiji, saj so po njegovem Slovenci morali ostati na naši primorski zemlji. Drugače pa je glede Italije skušal biti objektiven. Saj je navsezadnje tudi o drugem tržaškem procesu rekel, da je bil po svoje utemeljen in je imel kar nekaj italijanskih prijateljev. A Italijanom je na splošno očital, da so individualisti in da nimajo »senso civico«, torej državljanske vzgoje in smisla za skupno dobro. Obsojal je prebrisanost (»la furbizia«), ki se ne sklada z avstrijsko in slovensko moralo, je pa v Italiji cenjena. To mentaliteto je Italija najbrž dobila od Grčije. Saj veste, Grki cenijo Uliksesa, ki je bil prebrisan.

Se ne bojite, da bi vašega očeta bodoče generacije imele za nestrpneža?
To ne verjamem. Ljudje se zavedajo, kaj bil fašizem za nas. Fašisti so hoteli tretjino Slovencev uničiti, spremeniti v Italijane. To že po prvi svetovni vojni. Moj oče se je boril proti temu. Vedno je pravil: »Sem nacionalist in celo iredentist«.

Boris Pahor opozarja na razliko med narodnjaštvom in nacionalizmom.
Danes vemo, kam lahko privedejo nacionalizmi. A moj oče je živel v času, ko je bil nacionalizem, prebujenje narodov, nekaj pozitivnega. Je pa tata vsekakor obsojal nacionalizem, ki si podreja in asimilira druge narode.

Pričevanje vašega očeta se konča pri letu 1945. Kratko in jedrnato je zapisal, da je nastopil nov čas in da se je on umaknil na rob političnega dogajanja.
To je res. Dosti je žrtvoval in je hotel mirno življenje. A gotovo je bila politika glavni razlog za umik.

Kako to mislite?
On je bil liberalec, a na oblast so prišli samo komunisti. Zato ni hotel sodelovati. Ponudili so mu, da bi bil predsednik planinskega društva. A ni sprejel niti tega.

Takoj po vojni je mnogo prijateljev in znancev vašega očeta končalo v zaporu. Kako je vaš oče doživljal te krivice?
Moj oče je bil velik realist. Pravil je, da je to revolucija, komunistična revolucija, in da je to treba sprejeti.

Zaprli so tudi družino njegove sestre, ki je med vojno veliko pomagala Slovencem ...
Da, zaprli so moža in dve hčerki. Moj oče vsega tega gotovo ni odobraval, ampak potem je cenil Tita, ker se je izkazal na mednarodnem polju. Slovenija je obogatela, hiše so se popravljale, vsi so imeli delo ... To je moj oče cenil. Zato ni bil zagrizen in slep nasprotnik režima v Jugoslaviji.

Toda vlogo Tigra je ta režim preziral ...
Komunisti niso hoteli priznati tigrovcem, kar jim je šlo, ker so bili nacionalisti. Tata pa je enkrat govoril na bazoviški proslavi in takrat je rekel, da se proti fašizmu niso borili samo komunisti.

Kakšen je bil odziv na njegov govor?
Tega ne vem. Vem pa, da je bil tata zadovoljen. Govor je najbrž odobraval še marsikdo.

Tudi on je menda tvegal, da bi ga zaprli ...
Tatek mi je nekoč rekel: »A veš, da so me hoteli ustreliti, zato ker nisem šel k partizanom?« Jaz pa sem mu odgovorila: »Seveda, to bi bilo pravilno, zato ker si ti bil osebnost. S tem, da nisi šel k partizanom, si bil za ljudi zelo slab zgled.« Tateka je ta moj odgovor zelo prizadel. Poslal me je v Ljubljano k Rejcu, ki mi je naredil dolgo pridigo ... To je dokaz, kako smo otroci, ki smo doživeli vojno, popolnoma prevzeli makiavelistično mentalitato: za stvar je vse dovoljeno.

Zakaj so vašemu očetu očitali, da ni šel k partizanom? Bil je v zaporu, zato ni imel priložnosti, da bi se jim pridružil ...
Imel je priložnost leta 1943. Takrat je bil osvobojen in iz zapora na Santu Stefanu je šel v Afriko. Tam je ljudem svetoval, naj gredo v partizane, on pa ni hotel iti. Šel je v Rim in delal pri Rdečem križu do konca vojne, ne da bi se nikamor vključil. Bil je liberalec. Verjetno je bil tudi fizično zdelan, ker je bila ječa na Santu Stefanu zelo huda. Pomanjkanje hrane je bilo zelo hudo.

Vam je iz zapora pisal pisma?
To pa.

Je bil v pismih ljubezniv?
Ne. Sentimentalnost očetu ni bila prirojena. V pismih pa je bil še toliko manj čustven, saj je vedel, da vsa pisma pregleduje cenzura.

V knjigi, prav na koncu, piše, da sta se po vojni srečala v Gorici.
To je bilo takoj po osvoboditvi. Tatek je od administratorja dobil nazaj svoje stanovanje v Trstu, a je moral počakati dva meseca, da se iz njega izseli zdravnik Dekleva, ki je imel hudo poškodovano nogo. Zato je za dva meseca, tata sicer v svoji knjigi pravi en mesec, šel v Gorico k svoji sestri in ta čas sva preživela skupaj. Spomnim se, da sva se kopala v Soči. Imela sem 13 let. Bila sem otrok v puberteti in kar naenkrat sem prišla v stik z mitiziranim očetom. Tisto obdobje me je najbrž usodno zaznomovalo.

Je bilo to najbolj srečno obdobje z vašim očetom?
Ne.

Katero je bilo?
Bilo jih je precej. Zelo dosti sva hodila v hribe, na sprehode ... Vedno je bilo lepo z njim.

Je vaš oče sploh kdaj spoznal vaša otroka?
Ja, je.

Kdaj?
Ko je izšla knjiga, sem peljala otroka na predstavitev. Imela sta 16 let.

Je bil vaš oče takrat v zadregi?
Ne, zakaj? Ju je vprašal: »Sta pridna v šoli?« In ko se je Darja poročila – s Slovencem –, je tudi poslal šopek rož.

(Primorske novice, 3. 5. 2013)