Sindikati brez domišljije

Zdi se, da je bolj ali manj povsod po Evropi enako. Gospodarski kazalci niso spodbudni, zato se vlade na krizo odzivajo z zategovanjem pasu, zmanjšanjem javne porabe, klestenjem krošnje socialne pomoči in zaostritvijo davčnega pritiska. In sindikati prirejajo proteste.

Ponekod so ti protesti pogosti. Za nekatere države pa velja, da so množični delavski protesti neobičajni in redki. Kako različno je lahko delovanje sindikatov, dobro vidimo, če primerjamo Italijo in Slovenijo.

Za Italijo velja, da so stavke pogoste, če že ne vsakodneve. Enkrat stavkajo v prevoznem sektorju, drugič stavkajo kovinarji, tretjič novinarji, četrtič šolniki in vsakih nekaj let se tudi zgodi kakšna splošna stavka.

V zgodovini osamosvojene Slovenije pa bi splošne stavke lahko lahko našteli na prstih ene roke, pa še kakšen prst bi ostal nedotaknjen. Tudi stavke po sektorjih so zelo redke. Kvečjemu stavkajo uslužbenci podjetij, ki jim grozi stečaj, da bi celo državo zajel stavkovni val, pa je v bistvu znanstvena fantastika.

Zato je bila nedavna napoved konfederacije slovenskih sindikatov, da okliče splošno stavko zelo neobičajna vest. Tako neobičajna, da je vlada takoj pozvala k novim pogajanjem. In kaže, da vsaj zaenkrat ne bo nobenih protestov. Skratka, v Sloveniji deluje nekako tako: sindikati se veliko pogajajo in redko zagrozijo. Še redkeje stavkajo, ker se pač znajo poslužiti tudi drugih vzvodov demokracije. Lani so na primer proti zakonu o delu takoj zbrali zadostno število podpisov za razpis referenduma in vladi Boruta Pahorja zadali enega od usodnih udarcev.

V Italiji je povsem drugače. Sindikalisti zelo pogosto nastopajo v televizijskih oddajah, velikokrat so na naslovnicah časopisov in v hitrem ritmu sklicujejo raznovrstne stavke. Sindikat CGIL je na primer pred desetimi leti na protestni shod v Rim zvabil kar tri milijone ljudi.

Vendar velja se vprašati, koliko je danes sploh uspešno italijansko sindikalno gibanje. Naj navedem primer iz svojega delovnega področja. Ko je kazalo, da bo italijanski parlament izglasoval zakon, po katerem bi novinarji ne smeli objavljati poročil o sodnih preiskavah, je novinarski sindikat razumljivo vzrojil. Na to grožnjo se je sindikat odzval s stavko, kar pomeni, da so novinarji same sebe utišali, še preden bi jih politika. Pravi paradoks.

A težava ni bila samo v tem protislovnem obnašanju. Novinarska stavka, tako kot mnoge druge stavke, ima edinole še simbolni pomen. Ko so nekoč uslužbenci prekrižali roke, je to delodajalcem prineslo škodo. Zato so protest skušali preprečiti. Zdaj pa to ne velja. Ali vsaj ne v taki meri kot je veljalo še pred kakšnim desetletjem. Skratka, če po eni strani povsem razumem in tudi podpiram zdajšnje proteste, se po drugi strani sprašujem, ali ne bi tudi v sindikalnem okolju bil čas za spremembe. Za učinkovito zastopanje pravic zaposlenih danes najbrž ne koristi, da pokličeš ljudi na ulice. Tega se tudi delavci zavedajo, zato zadnje čase spremljamo skrajne oblike protesta. Ljudje se splezajo na žerjav, gredo na strehe hiš, uklenejo se pred kakšna vrata, stradajo ali še kaj hujšega.

Zato, preden bo prepozno, morajo italijanski sindikati razmisliti o novih akcijskih oblikah. Manj obrabljenih besed, manj nesmiselnih stavk, manj votlih tiskovnih sporočil in čisto preprosto več domišljije.

(Krajša verzija komentarja po Radiu Trst A, 3. 4. 2012)